Mediji SDS (2. del): od propagandnih brezplačnikov do strankarske televizije

Brezplačnika Ekspres in Slovenski tednik sta pokazala, da je mogoče med volitvami z denarjem državnih podjetij brez posledic ustanoviti propagandni medij, dolgove pa pustiti slamnatim lastnikom.

Ilustracija: Matija Medved

Jeseni 2010 se je v prostorih slovenskega parlamenta odvijal pogovor, ki je zelo nazorno pokazal nekatere negativne posebnosti slovenskega medijskega prostora in njegovih lastnikov.

Priča »pove, da o vsej zadevi zelo malo ve, da pa ga je nekdo našel v parku in mu ponudil 500 evrov, da bi odprl svojo firmo. Pravi, da je potreboval denar, zato je naslednji dan z neimenovanim gospodom odšel k notarju, kjer je podpisal nekaj dokumentov, zunaj dobil 500 evrov, potem pa so odšli vsak po svoje (…) Na vprašanje, ali je lastnik še kakega drugega podjetja, odgovori z ’da’, in nadalje pojasni, da je na enak način postala lastnik še štirih ali petih podjetij (…) Za celotno zgodbo o brezplačnikih je izvedela šele, ko ga je v zaporu v Kopru obiskala novinarka. Na vprašanje, ali ve, koliko dolgov ima podjetje, ki ga je kupila, priča pove, da ji je bilo rečeno, da je vse čisto, brez dolgov, in da se nima česa bati.«

Ta zagotovila niso bila resnična. Neimenovane osebe so priči zamolčale dejstvo, da je bilo kupljeno podjetje po poročanju Dnevnika takrat zadolženo za več kot 1,4 milijona evrov.

Omenjena priča je bila Milan Simić, ki ga je septembra 2010 zaslišala parlamentarna komisija o ustanovitvi, financiranju in delovanju brezplačnikov Ekspres in Slovenski tednik pred parlamentarnimi volitvami leta 2008. Njegovo izjavo smo povzeli iz pridobljenega poročila (pdf), ki ga je po koncu preiskave objavila komisija in ga je potrdil državni zbor.

Simić se je v preiskavi komisije znašel zato, ker je postal februarja 2009 z opisanim nakupom novi lastnik podjetja Progresija. To podjetje je za 57.500 evrov odkupil od prejšnjega direktorja Andreja Lasbaherja, ki je Progresijo ustanovil poleti 2007 (Simić je sicer komisiji povedal, da tega denarja ni zares plačal, ker ga nikoli ni imel). Lasbaher pa je začel s Progresijo leta 2008 izdajati brezplačni tedenski časopis Slovenski tednik.

Skrivnostno financiranje brezplačnikov

Slovenski tednik so začeli takrat dostavljati v poštne nabiralnike na slovenskem podeželju. Izhajal je v 370.000 izvodih in je bil po vsebini izrazito naklonjen stranki SDS. Julija 2008 se je Slovenskemu tedniku pridružil novi brezplačnik Ekspres, ki je izhajal v nakladi 340.000 izvodov in je bil namenjen urbanim predelom države. Tudi Ekspres je izrazito podpiral SDS in kritiziral politične nasprotnike stranke. Izdajalo pa ga je podjetje Zame-tek, ki ga je poleti 2008 ustanovil Robert Teršek – nekdanji metalec kopja in učitelj telesne vzgoje.

Prvi številki obeh brezplačnikov. Fotografija Lenart J. Kučić/Pod črto

Omenjena brezplačnika sta bila zelo nenavaden medijski projekt. Na trg sta vstopila v času, ko so se brezplačniki kot medijski poslovni model že večinoma poslavljali. Izdajatelja nista mogla pokriti stroškov iz lastnih sredstev, saj je bil v Progresijo in Zame-tek vložen samo začetni ustanovni kapital. Imela sta razmeroma malo oglasov, s katerimi izdajatelji najverjetneje niso mogli pokriti visokih stroškov tiska, distribucije in ustvarjanja vsebine, ki jih prinaša takšen časopis. V nasprotju z običajnimi brezplačniki, ki poskušajo s splošnimi in lahkotnejšimi temami nagovoriti kar najbolj široko občinstvo, sta bila Slovenski tednik in Ekspres izrazito politična medija. Naslovne zgodbe so bile večinoma povezane s politiko in gospodarstvom, v predvolilni tekmi leta 2008 sta bila zelo kritična zlasti do Boruta Pahorja (predsednika stranke SD, ki je pozneje na volitvah premagal Janeza Janšo in njegovo SDS. Svoje političnosti nista izražala samo z vsebino – po uredniški usmeritvi sta delovala kot propagandni glasili SDS, – temveč sta bili tudi njuna ustanovitev in ukinitev tesno povezani s političnim dogajanjem v državi.

Uvodničarka prve številke Ekspresa Nika Albreht – po navedbah Mladine je bil to psevdonim – je ponovila trditve, ki vsakič znova spremljajo ustanovitev desnih medijev: da gre za neodvisen medijski projekt, v katerem bodo objavljali zgodbe, ki jih drugi mediji zamolčijo. Fotografija Lenart J. Kučić / Pod črto

Oba brezplačnika sta namreč začela izhajati v volilnem letu in sta prenehala izhajati kmalu po septembrskih parlamentarnih volitvah. Oba so domnevno ustanovili in izdajali posamezniki, ki sami ne bi mogli postaviti in financirati takšnega projekta, bili pa so posredno ali neposredno povezani s SDS. Zato je državni zbor marca 2010 odredil parlamentarno preiskavo o ustanovitvi, financiranju in delovanju brezplačnikov Ekspres in Slovenski tednik pred parlamentarnimi volitvami leta 2008.

Komisija je hotela preiskati povezave brezplačnikov s SDS zaradi suma poskusa vplivanja na volitve, izvajanja prikrite volilne kampanje in financiranja politične stranke SDS. Zaslišala je večino vpletenih v izdajanje in financiranje brezplačnikov ter več predstavnikov državnih podjetij, ki so v brezplačnikih oglaševali. Vendar iz pridobljenega končnega poročila komisije, ki ga je državni zbor sprejel na izredni seji septembra 2011, kljub zbranim informacijam ni mogoče sestaviti celotne zgodbe o izdajanju in financiranju obeh brezplačnikov.

To sta pokazali že prvi zaslišanji obeh direktorjev podjetij, ki sta izdajala brezplačnika: Andreja Lasbaherja in Roberta Terška.

Teršek je prepričeval komisijo, da se je v nekem trenutku sam odločil izdajati časopis. Ustanovil je podjetje Zame-tek, si od prijateljev sposodil 300.000 evrov in čez dober teden je bilo 340.000 izvodov Ekspresa že v poštnih nabiralnikih. Ni zanikal, da so bili v ožjem krogu sodelavcev pri izdajanju Ekspresa tudi člani stranke SDS, a je to dejstvo pripisal naključju. Še bolj redkobeseden je bil Lasbaher. Potrdil je, da je za Progresijo pridobil dve posojili v višini 650.000 in 680.000 evrov, a ni hotel razkriti vira denarja. Povedal je še, da je Progresija samo v letu 2008 ustvarila za 1,25 milijona evrov izgube. Ni pa bil pripravljen odgovarjati na vprašanja o prodaji podjetja Milanu Simiću ali komentirati poslov z državnimi podjetji, ki so domnevno financirala oba brezplačnika.

Največji oglas v prvi številki Slovenskega tednika je prispeval državni ponudnik mobilne telefonije Mobitel, hčerinsko podjetje državnega Telekoma Slovenije. Fotografija Lenart J. Kučić/Pod črto

Nekaj več informacij o financiranju obeh časopisov so prinesla poznejša zaslišanja. Teršek je priznal, da mu je 300.000 evrov za izdajanje Ekspresa posodil Matej Raščan – tedaj neznani medijski poslovnež, ki je prav tedaj (leta 2008) prevzel največjega založnika revij v državi Delo revije (Raščan trenutno prestaja štiriletno zaporno kazen zaradi oškodovanja Dela revij za 34 milijonov evrov). Omenjeno posojilo je potrdil tudi Raščan in komentiral, da je šlo za prijateljsko posojilo, saj da mu Teršek ni povedal, zakaj potrebuje denar. Marjan Novak, tedanji direktor podjetja Media Polis, pa je povedal, da so del denarja za izdajanje Slovenskega tednika posodili oni – in sicer 680.000 evrov, ki jih je v pričanju omenil Lasbaher.

Media Polis je opravljal medijske zakupe za oba brezplačnika. V članku o lastnikih Mladine smo pokazali, da je imel Media Polis v prvem mandatu Janeza Janše med leti 2004–08 pomembno vlogo pri usmerjanju oglaševalskega denarja v državnih podjetjih (Podjetje je leta 2005 ustanovila mariborska komunikacijska agencija Spem). Pri Media Polisu so namreč prevzeli medijske zakupe za skupino Telekom, Petrol, Zavarovalnico Triglav in številna druga državna in z državo povezana podjetja, ki so prenehala oglaševati v Mladini in Dnevniku ter namenila več denarja »desnim« medijem (Demokraciji in Magu).

Media Polis se je tedaj izjemno hitro povzpel med največje medijske zakupnike in se enako hitro tudi potopil, saj so se prihodki Media Polisa po porazu Janeza Janše na volitvah leta 2008 zmanjšali in je podjetje leta 2010 razglasilo stečaj. Novakovo pričanje pa je med drugim pokazalo, da usmerjanje oglaševalskih tokov ni bila edina storitev, ki jo je za SDS opravljal Media Polis, ampak je podjetje tudi sodelovalo v politični kampanji stranke in ji najverjetneje posodilo denar (na odprti seji je Novak potrdil, da so posodili denar »eni izmed političnih strank«).

Poleg Raščana in Media Polisa je komisija ugotovila še en vir denarja za financiranje brezplačnikov. Več prič je opisalo posredovanje Media Polisa pri pridobivanju denarja za delovanje Progresije. Med drugim so posredovali med podjetji Dravske elektrarne in Holdingom slovenske elektrarne ter fondoma Julius in Zvon Ena v lasti mariborske nadškofije. Pomembno vlogo je imel tudi tedanji generalni direktor Pošte Slovenije Aleš Hauc, ki je z obema neznanima družbama – Progresijo in Zame-tek – pomagal skleniti neobičajno ugodne pogodbe o distribuciji, kakršnih niso bile po mnenju preiskovalcev deležne niti nekatere največje poštne stranke.

Hauca so za direktorja Pošte postavili leta 2005 v prvem mandatu Janeza Janše, v drugem mandatu pa so ga leta 2012 imenovali za generalnega direktorja Nove KBM. Ob tem je Pošta Slovenije pod Haučevim vodstvom poslovala tudi s podjetjem Petindvajset, ki je bil v lasti Lasbaherjeve partnerke in so ga izbrali za oblikovanje marketinških materialov (Petindvajset se je ukvarjalo tudi z medijskim zakupom).

Julijska številka Slovenskega tednika in avgustovska številka Ekspresa si delita enako fotografijo tedanjega predsednika Socialnih demokratov Boruta Pahorja in Boška Šrota, takrat predsednika uprave Pivovarne Laško in lastnika časopisa Delo. Fotografija Lenart J. Kučić/Pod črto

Poleg financiranja so preiskovalce zanimale tudi vsebinske povezave obeh brezplačnikov. Teršek je zatrdil, da z Lasbaherjem nista usklajevala vsebine obeh časopisov (priznal je le, da je podjetje Progresija prevzelo oblikovanje in postavitev njegovega Ekspresa). Vendar je častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije v več primerih ugotovilo, da sta bila v obeh tednikih objavljena enaka članka (plagiata). Precej podobnosti je bilo tudi med članki v reviji Demokracija in brezplačnikih.

Avtor Vid Videc se je v Slovenskem tedniku podpisoval tudi pod nosilne članke. Priče so pred parlamentarno komisijo o financiranju brezplačnikov priznale, da je šlo za psevdonim. Fotografija Lenart J. Kučić/Pod črto

Zelo pogosta praksa je bila tudi (po mnenju razsodišča) neupravičena uporaba psevdonimov pod novinarskimi prispevki. Teršek je na zaslišanju potrdil uporabo psevdonimov in se izgovarjal, da je članke včasih pisalo po več različnih avtorjev in zato niso podpisali posameznikov (najbolj pogosto omenjen izmišljeni avtor je bil Vid Videc). Izmikal pa se je vprašanjem, zakaj naj bi vprašanja za nekatere intervjuje pripravljali kar v tajništvu SDS in zakaj je bil med sodelavci tudi Dominik Frelih, sicer zaposlen kot eden izmed svetovalcev za odnose z javnostjo pri SDS. Še manj zgovoren je bil Andrej Lasbaher, ki ni hotel odgovarjati na vprašanja o sodelavcih Slovenskega tednika, ki ga je tudi urejal.

Celotno zgodbo o brezplačnikih morda najbolje povzame pričanje urednice Ekspresa Barbare Smisl, ki se je zaslišanja udeležila skupaj s pravnim pooblaščencem in na vprašanja sploh ni hotela odgovarjati. Zakaj? Ker da ji je pravni pooblaščenec svetoval, naj ne odgovarja na nobeno vprašanje, s katerim bi se spravila v kazenski pregon. Pravni pooblaščenec pa je ocenil, da bi jo v kazenski pregon spravila prav vsa vprašanja, povezana z brezplačniki.

Komisija je v končnem poročilu sklenila, da sta bila brezplačnika ustanovljena z namenom vplivanja na volitve, koristiti stranki SDS z diskvalifikacijo političnih nasprotnikov, prikriti volilno kampanjo in financirati politično stranko SDS. Ugotovila je tudi, da je šlo za način izvajanja negativne politične kampanje mimo zakonodaje. Pri poslovanju izdajateljskih družb Progresija in Zame-tek pa so med drugim ugotovili kršitve medijskega zakona in sum možnosti storitve več kaznivih dejanj: med drugim uničenja poslovnih listin, davčne utaje in fiktivne prodaje gospodarskih družb.

Komisija je v zaključku poročila pozvala pristojne ustanove, naj na podlagi poslanega gradiva ustrezno ukrepajo, saj so policija, tožilstvo in urad za preprečevanje pranja denarja doslej zatajili. Ukrepanje zato pričakujejo od računskega sodišča, komisije za preprečevanje korupcije, agencije za upravljanje naložb in nacionalnega preiskovalnega urada. Pa tudi od vlade, saj zakonodaja (in njeno izvajanje) ne preprečuje tovrstnih anomalij, zato je treba ustrezno popraviti zakone o medijih, volilni kampanji in političnih strankah.

Toda spremenilo se ni nič – podobno kot v primeru občinskih glasil, ki smo ga opisali v prvem prispevku o slovenski medijski krajini. Odzvalo se je samo računsko sodišče, ki je julija 2012 objavilo revizijsko poročilo o poslovanju Pošte Slovenije v letih 2007–2010 pri prenosu nenaslovljenih publikacij. Računsko sodišče je izdalo pozitivno mnenje. Ugotovilo pa je, da pošta v primeru razdeljevanja tako imenovanih nenaslovljenih publikacij, kamor sta sodila tudi Ekspres in Slovenski tednik, ni ravnala najbolj učinkovito, saj zaradi visokih popustov ni pokrila dejanskih stroškov distribucije, ampak je izgubila dobrih 242.000 evrov. Še približno toliko denarja je izgubila zaradi nezavarovanih terjatev, saj so ji izdajatelji teh publikacij ostali dolžni približno 260.000 evrov.

Nekaj zadoščenja je dobil samo podjetnik Aleš Musar (sicer soprog odvetnice Nataše Pirc Musar), ki je Andreja Lasbaherja tožil zaradi objave naslovnega članka v Slovenskem tedniku marca 2008, kjer je bilo zapisano več nepreverjenih in neresničnih trditev o njegovem poslovanju (avtor članka je bil izmišljeni avtor Vid Videc). Musar je tožbo dobil in Lasbaher bi moral kot urednik Slovenskega tednika objaviti opravičilo in preklic. Toda ker tednik po razsodbi ni več izhajal, je Lasbaherjevo opravičilo in preklic januarja 2012 objavila – revija Demokracija.

Preklic, ki ga je nekdanji urednik Slovenskega tednika Andrej Lasbaher objavil v reviji Demokracija.

Primer obeh brezplačnikov je imel vse značilnosti preteklih medijskih poskusov SDS. Po vsebini so bili propagandna strankarska glasila. Projekt so vodili posamezniki, ki so bili posredno ali neposredno povezani s stranko. Denar so prispevala nekatera državna in z državo povezana podjetja, ki so bila pod vplivom vladajoče politike. Viri financiranja niso bili nikoli dokončno pojasnjeni, za brezplačnikoma so ostali neznani, domnevno več kot milijon evrov vredni dolgovi, ki niso bili poravnani. Stranka pa je ves čas zanikala povezavo z brezplačniki – enako kot prej s tednikom Demokracija, kar smo opisali v prvem prispevku.

»SDS nima nič s temi brezplačniki in niso naša vzporedna kampanja,« je takrat na vprašanje novinarjev Mladine v intervjuju odgovoril predsednik SDS in vlade Janez Janša.

Slovenski tednik in Ekspres sta ugasnila brez posledic za vpletene, čeprav so primer ves čas podrobno spremljali in dokumentirali vsi večji slovenski mediji. Arhitekti medijskega sistema SDS so se za nekaj časa umaknili v opozicijo in se pripravljali na nov medijski poskus, ki so ga napovedali nekaj let pozneje: ustanovitev televizije Nova24TV. Pri ustanovitvi televizije pa vpliva stranke niso več skrivali.

Naslednji korak: strankarska televizija

Iz javno dostopnih finančnih podatkov je razvidno, da so se prihodki podjetja Nova obzorja znova nekoliko povečali med leti 2012–13, ko je Janez Janša drugič vodil slovensko vlado, kar kaže na vplive politike na poslovanje slovenskih medijskih podjetij. Vendar je SDS zmanjkalo časa za nove medijske poskuse, saj je imela deseta slovenska vlada veliko drugih težav.

Januarja 2013 je Komisija za preprečevanje korupcije objavila poročilo, v katerem je opozorila na »obremenjenost s korupcijskimi tveganji« pri dveh strankarskih voditeljih: Janezu Janši in Zoranu Jankoviću, ki je takrat vodil stranko Pozitivna Slovenija. Zaradi poročila so v državnem zboru naslednji mesec izglasovali nezaupnico vladi Janeza Janše in nova mandatarka za sestavo vlade je postala Alenka Bratušek.

V opoziciji je Janšo pričakala sodba v primeru Patria (odmevni orožarski aferi), zaradi katere je bil obsojen skupaj z Tonetom Krkovičem in Ivanom Črnkovičem. Junija 2014 je začel Janša prestajati dveletno zaporno kazen, a je kljub temu kandidiral na predčasnih parlamentarnih volitvah julija 2014 in bil izvoljen za poslanca. Aprila 2015 je ustavno sodišče razveljavilo sodbo in nekaj mesecev pozneje so predstavniki SDS na ustanovni skupščini napovedali nov medijski poskus.

Novo televizijo je sicer Janez Janša napovedal že na festivalu seniork in seniorjev SDS v Šentilju v Slovenskih goricah 30. maja 2015. Zbrane je med drugim nagovoril z naslednjimi stavki: »Ko se bomo srečali naslednje leto tukaj, na tem mestu, upam, da bo tukaj tudi že kakšna kamera te nove televizije, mikrofon kakšne nove radijske postaje, in da vam zvečer na televiziji in radiu ne bo treba zgolj poslušati pa gledati gospoda Štruklja in Karla Erjavca.«

Konkretnejše načrte pa so ustanovitelji razkrili v začetku julija 2015 v Ljubljani, kjer so predstavili dve novi medijski podjetji: Nova, d. o. o., in Nova24TV. Nova, d. o. o., bo izdajala spletni medij in radijsko postajo, Nova24TV pa televizijsko (na ta način so se izognili zakonski omejitvi hkratnega opravljanja radijske in televizijske dejavnosti). Napovedali so še, da bodo denar za zagon novega medija zbrali s prodajo delnic družbe Nova24TV.

Sedež novih strankarskih medijev je bil na Linhartovi ulici 13 v Ljubljani, sicer naslovu bežigrajske občinske izpostave. Tam so med drugim registrirana tudi Nova obzorja (izdajatelji revije Demokracija) in dve podjetji madžarskih vlagateljev v Denokracijo in Nova24TV (R-Post in Crecol Media). Fotografija Lenart J. Kučić/Pod črto

V nagovorih so organizatorji znova povzeli vse ključne točke preteklih medijskih manifestov SDS. Slovenija še vedno – skoraj trideset let po osamosvojitvi – nujno potrebuje novo medijsko hišo, s katero bo uravnotežila domnevne ideološke anomalije slovenske medijske krajine in s profesionalnim novinarskim delom razkrivala »pravo resnico«. Tudi tokrat so poudarili, da ne bodo strankarski medij. To je po poročanju Dnevnika zagotovil prvi direktor podjetja Nova hiša Boris Tomašič, sicer član stranke SDS in njen nekdanji sekretar.

Septembra 2015 je 70 ustanovnih članov družbe Nova24TV zbralo za 110.200 evrov ustanovnega kapitala, med soustanovitelji pa so prevladovali člani stranke SDS. Naslednji mesec se je začela javna prodaja delnic družbe Nova24TV, ki jih je bilo mogoče kupiti v poslovalnicah Pošte Slovenije za 100 evrov. Izdanih je bilo za tri milijone evrov delnic, od katerih so do konca leta prodali 9220 delnic in zbrali 922.000 evrov (delnice je kupilo približno dva tisoč posameznikov). To je bila samo tretjina načrtovanega denarja, čeprav naj bi vodilni predstavniki stranke po besedah enega izmed tedanjih članov SDS, s katerim smo govorili, zelo vztrajno in včasih agresivno prepričevali člane in podpornike stranke, naj kot dokaz lojalnosti kupijo delnice (sogovornik ni hotel biti imenovan). Vodstvo televizije je zato večkrat preložilo začetek oddajanja in Nova24TV se je prvič predstavila šele prvega marca 2016.

Čeprav so ustanovitelji obljubljali nestrankarski medij, ki bo sledil vrednotam evropske desnice, je nova televizija ohranila enake uredniške usmeritve kot revija Demokracija in oba brezplačnika. Odražala je strankarske interese SDS, širila strah in nestrpnost do migrantov, svarila pred domnevno nevarnostjo islamizacije Slovenije ter napadala politične nasprotnike in civilnodružbene aktiviste, zlasti levičarje, feministke, predstavnike skupnosti LGBT in »kulturne marksiste«. Vendar so imeli izdajatelji vse več finančnih težav, saj so pri SDS podcenili stroške in tehnično zahtevnost televizije, nam je povedal omenjeni vir.

Izdajatelj Nove24TV je že v prvem letu oddajanja ustvaril za skoraj 722.000 evrov izgube. Kot kaže, Janez Janša iz opozicije ni mogel usmerjati oglasov iz državnih podjetij, ki so med njegovo prvo vlado financirali brezplačnika. Hkrati se je vse bolj bližalo novo volilno leto in v SDS so nujno potrebovali denar, s katerim bi se lahko njihovi novi mediji po zgledu Slovenskega tednika in Ekspresa vključili v volilno kampanjo. Po več neuspešnih poskusih pa je septembra 2016 predsednik upravnega odbora Nova24TV Aleš Hojs za Dnevnik potrdil, da jim je uspelo pridobiti tuje vlagatelje: tri (takrat še neimenovana) madžarska podjetja, ki bodo v televizijo vložila 800.000 evrov. Denar je julija istega leta nakazal madžarski državljan Karoly Varga.

To nakazilo je bilo prva napoved dogajanja, ki ga bomo opisali v tretjem delu preiskave o medijski mreži stranke SDS – vstop medijskih podjetnikov iz kroga madžarskega premierja Viktorja Orbána v slovenski medijski prostor. Možnost, da bi lahko vladajoči politični režim ene države (Madžarske) financiral politično kampanjo sorodne stranke v sosednji državi (Sloveniji) in poskušal vplivati na volilni rezultat, bi se še pred nekaj leti zdela popolnoma nesprejemljiva. Toda v stranki so najbrž presodili, da je vredno tvegati, saj jih medijski in drugi regulatorji tudi tokrat ne bodo poskusili ustaviti.

V nadaljevanju bomo pokazali, da so imeli prav.

 

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #Andrej Lasbaher #brezplačniki #Ekspres #Janez Janša #Matej Raščan #mediji #medijsko lastništvo #Sloveski tednik

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Mediji

Analiziramo stanje in anomalije na slovenskem medijskem trgu.

38 prispevkov

Povzetek preiskave: medijski sistem SDS

Desni politiki in intelektualci so začeli kmalu po osamosvojitvi zahtevati neodvisne desne medije. Namesto tega se je izoblikoval strankarski medijski …

Tema: Mediji
Članek,

Mediji SDS (3. del): madžarski prevzem desnega medijskega stebra

Orban in Janša si morda delita podobne poglede na medije, toda nista enakovredna partnerja, saj so mediji SDS močno odvisni …

Tema: Mediji
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno