Kdo drži informacijsko pištolo? Preiskujemo zemljevid medijske krajine

V večmesečni preiskavi smo izrisali medijsko lastništvo v Sloveniji, analizirali nekatere največje anomalije na medijskem trgu in iskali rešitve, kako jih preprečiti.

Ilustracija: Matija Medved

»Na vprašanje, zakaj je medijsko lastništvo tako pomembno, je najbolje odgovoril razvpiti kolumbijski medijski mogotec in industrialec Julio Mario Santo Domingo,« nam je na medijski konferenci v Buenos Airesu pred več kot desetimi leti povedal Gerardo Reyes, urednik miamijskega časopisa El Nuevo Herald in avtor knjige Lastniki Latinske Amerike. »Hladnokrvno mi je dejal, da svoje medije obravnava kot pištole. Večinoma jih nosi skrite za pasom, ko jih potrebuje, pa jih zna pravilno uporabiti.«

Primerjava časopisov, radiev in televizijskih postaj s pištolami ni bila pretirana. Nastopajoči na konferenci so naštevali primere, kako so vplivni medijski lastniki – politiki in poslovneži – uporabljali medijsko lastnino za doseganje političnih ciljev in pridobivanje poslov, največkrat javnih naročil. Preko medijev so obračunavali z nasprotniki, podpirali zaveznike in ščitili poslovne interese. Od novinarjev so zahtevali popolno lojalnost, kritike so izčrpavali z medijskimi napadi in tožbami. Toda njihovih dejanj večinoma ni bilo mogoče dokazati, saj je bilo medijsko lastništvo največkrat tako dobro skrito, da raziskovalci medijske krajine niso mogli ugotoviti, kdo sploh drži medijsko pištolo.

Medijsko lastništvo je bilo velikokrat mogoče ugotavljati samo posredno – iz neuradnih informacij in analize vsebin: kdo, kdaj, o kom in kako poroča (ali ne poroča). V uradnih registrih so bili velikokrat navedeni slamnati lastniki, posamezniki in podjetja. Lastniške povezave je bilo težko ugotavljati zaradi pomanjkljivih podatkovnih zbirk in onemogočenega dostopa do informacij. Takšne razmere so ustrezale vsaki aktualni oblasti, ne glede na svetovni nazor, saj so politiki omogočale veliko vpliva na javno mnenje, manipulacij in nadzora nad novinarji. Zato tudi po morebitni menjavi vlade ni bilo politične volje za spremembe – večjo transparentnost medijskega lastništva in krepitev novinarske avtonomije.

Opisane razmere v Latinski Ameriki so bile zelo podobne tedanjim medijskim trgom v srednji in jugovzhodni Evropi – nekaj let po tem, ko so nekdanje socialistične režime zamenjale parlamentarne demokracije. S padcem berlinskega zidu se je začel največji medijski eksperiment v povojni evropski zgodovini, v katerem je sodelovala tudi Slovenija. Mediji v socializmu niso bili tržna dejavnost ali – kot uči liberalna medijska teorija – čuvaji javnega interesa, ki skrbijo za svobodno izmenjavo informacij in državljanom pomagajo obveščeno izbirati predstavnike na demokratičnih volitvah. Nad sredstvi javnega obveščanja je imela monopol država, novinarji pa so veljali za družbenopolitične delavce.

Po spremembi politične ureditve se je dramatično preoblikovala tudi medijska krajina.

Spodletel medijski eksperiment

V obsežni preiskavi Medijsko lastništvo in njegov vpliv na neodvisnost medijev in pluralizem smo v letih 2003 in 2004 analizirali modele privatizacije medijskih podjetij v 18 državah srednje in jugovzhodne Evrope. Raziskovalci smo med drugim ugotovili, da so nekatere države – Madžarska, Slovaška, Češka – v procesu liberalizacije zelo kmalu prodale nekdanja državna medijska podjetja tujim, zlasti nemškim medijskim lastnikom (WAZ, RTL …). Na prostoru nekdanje Jugoslavije pa so si nekdanja državna medijska podjetja največkrat prilastili (jih »privatizirali«) lastniki, ki so bili blizu tranzicijski oblasti: podjetniki, nekdanji politiki ali njihovi družinski člani.

Nekoliko drugačen model je izbrala Slovenija, kjer medijskih podjetij na začetku večinoma niso prevzeli tranzicijski »tajkuni«, ampak so zaposleni sprva postali lastniki teh podjetij (notranje lastninjenje). Vendar so deleže večinoma prodali, država pa je preko paradržavnih skladov in podjetij v delni ali večinski državni lasti obdržala precej lastniškega vpliva v medijih.

Omenjeno lastninjenje medijskih podjetij je večinoma potekalo netransparentno. Raziskovalci smo morali – podobno kot naši kolegi v Latinski Ameriki – posredno ugotavljati, kdo so bili dejanski lastniki. Uradne zbirke podatkov – sodni register, medijski razvid in delniške knjige – tudi v Sloveniji niso razkrile realnih medijskih lastnikov. Nekateri medijski podjetniki so zgradili nepregledno mrežo povezanih podjetij, s katero so hoteli zakriti dejanskega lastnika. Včasih zato, da bi se izognili omejitvam medijskega zakona, ki je prepovedoval nekatere oblike koncentracije medijskega lastništva. Drugič zato, ker so hoteli prikriti politične ali poslovne interese za uredniško politiko svojih medijev.

Zaradi tega je bilo preiskovanje medijskega lastništva – in ugotavljanje, kdo drži medijsko pištolo – zelo dolgotrajno, saj je bilo treba podatke o lastnikih iskati v papirnih arhivih sodnega registra. Ali popotovati po celi državi in pregledovati poštne nabiralnike v poslovnih stavbah, kjer so bili registrirani slamnati lastniki.

Takšni privatizacijski modeli so imeli negativne posledice na razvoj medijske krajine. Tuji medijski vlagatelji se niso obnašali kot strateški lastniki, ampak jih je zanimal predvsem kratkoročen finančni interes. V tranzicijske države niso prinesli znanja o medijskem menedžmentu in postavili višjih standardov novinarskega dela, kakršne so upoštevali v matičnih državah, temveč so zgolj vstopili na nov medijski trg, si v nekaj letih prisvojili kar največji delež oglasnih prihodkov in znižali stroške dela (odpuščanje, združevanje redakcij …). Pri tem so izkoriščali šibke regulatorje, pomanjkljivo medijsko zakonodajo in krizo lokalnih medijskih podjetij, ki niso mogla tekmovati s kapitalsko močnejšimi tekmeci.

Med globalno gospodarsko krizo po letu 2008, ki je zelo prizadela njihova matična medijska podjetja, so začeli ti vlagatelji množično zapuščati regijo. Za sabo so puščali opustošene medijske krajine, saj so v desetih letih izčrpali večino domačih medijskih podjetij ter uničili ali razbili profesionalna združenja (društva, sindikate …). Ostali so le nekateri lokalni medijski mogotci, ki so bili tesno povezani s politiko in so preživeli zaradi državnega oglaševanja, ali poslovneži blizu vlade, ki so večino premoženja ustvarili z drugimi dejavnostmi in javnimi razpisi. Prav ti posamezniki so po letu 2010 povsod po regiji kupovali deleže tujih medijskih podjetij ter zelo okrepili svoj medijski vpliv, kar je bilo najbolj očitno na Madžarskem.

Skriti interesi medijskih lastnikov

Dobrih deset let pozneje se zdi ugotavljanje medijskega lastništva v Sloveniji nekoliko lažje, saj je mogoče podatke o lastništvu največjih medijskih podjetij z nekaj kliki poiskati v javno dostopnih podatkovnih zbirkah. Časopis Delo je skupaj s tabloidom Slovenske novice v lasti podjetja FMR, dela skupine Kolektor, ki jo vodi idrijski podjetnik Stojan Petrič. Večinski lastnik Dnevnika je – sicer preko povezanih podjetij – družba DZS, ki jo vodi predsednik uprave Bojan Petan. Lastnika Večera sta mariborska poslovneža Sašo Todorovič in Uroš Hakl. Največja komercialna televizija Pop TV je skupaj s Kanalom A v lasti ameriške družbe CME. Planet TV pa je skupaj s spletnim medijem Siol.net del skupine Telekom – telekomunikacijskega podjetja v večinski državni lasti.

Toda takšna transparentnost ne pokaže vpliva lastnikov na medije. Lastniki treh največjih časopisov ne izhajajo iz medijske dejavnosti in z mediji ne ustvarijo večjega deleža prihodkov ali jim prinašajo celo izgubo. Lastniki Dela se ukvarjajo s proizvodnjo delov za avtomobilsko industrijo in gradbeništvom. Glavna dejavnost lastnika Dnevnika sta bila zdraviliški in navtični turizem: Terme Čatež in Marina Portorož. Lastniki Večera so znani po informacijskih tehnologijah in poslovanju z lekarnami. Nejasna je tudi poslovna logika Telekoma Slovenije, saj tako spletni medij Siol.net kot televizija Planet TV že dolgo ne poslujeta pozitivno, mediji pa ne sodijo v njegovo osnovno dejavnost – ponujanje telekomunikacijskih storitev.

Manj transparentno je lastništvo političnih tednikov. Večinski lastnik Mladine je bilo – vse podatke smo nazadnje osvežili sredi maja – italijansko (goriško) podjetje Transmedia, katerega dejanski lastniki niso znani. Kot edina lastnica podjetja Reporter Media – izdajatelja tednika Reporter – je vpisana javnosti neznana Tara Miklič.

Največji lastnik Novih obzorij, kjer izdajajo tednik Demokracija, je poleg politične stranke SDS še podjetje R-post-R v lasti madžarskega državljana Petra Schatza. Ta je tudi član nadzornega sveta v družbi Nova24tv.si, ki izdaja televizijsko postajo Nova24TV in ima prav tako večinske madžarske lastnike, ki so povezani z vladajočo stranko Fidezs madžarskega premierja Viktorja Orbana. Vsi omenjeni podatki so sicer javno dostopni, vendar ta podjetja in osebe še ne pokažejo dejanskih lastnikov in predvsem njihovih interesov. Podobno velja za številne slovenske radijske postaje in spletne medije.

Zakaj je to narobe? Zadnji dve stoletji sta pokazali, da je brez podpore množičnih medijev, tradicionalnih ali internetnih, skoraj nemogoče zmagati na volitvah ali se obdržati na oblasti. Dogajanja v kompleksnih sodobnih družbah državljani (in hkrati volivci) ne doživljajo samo prek lastnih izkušenj, temveč si podobo o svetu ustvarjajo predvsem prek medijskih vsebin: kaj, kje, kako in zakaj se je zgodilo. Te dogodke izbirajo informacijski vratarji: novinarski uredniki ali računalniški algoritmi na družabnih platformah, ki jih (tako ljudi kot algoritme) plačujejo medijski lastniki. Od njih je odvisno, katere teme bodo prišle v javno debato, kateri glasovi bodo prevladali in katere osebe bodo mediji predstavili kot kompetentne in zaupanja vredne. Ali nasprotno, kot nesposobne in pokvarjene.

Na izbire informacijskih vratarjev, človeških ali računalniških, vplivajo različni dejavniki: osebna prepričanja, kultura, predsodki, priučena pravila novinarskega dela in tržna tekma za pozornost, pa tudi interesi lastnikov. Zato je treba za kritično spremljanje medijev nujno poznati njihove lastnike. A ne samo po imenu ali nazivu podjetja. Dober zemljevid medijske krajine mora pokazati tudi morebitne politične in poslovne povezave. Informacije, ki pomagajo razumeti, zakaj določen medij podpira političnega kandidata ali stranko, kritizira ukrepe določenega ministra ali zagovarja velik infrastrukturen projekt: denimo Magno, TEŠ 6, drugi tir železniške proge do Kopra, hidroelektrarne ali gradnjo druge cevi predora Karavanke. Prav tako je s poznavanjem lastniških povezav laže prepoznati teme, ki se jih medij ne dotika – največkrat zaradi interesov lastnika ali z lastnikom povezanih oseb.

Nova medijska krajina

V večmesečni preiskavi smo izrisovali medijsko lastništvo v Sloveniji. Analizirali smo nekatere največje anomalije na medijskem trgu (zlorabo medijev za politične namene in propagando, načrtno širjenje dezinformacij …) in iskali rešitve, kako jih preprečiti. Med drugim bomo predstavili problematiko občinskih glasil, za katere občine vsako leto skupaj porabijo po več milijonov evrov, a jih župani pogosto uporabljajo predvsem za lastno promocijo in volilno kampanjo. Sledile bodo analize lastništva slovenskih političnih tednikov in madžarskega medijskega modela, ki se je v zadnjih letih razširil na velik del naše regije – med drugim v Slovenijo. Pa tudi preiskave novih oblik prikritega medijskega vpliva, ki izkoriščajo spletne medije in družabne internetne platforme.

Zakaj je to pomembno? Lanske parlamentarne in lokalne volitve so v več primerih pokazale, kako zelo ranljiv je današnji medijski sistem in kako učinkovito ga je mogoče ugrabiti za propagando in širjenje neresnic. Pri tem imajo velik delež odgovornosti medijski lastniki, od katerih je najbolj odvisno, kakšno novinarstvo bodo podpirali in omogočili v svojem mediju. Bodo sledili samo zasebnim interesom ali upoštevali tudi širšo družbeno korist? Jim bo država še naprej dovolila skrivanje in zlorabo medijskih pištol ali bo od njih zahtevala transparenco, spoštovanje novinarske avtonomije in upoštevanje medijskega zakona?

Najprej pa jih je treba spoznati, kar je tudi prva naloga našega projekta. Ugotoviti, kakšna je danes slovenska medijska krajina, kdo so najpomembnejši igralci in zakaj država ne prepreči niti najbolj očitnih zlorab.

Objavljeni članki v seriji Medijsko lastništvo:

 

 

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt o preiskavi medijskega lastništva v Sloveniji je del projekta o zaščiti nadzorne vloge civilne družbe, ki ga sofinancira NEF-Mreža evropskih fundacij v okviru iniciative Civitates. Partnerja projekta sta Mirovni inštitut in Društvo novinarjev Slovenije.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #Delo #Demokracija #Dnevnik #medijsko lastništvo #Mladina #Nova24TV #Reporter #Večer

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Mediji

Analiziramo stanje in anomalije na slovenskem medijskem trgu.

41 prispevkov

Infografika: internetni mediji SDS

Strankarski medijski sistem SDS poleg tednika Demokracija in televizije Nova24TV sestavlja tudi navidez nepovezana mreža regionalnih spletnih medijev.

Tema: Mediji
Članek,

Infografika: madžarski medijski sistem v Sloveniji

Ključni lastniki medijev, povezanih s stranko SDS, so madžarski državljani, ki so povezani z mediji madžarskega premierja Viktorja Orbána.

Tema: Mediji
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno