Medijska podjetja imajo dvojno naravo. Po eni strani so mediji tržna dejavnost: podjetja, ki delujejo na trgu medijskih občinstev in prinašajo prihodke njihovim lastnikom. Po drugi strani pa so postali mediji v demokratičnih družbah širjenjem ključna platforma za izmenjevanje informacij, stališč in komentarjev. Za delovanje demokratičnih družb je izjemno pomembno, da so državljani (in volivci) kar najbolje seznanjeni z vsemi pomembnimi javnimi zadevami, kar naj bi bila najpomembnejša naloga medijev. Toda mediji niso nevtralna informacijska platforma, saj imajo lastniki pogosto velik vpliv na poročanje ali neporočanje svojih medijev.

V naši raziskavi smo opozorili na več oblik lastniškega vpliva. Če je lastnik medija politična stranka ali so medijski lastniki povezani z neko politično opcijo, je mogoče medije uporabljati za strankarsko propagando in napad na politične nasprotnike. Podobno velja tudi v gospodarstvu, saj mediji manj pogosto in manj objektivno poročajo o domnevnih spornih poslih, v katere so vpleteni njihovi lastniki. Dodatno tveganje predstavlja skrivanje medijskega lastništva, saj državljani v takšnih primerih ne morejo vedeti, čigave interese zastopa medij in kaj jim morda zamolči. Zelo problematično je tudi kopičenje medijskega lastništva, saj lahko posamični medijski lastniki z nakupi različnih medijskih podjetij pridobijo veliko vpliva na javno mnenje in zmanjšajo raznolikost medijskih glasov.

Zakonodajalci so zato povsod po svetu predvideli različne varovalke za preprečevanje zlorabe medijske moči in ukrepe za spodbujanje medijske raznolikosti (pluralizma).

V Sloveniji posamični izdajatelji ne smejo hkrati opravljati različnih medijskih dejavnosti. Izdajatelj dnevnega časopisa ne sme izdajati še radijskega ali televizijskega programa, podobno nezdružljivi sta tudi radijska in televizijska dejavnost. Lastništvo medija je treba objaviti v javno dostopnem medijskem razvidu, ob nakupu 20- in večodstotnega deleža izdajatelja pa je treba pridobiti soglasje ministrstva za kulturo, kjer morajo preučiti morebitne negativne posledice takšnega prevzema.

Ob omejitvah so v Sloveniji na voljo tudi nekateri ukrepi za spodbujanje medijskega pluralizma in izvrševanje javnega interesa na področju medijev. Na kulturnem ministrstvu vsako leto razpišejo javni razpis za sofinanciranje medijskih vsebin, na katerem za izvedbo projektov podelijo nekaj manj kot tri milijone evrov. Prav tako z javnim denarjem spodbujamo informiranje z lokalnimi informacijami, zato smejo občine iz občinskega proračuna financirati tudi medijske dejavnosti: izdajanje občinskega glasila in zakup medijskih vsebin v lokalnih medijih. Leta 2014 so tako slovenske občine za medijske dejavnosti porabile približno sedem milijonov evrov.

Naše preiskave pa so pokazale, da omenjene varovalke in spodbude v Sloveniji ne delujejo.

Zloraba medijev za lastno promocijo in politične kampanje

V preiskavi občinskih medijev smo ugotovili, da je poraba občinskega denarja za medijske dejavnosti pogosto problematična. Občinska glasila so v praksi namenjena predvsem promociji župana in njegovih uspehov, ne pa objektivnemu obveščanju občanov. V občinskih medijih ni mogoče prebrati kritičnih zapisov ali polemik o delu občine, kar je še zlasti sporno pred volitvami. Občinska glasila namreč aktualnim županom prinašajo precejšnjo prednost pred tekmeci, saj se lahko pred občani pohvalijo s preteklimi dosežki ali napadejo politične nasprotnike.

Po oceni računskega sodišča iz leta 2014 je Slovenija za občinsko komuniciranje namenila dobrih sedem milijonov evrov, vendar javni denar v primeru občinskih glasil ni vedno porabljen za »udejanjanje javnega interesa na področju medijev«, ampak za udejanjanje zasebnih interesov županov.

Na primeru občinskih glasil smo tako pokazali, da so do javnega denarja upravičeni tudi mediji, ki ne spoštujejo nikakršnih novinarskih standardov ali kodeksa. Pred takšnimi zlorabami medijske moči občanov v praksi ne varuje nobena varovalka, saj doslej ni bilo sankcij niti za najbolj očitne primere zlorabe, kakršne smo opisali v primeru Kopra. Ta problem je še toliko bolj pereč, ker se zmanjšuje število lokalnih dopisnikov pri nacionalnih medijih, zato so postala občinska glasila na mnogih področjih edini vir informacij o dogajanju na lokalni ravni.

• Občinska glasila: milijoni evrov javnega denarja za promocijo županov
• Povzetek preiskave: kako župani zlorabljajo občinska glasila
• Kdo so lastniki občinskih medijev: primeri Ljubljane, Kopra in Celja
• Podkast (epizoda 19): milijoni evrov za promocijo županov

Skrivanje lastništva

Nadzor nad porabo javnega denarja za občinske medije je zelo pomanjkljiv. Podobno pomanjkljiva je tudi preglednost medijskega lastništva. Lastnike medijskih izdajateljev je sicer mogoče poiskati v javnih registrih, vendar njihova imena ali imena njihovih podjetij ne odgovorijo na vprašanje, kdo ima dejanski vpliv.

To smo med drugim pokazali na primeru treh političnih tednikov: Mladine, Reporterja in Demokracije. Njihovo lastništvo na prvi pogled ni skrito. Mladina je v večinski lasti podjetja goriškega založniškega in kinematografskega podjetja Transmedia. Reporter je v lasti družbe Reporter Media, večinski lastnik Demokracije pa je podjetje R-post-R. Toda ta imena še ne razkrijejo končnega lastnika. Tega pri Mladini nismo uspeli ugotoviti.

• Povzetek preiskave: Mladina kot primer ranljivosti medijev v Sloveniji
• Tednik Mladina: primer medijske tranzicije na Slovenskem
• Infografika: iskanje skritih lastnikov Mladine

Iskanje lastnikov Reporterja in Demokracije pa je bilo izhodišče za dve novi obsežni preiskavi: o širitvi madžarskega medijskega sistema v Sloveniji in o medijski skupini Media24.

Lastnik podjetja R-post-R je namreč madžarski državljan Peter Schatz, povezan s podjetniškim krogom blizu madžarske vladajoče stranke Fidesz in premierja Viktorja Orbana. Ta je politični zaveznik slovenskega premierja Janeza Janše, ki je tudi predsednik stranke SDS: ustanoviteljice in še vedno skoraj tretjinske lastnice Demokracije.

V prvem delu preiskave o medijskem sistemu SDS smo najprej predstavili medijski sistem, ki ga je na Madžarskem v zadnjih desetih letih zgradila stranka Fidesz.

Ta si je skupaj z lojalnimi medijskimi lastniki skoraj v celoti podredila medijski prostor na Madžarskem. Značilnost medijskega sistema Fidesza je popolna podpora vladajoči politiki, nasprotovanje migracijam in bruseljski politiki ter širjenje sovraštvo do muslimanov.

• Madžarski model (1. del): Kako si je Orban podjarmil medije
• Madžarski model (2. del): Kako Orban kreira novice

Strankarska propaganda in milijonski dolgovi

Medijski sistem stranke Fidesz se je pred tremi leti začel širiti tudi v regijo – v Slovenijo in Severno Makedonijo –, saj so madžarski vlagatelji v obeh državah kupili več medijskih podjetij, ki so bili blizu Orbanovim političnim zaveznikom. Madžarski medijski podjetniki so takrat v Sloveniji prevzeli medijski sistem pod okriljem stranke SDS: ob reviji Demokracija še televizijo Nova24TV ter več internetnih medijev. Poleg medijskega sistema SDS so madžarski lastniki iz kroga Fidesza poleti kupili še slovensko televizijsko postajo Planet TV.

• Povzetek preiskave: medijski sistem SDS
• Mediji SDS (1. del): strankarski prevzem tednika Demokracija
• Mediji SDS (2. del): od propagandnih brezplačnikov do strankarske televizije
• Mediji SDS (3. del): madžarski prevzem desnega medijskega stebra
• Infografika: zgodovina strankarskih medijev SDS
• Infografika: madžarski medijski sistem v Sloveniji
• Infografika: internetni mediji SDS
• Podkast (epizoda 21): kdo so lastniki medijskega sistema SDS

V preiskavi medijskega sistema SDS smo podrobneje predstavili zgodovino strankarskega tednika Demokracija, ki je že več kot dvajset let glasilo SDS. Pokazali smo tudi, da strankarski mediji SDS niso problematični samo zaradi širjenje strankarske propagande, napadov na politične nasprotnike in širjenja sovražnega govora, ampak so se njihovi vodilni vpletli v številne sporne posle, ki so se končali z velikimi dolgovi in nepoplačanimi upniki.

• Medijski sistem SDS: zgodovina milijonskih dolgov strankarskih medijev

Kopičenje medijske lastnine

Sporni posli, milijonski dolgovi in nepoplačani upniki so značilni tudi za lastnike političnega tednika Reporter, ki ga domnevno obvladuje podjetnik Martin Odlazek skupaj z družinskimi člani.

Edina lastnica Reporterja je Tara Milikič, zasebna partnerka Nejca Odlazka. Nejc Odlazek je eden izmed solastnikov podjetja Eurofit, ki ga obvladuje njegov oče: javnosti malo znani podjetnik Martin Odlazek. Ta je bil pravnomočno obsojen zaradi gospodarskega kriminala in je bil vpleten v več odmevnih stečajev tiskarskih podjetij, za katerimi so ostali neporavnani dolgovi. Mati Nejca Odlazka in bivša žena Martina Odlazka Alena Nardini pa je lastnica medijskega podjetja Svet24, ki izdaja istoimenski časopis, in lastnica podjetja Media24, po katerem smo poimenovali razvejano medijsko mrežo Odlazkovih.

• Povzetek preiskave: mediji Martina Odlazka
• Mediji Martina Odlazka (1. del): nepregledna mreža radiev, tiskovin, televizije
• Mediji Martina Odlazka (2. del): ni varovalk pred zlorabo kopičenja medijev
• Infografika: Mediji Martina Odlazka

V preiskavi smo ugotovili, da lastniki skupine Media24 s kompleksno mrežo povezanih podjetij in posameznikov združujejo različne medijske dejavnosti: časopise, revije, radie, televizijo in splet, čeprav slovenska zakonodaja omejuje takšno povezovanje. Toda slovenski medijski regulatorji doslej niso sankcionirali njihovega nepreglednega kopičenja medijske lastnine.

Manj objektivno o poslovanju lastnikov

Zloraba javnega denarja, skrivanje dejanskega lastništva, kopičenje medijske lastnine in uporaba medijev za strankarsko propagando niso edine anomalije slovenske medijske krajine.

V obsežni preiskavi smo analizirali tudi lastništvo v treh največjih časopisih: Delu, Dnevniku in Večeru.

Omenjeni mediji nimajo strateških lastnikov, saj njihovi lastniki ne delujejo predvsem na medijskem trgu, ampak so močnejši v drugih panogah: v gradbeništvu, energetiki, turistiki, financah, nepremičninah in trgovini z zdravstvenimi pripomočki.

Takšno lastništvo povečuje tveganje, da bodo lastniki uporabili medijski vpliv za pridobivanje drugih poslov, denimo javnih razpisov za velike infrastrukturne projekte, ki so zelo odvisni od politike. Poleg tega raziskave kažejo, da mediji manj pogosto in manj objektivno poročajo o morebitnih spornih poslih, v katere so vpleteni njihovi lastniki ali poslovni partnerji.

Da takšna tveganja niso samo hipotetična, smo pokazali na primeru časopisa Delo. Na Delu so menjave lastništva večkrat vplivale na kadrovanje in spremembo uredniške politike. Novinarji, ki so med poročanjem dregnili v interese lastnika, pa so bili večkrat deležni različnih sankcij – od premeščanja na drugo delovno mesto in izgube dela plače do grožnje z odpuščanjem.

• Dnevni časopisi: povzetek preiskave
• Dnevni časopisi (1. del): kako so novinarji prodali lastništvo
• Dnevni časopisi (2. del): mala šola trgovanja z medijskim vplivom
• Dnevni časopisi (3. del): kako lastniki Dela vplivajo na poročanje novinarjev
• Infografika: Kako lastniki vplivajo na vsebino Dela
• Podkast (epizoda 23): kako lastniki vplivajo na vsebino največjih časopisov

Naše preiskave so pokazale, da v Sloveniji niso vzpostavljene učinkovite varovalke, ki bi novinarje varovale pred izkoriščanjem in pritiski lastnikov. Prav tako ni varovalk pred zlorabo javnega denarja, skrivanjem lastništva v medijih ali koncentracijo medijskega lastništva, ki negativno vpliva na raznolikost medijske ponudbe (pluralizem).

Vse omenjene anomalije so politiki in regulatorjem znane že dolgo, vendar doslej ni bilo politične volje za ureditev razmer: za boljši nadzor nad porabo javnega denarja v medijih, za omejevanja političnega vpliva v medijih in za sankcioniranje očitnega izogravanja medijske zakonodaje. 

Kljub temu naše preiskave niso ostale brez odziva. Ugotovitve preiskave medijskega sistema stranke SDS so bile podlaga za parlamentarno razpravo o financiranju teh medijev. Pri Svetu Evrope pa so objavili posebno poročilo o varovanju medijskega pluralizma in konkurence na medijskih trgih v EU, ki v slovenskem delu temelji tudi na naših preiskavah o medijskem lastništvu.

• Članki Pod črto podlaga za parlamentarno razpravo o medijih SDS
• Preiskave medijskega lastništva na Pod črto podlaga za poročilo Sveta Evrope

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt o preiskavi medijskega lastništva v Sloveniji je del projekta o zaščiti nadzorne vloge civilne družbe, ki ga sofinancira NEF-Mreža evropskih fundacij v okviru iniciative Civitates. Partnerja projekta sta Mirovni inštitut in Društvo novinarjev Slovenije.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.