Medijski sistem SDS: zgodovina milijonskih dolgov strankarskih medijev

Izdajatelji medijev pod vplivom SDS so idejo pluralnega in odprtega medijskega prostora večkrat uresničevali s slamnatimi lastniki, spornim financiranjem in nepoplačanimi dolgovi.

Del slovenske desnice poskuša že od leta 1989 zgraditi lasten medijski steber. Največjo vlogo ima stranka SDS, ki skoraj od osamosvojitve naprej obvladuje Demokracijo in je bila pobudnica nekaterih drugih medijskih projektov – od brezplačnikov do televizije Nova24TV. Fotografija Pod črto

Jeseni 2015 je bilo mogoče na poštah po vsej Sloveniji kupiti delnice nove televizijske družbe Nova24TV. Nakupna cena je bila sto evrov za delnico. Za nakup se je odločilo nekaj več kot dva tisoč posameznikov, v javni ponudbi pa so izdajatelji zbrali 922.000 evrov kapitala.

Med kupci delnic niso bili samo člani in podporniki stranke SDS, ki je bila glavna pobudnica nove televizije, ampak tudi »upokojenci z nizkimi pokojninami, ljudje, ki se vsak dan borijo za preživetje«, je v pogovoru za katoliški tednik Družina marca 2016 povedal Peter Štrbenk, izvršni direktor Nova24TV. »Mnogi naši lastniki imajo probleme z denarjem, a so ga nekaj vložili v ta projekt. To nas zelo zavezuje. Če se igraš s svojim denarjem, je ena stvar, če pa prejmeš in upravljaš denar, ki so si ga ljudje odtrgali od ust in ga dali za projekt demokratizacije – je to velika in obvezujoča odgovornost.«

V naslednjih dveh letih so novo televizijo prevzela madžarska medijska podjetja blizu madžarskega premierja Viktorja Orbána in njegove stranke Fidesz. Nova24TV je postala del madžarskega medijskega sistema, za katerega je značilna protimigrantska in protievropska uredniška usmeritev, napadanje opozicije in popolna lojalnost vladajoči stranki Fidesz. Male delničarje – med njimi tiste, ki da se »vsak dan borijo za preživetje« – pa so izdajatelji lani poleti pozvali, naj jim delnice podarijo. Zakaj? Ker so bili stroški vodenja trgovalnega borznega računa za lastnike višji od vrednosti delnice, ki je ni mogoče prodati na trgu in je – vsaj glede na ocenjeno vrednost opravljenih transakcij – vredna en evro ali nič. To pomeni, da je bil njihov nakup delnice nove televizije nekakšna donacija za strankarski medijski projekt. Oziroma naložba, ki se malim vlagateljem ni povrnila.

To ni bil prvi primer, da so podporniki vložili denar v medijski projekt stranke SDS in ostali brez svojega vložka. Podoben vzorec se je v treh desetletjih od osamosvojitve države ponovil že nekajkrat.

Slovenski politični in medijski prostor se je kmalu po osamosvojitvi države razdelil na tako imenovani »levi« in »desni« tabor. Predstavniki desnega tabora so trdili, da v večini slovenskih medijev ni bilo mogoče preiskovati tranzicijskih zgodb, v katerih so se okoristili nekdanji partijski vplivneži in njihovi nasledniki. Zahteve dela politične desnice po lastnih medijih so namreč temeljile na prepričanju, da medije lastniško in ideološko obvladuje tako imenovana levica. Zato je bil treba po njihovem mnenju medijski prostor »uravnotežiti« z mediji, ki da so zavezani »pravi resnici« in objavljanju »tistega, kar drugi zamolčijo«.

Toda kdo naj bi financiral takšne medije?

Politična desnica je v prvih letih po osamosvojitvi večkrat ustanovila lastne medije, ki so hitro propadli (cerkvena televizija TV3, dnevnika Slovenec in Jutranjik, brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres …). Razlogi so bili tako ekonomski kot vsebinski: nenaklonjeni oglaševalci, razmeroma nizka branost in zelo izrazita ideološka opredelitev, kjer je bila politična lojalnost velikokrat pomembnejša od spoštovanja dejstev in novinarskih standardov. To je še zlasti veljalo za politični tednik Demokracija, ki ga je kmalu po ustanovitvi prevzela stranka SDS.

Za politični tednik Demokracija je značilna popolna podpora predsedniku stranke SDS Janezu Janši, širjenje strahu pred islamom in migranti ter nasprotovanje multikulturalizmu, ki da ga pooseblja ameriški poslovnež George Soros. Fotografija Pod črto

V primeru Demokracije in drugih medijev pod vplivom SDS smo ugotovili, da revija kljub prvotnim zagotovilom njenih izdajateljev in urednikov ni postala svoboden in avtonomen prostor za izmenjavo mnenj. Stranka je vplivala na ključne uredniške in poslovne odločitve, imenovala urednike in direktorje ter uporabljala medij za napad na politične nasprotnike. Pri tem so si pogosto pomagali s spornimi novinarskimi praksami: uporabo psevdonimov ali izmišljenih (neobstoječih) avtorjev, objavo nepreverjenih informacij in neresnic ter širjenjem sovražnega govora. S strankarskimi medijskimi projekti SDS pa so bile večkrat povezane tudi finančne nepravilnosti, saj so za potopljenimi medijskimi projekti ostali nepoplačani milijonski  dolgovi.

Prvi upnik: študentska organizacija

S financiranjem je imela težave že prva Demokracija, sta nam povedala prvi odgovorni urednik revije Dimitrij Rupel in izvršna urednica Laura Štraus. Njihov prvi izdajatelj je bil Gorenjski glas, gorenjski regionalni časopis. Toda pri Gorenjskem glasu so kmalu po izidu prve številke aprila 1989 odpovedali sodelovanje in ustanovitelji Demokracije so morali iskati novega založnika (zgodovino Demokracije smo podrobneje predstavili v prvem delu preiskave o medijskem sistemu SDS).

Revijo je prevzela študentska organizacija UK ZSMS, ki je takrat financirala tudi nekatere druge študentske medije, denimo Tribuno in Radio Študent. Tedanji predsednik UK ZSMS Gorazd Drevenšek nam je povedal, da ne zna oceniti današnje vrednosti konkretnega vložka, ampak so zagotovili dovolj denarja za pet ali šest številk Demokracije v nakladi 15.000 izvodov. Revija je imela obseg manjšega časopisa, pokrili so tudi stroške honorarjev, ki so bili po Drevenškovih besedah tedaj zelo dobri in so pritegnili tudi uveljavljene pisce.

Po nekaj številkah so tudi v UK ZSMS sklenili, da ne bodo več izdajali Demokracije. Med razlogi so bili visoki stroški in vse večja izguba, ki jo je, tako Drevenšek, prinesla sprememba uredniške usmeritve, saj se je sprva zelo neodvisna revija vse bolj politizirala in izgubljala bralce, je dejal Drevenšek. Izdajanje revije je prevzela založba Magellan, pri kateri sta poleg direktorja družbe in novega urednika Demokracije Bojana Korsike uredniško sodelovala tudi Janez Janša in Igor Bavčar.

V UK ZSMS so zahtevali, da mora Magellan po prevzemu izdajateljskih pravic pokriti tudi dolgove, ki jih je ustvarila Demokracija. Drevenšek se ni spomnil višine dolga, v novinarski dokumentaciji pa smo našli pojasnilo samega izdajatelja Demokracije, da je Demokracija UK ZSMS ob podpisu pogodbe dolgovala 120 milijonov tedanjih dinarjev ali 6000 nemških mark. Pozneje so se terjatve UK ZSMS povišale na skoraj milijardo takratnih dinarjev. Tega dolga pri Magellanu po pojasnilih Drevenška niso poravnali, prav tako po besedah sogovornikov niso izpolnili obljube, da bodo tehnično in kadrovsko opremili uredništvo ter časopis preoblikovali v dnevnik ali večernik.

Januarja 1991 so z Magellana sporočili, da je Demokracija prenehala izhajati. Uredniki in sodelavci Demokracije so v Delu 23. januarja 1991 zapisali, da se je Demokracija med prvimi slovenskimi parlamentarnimi volitvami pomladi 1990 z vsemi razpoložljivimi stranmi in močmi angažirala za uspeh desne strankarske koalicije Demos. Njena naklada je na vrhuncu dosegla 25.000 izvodov, vendar izdajatelji kljub obljubam niso bili več pripravljeni vlagati v revijo. Uredništvo je imelo samo enega redno zaposlenega novinarja in se ni moglo vsebinsko okrepiti, zato je začela naklada padati, izgube pa naraščati, so trdili njeni ustvarjalci.

Ukinitev Demokracije so pospremila številna ugibanja o finančnih nepravilnostih, smo ugotovili med pregledovanjem novinarske dokumentacije. V časopisu Evropa so konec januarja 1991 v daljšem članku o zgodovini Demokracije zapisali, da neporavnani niso ostali samo dolgovi Magellana do UK ZSMS, ampak so imeli dolgove še do Nove revije. V prispevku pa so opozorili tudi na domnevno politično oglaševanje v reviji med volilno kampanjo in na neplačane račune za dve posebni predvolilni številki Demokracije. Toda tako izdajatelji kot sodelavci revije niso nikoli pojasnili razlogov za ukinitev revije ali komentirali neporavnanih dolgov.

Delovanje posameznikom z močjo in vplivom v družbi preiskujemo z vašo pomočjo. Podprite nas v 2020!

Razočarani dobrotnik

Demokracija je tako prenehala izhajati kmalu po zmagi Demosa na prvih parlamentarnih volitvah – po mnenju naših sogovornikov tudi zato, ker desna politika po prevzemu oblasti ni več potrebovala alternativne politične revije, saj je imela na medijskem področju bolj ambiciozne načrte.

Marca 1991 je tedanji predsednik vlade Lojze Peterle predstavil novo računsko postavko za demokratizacijo oziroma zagon novih medijev, vredno kar 2,8 milijona takratnih nemških mark. Večino tega denarja je vlada namenila desnemu časopisu Slovenec, nekaj pa tudi Demokraciji pišeta Marko Milosavljević in Sandra B. Hrvatin v knjigi Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih (2001).

Prvo številko so pospremili s sloganom »Vsak dan 80.000 Slovencev več«, a se je naklada v prvih nekaj mesecih zmanjšala na 10.000 izvodov, nato pa le še na 5000 prodanih izvodov. Zadnja številka je izšla sredi novembra 1996, januarja 1997 je bilo podjetje v stečaju, v približno sedmih letih izhajanja pa je pridelalo za več kot milijardo tedanjih tolarjev dolgov, ugotavljata Milosavljević in Hrvatin. Med večjimi upniki so bili tudi sodelavci in zaposleni, saj so jim po stečaju ostali dolžni 19 milijonov tolarjev.

Tudi Slovenec je bil, podobno kot Demokracija, politični projekt desnice, kar med drugim kaže dopis stranke SDS, ki ga je maja 1994 poslal predsednik SDS Janez Janša. Približno 6800 prejemnikov je med drugim pozval, naj se naročijo na časopis Slovenec, v njem objavljajo svoje prispevke in omogočijo izhajanje dnevnika – a le pod pogojem, da bo časopis še naprej zastopal stališča strank demokratičnega bloka. Dopisu je bila priložena tudi naročilnica, dodajata avtorja. Toda leta 1996 je bilo že jasno, da prvi veliki medijski projekt desnice po osamosvojitvi ne bo preživel.

Po osamosvojitvi se je politično aktiviralo več slovenskih izseljencev. Med njimi je bil tudi Ludvik Čanžek, nekdanji partizan in kaznjenec na Golem otoku, ki si je moral po lastnih besedah novo življenje zaradi političnega pregona ustvariti v Švici. Tam je postal uspešen inovator in podjetnik, ki je bil pripravljen vložiti del denarja v razvoj mlade demokracije, je pozneje zapisal v številnih javnih pismih in pogovorih. Včlanil se je v SDS in jim hotel donirati sto tisoč mark, a so mu na stranki svetovali, naj namesto donacije ustanovi založbo in pomaga pri vnovičnem zagonu revije Demokracija.

Čanžek je vložil denar v inštitut Veda, ki ga je vodil Jože Zagožen – pomemben član stranke SDS in pozneje eden izmed glavnih obtožencev v orožarski aferi Patria, ki je umrl pred koncem sojenja. Septembra 1996 je izšla prva številka nove Demokracije, ki jo je urejal nekdanji novinar Slovenca Marcel Koprol. Dve leti pozneje je Demokracijo prevzela družba Nova obzorja, ki jo je prav tako ustanovil Čanžek in postal njen prvi direktor. Direktorsko vlogo je kmalu prepustil Dušanu Strnadu, nekdanjemu glavnemu tajniku stranke SDS in zdaj županu Ivančne Gorice. Sam pa se je odločil izstopiti iz lastništva Novih obzorij in delež prodati SDS, ki je bila že solastnik podjetja.

Med preiskavo smo govorili z Ludvikom Čanžkom, a nam zaradi bolezni ni mogel komentirati tedanjih dogodkov. Zato smo si pomagali s številnimi javnimi pismi in pogovori, ki jih je objavil v slovenskih medijih, del informacij sta nam pomagala pridobiti tudi Čanžkova soproga in odvetnik.

Izvedeli smo, da je bil Čanžek sprva precej časa v Švici in se ni zelo podrobno ukvarjal z vodenjem Vede, saj je zaupal svojim slovenskim kolegom. V nekem trenutku je ugotovil, da ima v Sloveniji blokiran račun vrednostnih papirjev, kar je bilo povezano s poslovanjem Vede. Začel je sumiti, da mu soustanovitelji ne dajejo popolnih informacij o poslovanju Demokracije, a še ni podvomil v njihove dobre namene. Šele pozneje je zaradi prikrivanja informacij in vse večjih nepojasnjenih stroškov zahteval stečaj Vede, a se je vodstvo brez njegovega soglasja odločilo drugače. Veda je bila po prenosu izdajateljskih pravic na Nova obzorja izbrisana iz registra in Čanžek je ugotovil, da so mu kot nekdanjemu direktorju in največjemu deležniku ostali nepoplačani dolgovi, ki so jih novi izdajatelji Demokracije pustili na Vedi.

Zapiski Ludvika Čanžka o izdatkih za Novo orbito.

Natančne višine dolgov nismo uspeli ugotoviti. Čanžkov odvetnik nam je povedal, da je tedanje vodstvo Demokracije največ dolgovalo tiskarjem, saj so novembra 2000 na Delu TČR vložili prvo izvršbo zaradi neplačanih faktur od maja 1998. Tega dolga je bilo za približno 13 milijonov tolarjev (dobrih 54.000 evrov, skupaj z zamudnimi obresti je dolg do začetka lanskega leta narasel na 109.000 evrov). Dodatnih 600.000 tolarjev je hotel izterjati nekdanji slovenski politik Ingo Paš (najverjetneje zaradi razžalitve), nekaj manj kot milijon tolarjev pa RTV Slovenija. Vsi dolgovi Vede pa so skupaj z zamudnimi obrestmi ostali Čanžku, ki jih je moral vse do lanske poravnave vračati z deležem svoje slovenske pokojnine.

Zaradi omenjene izkušnje je postal Čanžek zelo oster kritik SDS in Janeza Janše. V poznejših medijskih nastopih in javnih pismih je večkrat objavil podrobnosti o delovanju Demokracije, ki da je pod krinko kritičnega in neodvisnega desnega medija služila predvsem političnim in zasebnim interesom strankarskih veljakov in njihovih sorodnikov. V dokumentaciji, ki smo jo pridobili od Čanžka, je Veda poslovala tudi s podjetjem Nova Orbita, ki je skrbelo za računalniški prelom. Veda je med junijem 1997 in majem 1998 plačala Novi orbiti 5,4 milijona takratnih tolarjev, podjetje pa je bilo takrat v lasti Bojana Jovana, sicer soproga Anice Jovan, sestre predsednika SDS Janeza Janše. Pri Demokraciji je sodeloval tudi Rajko Janša, brat Janeza Janše, ki so ga septembra 1996 imenovali za šefa komercialne službe v Vedi.

Ostali deležniki Vede in vodilni pri reviji Demokracija niso po spominu naših sogovornikov plačali ničesar, čeprav so oni pridelali omenjene dolgove in tožbe (Vedo so poleg Čanžka in Jožeta Zagožna soustanovili še Janez Jug, Damjan Jenko ter sedanji evropski poslanec in član SDS Milan Zver). A tudi Čanžek je z deležem svoje slovenske pokojnine in poravnavo na koncu poplačal le manjši delež vseh dolgov Vede. Slovenska pokojnina je bila po besedah Čanžkovega odvetnika »minimalna«, z dolžnikom Delo TČR pa so se na koncu poravnali za 8000 evrov.

Slamnati lastniki, milijonski dolgovi

Leta 2008 sta začela v Sloveniji izhajati dva brezplačna tednika: Slovenski tednik in Ekspres. Slovenski tednik so dostavljali v gospodinjstva na podeželju, Ekspres pa v mestne poštne nabiralnike. Oba tednika sta imela skupno naklado več kot 700.000 izvodov in sta na naslovnicah objavljala predvsem politične in gospodarske teme. Bila sta jasno politično opredeljena, saj sta se pred parlamentarnimi volitvami leta 2008 postavila na stran politične desnice in sta bila kritična zlasti do Boruta Pahorja – tedaj predsednika socialnih demokratov – in nekaterih direktorjev, povezanih s politiko, denimo tedanjega predsednika Pivovarne Laško Boška Šrota. Oba sta prenehala izhajati kmalu po septembrskih parlamentarnih volitvah (brezplačnika smo podrobneje predstavili v drugem delu preiskave o medijskem sistemu SDS).

V obeh brezplačnikih so posvetili veliko prostora zlasti tedanjemu predsedniku SD Borutu Pahorju in predsedniku uprave Pivovarne Laško Bošku Šrotu.

Nova tednika sta izšla v obdobju, ko se je trend brezplačnikov po vsej Evropi že izčrpal. Kdo je bil torej pripravljen vložiti denar v medijski projekt, ki takrat že ni več imel vzdržnega poslovnega modela in ki so ga – vsaj na papirju – vodili ljudje brez medijskih in založniških izkušenj?

Oba brezplačnika so od začetka izhajanja pozorno spremljali skoraj vsi slovenski mediji, še zlasti Delo in Mladina. Z njima se je leta 2010 ukvarjala posebna parlamentarna preiskovalna komisija, ki je preiskovala financiranje in delovanje obeh brezplačnikov. Ta je v končnem poročilu sklenila, da sta bila brezplačnika ustanovljena z namenom vplivanja na volitve, koristiti stranki SDS z diskvalifikacijo političnih nasprotnikov, prikriti volilno kampanjo in financirati politično stranko SDS. Vendar kljub temu ni mogoče natančno ugotoviti, kdo vse je financiral oba tednika, koliko dolgov sta na koncu ustvarila in kdo jih je plačal.

Iz ugotovitev preiskovalne komisije in novinarskega poročanja je znano, da je Slovenski tednik izdajala družba Progresija, katere direktor je bil Andrej Lasbaher, sicer nekdanji direktor Novih obzorij (izdajatelja Demokracije). Ekspres pa je izdajala družba Zame-tek, ki jo je ustanovil Robert Teršek, nekdanji vrhunski metalec kopja in učitelj telesne vzgoje.

Oba izdajatelja časopisa najverjetneje nista izdajala s svojim denarjem, saj sta v Progresijo in Zame-tek vložila samo osnoven ustanovni kapital. V zaslišanju pred parlamentarno komisijo je Lasbaher povedal, da si je za izdajanje časopisa skupaj izposodil dobrih 1,3 milijona evrov, a ni hotel razkriti vira denarja. Podobno si je denar za izdajanje Ekspresa izposodil tudi Teršek, ki je »od prijateljev« dobil 300.000 evrov.

V poznejših zaslišanjih je Teršek povedal, da mu je denar posodil Matej Raščan, tedanji lastnik Dela Revij, ki trenutno prestaja štiriletno zaporno kazen zaradi oškodovanja Dela Revij za 34 milijonov evrov. Lasbaherju pa je približno polovico denarja (680.000 evrov) posodila mariborska agencija Media Polis, ki je opravljala medijske zakupe za oba brezplačnika in sodelovala v volilni kampanji SDS. Preiskovalna komisija je še ugotovila, da je del denarja za brezplačnika s posredovanjem Media Polisa prispevala mariborska nadškofija prek fondov Julius in Zvon Ena.

Dodatno so brezplačnike s posredovanjen Media Polisa financirala tudi državna podjetja. Vrednost oglaševanja državnih podjetij je predsednica parlamentarne komisije Melita Župevc v pogovoru za Delo ocenila na 190.000 evrov.

Progresija in Zame-tek sta s Slovenskim tednikom in Ekspresom kljub temu ustvarjala izgubo. Progresija je bila decembra 2009 izbrisana iz sodnega registra, prav tako Zame-tek. Po poročanju Dela je Progresija poslovno leto 2008 zaključila z 1,2 milijona evrov izgube in 1,4 milijona evrov kratkoročnih obveznosti, Zame-tek pa je imel leta 2008 za 350.000 evrov izgube.

Pred izbrisom je Lasbaher Progresijo prepisal na brezdomca Milana Simića, ki je podjetje, sicer fiktivno, kupil za 57.500 evrov. Ta je namreč decembra 2009 za Delo povedal, da je »z uličnimi kolegi popival v ljubljanskem parku«, ko je pristopil temnolas moški in ga vprašal, ali želi zaslužiti 500 evrov. Za ta denar se je moral naslednji dan urediti in obriti ter se z osebno izkaznico in davčno številko oglasiti pri notarju. Tam je podpisal vse dokumente, na roko prejel 500 evrov in odšel. Kupnine za Progresijo ni nikoli plačal, ker nikoli ni imel tega denarja, prav tako ga niso seznanili z milijonskim dolgom. Zagotovili so mu, da je »firma čista«, je še povedal Simić, ki je med pogovorom prestajal kazen v koprskem zaporu zaradi več kaznivih dejanj.

Koliko dolgov je ostalo za brezplačnikoma? Simić je za Delo povedal, da je sodišče od njega nazadnje terjalo plačilo 18 tisoč evrov, ki jih je Progresija dolgovala Pošti Slovenije (po podatkih Dela je Progresija Pošti skupaj dolgovala 91 tisoč evrov). Teh dolgov je bilo najverjetneje še več, saj je računsko sodišče julija 2012 ugotovilo, da je Pošta v primeru razdeljevanja »nenaslovljenih publikacij«, kamor sta sodila tudi Ekspres in Slovenski tednik, poslovala z izgubo v višini dobrih 242.000 evrov. Še približno toliko denarja je Pošta izgubila zaradi nezavarovanih terjatev, saj so ji nato izdajatelji teh publikacij ostali dolžni približno 260.000 evrov. Predsednik uprave družbe Zvon Ena Holding Simon Zdolšek je za parlamentarno komisijo povedal, da jim je Progresija po izbrisu dolgovala dobrih pol milijona evrov. Večinoma nepoplačano je ostalo tudi posojilo Media Polisa, ki je končal v stečaju leta 2012.

Če povzamemo: oba politično-propagandna brezplačnika sta lahko izhajala zaradi prijateljskih posojil in oglasov državnih podjetij, po ukinitvi obeh medijev pa so se izdajatelji z izbrisom in prepisom na slamnate lastnike izognili poplačilu milijonskega dolga.

Financiranje prevzamejo Madžari

Pomladi leta 2015 je predsednik SDS Janez Janša na festivalu seniork in seniorjev SDS napovedal ustanovitev novih strankarskih medijev. Julija so nato predstavili novo televizijo Nova24TV, za katero je 69 ustanovnih članov do septembra zbralo 110.200 evrov ustanovnega kapitala. Naslednji mesec se je začela še javna prodaja delnic družbe Nova24TV, na kateri so lahko posamezniki na poslovalnicah Pošte kupili delnice po ceni 100 evrov na delnico.

Izdajatelji so namreč na skupščini delničarjev avgusta 2015 izglasovali dokapitalizacijo družbe in pričakovali, da bodo s prodajo novih 30.000 delnic zbrali do tri milijone evrov. To naj bi zadoščalo za prvi dve leti delovanja »ob predpostavki, da ne bo nikakršnih komercialnih prihodkov«, so zapisali v prospektu pred javno prodajo delnic.

Vendar so izdajatelji do konca leta zbrali samo 922.000 evrov, kar je bilo precej manj, kot so pričakovali za napovedano vlaganje v opremo in kadre. Izdajatelji so imeli vse več finančnih težav, saj so pri SDS podcenili stroške in tehnično zahtevnost televizije, zato je izdajatelj Nove24TV že v prvem letu oddajanja ustvaril skoraj 714.000 evrov izgube. Ta je do konca leta 2017 skupaj že presegla milijon evrov.

Izdajatelji so zato izglasovali novo dokapitalizacijo in marca 2017 izdali nov sveženj delnic, ki so jih, vsaka po tretjino, kupila tri madžarska medijska medijska podjetja: Modern Media Group, Ridikul Magazin in Ripost Media. Ta so skupaj postala največji lastniki Nova24TV s skoraj 90-odstotnim lastniškim deležem. Modern Media Group in Ripost Media sta nato lani prepustila (ali prodala) svoje deleže drugima madžarskima podjetjema Okeanis Media in Hespereia.

Predsednik SDS Janez Janša in madžarski premier Viktor Orbán si delita zelo podobne poglede na medije. Orbán je javno podprl Janšo tudi pred parlamentarnimi volitvami leta 2018. Fotografija: zajem youtube

Ti medijski vlagatelji so zelo specifični, saj sodijo v krog madžarskega premierja Viktorja Orbána in so skoraj popolnoma odvisni od državnega oglaševanja (madžarski medijski model smo podrobneje predstavili v posebni preiskavi). Dva najpomembnejša madžarska medijska operativca v Sloveniji, Peter Schatz (Ripost media) in Agnes Adamik (Hespereia), na Madžarskem veljata za slamnata lastnika, saj medijskih nakupov po regiji domnevno ne opravljata s svojim denarjem, temveč prikrivata dejanske lastnike, so povedali naši tamkajšnji sogovorniki. Madžarska medijska podjetja niso dokapitalizirala samo Nova24TV, temveč so vstopila v celoten medijski sistem SDS (revijo Demokracija in več spletnih medijev) in vanj v zadnjih dveh letih skupaj vložila okoli dva milijona evrov, kot smo pokazali v tretjem delu preiskave o medijskem sistemu SDS.

Tako kot v primeru prejšnjih medijskih projektov stranke SDS bodo brez vloženega denarja najverjetneje ostali tudi posamezni vlagatelji v Nova24TV. Kot rečeno, so ti kupili za slab milijon evrov delnic podjetja. Jeseni 2015 je bilo treba za delnico NTV24.si plačati sto evrov. Marca 2016 so delničarji sklenili, da je televizija postala nepridobitna, zato lastnikom delnic ni mogoče izplačevati morebitnih dividend (na vprašanja novinarjev ob ustanovitvi je vodstvo družbe omenjalo tudi možnost dividend v naslednjih dveh ali treh letih). Po ukinitvi registrskih računov na KDD leta 2017 pa so morali imetniki delnic pri investicijskem podjetju odpreti trgovalni račun in nanj prenesti delnice.

Večina imetnikov delnic Nova24TV je odprla trgovalni račun pri podjetju Alta Invest, ki je po podatkih iz prospekta pooblaščeno za javno prodajo delnic. Trgovalni račun je bil – sicer odvisno od paketa – precej dražji od nekdanjega registrskega, saj so morali imetniki delnic po novem pri Alti plačevati najmanj 28 evrov na leto.

Teh delnic ni bilo mogoče prodati na prostem trgu. Delnice Nova24TV niso bile uvrščene v organizirano trgovanje v kotacijo borze, za vsako menjavo lastništva pa je bilo treba pridobiti dovoljenje družbe. Pri Nova24TV so zato poleti 2019 pozvali delničarje, naj jim delnice podarijo (prepišejo na družbo) in si prihranijo stroške z vodenjem trgovalnega delniškega računa.

Po besedah dveh sogovornikov, ki sta hotela ostati neimenovana, je to možnost sprejelo več malih delničarjev (med njimi tudi en sogovornik), saj da jim je lastništvo delnice prinašalo samo izgubo. Ponudbo so doslej najverjetneje sprejeli samo manjši delničarji (lastniki ene ali po nekaj delnic), saj je bila družba Nova24TV po podatkih KDD januarja letos lastnica nekaj manj kot pol odstotka vseh delnic. Sedanje vrednosti delnic ni bilo mogoče oceniti, saj se tržna cena ni nikoli izoblikovala, prenosov lastništva pa – razen že omenjenih – po besedah obeh sogovornikov ni bilo. Kar pomeni, da so delnice realno brez vrednosti, saj so bili prenosi opravljeni brezplačno ali po simbolni ceni enega evra za paket.

Naš sogovornik je svojo udeležbo pri projektu strankarske televizije opisal bolj kot donacijo in kot dejanje lojalnosti stranki, ne kot naložbo, kar je po njegovih besedah veljalo tudi za marsikaterega drugega podpornika. Toda Nova24TV je od takrat postala drugačno medijsko podjetje: del madžarske regionalne medijske mreže, ki je finančno in interesno odvisna od madžarskega premierja Viktorja Orbána in njegove stranke Fidesz.

Dozdajšnji medijski projekti stranke SDS so torej za sabo pustili dolgove ali celo opeharjene sodelavce, kot je nekdanji izdajatelj Demokracije Ludvik Čanžek. V primeru brezplačnikov so snovalci projekta šli celo tako daleč, da so z namenom zabrisanja sledi uporabili slamnate lastnike. Tudi v zadnjem projektu ustanovitve Nove24tv so kupcem delnic nove strankarske televizije obljubljali dobro upravljanje z njihovim denarjem in celo možnost dividend, danes pa so te delnice praktično ničvredne.

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #Demokracija #Janez Janša #Ludvik Čanžek #medijsko lastništvo #Nova24TV #SDS #Viktor Orban

Deli zgodbo 0 komentarjev

Objavljeno tudi v: Večer



Več iz teme: Mediji

Analiziramo stanje in anomalije na slovenskem medijskem trgu.

52 prispevkov

Napovedujemo virtualni pogovor: Ali v Sloveniji uvažamo madžarski medijski model?

Skupaj s partnerji projekta Civitates gostimo v petek, 10. julija, ob enajstih virtualni pogovor o madžarskih naložbah v slovenske medije.

Tema: Mediji
Članek,

Infografika: Kako lastniki vplivajo na vsebino Dela

Kako so novinarji izgubili lastništvo v Delu in kakšne so posledice? Oglejte si v infografiki.

Tema: Mediji
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno