Mediji SDS (3. del): madžarski prevzem desnega medijskega stebra

Orban in Janša si morda delita podobne poglede na medije, toda nista enakovredna partnerja, saj so mediji SDS močno odvisni od madžarskega denarja. V zameno so postali del tujega protiliberalnega medijskega sistema.

Ilustracija: Matija Medved

Madžarski premier Viktor Orbán in slovenski politik Janez Janša si delita zelo podobne poglede na medije, če sklepamo iz njunih intervjujev, citatov in javnih nastopov.

Zato so poskušale njune vlade po prevzemu oblasti najprej spremeniti medijsko politiko in pridobiti vpliv nad javnim mnenjem, smo ugotovili v prejšnjih prispevkih. Oba trdita, da javno mnenje doma in v EU ustvarjajo levi mnenjski voditelji (»liberalni mediji«, »sile kontinuitete«), kar je treba »uravnotežiti« z alternativnim medijskim stebrom. Tega sta oba zgradila s pomočjo zasebnih podpornikov, politike, državnega in javnega denarja. Zelo očitno je tudi Janševo posnemanje Orbána – sicer z nekajletnim zamikom –, saj je v zadnjih dvajsetih letih v Sloveniji uporabil več Orbánovih strategij za prevzem nadzora nad mediji.

Po osamosvojitvi Slovenije je Janša najprej sodeloval pri ustanavljanju in vodenju tednika Demokracija, s katerim so hoteli izdajatelji s pomočjo SDS vzpostaviti »desni« medijski steber. Po prvem prevzemu oblasti leta 2004 je Janša kot predsednik vlade – podobno kot pred njim Orbán – najprej spremenil medijsko zakonodajo, s katero je okrepil vpliv politike na delovanje (zlasti javnih) medijev. V prvem mandatu Janševe vlade so državna podjetja z oglaševanjem – enako kot v primeru Orbána – pričela financirati lojalne medije (Demokracijo, Mag …) in disciplinirati kritične (Mladino, Dnevnik), sta pokazali medijski raziskovalki Brankica Petković in Sandra Bašić Hrvatin v knjigi In temu pravite medijski trg (2007). Ko je Janša vodil vlado, je prav tako kot madžarski kolega domnevno ustanavljal provladne medije, pri čemer so mu pomagali lojalni medijski lastniki in nekatera državna podjetja (brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres). Po drugem odhodu v opozicijo pa je začel krepiti svoj strankarski medijski steber, saj je leta 2015 – tudi tokrat po Orbánovem zgledu – skupaj s podporniki ustanovil strankarsko televizijo Nova24TV, v katero so čez dve leti vstopili madžarski vlagatelji.

Toda Orbán in Janša nista enakovredna partnerja. Slovenski mediji iz kroga SDS namreč pomenijo le manjši del madžarske regionalne širitve, ki jo sistematično izvaja madžarski premier in smo jo podrobneje predstavili v analizi madžarskega medijskega modela. Kaj madžarske naložbe pomenijo za slovenski medijski trg?

Mediji SDS kljub milijonskim naložbam po dosegu in neposrednem vplivu še vedno ostajajo razmeroma obrobni v primerjavi z javnimi in komercialnimi slovenskimi mediji. Vendar se lahko razmere spremenijo, če bodo madžarski vlagatelji še naprej pripravljeni podpirati stranko SDS in njene medije, saj drugi medijski izdajatelji ali politične stranke nimajo takšnih »subvencij«, ki bi jim omogočile preživetje na zelo omejenem slovenskem trgu. Namen madžarskih medijskih naložb pa ni podpiranje novinarstva in medijskega pluralizma, temveč izvoz madžarskega medijskega modela, ki ga financirajo madžarski davkoplačevalci in ki zagovarja ravno nasprotne vrednote: popolno lojalnost lastni politični stranki in politizacijo novinarstva.

Medijski nakupi v regiji

V zadnjih treh letih sta dva madžarska državljana – Peter Schatz in Agnes Adamik – večkrat skupaj pripotovala v Ljubljano in Skopje. Uradno nista bila povezana, a sta imela zelo podobne opravke, je lani ugotovila skupina preiskovalnih novinarjev mreže za spremljanje organiziranega kriminala in korupcije OCCRP.

Agnes Adamik je v Makedoniji septembra 2017 odprla podjetje Adinamic Media. To je pomladi 2018 pridobilo večinske deleže v treh makedonskih medijskih podjetjih, ki izdajajo več revij in spletnih medijev. Najprej so kupili Prvo Republiko, ki izdaja novičarski spletni medij Republika Online in tiskani tednik. Sledil je prevzem podjetja EM Media, ki izdaja spletne novičarske strani Kurir, Lider, Denesen, Ekonomski in Vistina. Nato so pridobili še delež v podjetju LD Press, ki izdaja spletni novičarski portal NetPress.

Medijske naložbe je v Makedoniji iskal tudi Peter Schatz. Pomladi 2017 je tam odprl podjetje za svetovalne storitve Target Media. Dva meseca pozneje je Target Media pridobila 90-odstotni delež v makedonskem holdingu CHS Invest Group, ki nadzoruje televizijsko postajo Alfa TV. Kmalu po prevzemu CHS so prenovili spletno stran Alfe TV in jo preimenovali v Ripostmk.com. Domeno za omenjen spletni medij pa je registriralo slovensko podjetje Ripost založništvo s sedežem v Ljubljani, smo ugotovili iz podatkov v javnih internetnih arhivih.

Schatz in Adamik sta se v tistem obdobju ustavila tudi v Sloveniji.

Podatki iz poslovnih registrov, ki smo jih pridobili, kažejo, da je Schatz aprila 2017 za 380.000 povečal osnovni kapital v podjetju Ripost založništvo, ki ga je ustanovil mesec dni prej (zdaj se podjetje imenuje R-Post-R založništvo). Prek Riposta je junija 2017 pridobil večinski delež v založniškem podjetju Nova obzorja, ki izdaja politični tednik Demokracija in je kmalu po Schatzovem vstopu začelo izdajati tabloid Škandal24 (drugi največji lastnik Novih obzorij je stranka SDS, Schatz pa je odkupil lastniški delež Dušana Save Lajovica za 630.000 evrov). Konec leta 2017 je podjetje v Sloveniji ustanovila tudi Adamik: medijsko in holdinško družbo Crecol Media, ki jo je skoraj hkrati s Schatzom dokapitalizirala za dobrih 400.000 evrov.

To niso bile edine naložbe madžarskih medijskih podjetij v Sloveniji. Madžarsko podjetje Ripost Media (katerega soustanovitelj je Schatz) je leta 2016 skupaj še z dvema madžarskima medijskima podjetjema vstopilo v slovensko medijsko podjetje Nova24TV in pridobilo približno 15-odstotni lastniški delež. Ta delež se je postopno povečeval. V začetku 2018 so imela madžarska podjetja Ripost Media, Ridikul Magazin in Modern Media Group skupaj že večinski delež v Nova24TV, vsako po 29,3 odstotka.

Po podatkih iz Gvina je ostal lastniški delež madžarskih podjetij v Nova24TV do konca letošnjega poletja enak (informacijo smo nazadnje preverili na začetku avgusta), spreminjali pa so se lastniki. Najprej je lastniški delež Riposta prevzelo podjetje Hespereia (po podatkih iz madžarskih poslovnih registrov je Hespereio leta 2018 ustanovila Agnes Adamik), nato se je umaknila še Modern Media Group ter prepustila delež podjetju Okeanis (ustanovitelj je madžarski državljan Nemeth Adam Gabor, podjetje je bilo ustanovljeno na isti dan kot Hespereia). Od prvotnih madžarskih vlagateljev je delež ohranil samo Ridikul Magazin. Hespereia pa je tudi večinski lastnik podjetja Nova hiša, ki po podatkih iz medijskega razvida izdaja spletno mesto Nova24TV.si, radijsko postajo Novi radio in spletni agregator novic Vsenovice.info.

Schatz in Adamik pri tem nista zgolj dokapitalizirala omenjenih podjetij, temveč sta postala tudi člana nadzornega sveta v podjetju Nova24TV.

Madžarski vlagatelji so v slovenske strankarske medije SDS samo v prvem letu po vstopu na trg vložili za več kot dva milijona evrov. Za primerjavo: idrijski Kolektor oziroma njegov nadzornik Stojan Petrič je prek družbe FMR leta 2015 kupil največji slovenski časopis Delo skupaj s Slovenskimi novicami za dobrih sedem milijonov evrov. Mariborska podjetnika Uroš Hakl in Sašo Todorović sta pred petimi leti kupila Večer za približno milijon evrov. Goriški sklad KB 1909 pa je 2007 kupil večinski delež v Mladini za slab milijon evrov in ga zdaj neuradno prodaja za manj kot polovico te vsote. Kar pomeni, da so madžarski milijoni razmeroma visok vložek za majhen in jezikovno omejen slovenski medijski trg, na katerem je mogoče na ta način pridobiti precej javnomnenjskega in političnega vpliva.

Orbánove politične usluge

Zakaj so se madžarski lastniki odločili za medijske naložbe v Sloveniji? Njihovi motivi se ne zdijo finančni, saj so Nova obzorja, Nova hiša in Nova24TV pred vstopom Madžarov nihali med nizkimi dobički in izgubo. Nova24TV je od ustanovitve leta 2015 v treh letih ustvarila za dobrih 1,1 milijona evrov izgube. Nova obzorja so od 2010 šestkrat poslovala negativno, podobno Nova hiša, ki je prvi dve leti od ustanovitve leta 2016 prikazala izgubo ali minimalen dobiček (102 evra leta 2017).

Njihovo poslovanje se je izboljšalo šele po vstopu madžarskega denarja, saj je Nova24TV leta 2018 podvojila prihodke od prodaje glede na preteklo leto (s 777.419 evrov na 1.535.585 evrov, prvič je imela dobrih dvajset tisoč evrov dobička). Prihodke in dobiček so v enakem obdobju precej povečali tudi v Novih obzorjih in Novi hiši.

Finančni rezultati Novih obzorij kažejo, da so se prihodki družbe povišali med prvo in drugo vlado Janeza Janše (2004–08 in 2012–13), občutno pa po vstopu madžarskega kapitala leta 2017. Na grafu so navedeni čisti prihodki od prodaje in poslovni izid iz poslovanja družbe.

Medijski nakupi Schatza in Adamik v Makedoniji in Sloveniji kažejo, da so bili njuni razlogi najverjetneje politični. Oba sta kupovala in dokapitalizirala medije, ki si delijo podobno ideološko in politično usmeritev. Njuni makedonski mediji so podpirali konzervativno stranko VMRO-DPMNE nekdanjega premierja Nikole Gruevskega, slovenski mediji pa veljajo za uradna glasila slovenske stranke SDS in Janeza Janše. Oba politika sta tudi povezana z madžarskim premierjem Viktorjem Orbánom, ki jima je – tudi s financiranjem njunih strankarskih ali s stranko povezanih medijev – naredil več političnih uslug.

Ko je moral Gruevski po lanskih volitvah pred domačimi oblastmi pobegniti na Madžarsko (zaradi korupcije, nezakonitih prisluhov in drugih nepravilnosti je bil obsojen na dve leti zapora), mu je zatočišče kot nekdanjemu političnemu zavezniku ponudil madžarski premier Viktor Orbán. Ta je med lansko volilno kampanjo večkrat javno podprl tudi Janeza Janšo in nastopil na zborovanju stranke SDS v Celju, kjer je med drugim dejal, da je zmaga SDS ključna za ohranitev slovenskega naroda pred priseljenci. Podobno je za Novo24TV lani povedal, da Slovenija potrebuje takega voditelja, kot je Janez Janša. Z Orbánom pa so povezani tudi vsi madžarski medijski lastniki, ki so vstopili na slovenski trg, nam je potrdilo več sogovornikov iz Madžarske, s katerimi smo se pogovarjali med preiskavo.

Tako Schatz kot Adamik sta bila zaposlena na madžarski javni radioteleviziji Magyar Televízió (MTV), ki jo obvladuje Orbánova vlada. Schatz je soustanovitelj podjetja Ripost, ki na Madžarskem izdaja tabloid z enakim imenom in po poročanju madžarskega preiskovalnega spletnega medija index.hu prejme več kot 90 odstotkov vseh oglasnih prihodkov od države in z državo povezanih podjetij, ki jih obvladuje Orbánova stranka Fidezs. Soustanovitelj Modern Media Group – drugega podjetja, ki je vstopilo v Nova24TV, je madžarski poslovnež in politični svetovalec Árpád Habony, tesen Orbánov sodelavec in neuraden medijski strateg. V krog Fidezsovih medijev sodi tudi družba Ridikul, ki na Madžarskem izdaja tabloid z enakim imenom, smo izvedeli na Madžarskem.

Poleg Slovenije in Makedonije so madžarski medijski lastniki vstopili tudi v Romunijo, v Vojvodino in na Slovaško, kjer so z več milijoni evrov finančno podprli medije, namenjene madžarski manjšini, smo izvedeli od sogovornikov in preiskave OCCRP. Po poročanju hrvaških medijev se je Peter Schatz lani zanimal za nakup hrvaške televizije Z1. Med poskuse širitve madžarskega medijskega vpliva sodi tudi ustanovitev madžarske (oziroma »višegrajske«) tiskovne agencije V4NA v Londonu z več kot 50 zaposlenimi sodelavci, ki jo je registriral madžarski veleposlanik v Veliki Britaniji in jo prav tako financira Orbánov krog pod vodstvom Árpáda Habonyja.

Omenjeni slovenski mediji so tako postali del madžarske konzervativne medijske koalicije, ki jo družijo nacionalistična politika, sovraštvo do migrantov, nasprotovanje Evropski uniji in liberalni demokraciji. Madžarski medijski poslovneži iz kroga premierja Viktorja Orbána namreč nimajo namena podpirati novinarstva, prinašati pluralizma in spodbujati medijske svobode, ampak predvsem uveljavljati Orbánove strateške interese in normalizirati skrajne politične ideje, iz katerih se napajajo evropski populisti: nacionalizem, rasizem, verski fundamentalizem in ustvarjanje ideoloških sovražnikov. Namesto bolj pluralnega medijskega prostora, ki so ga od osamosvojitve pogrešali slovenski pomladniki, pa so slovenski konzervativni mediji prepustili prostor madžarskemu modelu državne propagande.

Za ta model je značilna sistemska mehka cenzura, zaradi katere oblastnikom ni treba zapirati novinarjev ali preganjati opozicijskih medijev. Treba jih je samo preglasiti z režimskimi mediji, ki jih subvencionira država (vlada) in jih ustanavljajo podjetniški oligarhi, povezani z oblastjo. Za provladne medije na Madžarskem je značilna izrazita provladna usmerjenost. So popolnoma lojalni stranki in premierju Orbánu. Ne objavljajo kritičnih komentarjev in preiskovalnih zgodb o delu vlade, temveč širijo sovražne ali potvorjene zgodbe o migrantih, političnih nasprotnikih in mednarodnih »liberalnih elitah«, ki da ogrožajo madžarsko nacionalno suverenost.

Spletni strankarski »brezplačniki«

Medijski sistem SDS se je od leta 2015 najprej širil razmeroma transparentno. Janez Janša je javno napovedal ustanovitev novih strankarskih medijev. Ustanovitev Nove24TV so pospremili z javno ustanovno skupščino. Prvi vstop madžarskih medijskih podjetij je septembra 2016 potrdil predsednik upravnega odbora Nova24TV Aleš Hojs, več slovenskih medijev pa je v javno dostopnih poslovnih registrih sproti spremljalo spremembe lastništva in povečevanje madžarskih deležev v novih medijih SDS. Pri SDS niso skrivali niti povezav z madžarskim premierjem Orbánom, ki je pred volitvami leta 2018 nastopil na strankarskih zborovanjih.

Toda ob strankarski televiziji je potihem nastajala še ena, skrita medijska mreža, ki spominja na zgodbo o brezplačnikih Slovenski tednik in Ekspres iz leta 2008 (opisali smo jo v drugem delu prispevka). Tudi tokrat gre za navidez nepovezana medijska podjetja, pri katerih ni mogoče ugotoviti virov financiranja, a jih iz ozadja večinoma upravljajo posamezniki, ki so povezani s SDS. Vsebinske podobnosti z drugimi mediji SDS so zelo očitne, stranka pa je znova zanikala kakršno koli povezavo z omenjenimi mediji.

Od leta 2017 je v Sloveniji začelo delovati šestnajst regionalnih spletnih medijev, ki uradno niso del medijskega sistema SDS, vendar številne portale urejajo posamezniki, povezani s SDS. Z vsebinami pa oskrbujejo spletno mesto televizije Nova24TV.si. Fotografija Lenart J. Kučić/Pod črto

Januarja 2017, kmalu po prvem madžarskem nakazilu, je podjetje Infotrend registriralo internetne domene za prvih osem (od skupaj šestnajstih) novih regionalnih spletnih medijev, ki so bili do konca leta vpisani tudi v razvidu medijev (pozneje so dodali še ostale spletne medije). Ti mediji na prvi pogled niso bili povezani – med sabo ali s stranko SDS –, saj so bili kot izdajatelji in uredniki sprva navedeni zelo različni posamezniki in organizacije: večinoma mali samostojni podjetniki ter tri podjetja – eno za izvajalski inženiring (Eltibo), drugo za zaščito in svetovanje (Geopolar) in tretje za prevajanje in lektoriranje (Žan – storitve). Vendar je med njimi kar nekaj podobnosti.

Ko smo na kulturnem ministrstvu zaprosili za vpogled v dokumentacijo omenjenih portalov, s katero so se vpisali v medijski razvid, smo ugotovili, da je večina izdajateljev uporabila popolnoma enako programsko zasnovo in pravilnik oziroma statut o delovanju medija. V več primerih so uporabili enako pisavo, obliko in poudarke v besedilu, ostala je celo ista pravopisna napaka.

Več (uradno nepovezanih) regionalnih medijev si deli popolnoma enako programsko zasnovo, pravilnik o delovanju in druge dokumente, ki so potrebni za vpis v medijski razvid. Fotografija Lenart J. Kučić/Pod črto

Njihove internetne domene je registriralo isto podjetje z imenom Infotrend, edina izjema je bil portal E-koroska.si, ki jo je sodeč po registrih registriral Goran Čule, sicer član Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (Čule je registriral tudi domeno za tabloid Škandal24, ki ga izdajajo Nova obzorja). Oblikovno so si vsi lokalni portali skoraj enaki, saj uporabljajo isto ali zelo podobne »teme« na platformi WordPress. Sorodni so si tudi vsebinsko, saj poleg lokalnih novic – sicer ne vsi portali enako očitno – posnemajo uredniške usmeritve ostalih medijev SDS: pozitivno predstavljajo strankarske politike in negativno poročajo o migrantih.

Pozitivno predstavljanje strankarskih politikov SDS je bilo pogostejše pred lanskimi lokalnimi volitvami. V Celjskem glasniku so takrat objavili pogovor z odgovorno urednico glasnika Mojco Inkret, ki da je »uredništvo pred kratkim pozitivno presenetila z najavo kandidature za županjo Občine Šentjur« – in sicer kot kandidatka SDS. Zelo lokalizirani so tudi prispevki o migrantih, saj jih avtorji opremljajo z naslovi kot »Migranti že v mestu Maribor! Prijeli so jih šest. Dva sta se iz Ormoža v Maribor pripeljala kar z avtobusom!«.

Portali si občasno izmenjujejo vsebine, v nekaterih primerih je enak članek z istim naslovom hkrati objavilo več urednikov. Denimo članek »Proces JBTZ je v boju za človekove pravice poenotil ljudi različnih prepričanj in vzbudil prve težnje po neodvisni državi Sloveniji,« objavljen maja 2018 – po tem, ko ga je na družabnem omrežju Twitter delila SDS. Omenjeni portali so glavni vir lokalnih novic za spletni medij Nova24TV.si, njihove vsebine občasno povzemajo tudi na spletni strani tednika Demokracija (v rubriki »Slovenija«).

Regionalni spletni mediji iz mreže SDS včasih objavijo enake vsebine. Več portalov je denimo objavilo enak naslov ob obletnici procesa JBTZ kot stranka SDS na svoji spletni strani. Fotografija Lenart J. Kučić/Pod črto

Portali iz omenjene mreže so do sredine letošnjega septembra prispevali nekaj manj kot tisoč od skupaj približno 1400 člankov, objavljenih v zavihku »lokalno« na spletni strani Nova24TV, smo ugotovili v analizi lokalnih novic na Nova24TV.si, ki smo jo opravili skupaj z inštitutom Danes je nov dan – kar je skoraj dve tretjini vseh člankov. Med njihovimi najpogostejšimi viri lokalnih novic so portali Moja-dolenjska.si, Primorska24.si, E-koroska.si in Utrip-ljubljane.si. Dolenjski in primorski portal pa sta hkrati tudi portala, ki med vsemi največkrat objavljata prispevke o migrantih (pri tej temi izstopajo še E-maribor.si, Sasa-novice.si, Moje-posavje.si in Utrip-ljubljane.si).

Lokalne portale s SDS povezujejo tudi nekateri izdajatelji in uredniki. Podatke o izdajateljih in urednikih smo pridobili v medijskem razvidu in iz dokumentov na kulturnem ministrstvu. Več posameznikov je imelo enaka imena in priimke kot osebe, ki sedijo v lokalnih odborih SDS ali so kandidirali na njihovi listi med lokalnimi volitvami. Za vse takšne primere smo poskusili pridobiti potrditev, da gre za isto osebo, a izdajatelji oziroma uredniki portalov po večini niso odgovorili na naša vprašanja. Nekatera imena in funkcije pa nam je potrdil vir blizu stranke SDS, ki ni hotel biti imenovan.

Urednik portala E-maribor.si je tako po naših podatkih Mitja Grmovšek, član SDS in član občinskega odbora SDS v Dupleku. Urednik in izdajatelj portala Primorska24.si Boris Budal je bil na lanskih lokalnih volitvah kandidat na listi SDS v občini Komen. Urednik in izdajatelj Pomurske-novice.si Bojan Petrijan je bil lani kandidat SDS za župana v Murski Soboti. Urednik in izdajatelj portala Gorenjski-utrip.si je bil Aleš Trilar, prav tako kandidat liste SDS na lokalnih volitvah v Kranju v letih 2010 in 2014.

Portal E-koroska.si ureja Jon Petek, sin znanega člana SDS in nekdanjega direktorja Novih obzorij Mira Petka. Portal Notranjska.si ureja in izdaja Zoran Mojškerc, svetnik SDS v Logatcu, Celjskiglasnik.si pa Mojca Inkret, kandidatka za županjo SDS v Šentjurju.

S SDS bi lahko bili povezani še trije uredniki in izdajatelji. Urednik in izdajatelj Portal-os.si je Bogdan Osolin, oseba s tem imenom in priimkom je bila lanski kandidat na listi SDS v Domžalah. Tatjana Mohorko, sicer urednica občinskega časopisa Hajdinčan (župan občine Hajdina Stanislav Glažar je bil lani kandidat SDS), je hkrati urednica in izdajateljica portala Spodnjepodravje.si. Članstvo v SDS nam je potrdil tudi urednik in izdajatelja portala Sasa-novice.si Tihomir Mohor.

Naša analiza je pokazala, da so vsi portali doslej skupaj objavili skoraj 20.000 člankov. Število mesečnih objav na portalih je razmeroma konstantno in ne odstopa bistveno glede na letni čas ali na politično dogajanje v državi (število člankov se ni znatno povečalo pred lanskimi lokalnimi in parlamentarnimi volitvami in zmanjšalo po volitvah). V povprečju portali objavijo po trideset člankov na mesec ali enega na dan, nekateri tudi do dvakrat več (med najbolj produktivnimi je Celjskiglasnik.si). To pomeni, da imajo portali najverjetneje po enega ali več skrbnikov, ki skrbijo za redno pripravo vsebin.

Pri več upravljavcih spletih mest smo izvedeli, da se cena takšne storitve – sicer odvisno od zahtevnosti in regije – po mnenju sogovornikov giblje med 700–1000 evri na mesec za posameznega skrbnika (torej skupaj 10–15.000 evrov na mesec za vse portale). Toda pri omenjenih portalih ni bilo mogoče ugotoviti vira financiranja, saj na njihovih spletnih straneh večinoma ni oglasov (nekaj oglasov smo opazili šele ob zadnjem pregledu oktobra letos).

Novo24TV.si smo vprašali, ali portalom plačujejo za pripravo lokalnih novic ali imajo z njimi sklenjen kak dogovor o deljenju oglasnih prihodkov, a nam na vprašanja niso odgovorili. Glede stroškov vodenja portalov smo povprašali direktorja podjetja Infotrend Andraža Selana, ki je sprva zanikal, da je njegovo podjetje povezano s portali in se nato izgovoril, da je prezaposlen za odgovarjanje, ko smo mu poslali podatke o registraciji domen. Prav tako se na vprašanja o financiranju in upravljanju portalov niso odzvali njihovi izdajatelji in uredniki. Tudi tisti, ki so odgovorili na klic, so se bodisi izgovorili, naj jih pokličemo pozneje (pozneje se niso več odzvali) ali da s portali nimajo več nič, čeprav so bili še vedno zapisani v medijskem razvidu kot uredniki ali izdajatelji teh medijev.

Podobno izkušnjo je imel novinar Dnevnika Klemen Košak, ki je o lokalnih portalih prvič pisal pred dvema letoma. Tudi na njegova elektronska sporočila se izdajatelji niso odzvali, zato jih je poskusil priklicati po telefonu. Govoril je s štirimi uredniki, ki so bili ob prvem pogovoru še pripravljeni razkriti nekaj informacij, a so nato spremenili prvotne izjave. Urednik portala Nase-zasavje.si Darjan Savšek je povedal, da se je prijavil na razpis za urednika in je bil nato postavljen na to mesto. Tedanjemu uredniku portala E-maribor.si Janu Lipovniku pa, da so pri postavitvi portala pomagali »ljudje, ki se na to spoznajo«. A so se nekateri sogovorniki pozneje premislili in zatrdili, da je bil portal izključno njihova zamisel, nam je povedal Košak.

Ko smo pred objavo našega članka še enkrat poskusili priklicati izdajatelje in urednike, so nam štirje sogovorniki zatrdili, da niso več povezani s portali. Vsi so predali funkcije v zadnjih dveh tednih in po njihovih besedah niso vedeli, kdo jih bo nasledil. Dodali so še, da se niso pripravljeni pogovarjati o ničemer, kar je bilo povezano s portali. »Upam, da je zdaj zame zadeva zaključena,« je v telefonskem pogovoru sklenil eden izmed bivših urednikov.

Če povzamemo: od leta 2017 je nastalo 16 regionalnih portalov, za katere njihovi izdajatelji trdijo, da so jih ustvarili na lastno pobudo in brez usklajevanja z drugimi portali. Skoraj vse njihove domene je registriralo isto podjetje, med izdajatelji in uredniki prevladujejo posamezniki iz stranke SDS, dokumentacija za vpis v razvid medijev je bila v več primerih enaka in si deli celo isto pravopisno napako. Med sabo si izmenjujejo vsebine in skupaj prispevajo dobri dve tretjini lokalnih novic za Nova24TV.si, sicer strankarski medij SDS v lasti madžarskih medijskih podjetij. Stranka SDS zanika povezavo s portali, neznan ostaja tudi vir financiranja, ki za portale po oceni poznavalcev nameni vsaj 10.000 evrov na mesec, če upravljavci zaračunavajo tržno ceno storitve.

Toda kakšen motiv imajo lahko SDS ali madžarska medijska podjetja za vzdrževanje takšne lokalne mreže?

Migranti, muslimani, multikulturalizem

Prvi interes bi lahko bil finančen. Madžarski medijski podjetniki so tako v Sloveniji kot Makedoniji vedeli, da bodo zavezniške politične stranke uporabile njihov denar za financiranje volilne kampanje. Če bi na lanskih volitvah zmagala Janez Janša in Nikola Gruevski – kar se je takrat zdelo zelo verjetno –, bi lahko usmerila oglase državnih in z državo povezanih podjetij v lojalne medije (tako nacionalne kot lokalne) ter s tem nagradila tudi madžarske lastnike.

Takšen medijski poslovni model je madžarskim medijskim podjetnikom zelo domač, saj mediji iz kroga Orbánove stranke Fidesz ustvarjajo večino ali velik del prihodkov iz državnega oglaševanja, ki ga usmerja politika, smo pokazali v članku o madžarskem medijskem modelu. Politični mediji so v podobnem položaju tudi v Sloveniji, saj so zelo odvisni od političnih strank in interesnih skupin, ki lahko z usmerjanjem oglaševalskih tokov subvencionirajo lojalne medije in disciplinirajo kritične.

Drugi motiv je političen. Orbán si je s podporo slovenske SDS in makedonske VMRO-DPMNE zagotovil politično zavezništvo – in tudi finančno odvisnost – v boju proti ilegalnim migrantom, muslimanom in multikulturalistom, ki jih njegova vlada obravnava kot največjo grožnjo madžarski nacionalni suverenosti. Na omenjene »sovražnike« so pozorni tudi uredniki njihovih slovenskih medijskih podružnic.

Med pregledovanjem naslovnic Demokracije za zadnji dve leti smo našteli več izrazito protmigrantskih in protimuslimanskih naslovnic, s katerimi v uredništvu opozarjajo pred domnevno nasilnimi prišleki (»V Slovenijo prihaja kultura posilstev«) in načrti »bruseljskih elit«, ki da hočejo v Slovenijo prisilno naseliti Arabce in Afričane. Več naslovnic je tudi neprikrito rasističnih ali sovražnih, saj v reviji izpostavljajo lepoto »bele Evrope« (»Različnost je lepa in Evropa je že dovolj različna«, »Evropa je lepa bela«). Na eni izmed naslovnic so objavili priročnik za starše, kako v šolah obvarovati otroke pred aktivisti LGBTQ in multikulturalizma (»Pazite na otroke!«). Eno pa so posvetili »obrazu zla« Georgeu Sorosu, ki da povzroča trpljenje evropskim staroselcem – kar je bilo tudi eno izmed sporočil obsežne kampanje proti Sorosu, ki jo je z več kot 40 milijoni evrov podprla madžarska vlada in so se ji pridružili vsi mediji Fidesza.

Fotografija Lenart J. Kučić/Pod črto

Tretji razlog je propaganda. Ena izmed najbolj nevarnih značilnosti madžarskega medijskega modela so po besedah madžarskih sogovornikov sistematični napadi na novinarje in novinarstvo, ki imajo predvsem en namen: širiti nezaupanje v vse medije, ne glede na njihovo ideološko pripadnost. Razlog je preprost. Če javnost ne zaupa medijem, potem ne zaupa niti temeljito preiskanim razkritjem korupcije, nepotizma in zlorabe položaja, v katere so se večkrat zapletli premier Orbán, njegovi družinski člani in vidni predstavniki Fidesza.

Takšno strategijo pogosto uporabljajo tudi v medijih SDS, saj nasprotne medije in novinarje ves čas prikazujejo kot politično pristranske vire »lažnih novic«, čeprav hkrati sami objavljajo nepreverjene, neresnične in zavajajoče vsebine ali odvračajo pozornost od nepravilnosti, v katere so se zapletli člani njihove stranke.

Primerov je veliko. Med drugim so maja letos na spletnem portalu Nova24TV objavili prispevek, v katerem so komentirali plakatno volilno akcijo članov socialnih demokratov pred evropskimi volitvami in s fotomontažo zamenjali slogane plakatov (namesto »Ti odločaš« je na montaži pisalo »Dobrodošli migranti, novi volivci«). Pogosta je tudi manipulacija s sicer izvirnim slikovnim gradivom, ki je uporabljeno v zavajajočem kontekstu. Takšna je bila objava članka o neki britanski džamiji, kjer da bodo k molitvi petkrat na dan pozivali prek zvočnikov, ki bodo glasnejši od hrupa reaktivnega letala. Kot »simbolično fotografijo« pa so objavili fotografijo ljubljanskega islamskega centra, ki z novico ni povezan.

Na Nova24TV so objavili članek »Izrojenosti Fakultete za družbene vede ni videti konca: ukinjajo ločena stranišča za ženske in moške – včeraj že zaprli moški WC!«, čeprav so na FDV njihovo navedbo zanikali (moško stranišče je bilo zaprto zaradi okvare). Ohranili so tudi še eno staro prakso medijev SDS: podpisovanje s psevdonimi, saj sta na spletni strani Škandal24 pogosto objavljala očitno izmišljena »Janko, 35« in »Milan, 77«, ob katerih so uporabili generične fotografije za opremljanje oglasov.

Nove oblike propagande niso omejene samo na Slovenijo. V članku o madžarskem medijskem modelu smo opisali primer, na katerega so nedavno opozorili sodelavci makedonske novičarske agencije Meta.mk. Analizirali so primer članka o domnevnih milijardnih evropskih podkupninah, ki da sta jih prejela makedonski in grški premier Zoran Zaev in Aleksis Cipras, da bi sklenila prespanski dogovor. Članek je bil najprej objavljen julija lani na spletni strani tednika Demokracija, od tam ga je povzela Nova24TV, oba pa sta se sklicevala na grški časopis Proto Thema. Slednji takšne novice ni nikoli objavil in omenjene obtožbe niso bile nikoli dokazane, a so nekateri makedonski mediji iz madžarske medijske skupine zgodbo množično širili po družabnih medijih in Zaeva obtoževali veleizdaje (letos poleti so enako zgodbo še enkrat promovirali na Facebooku in drugih omrežjih).

To ni bil edini primer, da so se tuji mediji sklicevali na Nova24TV. Na portalu so lani objavili serijo člankov o »migrantskih« karticah znamke Mastercard, s katerimi naj bi George Soros financiral množične nelegalne migracije. Vendar so na ameriški spletni strani za preverjanje dejstev Politifact ugotovili, da trditev ni resnična, saj Soros in Mastercard nista sklenila nikakršnega dogovora o takšnih kreditnih karticah. Enako so poročale tudi nekatere druge organizacije za preverjanje dejstev: Snopes, AfricaCheck in FactCheck.org. Kljub temu so članke na Nova24TV med drugim uporabili v Fideszu, saj so od Evropske komisije zahtevali pojasnila glede »skrivnega projekta« financiranja nelegalnih migracij in »morda celo terorizma«.

Takšno navzkrižno sklicevanje na medijske vire v različnih državah še otežuje razkrivanje morebitnih dezinformacij. Če je mogoče določeno novico najti na več mestih, se zdi veliko bolj resnična – sploh če jo delijo in priporočajo še znanci na družabnih omrežjih. Kar je tudi eden izmed možnih razlogov za ustanavljanje lokalnih spletnih portalov, ki poleg medijev SDS poskrbijo za stotine dodatnih prispevkov o migrantski grožnji Sloveniji. Le da tega – vsaj navidez – ne počnejo strankarski mediji.

Biščak: lastnike zanimajo bilance

Za Jožeta Biščaka, direktorja Novih obzorij, urednika Demokracije ter do junija letos tudi urednika spletnega medija Nova24TV.si, je zgodba veliko bolj preprosta.

»Meni se zdi normalno, da so mediji … ne bom rekel politično, ampak vrednostno profilirani. Tega najbrž ne bi bilo treba nikomur skrivati,« nam je povedal v pogovoru. Za »vrednostno profilirane« (desne) medije pa veljajo enaka pravila medijskega trga kot za vse druge medije. Če hočeš preživeti na trgu, moraš prodajati revijo in klike. Kar pomeni, da je treba nagovoriti in zadovoljiti potrošnika, da se naroči na revijo ali jo kupi v trafiki, je svojo direktorsko in uredniško vlogo povzel Biščak.

Ali to pomeni, da hočejo s provokativnimi naslovnicami – denimo tisto, na kateri temne roke grabijo belo žensko, velike črke pa napovedujejo prihod kulture posilstva – predvsem prodajati revijo in klike?

Vsekakor, je zatrdil Biščak in se pohvalil, da so prav zaradi te naslovnice vsaj podvojili prodajo Demokracije (»z napadi so nam naredili super reklamo, toda to ti lahko uspe kvečjemu enkrat ali dvakrat na leto«). Zelo dobro se prodajata tudi Milan Kučan in Janez Janša na naslovnici (»tudi Tito in kak Janez Zemljarič«), ampak tega ne smeš početi vsak teden, je pripomnil in dodal, da to velja predvsem za starejše bralce. Mlade pa so uspeli kar uspešno nagovoriti prek spleta, zlasti z videi, dejavnostjo na družabnih omrežjih in mlajšimi kolumnisti (»mladi radi vidijo svoje vrstnike, da jim kaj povedo«).

Fotografija Lenart J. Kučić/Pod črto

Biščak je zavrnil kritike, da je bila naslovnica s črnimi rokami in grožnjami pred kulturo posilstva odkrito rasistična. Rasistična ali diskriminatorna je lahko kvečjemu oblast, če ne zagotovi enakih možnosti za vse, je pojasnil. Ob tem je treba ločiti še med sistemsko diskriminacijo države in domnevno diskriminacijo zasebnega sektorja. »Jaz mislim, da lahko zaseben lastnik v svoji trgovini zaposli samo belce ali samo črnce, če hoče. Če bi kaj takega zahtevala ali predpisovala država, pa bi bilo to totalitarno,« je prepričan Biščak.

Po njegovem mnenju je najboljše zdravilo zoper diskriminacijo trg, saj na koncu vedno potrošnik odloči, kaj je zanj sprejemljivo in kaj ne – kar velja tudi za medije. Če ljudje berejo Bernarda Brščiča, ki govori o »negroidih«, ali Romana Vodeba, ki piše o ogroženosti slovenskih žensk zaradi posiljevalskih migrantov, je po Biščakovem mnenju zgolj svobodna odločitev zasebnega medijskega lastnika in prav tako svobodna izbira medijskega potrošnika v svobodni družbi. Zato ne razume pozivov novinarskih kolegov, medijskih hiš ali novinarskih organizacij, ki same pozivajo vlado, naj regulira medije in zaostri zakonodajo, denimo na področju sovražnega govora. »In to novinarji, ki bi morali biti najbolj svobodoljubni ljudje.«

Tržno usmerjeni so tudi njegovi madžarski lastniki, je opisal komunikacijo z madžarskimi partnerji. »Nikoli mi ni nihče naročil, kaj naj postavim na naslovnico,« je zagotovil Biščak. Z lastniki se običajno sreča enkrat na mesec, kjer jim na upravnem odboru predstavi poslovne rezultate in prodajo, o vsebini se po njegovih besedah ne pogovarjajo. »Dokler bodo številke pozitivne, bodo zadovoljni, če bomo v rdečih, pa ne bodo več,« je njihove interese opisal Biščak. To je pokazal primer tabloida Škandal24, ki so ga ustanovili madžarski lastniki, vendar se časopis ni prodajal (z začetnih 5000 je naklada padla pod 2000 izvodov). »Zato sem jim predlagal, da medij ukinemo, kar so tudi upoštevali«.

Kako pa so zaradi objave fotomontaže plakatov stranke SD in drugih primerov spremenili uredniški proces, da se takšne napake ne bi več ponovile, če so bile res samo napake (uredništvo se je zaradi objave opravičilo in zapisalo, da ni bila zlonamerna)? Na to vprašanje Biščak ni konkretneje odgovoril. Povedal je le, da ima do preverjanja dejstev precejšnje zadržke, saj da v praksi ni mogoče preveriti vsake objavljene fotografije ali izjave sogovornika, ki lahko novinarju pove marsikaj. Prepričan je tudi, da platforme za preverjanje dejstev »bolj ali manj preverjajo desne medije«. Zakaj? Ker poskušajo tudi na ta način vplivati na uredniško politiko, ohranjati politično korektnost in omejiti medijsko svobodo, je sklenil sogovornik.

Brez varovalk pred strankarsko propagando

V prejšnjih člankih smo pokazali, da so ustanovitelji političnega tednika Demokracija – prvega medija SDS – že od ustanovitve ponavljali enake trditve. Slovenski medijski prostor in s tem javno mnenje po njihovem prepričanju obvladujejo levi ali levo-liberalni mediji. Menijo, da ta prostor še trideset let po osamosvojitvi ni zares svoboden, saj v njem ni prostora za desne (konzervativne) glasove. Zato so želeli ustanoviti nove medije, ki bodo zagovarjali vrednote slovenske osamosvojitve in razkrivali preiskovalne zgodbe, ki jih po njihovem mnenju v levo-liberalnih medijih cenzurirajo.

V praksi se to ni uresničilo, saj v medijih SDS doslej velikokrat niso spoštovali in vzdrževali novinarskih standardov, ki so potrebni za takšno delo: zbiranje in preverjanje informacij, ločevanje dejstev od mnenj ter transparentno navajanje virov. Nasprotno.

Mediji SDS so bili vedno predvsem strankarski mediji, ki so brezpogojno podpirali stranko in njene predstavnike ter se na strani SDS vključevali v volilno kampanjo. Napadali so politične nasprotnike in se obrnili tudi proti drugim konzervativnim medijem, če niso bili popolnoma lojalni Janezu Janši ali so ga še tako previdno kritizirali, nam je povedal urednik političnega tednika Reporter Silvester Šurla. Lastniki in predstavniki stranke so vplivali na uredniške odločitve ali dejavno sodelovali pri urejanju strankarskega medija. Za ideologijo in »službo pravi resnici« so se velikokrat skrivali tudi zasebni (finančni) interesi in nezakonite poslovne prakse, zaradi katerih so vlagatelji in podporniki večkrat izgubili denar ali so jim ostali dolgovi.

To se je zgodilo Ludviku Čanžku, ki je leta 1996 omogočil vnovično ustanovitev Demokracije, in nekaterim sodelujočim pri projektu brezplačniki. Brez denarja utegnejo ostati tudi tisti, ki so kupili delnice Nova24TV v javni prodaji jeseni 2015. Takrat so ustanovitelji Nove24TV pozvali vlagatelje, naj novo podjetje podprejo z nakupom delnic, in zbrali nekaj več kot 900.000 evrov (nakupna vrednost je bila sto evrov na delnico). A so pri Nova24TV letos poleti pozvali delničarje, naj jim delnice podarijo in si prihranijo dodatne stroške z davki in vodenjem delniškega računa.

V preiskavi smo pokazali, da je stranka SDS s pomočjo domačih podpornikov in madžarskih medijskih podjetnikov iz kroga Viktorja Orbána uresničila željo po vzporednem »desnem« medijskem sistemu za proizvodnjo novic. Poleg revije Demokracija in založbe Nova obzorja zdaj obvladuje še televizijo in spletni medij Nova24TV, novičarski agregator Vsenovice.info in najverjetneje tudi prikrito mrežo šestnajstih regionalnih internetnih portalov, ki so jih večinoma ustanovili strankarski ali s stranko povezani posamezniki. Ti strankarski mediji redno ali občasno ustvarjajo propagandna sporočila SDS in širijo protiliberalno ideologijo madžarskih lastnikov, s katerimi poleg človeških bralcev in gledalcev nagovarjajo tudi računalniške algoritme družabnih omrežij in ustvarjajo občutek ogroženosti pred sovražniki bele Evrope. Pomenijo pa tudi infrastrukturo, ki bo stranki po morebitnem prevzemu oblasti znova omogočala usmerjanje denarja iz državnih podjetij v strankarski medijski sistem.

Zgodovina medijskih poskusov SDS in zlorabe strankarskih medijev za politično propagando in prikrito financiranje politične kampanje je zelo dobro dokumentirana, prav tako finančne nepravilnosti in netransparentna poraba denarja državnih podjetij. Kljub temu pa država – podobno kot pri zlorabi občinskih medijev – ni uvedla nikakršne varovalke, s katero bi preprečila zlorabo takšnih medijev za financiranje in vodenje politične kampanje, napade na politične nasprotnike in načrtno širjenje dezinformacij.

Izkušnja z brezplačniki kljub zbranemu gradivu in priporočilom preiskovalne parlamentarne komisije ni prinesla popravkov volilne zakonodaje in strožjega nadzora nad financiranjem političnih strank. Politične stranke in njihovi voditelji lahko v Sloveniji še naprej ustanavljajo strankarske medije, gradijo skrite medijske mreže in izkoriščajo politični vpliv za pridobivanje denarja, ki ostalim medijskim podjetjem (pa tudi političnim strankam) ni dostopen – denimo »posojila« tuje vlade ali oglasov državnih in z državo povezanih podjetij, če prevzamejo dovolj visok položaj.

Politiki imajo za ustanavljanje strankarskih medijev praviloma en glavni motiv. Z njihovo pomočjo hočejo prevzeti in ohranjati oblast ter odpraviti vse medijske mehanizme za nadzor oblasti, kar je zelo nazorno pokazal madžarski premier Viktor Orbán. In kar je doslej ostala neuresničena želja njegovih slovenskih posnemovalcev.

Obvestilo uredništva (12. 11. 2019)

V prispeku smo pomotoma zapisali, da je naš sogovornik Jože Biščak direktor podjetj Nova hiša in Nova obzorja. Biščak je nekdanji odgovorni urednik spletnega medija Nova24TV.si in urednik Demokracije ter direktor Novih obzorij, ni pa direktor Nove hiše. Za napako se opravičujemo.

 

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #Fidesz #Janez Janša #mediji #medijsko lastništvo #Nova24TV #SDS #Viktor Orban

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Mediji

Analiziramo stanje in anomalije na slovenskem medijskem trgu.

38 prispevkov

Povzetek preiskave: medijski sistem SDS

Desni politiki in intelektualci so začeli kmalu po osamosvojitvi zahtevati neodvisne desne medije. Namesto tega se je izoblikoval strankarski medijski …

Tema: Mediji
Članek,

Mediji SDS (2. del): od propagandnih brezplačnikov do strankarske televizije

Brezplačnika Ekspres in Slovenski tednik sta pokazala, da je mogoče med volitvami z denarjem državnih podjetij brez posledic ustanoviti propagandni …

Tema: Mediji
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno