Madžarski model (1. del): Kako si je Orban podjarmil medije

Če želimo razumeti delovanje medijev pod vplivom stranke SDS, moramo najprej razumeti medijsko strategijo Viktorja Orbána. Razlagamo, kako si je Orbán podjarmil večino medijev na Madžarskem.

Ilustracija: Matija Medved

Prvega marca 2016 je začela oddajati nova slovenska televizija Nova24TV. Po napovedih ustanoviteljev bi morala z oddajanjem programa začeti že prejšnjo jesen, a so zamujali zaradi številnih organizacijskih in tudi finančnih zapletov.

Ustanovitev novega televizijskega medija so julija 2015 na ustanovni skupščini napovedali vidni predstavniki stranke SDS. Takrat so ustanovili dve novi medijski podjetji: Novo hišo, ki bo začela izdajati spletni medij in voditi radijsko postajo, ter Novo24TV, ki bo pokrivala televizijski program. Septembra 2015 je sedemdeset ustanovnih članov družbe Nova24TV, med katerimi so prevladovali člani stranke SDS, zbralo za dobrih sto tisoč evrov ustanovnega kapitala. Oktobra se je začela še javna prodaja delnic družbe Nova24TV, s katero so do konca leta prodali za nekaj več kot 900.000 evrov delnic.

Denarja je bilo dovolj za zagon, ne pa tudi za daljše delovanje televizijskega medija. Zato so v vodstvu podjetja začeli iskati nove vlagatelje. Teh niso hoteli razkriti do jeseni, ko je predsednik upravnega odbora Nova24TV Aleš Hojs za Dnevnik potrdil, da jim je uspelo prepričati tri takrat še neimenovana madžarska podjetja, ki bodo v televizijo vložila 800.000 evrov.

Novi lastniki so se razkrili marca 2017, ko so madžarska medijska podjetja Ripost, Modern Media Group in Ridikul Magazin postala skupaj približno 45-odstotni lastniki televizije Nova24TV (vsako je takrat pridobilo po približno 15-odstotni delež). Julija 2017 pa je podjetje Ripost založništvo, ki ga je ustanovil madžarski državljan Peter Schatz, postalo še večinski lastnik Novih obzorij – izdajatelja političnega (strankarskega) tednika Demokracija.

Kakšni medijski lastniki so po strankarskih medijih SDS vstopili v slovenski medijski prostor?

Če želimo razumeti delovanje medijev pod okriljem stranke SDS, moramo najprej razumeti delovanje provladnih medijev na Madžarskem. V novi preiskavi skritih interesov medijskih lastnikov bomo zato na portalu Pod črto najprej predstavili zelo specifičen medijski sistem, ki ga je po prevzemu oblasti leta 2010 v samo nekaj letih ustvaril madžarski predsednik vlade Viktor Orbán. V tem sistemu ima ena politična stranka, Fidesz, skoraj popoln nadzor nad mediji. V skupino medijev, ki jih obvladuje Orbánova Fidesz, pa sodijo tudi podjetja, ki so vstopila na slovenski medijski trg.

Madžarski medijski model je poseben predvsem zaradi sistemske mehke cenzure, smo izvedeli iz številnih novinarskih virov, strokovnih analiz, poročil in pogovorov z več madžarskimi novinarji, tujimi dopisniki in poznavalci madžarskega medijskega trga, od katerih so hoteli nekateri ostati neimenovani.

Oblastnikom ni treba zapirati novinarjev ali preganjati opozicijskih medijev, s čimer bi tvegali kritiko mednarodne javnosti ali postopke pred ustanovami EU. Kritični mediji lahko še vedno delujejo in objavljajo zgodbe o korupciji in zlorabi oblasti, samo poskrbeti je treba, da je njihov doseg zelo omejen, ali jih preglasiti z režimskimi mediji, ki jih subvencionira država (vlada) in s tem poskrbi za nelojalno konkurenco. Lokalni oligarhi, povezani z oblastjo, pa lahko zaradi javnih razpisov in državnega oglaševanja tudi na manjšem in jezikovno omejenem medijskem trgu, kakršen je madžarski, ustvarijo dovolj prihodkov, da svoj vpliv razširijo na sosednje države.

Predsednik stranke SDS Janez Janša in madžarski premier Viktor Orbán veljata za politična zaveznika, ki si delita tudi zelo podoben pogled na medije. Fotografija EPP/Flickr

Ta vpliv je tako uredniški kot tudi strateški. Za medije Fidesza je značilna izrazita provladna usmerjenost. So popolnoma lojalni stranki in premierju Orbánu. Ne objavljajo kritičnih komentarjev in preiskovalnih zgodb o delu vlade, temveč velikokrat širijo provokativne, sovražne ali potvorjene zgodbe o migrantih, političnih nasprotnikih, opoziciji, predstavnikih civilne družbe in novinarjih, ki da so del mednarodnih »liberalnih elit«. Zelo podobna je tudi uredniška politika slovenskih medijev, v katere so vstopili madžarski lastniki.

Orbán namreč poskuša tudi s financiranjem sorodnih medijev okrepiti svoj politični vpliv v regiji in vzpostaviti koalicijo konzervativnih nacionalističnih režimov, za katere uporablja več različnih poimenovanj: »neliberalno demokracijo«, »krščansko demokracijo« ali »resnično demokracijo«, kjer se večini – beli krščanski Evropi – ni več treba podrejati »politični korektnosti« in diktaturi manjšin. Na primer muslimanom, priseljencem, gejem in lezbijkam ter drugim »neevropskim« ali »nekrščanskim« družbenim skupinam. Prav zaradi nadzora nad mediji pa lahko Orbán pred madžarskimi volivci prikrije zelo sporne prakse madžarske neliberalne demokracije: ugrabitev države za uresničevanje zasebnih koristi, korupcijo, kršenje državljanskih svoboščin in cenzuro.

Viktor Orbán je takšno državno ureditev vzpostavil v samo nekaj letih po prevzemu oblasti in pokazal, kakšen medijski sistem si lahko postavi populistična politična desnica, ko z dovolj veliko večino prevzame oblast. Zdaj njegovemu zgledu sledijo tudi nekateri drugi sorodni evropski populisti, ki jih je opogumila pasivnost Evropske unije, saj ta ni preprečila političnega prevzema medijev na Madžarskem. To kaže, da je mogoče madžarski medijski model morda ponoviti tudi v drugih okoljih, kamor so v zadnjih letih vstopili madžarski medijski lastniki – na Poljskem in Slovaškem, v Makedoniji in Srbiji, pa tudi v Sloveniji.

Vzorna učenka

Ko smo pred petnajstimi leti v Ljubljani spremljali regionalno konferenco o medijskem lastništvu v srednji in jugovzhodni Evropi, je med nastopajočimi najbolj izstopal madžarski raziskovalec Mihály Gálik.

Poslušal je kolege z drugih držav, ki so se pritoževali nad vplivom države na medijski trg in nad lokalnimi tranzicijskimi povzpetniki, ki so za nakupe medijev izrabljali politične in sorodstvene povezave. Na Madžarskem nimamo takih težav, je razlagal med druženjem in v svojem javnem nastopu. Medijska podjetja na Madžarskem sledijo izključno načelom trga, nam je zatrdil profesor ekonomije. Državni poskusi poseganja v medije namreč niso bili uspešni, največje medijske hiše pa so po padcu socializma prevzeli tujci in posamezniki, ki niso bili povezani s prejšnjo nomenklaturo.

Njegove ugotovitve so zvenele prepričljivo.

Madžarska je na medijskem področju veljala za zgleden primer prehoda iz državnega v tržno gospodarstvo. Država ni poskušala reševati nekdanjih državnih medijskih podjetij – predvsem radiev in časopisov –, ki so večinoma propadla kmalu po padcu socializma. Novinarji nekaterih časopisov so sami izvedli nekakšno spontano privatizacijo, ohranili blagovno znamko in poiskali nove lastnike, največkrat med nemškimi in švicarskimi medijskimi podjetji (RTL, Bertelsmann, WAZ, Ringier, …), ki so se tudi zaradi močne podpore v matičnih državah in lobiranja njihovih predstavnikov v EU hitro širila proti vzhodu. Tuji lastniki so ustanavljali prve komercialne televizijske postaje, tabloide in revije, s katerimi so v nekaj letih prevzeli velik del občinstva in oglasov.

Glede uredniške politike so bili novi lastniki oportunistični, nam je tedaj povedal Gálik. Pri produkciji so izbirali vsebine, ki so jim prinašale največ občinstva in denarja. Zelo malokrat so vlagali v informativni program ali financirali vsebine, ki veljajo za kakovostne – preiskovalne in poglobljene novinarske zgodbe. Vendar jim je močan položaj na trgu omogočil veliko neodvisnosti, zato jim ni bilo treba iskati državne podpore in oglasov državnih podjetij. Madžarski medijski prostor je zato kazal vse značilnosti zahodnih medijskih trgov – predvsem močno komercializacijo in tabloidizacijo –, vpliv političnih strank na medije pa je bil v primerjavi z drugimi državami v regiji zelo omejen.

Samo deset let pozneje je bila madžarska medijska krajina popolnoma drugačna.

Po letu 2008 je medijsko panogo po vsem svetu zajela največja kriza v njeni zgodovini. Zaradi globalne finančne in gospodarske krize so se zmanjšali prihodki od oglaševanja. Izgubljeni prihodki pa se tudi po koncu krize niso vrnili v medije, saj so velik del oglaševalskega trga prisvojila internetna podjetja, še zlasti lastniki velikih družabnih omrežij in digitalnih storitev (Facebook, Google, …). Nemški, avstrijski in švicarski medijski lastniki so se takrat zaradi krize in spremenjenih političnih razmer začeli umikati iz vzhodnih trgov, zato so deleže v podjetjih prodajali domačim lastnikom. Večinoma podjetnikom, ki so bili blizu madžarski vladi in njenemu premierju Viktorju Orbánu, smo izvedeli od madžarskih virov.

Gospodarska kriza namreč ni prizadela samo medijskih podjetij, ampak je povsod po Evropi vplivala tudi na politične razmere. Zaradi slabih gospodarskih kazalcev in škandalov je populistična stranka Fidesz leta 2010 na volitvah močno premagala vladajoče socialiste, njen predsednik Viktor Orbán pa je leta 2010 drugič postal madžarski premier. Nova madžarska vlada je najprej prevzela nadzor nad državnimi mediji (nacionalno radiotelevizijo in tiskovno agencijo), nato si je s pomočjo lojalnih poslovnežev prisvojila še številne zasebne medije – tudi tiste, ki so bili prej v lasti tujih medijskih podjetij.

Ti podjetniki so svojo medijsko lastnino na koncu prepustili neprofitni organizaciji Srednjeevropski tiskovna in medijska fundaciji (Közép-európai Sajtó-és Média Alapítvány ali KESMA), ki je novembra lani postala največji medijski lastnik na Madžarskem. Ta ustanova bo po končani združitvi po oceni madžarskega preiskovalnega novinarskega medija Atlatszo združila skoraj 500 različnih medijskih blagovnih znamk: radijskih in televizijskih kanalov, tiskanih medijev, oglaševalskih agencij, blogov in spletnih medijev.

Tega dogodka ni mogoče preprosto pojasniti s tržno logiko, ki je v prvem desetletju prevladovala na madžarskem medijskem trgu. Medijski lastniki – skoraj brez izjeme povezani s stranko Fidesz in madžarskim premierjem Viktorjem Orbánom – so namreč svoja medijska podjetja podarili (»donirali«) novi fundaciji, ki jo prav tako vodijo posamezniki iz Orbánovega kroga (med najbolj vplivnimi ljudmi iz ozadja je medijski poslovnež Gábor Liszkay). Razloge za ustanovitev KESMA pa je povzel nekdanji poslanec Fidesza in prvi kandidat za njenega direktorja István Varga. Pojasnil je, da je fundacija hotela ustvariti uravnotežen in verodostojen medijski sistem, ki bo temeljil na nacionalnih, krščanskih in konzervativnih vrednotah. In s katerim bodo postavili alternativo levo-liberalni prevladi v madžarskih medijih.

Madžarska medijska zgodovina je tako doživela dva nepričakovana obrata. V prvem desetletju po padcu komunizma je, v nasprotju z drugimi državami v regiji, politika izgubila večino medijskega vpliva in medije prepustila trgu. V drugem desetletju pa je država – oziroma politični sistem, ki ga sestavljajo stranka Fidesz in lojalni oligarhi – pridobila skoraj takšen medijski monopol, kot ga je imela komunistična partija.

Omenjena sprememba se je zgodila kljub temu, da je Madžarska uradno ostala tržna ekonomija z zasebnim medijskim lastništvom. Skoraj popolnega političnega prevzema medijev niso preprečili niti domači medijski regulatorji, varuhi konkurence in sodstvo, niti Evropska unija, ki nima nikakršne učinkovite varovalke pred politično zlorabo medijske moči v njenih članicah.

Učna leta Viktorja Orbana

Ugotovitve profesorja Mihályja Gálika, da je na Madžarskem po koncu socializma zmagal tržni liberalizem, niso veljale samo za medije. Madžarska je zelo hitro liberalizirala tudi nekatera druga področja, ki so v drugih sorodnih državah ostale v državni lasti – od energetike do telekomunikacij.

V nekdanja državna podjetja so vstopili tuji lastniki in poslovneži, ki niso bili del preteklih političnih elit. Zato so bili številni madžarski akademiki na prelomu tisočletja podobno kot Gálik prepričani, da je njihova država prekinila vezi s preteklim režimom in je politika izgubila veliko vpliva v gospodarstvu.

Del politične konzervativne desnice je sicer trdil, da medije še vedno obvladujejo (sicer tuje) »levičarsko-liberalne elite«, kar bi morala država v imenu medijskega pluralizma »uravnotežiti« z ustanavljanjem alternativnih (desnih) medijev. Toda njihove zahteve so ostajale na političnem obrobju in večinoma niso dosegle širše javnosti, nam je povedal Attila Bátorfy, analitik in podatkovni novinar pri preiskovalnem mediju Atlatszo. Dokler ni te ideje v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja posvojil Viktor Orbán: pravnik, ki je politično kariero začel leta 1989 z odmevnim javnim pozivom proti sovjetski vojaški okupaciji Madžarske ter je bil sprva zagovornik liberalnih političnih sprememb in evropskega povezovanja.

Viktor Orbán je zaslovel 16. junija 1989, ko je kot predstavnik mladinske organizacije zahteval konec sovjetske okupacije in umik njihovih enot iz Madžarske. Fotografija Tóth István Csaba

Ko je leta 1998 prvič postal predsednik Madžarske vlade, je Orbán najprej poskušal prevzeti nadzor nad šibko javno radiotelevizijo, ki je ostala tudi po menjavi režima močno odvisna od razmerja moči v politiki. Nato je porabil veliko časa in javnega denarja, da bi kar najhitreje postavil provladni konzervativni medijski steber, nam je pojasnil Bátorfy. Izdatno je financiral časopisni dnevnik Magyar Nemzet in omogočil ustanovitev tednika Heti Válasz, ki sta oba odkrito podpirala stranko Fidesz. Takrat se je tudi povezal s poslovnežem Lajosom Simicskom, nekdanjim Orbánovim sošolcem in lastnikom enega največjih podjetij za zunanje oglaševanje Mahir Cityposter, ki je postal najpomembnejši Orbánov medijski zaveznik.

Orbán si je tako zagotovil bistveno močnejšo medijsko podporo kot v preteklih kampanjah, a je moral vodenje vlade zaradi tesnega poraza leta 2002 kljub temu prepustiti levosredinski koaliciji (Fidesz je takrat zmagovalne socialiste obtožil volilne prevare). Orbán je videl, da je z odhodom z oblasti takoj izgubil tudi velik del pridobljene medijske moči, saj svojih medijev ni več mogel financirati z javnim denarjem ali oglasi državnih podjetij, ko se je znova znašel v opoziciji. Zato je moral premisliti in prilagoditi medijsko strategijo, da bi lahko njegov »alternativni medijski sistem« preživel tudi takšne spremembe.

Po letu 2002 je s pomočjo zasebnih donatorjev in konzervativnih poslovnežev ustanovil nov zasebni televizijski kanal Hír Televízió in dve radijski postaji (Lánchíd Rádió in Class FM). Ti mediji se po gledanosti in vplivu sicer niso mogli meriti z uveljavljenimi (komercialnimi) televizijskimi izdajatelji, a so poskrbeli za neprekinjen medijski pritok političnih vsebin, s katerimi je volivce nagovarjal Fidesz. Ob tem je Orbán tudi nakazal prve obrise prihodnjega madžarskega medijskega sistema: konzervativnega medijskega imperija, ki ga nadzoruje majhna skupina oligarhov, tesno povezanih z vladajočo politično stranko in njenim predsednikom.

Ti obrisi so začeli udejanjati po letu 2008, ko je tudi Madžarsko prizadela globalna finančna in gospodarska kriza. Vsi Fideszovi mediji – dnevnik, tednik in televizijski kanal – so krivili vladajoče socialiste za vse težave v državi, povzemali obtožbe o korupciji in obljubljali spremembe, če državljani na prihodnjih volitvah podprejo njihovo stranko. Čeprav je bil Orbán še vedno v opoziciji, je lahko z lojalnimi mediji in Simicskovo pomočjo narekoval vsebino politične kampanje. Vladajočih socialistov namreč niso pestile samo korupcijske afere, ampak tudi vse večja nepriljubljenost zaradi »varčevalnih ukrepov«, s katerimi so poskušali zajeziti posledice gospodarske krize.

Orbánu je pri vodenju nacionalne kampanje pomagal tudi uspeh Fidesza na lokalnih volitvah leta 2006, saj so novi župani Fidesza izrabili zelo podobno anomalijo na medijskem trgu, ki smo jo opisali v svojem prvem prispevku o skritih interesih medijskih lastnikov: občinska glasila. Župani so prevzeli urednikovanje občinskih glasil ter jih spremenili v medije za lastno in strankarsko promocijo, s katerimi so dosegli vsa gospodinjstva v občini. Podobno so z javnim denarjem ustanovili številne lokalne radijske in televizijske postaje, ki so prav tako postala pomembna glasila Fidesza na podeželju, nam je opisal Bátorfy.

Ko je vodja Fidesza po veliki zmagi leta 2010 znova postal premier in je v madžarskem parlamentu pridobil ustavno večino, so bili med prvimi ukrepi prav spremembe medijske zakonodaje.

V samo nekaj letih je Orbánu uspelo popolnoma preoblikovati madžarsko medijsko krajino. Poleg lojalnih Fideszovih medijev je kot premier obvladoval še državne – nacionalno radiotelevizijo in tiskovno agencijo –, obenem pa so začeli lojalni strankarski oligarhi odkupovati deleže tujih podjetij, ki so po koncu socializma vstopili na madžarski trg in se umikali zaradi gospodarske krize in političnih razmer v državi (Pro7Sat1, Waz-Funke, …). Politika se je po dobrih desetih letih v samo nekaj odločnih korakih vrnila v madžarske medije.

Strankarski medijski imperij

Dvotretjinska (in s tem ustavna) večina je Orbánu že v prvih nekaj letih po prevzemu oblasti omogočila prve spremembe medijske zakonodaje po spremembi režima, česar prejšnje madžarske vlade zaradi posebne ustavne varovalke niso mogle uresničiti. Prve madžarske vlade namreč v devetdesetih letih prejšnjega stoletja niso uspele sprejeti medijske politike. Namesto tega so se odločile za nekakšen desetletni memorandum, med katerim ni bilo mogoče podeljevati frekvenc in sprejemati medijskih zakonov, za spreminjanje starih medijskih zakonov pa je bila potrebna ustavna večina, sta v poglavju knjige o globalnih medijskih orjakih (Global Media Giants, 2016) zapisali raziskovalki Sandra B. Hrvatin in Brankica Petković.

V dobrem letu po prevzemu oblasti je Orbánova vlada sprejela dva nova medijska zakona: zakon o medijih in medijskih storitvah ter zakon o tisku. Poleg tega je spremenila več kot tisoč zakonov, podzakonskih aktov, pravilnikov in drugih dokumentov, ki vplivajo tudi na delo novinarjev, sta pojasnili avtorici (podobno so nam tedanje zakonske spremembe opisali tudi drugi sogovorniki na Madžarskem).

Omejili so pravico do zaščite vira in možnosti dostopa do informacij javnega značaja, med najpomembnejšimi spremembami pa je bila ustanovitev državnega medijskega »super-regulatorja«, s katerim je vlada združila nekdanjega medijskega in telekomunikacijskega nadzornika v eno ustanovo. Predsednika nacionalne agencije za medije in infokomunikacije sedaj imenuje predsednik vlade in ima devetletni mandat – pri čemer ni omejeno, koliko zaporednih mandatov lahko naniza. Politika ima ključno vlogo tudi pri oblikovanju medijskega sveta, saj člane in članice (prav tako za devet let) imenuje parlament.

Novi regulator je pridobil ogromno pooblastil. Odgovoren je namreč za izvajanje medijske zakonodaje, sproža postopke proti medijem in izvaja sankcije. Med drugim skrbi tudi za obvezno »uravnoteženo« poročanje na vseh medijskih platformah, tradicionalnih in digitalnih (kršitelje lahko kaznujejo z do 700.000 evrov kazni ali z odvzemom medijske licence), pri čemer je določanje »uravnoteženosti« odvisno od presoje regulatorja in pomeni predvsem »uravnoteževanje« domnevne levo-liberalne pristranskosti medijev.

Od regulatorja je odvisno tudi podeljevanje medijskih licenc – ostanek nekdanje socialistične zakonodaje –, frekvenc in koncesij za opravljanje medijske ali telekomunikacijske dejavnosti. Poleg tega je regulator prevzel še nadzor nad upravljanjem posebnega sklada MTVA, v katerega so leta 2011 združili vse javne medije: štiri televizijske postaje, madžarski javni radio (skupaj s povezanimi nacionalnimi in regionalnimi radijskimi postajami), madžarsko tiskovno agencijo MTI in več spletnih medijev. Letni proračun MTVA določa parlament (leta 2014 je znašal približno 300 milijonov evrov), financira pa se tudi iz prihodkov medijskega regulatorja – njegovih javnih razpisov, licenc, koncesij in kazni za kršenje medijskih zakonov.

Skupaj s prevzemom javnih medijev se je moč Fidesza krepila tudi na komercialnem (zasebnem) medijskem trgu. Po letu 2010 so medijski lastniki s kroga Fidesza bistveno povečali svoje naložbe. Pokupili so nekatere druge agencije za zunanje oglaševanje (Publimont, Euro Publicity), pridobili nacionalne radijske frekvence in prevzeli prve komercialne radijske postaje (Class FM). Med najbolj dejavnimi je bil Lajos Simicska, ki je skupaj s poslovnimi partnerji v dobrem letu obvladoval pet agencij za zunanje oglaševanje, brezplačnik Metropol, radijske postaje, tri časopisne dnevnike, dva tednika in dva nacionalna televizijska programa.

Agencije za zunanje oglaševanje iz Fidessovega kroga so večkrat uporabili za napadle na Orbanove politične nasprotnike. V letošnji zimski plakatni kampanji je vlada trdila, da hočeta tedanji predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker in madžarsko-ameriški poslovnež George Soros preplaviti Madžarsko z ilegalnimi migranti. Fotografija Szakál Szebáld / Átlátszó

Največji izziv je bilo financiranje nastajajočega medijskega imperija, nam je povedal Attila Bátorfy, ki je za madžarski medij Kreativ.hu leta 2014 prvič analiziral oglaševalske tokove na madžarskem medijskem trgu. Orbán je vedel, da številni mediji zaradi gospodarske krize ne bodo več mogli preživeti na trgu, temveč bodo postali skoraj popolnoma odvisni od državnega oglaševanja. Zato je vzpostavil kompleksen sistem državnega financiranja medijev, s katerim je postopoma nadomestil velik delež zasebnega oglaševanja in izdatno financiral lojalne medije, da jim je kljub izgubam omogočil preživetje.

Bátorfy je takrat narisal finančno shemo, v kateri so ključni posamezniki v državnih in z državo povezanih podjetjih ter ministrstvih in javnih agencijah (vsi povezani s Fideszom) netransparentno in pogosto brez javnih razpisov naročali oglase preko peščice zakupnikov oglasnega prostora, ki so denar razdeljevali med nekatere najpomembnejše medijske lastnike (ti zakupniki pred 2010 niso obstajali ali so imeli zanemarljive tržne deleže). Med največjimi prejemniki državnega oglaševanja je bila skupina Lajosa Simicske in glavnega Orbánovega medijskega svetovalca Árpáda Habonyja, ki je leta 2014 začel postavljati še dodaten Fideszov medijski steber.

Poraba za državno oglaševanje se je med letoma 2010 in 2018 po podatkih Mertek Media Monitorja nenehno povečevala – s 60 milijonov evrov leta 2010 do približno 313 milijonov leta 2018. Podobno se je povečeval tudi delež države v celotnih prihodkih od oglaševanja na medijskem trgu. Leta 2010 je država prispevala triodstotni delež oglaševalskega kolača, leta 2018 že skoraj tretjino – od tega so večino prejeli državni mediji in medijske družbe, povezane s Fideszom. Takšne izdatne subvencije so pomenile precejšnjo motnjo na trgu, je dodal Bátorfy. Medtem ko so imeli ostali zasebni in neodvisni mediji izgube, so provladni mediji zaradi državnih oglasov ustvarjali milijonske dobičke. Leta 2017 so provladni mediji skupaj pobrali kar 43 odstotkov vseh prihodkov od prodaje na celotnem medijskem trgu.

Učinkovitost takšnega sistema subvencioniranja provladnih medijev se je najbolj izrazito pokazala leta 2015, ko se je Orbán razšel z dolgoletnim zaveznikom Lajosom Simicskom, nam je povedala raziskovalka Agnes Urban, ki vodi organizacijo za spremljanje medijev Mertek Media Monitor.

Nekdanja prijatelja sta postala zagrizena nasprotnika – najverjetneje zaradi Orbánovega približevanja Rusiji ter Vladimirju Putinu – in Orbán je izgubil velik del zasebnega medijskega sektorja. Toda nadzor nad državnim denarjem je bil tako temeljit, da je Simicska kljub velikemu tržnemu deležu samo v nekaj mesecih izgubil vse prihodke iz državnega oglaševanja, so pokazali pri Atlatszu. Orbán pa je v samo dveh letih znova preoblikoval madžarski medijski trg, saj je z državnim denarjem in preostalimi oligarhi postavil nov zasebni medijski steber, s katerim je izrinil Simicsko s trga.

V tistem obdobju je Fideszov krog z izdatnimi državnimi subvencijami in bančnimi posojili ustanovil številne nove medijske družbe, ki so pozneje sodelovale pri regionalni širitvi (Magyar Ilok, Lokal, 888.hu, …). Med njimi je bila tudi družba Ripost, ki je leta 2017 vstopila v slovensko televizijsko postajo Nova24TV in založnika Nova obzorja, ki izdaja strankarski tednik Demokracija.

Družba Ripost sicer na Madžarskem izdaja tabloid z istim imenom, in, čeprav tabloidi veljajo za najbolj komercialen medijski izdelek, je Ripost skoraj popolnoma odvisen od državnega oglaševanja. Po analizi madžarskega medija index.hu mu je državno oglaševanje leta 2017 prineslo kar 97 odstotkov vseh prihodkov -– kot nagrado za politično motivirane obračune z nasprotniki Fidesza, menijo pri Index.hu, saj so ga večkrat zalotili, da je poskušali z manipulacijami in montažami fotografij očrniti politične nasprotnike. Vodjo stranke Jobbik Gáborja Vono in opozicijskega aktivista Mártona Gulyása so na tak način hoteli prikazati kot homoseksualca, ki da se udeležujeta seksualnih orgij.

Provladni tabloid Ripost je znan po napadih na politične nasprotnike Fidesza. Na eni izmed naslovnic so “razkrili”, da se v logotipu opozicijske stranke Jobbik skrivata islamska simbola zvezda in polmesec – namig na njihovo domnevno naklonjenost islamskim skrajnežem.

Orbán je po razhodu s Simicskom spremenil medijsko strategijo, nam je novo obdobje komentirala Urban. Naučil se je, da si ne sme več privoščiti tako močne odvisnosti od enega medijskega oligarha, pa naj se ta zdi še tako lojalen. Zato je medijski prostor razdelil na več novih medijskih lastnikov – poleg Árpáda Habonyja so vplivni medijski lastniki postali še Lőrinc Mészáros, Andrew Vajna in Mária Schmidt –, ki so si tudi s prevzemi opozicijskih ali neodvisnih medijev kupovali njegovo naklonjenost. Vendar se je izkazalo, da je tako razpršena medijska struktura kljub državnim subvencijam in oglasom predraga celo za Fideszove oligarhe. To je najbrž spodbudilo novo centralizacijo medijske moči, meni Urban. A tokrat v neprofitni organizaciji KESMA, ustanovljeni jeseni 2018, ki so ji provladni medijski lastniki konec lanskega leta donirali medijsko lastnino.

Pri ustanovitvi KESMA – sicer neprofitne organizacije v lasti zasebnih ustanoviteljev – je regulator sklenil, da nova medijska organizacija ne krši medijskega zakona, ki omejuje koncentracijo lastništva in navzkrižno lastništvo. Ne zato, ker dejansko ni presegla zakonskih omejitev o lastništvu – njenega dejanskega tržnega deleža regulatorji sploh niso ugotavljali –, temveč ker je država leta 2018 s posebnim odlokom naredila izjemo; delovanje KESMA je »strateško pomembno« in »v javnem interesu«, saj da je njen namen med drugim krepiti »madžarsko narodno zavest«.

Kritiki novih zakonov in regulatorja so opozorili tudi na dejstvo, da so kazni zaradi domnevnega kršenja pravila uravnoteženosti doslej izrekli samo opozicijskim in neodvisnim medijem, ne pa tudi provladnim medijem, ki dosledno predstavljajo samo eno stran. Podobno je hotela policija več kritičnih novinarjev prisiliti, da bi razkrili svoje vire, potem ko so objavili članke o korupciji, ali jih izsiljevati z objavami podrobnosti iz zasebnega življenja, pri čemer je sodelovala tudi nacionalna obveščevalna agencija.

Do danes sta tako madžarska vlada in stranka Fidesz prevzeli večino madžarskega medijskega trga. Na spletni strani Mertek Media Monitorja so maja letos objavili trenutno najbolj aktualno oceno medijskega vpliva Fidesza in zapisali, da KESMA, javni (državni) in odkrito provladni zasebni mediji obvladujejo skoraj 80 odstotkov celotnega novičarskega in splošno-informativnega medijskega segmenta v državi. Pri oceni tržnega deleža so raziskovalci inštituta Mertek upoštevali predvsem javno dostopne podatke o ustvarjenih letnih prihodkih od prodaje, manjkajo pa še podatki o poslovanju konzorcija javnih medijev MTVA, katerih vsebine prenašajo številni lokalni mediji. Zato je dejanski delež medijskega trga pod nadzorom Fidesza še nekoliko višji, menijo avtorji analize.

Zaradi omenjenih razmer na madžarskem medijskem trgu, obeh medijskih zakonov in političnega prevzema medijskih regulatorjev so madžarsko vlado kritizirale številne mednarodne in nevladne organizacije.

Leta 2011 je komisariat za človekove pravice pri Svetu Evrope komentiral negativne posledice obeh zakonov na svobodo govora in medijski pluralizem; podobne pomisleke so imeli v organizaciji OSCE. V Evropskem parlamentu in Komisiji so opozarjali na neskladja med madžarskimi medijskimi zakoni in evropsko direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki je glavni evropski dokument na področju medijev. Leta 2012 je Svet Evrope pripravil strokovno mnenje, v katerem je predlagal nekatere spremembe madžarskih zakonov, s katerimi bi zagotovili večjo avtonomijo regulatorjev in javnih medijev.

Organizacija Freedom House je 2017 ugotovila, da je Madžarska na lestvici medijske svobode od leta 2010 nazadovala s 40. na 84. mesto, v letošnjem poročilu pa jo je izpostavila kot primer negativnega protidemokratičnega trenda, ki se širi po Evropi. Madžarski so znižali oceno s »svobodne« na »delno svobodno« državo (»svobodna« je po metodologiji Freedom House postala leta 1990). Kritične komentarje medijskih zakonov je leta 2015 s predlogi popravkov objavila Beneška komisija, medijske nesvobode pa se je lani dotaknilo tudi poročilo evropske poslanke Judith Sargentini, ki je Madžarsko obravnavalo zaradi domnevne kršitve sedmega člena pogodbe EU – ogrožanja temeljnih evropskih vrednot, kot so demokracija, pravna država in spoštovanje človekovih pravic.

Madžarska je sicer uvedla nekaj manjših sprememb, toda odgovori madžarske vlade so bili vedno enaki: smo suverena država, ki brani interese državljanov. In kdo ogroža madžarsko suverenost? Migranti, migrantski in liberalni lobiji, komunisti in madžarsko-ameriški poslovnež George Soros, ki so ga Orbánovi politični strategi razglasili za največjega državnega sovražnika. Prav ustvarjanje sovražnikov pa je ena izmed temeljnih značilnosti »protiliberalnega« madžarskega medijskega sistema, ki ga Orbánova vlada izvaža v druge države v regiji.

V prvem delu smo pokazali, da si lahko politika tudi v članici EU v samo nekaj letih podredi veliko večino medijev v državi, jih uporabi za lastno propagando in poskrbi za utišanje kritikov. V nadaljevanju pa bomo opisali posledice takšnega političnega prevzema na novinarsko delo, državljanske svoboščine in svobodo izražanja, ki jih na Madžarskem občutijo kritiki Viktorja Orbána.

 

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Sonja Benčina
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #Demokracija #Fidesz #Madžarska #mediji #medijsko lastništvo #Nova24TV #SDS #Viktor Orban

Deli zgodbo 2 komentarja



Več iz teme: Mediji

Analiziramo stanje in anomalije na slovenskem medijskem trgu.

40 prispevkov

Infografika: madžarski medijski sistem v Sloveniji

Ključni lastniki medijev, povezanih s stranko SDS, so madžarski državljani, ki so povezani z mediji madžarskega premierja Viktorja Orbána.

Tema: Mediji
Članek,

Infografika: zgodovina strankarskih medijev SDS

V časovnici pokažemo, kako je sprva »pomladni« tednik Demokracija najprej prevzela stranka SDS, nato pa je postal del madžarskega medijskega …

Tema: Mediji
Članek,

2 komentarja

N.E.Gogala 23. 9. 2019, 18.01

Torej, prosto po L.J. kučiću: Večina madžarskih medijev je servilnih do svoje vlade. To ni prav, ti, ti, ti Orban. Naša opozicijska medija , en tv in en tednik(!) pa sta kritična do slovenske vlade. Tudi to ni prav, ti,ti,ti Janša, kdo pa drug?
Tako se Kučićeva medijska raziskava bere kot prikrit oglas. Za koga že? Najbrž ne za slovenska državna podjetja. O tem odloča lastnik, kdo je že to?

APMMB2 24. 9. 2019, 05.52

Če želimo razumeti delovanje medijev pod vplivom stranke SDS, .......
Ne potrebujemo dolgovezja, kot ga izraža gornji članek.
V demokratični družbi lahko vsak izraža svoje mišljenje. Tudi SDS !
V državi kjer izpričano vlada enoumje, ki ga širi vsaj 571 podpisnikov sramotne peticije, seveda za demokratično razpravo ni prostora.
Pa še o Orbanu. Orban zamguje na demokratičnih volitvah. Zmaguje celo z dvotertjinsko večino.
Ko bo Šarec zamagal s takšno večino se lahko upravičeno bojimo za sveobodo medijev. Že sdaj svobodo omejuje, ko je na voliztvah dolil le 13%. Prav to pa je zavist, ki se širi med novinarji 571, saj kljub svoji pristranski prpopagandi lutki zanai pod imenom Serpentinšek, ne mrejo zagotoviti niti večine, kaj šele ustavne večine.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno