Povzetek preiskave: medijski sistem SDS

Desni politiki in intelektualci so začeli kmalu po osamosvojitvi zahtevati neodvisne desne medije. Namesto tega se je izoblikoval strankarski medijski sistem, ki ga obvladuje ena politična stranka (SDS) in madžarski medijski poslovneži.

Predsednik SDS Janez Janša in madžarski premier Viktor Orbán si delita zelo podobne poglede na medije. Nista pa enakovredna partnerja, saj so mediji SDS močno odvisni od madžarskih milijonov. Fotografija EPP/Flickr

Pred približno tremi leti so v slovenski medijski prostor vstopili madžarski medijski lastniki. Dva madžarska državljana – Peter Schatz in Agnes Adamik – sta v Sloveniji ustanovila vsak svoje podjetje: Ripost založništvo in Crecol Media. Peter Schatz je nato pridobil večinski delež v Novih obzorjih – podjetju, ki je od leta 1998 izdajalo revijo Demokracija, politični tednik stranke SDS. Poleg Schatza in Adamik so prišli še nekateri drugi madžarski vlagatelji, ki so prevzeli Novo24TV: televizijo, ki jo je leta 2015 prav tako napovedala in omogočila stranka SDS.

Za omenjene nakupe ni preproste razlage. Na slovenski medijski trg že dolgo ni vstopil noben nov tuj lastnik, ampak so se tuji medijski in z mediji povezani vlagatelji v zadnjih dvajsetih letih iz Slovenije večinoma umikali (Styria, Antenna, Norkring, Modern Times Group, SBS …). Demokracija in Nova24TV sta imeli v Sloveniji majhen tržni delež in sta ustvarjali minimalne dobičke (Demokracija) ali precejšnjo izgubo (Nova24TV). Politični mediji pa za tuje vlagatelje niso tržno zanimivi, saj nagovarjajo zelo omejeno občinstvo in so izjemno občutljivi na politično oglaševanje, ki praviloma pomeni glavni vir njihovega prihodka.

Zakaj so torej na slovenski medijski trg vstopili madžarski medijski poslovneži? In zakaj so kupili prav strankarske medije SDS?

Da bi odgovorili na ta vprašanja, smo na Pod črto v novi preiskavi medijskega lastništva v Sloveniji analizirali medije, ki sodijo pod okrilje stranke SDS.

V prvem delu smo predstavili madžarske kupce omenjenih slovenskih desnih medijev in njihove motive za nakup. Pokazali smo, da so vsi madžarski medijski lastniki v Sloveniji povezani s stranko Fidesz madžarskega premierja Viktorja Orbána, slovenski mediji SDS pa so del madžarske regionalne medijske širitve in njihove »protiliberalne« medijske koalicije, ki poleg Slovenije zajema še Makedonijo, Slovaško, Romunijo in Srbijo.

V drugem delu nas je zanimalo zgodovinsko ozadje, kako je stranka SDS v Sloveniji postopno zasedla skoraj celoten desni medijski prostor, pri čemer je izkoriščala globok prelom med »tranzicijsko levico« in »tranzicijsko desnico«, ki se je zgodil kmalu po osamosvojitvi. Najbolj vztrajno je poskušala zgraditi desni medijski steber, s katerim bi »uravnotežila« medijski prostor, ki da ga po mnenju desnega dela slovenske politike obvladujejo »sile kontinuitete« oziroma »levo-liberalne elite«. Vendar je namesto pluralnejšega medijskega prostora, neodvisnosti in podpiranja preiskovalnih novinarskih zgodb večinoma zahtevala lojalnost stranki in njenim voditeljem ter vse bolj skrajni desni ideologiji.

»Protiliberalna« medijska koalicija

Med lansko volilno kampanjo je na strankarskih dogodkih SDS nastopal tudi madžarski premier Viktor Orbán. V javnih nastopih in televizijskih izjavah je med drugim povedal, da je zmaga SDS ključna za ohranitev slovenskega naroda pred priseljenci. Podobno je za Novo24TV lani povedal, da Slovenija potrebuje takega voditelja, kot je Janez Janša. V tem času je Nova24TV že imela madžarske lastnike – vse povezane z Orbánovo stranko Fidesz.

Viktor Orbán in Janez Janša veljata za politična zaveznika, ki si delita podobne poglede na medije in migrantsko politiko, se predstavljata kot borca proti komunizmu in levo-liberalnim elitam ter branita nacionalno suverenost in tradicionalne evropske vrednote pred bruseljskimi »multikulturalisti«. Madžarski medijski lastniki so v medije SDS po javno dostopnih virih vložili več milijonov evrov, kar je mogoče razumeti kot pri financiranju volilne kampanje, v kateri so zelo dejavno sodelovali Janševi strankarski mediji. Toda Orbán in Janša nista bila enakovredna partnerja, saj je SDS predvsem sodelovala pri madžarski medijski in politični širitvi.

Orbán je po zmagi na volitvah 2010 v parlamentu pridobil parlamentarno večino, s katero je spremenil medijsko zakonodajo in s stranko Fidesz prevzel skoraj popoln nadzor nad mediji. Državne medije – nacionalno radiotelevizijo, regionalne medije in tiskovno agencijo – si je Fidesz podredil s spremembami medijske zakonodaje. Zasebne medije pa so večinoma prevzeli strankarski oligarhi, ki skrbijo za provladne vsebine in večino prihodkov ustvarijo iz javnih naročil in državnega oglaševanja.

S takšno podreditvijo medijev je Orbán volivce Fidesza – zlasti starejše in prebivalce podeželja – učinkovito zaprl v mnenjski mehurček, kjer ni prostora za kritiko vlade ali mnenja opozicije. Namesto tega jim vsak dan ponujajo strašljive zgodbe o migrantih in vdoru islama v »belo krščansko Evropo« in jim razlagajo, kdo je poleg »ilegalnih migrantov« kriv za vse njihove težave: opozicija, aktivisti, novinarji, predstavniki nevladnih organizacij in civilne družbe ter madžarsko-ameriški poslovnež George Soros. Tudi če pri tem namenoma širijo provokativne, sovražne ali potvorjene zgodbe, na kar so v zadnjih letih večkrat opozorile mednarodne organizacije (Freedom House, Helsinški monitor, Evropski parlament …).

Orbánovi mediji niso samo orodje za prevzem in ohranjanje oblasti, temveč so postali tudi pomemben del mednarodne širitve. Orbán namreč poskuša s financiranjem sorodnih političnih medijev okrepiti svoj politični vpliv v regiji in vzpostaviti koalicijo konzervativnih nacionalističnih režimov, za katere uporablja več različnih poimenovanj: »neliberalna demokracija«, »krščanska demokracija« ali »resnična demokracija«, kjer se večini ni več treba podrejati »politični korektnosti« in diktaturi manjšin, med katerimi so še zlasti problematični muslimani, priseljenci, geji in lezbijke ter druge »neevropske« ali »nekrščanske« družbene skupine.

Takšne vsebine širijo Orbánovi mediji tudi v drugih okoljih, kamor so v zadnjih letih vstopili madžarski medijski lastniki – poleg Slovenije še na Slovaško, v Severno Makedonijo, Romunijo in Srbijo. To pa je bilo mogoče samo zaradi sodelovanja sorodnih političnih strank v posameznih državah, ki so zaradi lastnih notranjepolitičnih motivov pripravljene sprejeti madžarski denar in postati del njihove protiliberalne koalicije.

Zahteva po desnih medijih

Madžarski denar je SDS pomagal rešiti finančne težave, v katerih se je takoj po ustanovitvi znašla strankarska televizija Nova24TV. Hkrati je strankarskim ideologom pomagal uresničiti željo po desnem medijskem stebru, ki ga del slovenske politike zagovarja že od slovenske osamosvojitve. Poleg finančne pomoči za Demokracijo in strankarsko televizijo jim je domnevno omogočil še postavitev mreže več kot desetih regionalnih spletnih portalov (pri zadnjem pregledu smo jih našteli 16), ki z lokalnimi novicami oskrbujejo Novo24TV in po potrebi širijo strankarska sporočila.

Pri preiskovanju revije Demokracija smo ugotovili, da je že čisto prva številka leta 1989 objavila poziv, da je treba reformirati (»odpreti«) obstoječe medije ali ustanoviti desne medije, s katerimi bo politična desnica razbijala ideološki monopol »kontinuitete«. Del slovenske desnice je verjel, da so jim nasledniki nekdanjega socialističnega režima prav s pomočjo medijev ukradli zasluge za osamosvojitev in nato – z divjim olastninjenjem – še velik del državnega premoženja. Podobno so čutili nekateri novinarji, ki so v devetdesetih letih zaradi člankov o privatizaciji poročali o hudih pritiskih vladajoče politike in se nato umaknili v nišne ali strankarske desne medije. Tam so se postopoma vse bolj radikalizirali, podobno kot stranka SDS.

Strankarski mediji SDS nekritično podpirajo predsednika stranke Janeza Janšo, v velikih intervjujih novinarji ne postavljajo kritičnih vprašanj. Fotografija Lenart J. Kučić/Pod črto

Kljub zagotovilom, da hoče desnica s svojimi mediji demokratizirati in odpreti medijski prostor ter podpirati neodvisno in pogumno novinarstvo, je stranka SDS večkrat pokazala, da si medije predstavlja podobno kot madžarski premier Orbán – kot orodje za prevzem in ohranjanje oblasti. Več sogovornikov nam je potrdilo, da so vplivni strankarski posamezniki – zlasti predsednik stranke Janez Janša – vplivali na uredniško delo (vsebino) strankarskih medijev ter odločali o vseh najpomembnejših poslovnih in kadrovskih odločitvah (imenovali urednike in direktorje). Pri tem niso imeli samo političnih, ampak tudi osebne koristi, saj so s strankarskimi mediji večkrat poslovali ožji družinski člani, denimo Rajko Janša in Anica Jovan, brat in sestra Janeza Janše.

Takšne povezave so v Sloveniji zelo problematične, saj imajo politiki zelo veliko vpliva na oglaševanje državnih podjetij. V članku o lastnikih levega političnega tednika Mladina smo pokazali, da je Mladina po letu 2004 izgubila skoraj vse oglase državnih ali z državo povezanih podjetij – po tem, ko je oblast prevzela prva vlada Janeza Janše. V analizi javno dostopnih poslovnih poročil smo ugotovili, da so podobno spremembo po vsaki menjavi oblasti zaznali tudi izdajatelji desnih medijev, saj so se prihodki Novih obzorij – izdajatelja Demokracije – povišali vsakič, ko je državo vodila desna vlada. Hkrati je SDS leta 2008 po oceni posebne parlamentarne komisije z denarjem državnih podjetij ustanovila dva vseslovenska brezplačnika – Slovenski tednik in Ekspres – ter ju uporabila v volilni kampanji (brezplačnika smo predstavili v drugem delu preiskave). Propagandna časopisa sta potem ugasnila takoj po volitvah, ostali so samo dolgovi in slamnati lastniki, ki jih niso mogli poplačati.

Politične stranke imajo pravico ustanavljati strankarske medije, vendar imajo takšni mediji nekaj pomembnih omejitev. Od njih ni mogoče pričakovati, da bodo neodvisno poročali o morebitni zlorabi oblasti, še zlasti ne takrat, ko je v vladi njihova stranka. Prav tako ne morejo nadomestiti drugih (nestrankarskih) medijev, s katerimi si morda delijo sorodno ideologijo, saj morajo biti lojalni konkretni stranki in njenim vodilnim. Zato tudi niso primerno zatočišče za novinarje in urednike, ki imajo morda soroden svetovni nazor, a hočejo kljub temu opravljati svoje delo: nadzorovati oblast, preverjati informacije in vztrajati pri dejstvih. Takšne možnosti v strankarskem mediju nimajo, kar je zelo nazorno pokazal madžarski primer, po katerem se zgledujejo njegovi slovenski posnemovalci.

Kot kaže, v Sloveniji ni nikakršne varovalke, ki bi preprečevala zlorabo strankarskih medijev in državnega denarja za uresničevanje političnih ciljev – za širjenje strankarske propagande, napad na politične nasprotnike in poskuse vplivanja na volitve. Niti v primerih, ko izdajatelji in uredniki očitno kršijo novinarski kodeks, objavljajo dezinformacije, širijo sovraštvo in nestrpnost ali se skrivajo za slamnatimi lastniki.

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #Janez Janša #mediji #medijsko lastništvo #Viktor Orban

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Mediji

Analiziramo stanje in anomalije na slovenskem medijskem trgu.

41 prispevkov

Infografika: internetni mediji SDS

Strankarski medijski sistem SDS poleg tednika Demokracija in televizije Nova24TV sestavlja tudi navidez nepovezana mreža regionalnih spletnih medijev.

Tema: Mediji
Članek,

Infografika: madžarski medijski sistem v Sloveniji

Ključni lastniki medijev, povezanih s stranko SDS, so madžarski državljani, ki so povezani z mediji madžarskega premierja Viktorja Orbána.

Tema: Mediji
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno