Dnevni časopisi (3. del): kako lastniki Dela vplivajo na poročanje novinarjev

Negativno poročanje o ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću na Delu ni zaželeno.

Ilustracija: Matija Medved

V prvi polovici letošnjega marca je vršilec dolžnosti odgovornega urednika časopisa Delo Uroš Urbas sklical uredniški kolegij časopisa, kamor je povabil tudi novinarje. Sodelavcem je povedal, da je deležen vse hujših pritiskov uprave in predstavnika lastnika, idrijskega poslovneža Stojana Petriča. Petrič je po Urbasovih trditvah sklenil v upravo Dela imenovati še enega (tretjega) člana, ki bi bil odgovoren za vsebine. Ta tretji član uprave naj bi postal kar Petrič sam.

Urbas je sodelavcem med drugim povedal, da Petrič ni zadovoljen z vsebino časopisa in da novinarji še vedno ne razumejo, kaj se pričakuje od zaposlenih: lojalnost podjetju in lastniku, delo v interesu podjetja in – če je treba – tudi kritično pisati o nasprotnikih. Po tem sestanku je Urbas odšel na bolniško, s katere se ni več vrnil v službo. V začetku aprila pa je njegovo mesto prevzel Bojan Budja, dolgoletni urednik Slovenskih novic.

Ta dogodek na Delu nam je opisalo več sogovornikov, ki so bili navzoči na omenjenem sestanku Uroša Urbasa z redakcijo. Na upravo Dela smo vprašali, ali držijo Urbasove navedbe o tretjem članu uprave, ki naj bi bil zadolžen za vsebine. Pa tudi, ali sta uprava in predstavnik lastnika kdaj pričakovala ali zahtevala kritično poročanje o poslovnih tekmecih lastnika, vendar nam na vprašanje niso konkretno odgovorili. Povedali so le, da »število članov poslovodstva nima bistvenega vpliva na uredniške odločitve« in da je »uredništvo avtonomno in izbira teme, ki so družbeno relevantne«.

V prvem članku o slovenskih časopisih smo opisali, kako so novinarji prodali delnice v medijskih podjetjih in s tem izgubili vpliv na poročanje časopisov. V drugem delu smo pokazali, kako so hoteli vpliv na vsebino pridobiti politika in novi lastniki časopisov. V tretjem članku pa na primeru Dela opisujemo, na kakšen način lastniki vplivajo na poročanje časopisov o zadevah, ki so povezane z njihovimi interesi.

Pokazali bomo, da so sedanji lastniki Dela večkrat žrtvovali uredniško in novinarsko avtonomijo časopisa ter jo podredili svojim poslovnim interesom. Ti med drugim vključujejo velike infrastrukturne projekte, ki jih bomo financirali davkoplačevalci, denimo izgradnjo drugega železniškega tira, ocenjeno na več kot milijardo evrov. Od Delovih novinarjev se pričakuje (ali zahteva), da nekritično poročajo o poslovnih partnerjih lastnikov časopisa in da negativno poročajo o nasprotnikih ali poslovnih tekmecih lastnikov. Prav tako bomo videli, da so novinarji zaradi vse slabših razmer na trgu tiskanih medijev izjemno ranljivi in se težko uprejo pritiskom uprave, kadar hoče lastnik uveljaviti svoje interese ali zaščititi svoje poslovne partnerje pred kritičnim poročanjem.

Skupaj smo se za ta (tretji) članek pogovarjali z več kot dvajsetimi sogovorniki z Dela (sedanjimi in nekdanjimi novinarji, uredniki in drugimi poznavalci razmer). Velika večina – razen izjem, ki smo jih podpisali z imeni in priimki – se ni hotela javno izpostaviti zaradi strahu pred odpuščanjem ali drugimi posledicami zaradi domnevne »nelojalnosti«.

Opisan marčevski spor med odgovornim urednikom in lastnikom je več naših sogovornikov presenetil, saj je Urbas med delom kolektiva veljal za izvrševalca navodil uprave, ki da je sam izvajal podobne pritiske na novinarje, kadar so trčili ob interese lastnika.

Jeseni 2018 je namreč novinar Matej Zwitter na Radiu Študent objavil daljši prispevek o odpuščanju na Delu in pritiskih na novinarsko delo. Zwitter je opisal nekatere največje spremembe, ki so se zgodile na časopisu pod novimi lastniki, torej od leta 2015, ko je Delo kupil idrijski FMR.

Novi lastniki so za odgovornega urednika februarja 2016 imenovali Gregorja Knafelca, svetovalca za stike z javnostjo pri FMR, ki z novinarstvom in vodenjem časopisa ni imel nikakršnih izkušenj (decembra 2017 ga je zamenjal Uroš Urbas). Takrat je idejo uredniške avtonomije zamenjala zahteva po lojalnosti podjetju, novinarji in uredniki pa so prejeli jasna navodila, kaj pomeni takšna »lojalnost«, nam je svojo tedanjo preiskavo povzel Zwitter.

Ta navodila je lektorjem in nekaterim urednikom posredoval prav Urbas. Podrejenim je namreč naročil, naj ga obvestijo, če se v časopisu (v člankih) pojavijo naslednja imena: Stojan Petrič, Gregor Golobič, Zoran Janković ali Aleksander Mervar. Omenjeni posamezniki so Zwitterju povedali, da s takšnim seznamom niso seznanjeni, prav tako mu seznama ni komentiral Urbas. Ta tudi nam ni bil pripravljen dajati izjav, več sogovornikov pa nam je potrdilo, da so bili omenjeni posamezniki dejansko deželni »posebne obravnave«. Članke, v katerih so bili navedeni, je Urbas najprej prebral ter jih včasih popravil ali zavrnil, če se mu niso zdeli primerni.

Na seznamu imen, ki so na Delu deležna »posebne obravnave«, se je znašel tudi ljubljanski župan Zoran Janković. Foto: Finance/Aleš Beno

Zakaj ravno ta imena?

Vsi omenjeni posamezniki so povezani s poslovnimi interesi lastnika časopisa, nam je povedalo več sogovornikov. Kolektor, ki se je uveljavil predvsem s proizvodnjo komutatorjev za avtomobilsko industrijo in belo tehniko, se je v zadnjih letih razširil še na področje gradbeništva in energetiko. Aleksander Mervar vodi državno elektrodistribucijsko podjetje ELES, ki je samo Kolektorjevim podjetjem Kolektor Koling, Kolektor Igin in Kolektor Etra v zadnjih treh letih po podatkih Erar nakazalo 45 milijonov evrov, Mervar pa je dobro povezan tudi z vsemi drugimi podjetji v panogi, s katerimi želijo poslovati pri Kolektorju.

Zoran Janković kot župan mestne občine Ljubljana (MOL) upravlja z največjim občinskim proračunom v državi, v MOL pa so napovedali, da bodo zasebne in občinske investicije v gradbeništvu v prihodnjih letih dosegle več sto milijonov evrov.

Odkar je FMR kupil Delo, se je Kolektor s svojimi gradbenimi, energetskimi in drugimi podjetji potegoval za več projektov v Ljubljani. Med drugim sta se Stojan Petrič in Zoran Janković skupaj fotografirala pri simbolnem polaganju temeljnega kamna za stanovanjsko sosesko Belle vie Tivoli, katere vrednost je ocenjena na 40 milijonov evrov. Prav tako se je Kolektor Koling potegoval za več kot 23 milijonov evrov vredno prenovo ljubljanske Cukrarne, a je projekt pridobilo podjetje Strabag.

Nekdanji politik in gospodarstvenik Gregor Golobič pa je po mnenju naših sogovornikov kljub slovesu od aktivne politike še vedno vpliven lobist, ki je dobro povezan tako s politiko in gospodarstvom kot tudi z mediji. Golobič nam je potrdil, da je po izidu prispevka na Radiu Študent tudi sam izvedel za omenjeni seznam, vendar da ne ve, zakaj se je na njem znašlo tudi njegovo ime.

Objava Zwitterjevega članka je na Delu sprožila veliko razburjenja, nam je povedalo več sogovornikov. Eden nam je odzive uprave in odgovornega urednika opisal kot »iskanje izdajalskih krtov«, ki da so novinarju Radia Študent izdajali notranje informacije o podjetju. Več novinarjev in honorarnih sodelavcev so – sicer brez dokazov – obtožili nelojalnosti in jim zagrozili s sankcijami.

Med pridobivanjem informacij o dogajanju na Delu so nas nekateri sogovorniki opozorili, da jih lastniki in uprava niso poskušali utišati samo z grožnjami. Izvedeli smo tudi za vsaj en primer, da so novemu zaposlenemu ob podpisu pogodbe o zaposlitvi priložili tudi že odpoved (brez datuma), ki jo je moral podpisati. Drugi so ob sporazumni odpovedi delovnega razmerja podpisali tudi dokument, da o Delu nikoli ne bodo javno spregovorili (zanikati bi morali že sam obstoj takega člena).

Na upravo Dela smo vprašali, ali držijo navedbe o seznamu imen in ali so od urednikov kadar koli pričakovali ali zahtevali »posebno obravnavo« določenih posameznikov v časopisu. Prav tako nas je zanimalo, ali so člani uprave ali predstavili lastnikov kadar koli zahtevali sankcije zaradi domnevne nelojalnosti, pa tudi, zakaj od nekaterih zaposlenih zahtevajo vnaprejšnji podpis odpovedi ali trajno prepoved javnega komentiranja zadev, povezanih z Delom. Na vprašanja nismo dobili konkretnega odgovora. Povedali so le, da z vsemi zaposlenimi komunicirajo spoštljivo, zato odločno zavračajo navedbe o kakršnih koli grožnjah.

Starejši sogovorniki so se strinjali, da so novi lastniki pri uveljavljanju interesov veliko bolj grobi in avtoritarni kot njihovi predhodniki. Toda lastniško omejevanje uredniške avtonomije se je na Delu začelo že precej pred prihodom idrijskega poslovneža Stojana Petriča – s »pivovarsko vojno« in »vojno za Mercator«, ki sta pred petnajstimi leti trajno zaznamovali slovenski časopisni trg in še zlasti največji slovenski časopis.

Novinarstvo, prva žrtev pivovarske vojne

Ko so bili novinarji pred začetkom drugega tisočletja še večinski lastniki časopisa, je imela uprava zelo omejene možnosti vpliva na vsebino, nam je v pogovoru povedal nekdanji direktor časopisa Delo Jure Apih. Za ponazoritev je izbral pogovor s tedanjim ekonomom mariborske nadškofije Mirkom Krašovcem, ki je bil preko Krekove družbe do leta 2003 četrtinski lastnik Dela.

Gospod Kraševec me je poklical in mi povedal, da mu je umrl oče, se je spominjal Apih. V Delu je hotel objaviti osmrtnico. Vendar mu v osmrtnici niso dovolili uporabiti križa, ker da v časopisu ne objavljamo verskih simbolov. Prosil je, če lahko naredimo izjemo, a se mu tedanji odgovorni urednik Dela Mitja Meršol ni pustil prepričati. Kaj mi pomaga tako lastništvo, če niti osmrtnice ne morem spraviti v svoj časopis, je tedaj zavzdihnil Kraševec.

Omenjeno anekdoto nam je potrdil tudi tedanji odgovorni urednik Dela Mitja Meršol. Takšnih primerov ni bilo tako malo, je dejal, saj so za objavo verskega simbola v osmrtnicah prosili pripadniki vseh veroizpovedi, od krščanske do judovske in islamske. A so se na uredništvu dogovorili, da bodo za vse upoštevali enako pravilo in verskih simbolov niso objavljali nikjer v časopisu, torej niti v osmrtnicah. In niti lastnikom časopisa.

To ne pomeni, da politiki in drugi vplivni posamezniki (podjetniki in poslovneži, akademiki …) niso poskušali vplivati na vsebino časopisa: povedati svojo plat zgodbe ali doseči, da novinarji ne bi poročali o določenih temah.

V devetdesetih letih se je zaradi nestrinjanja z uredniško politiko od Dela ločila skupina novinarjev (Danilo Slivnik, Igor Guzej, Jože Biščak …) in ustanovila desni politični tednik Mag. Toda vplivneži takšnih pritiskov niso poskušali doseči preko uprave, je zatrdil Apih, ampak so morali njihove poskuse prestrezati uredniki in novinarji. Vpliv lastnikov se je začel na Delu krepiti po letu 2000, ko so zaposleni prodali svoje lastniške deleže in so v družbo vstopili kupci, ki se niso zanimali predvsem za časopis, ampak so imeli z medijem čisto druge namene, je pojasnil nekdanji direktor.

Z vstopom Pivovarne Laško v lastništvo Dela se je za časopis začelo – po Apihovih besedah – zelo drugačno obdobje. Nove lastnike je najprej zanimal denar, saj je bilo Delo po njegovih besedah uspešna družba, ki je proti koncu devetdesetih let dosegala tudi po več kot 25-odstotni donos na kapital. Vodstvo pivovarne je hotelo iz Dela potegniti kar največ denarja in jih niso zanimala razvojna vprašanja, kako pripraviti časopis na pohod elektronskih medijev, je dejal Apih. Zato so se leta 2004 zaradi »drugačnih pogledov na upravljanje družbe« po njegovih besedah tudi razšli.

Ko je Pivovarna Laško prevzemala Pivovarno Union, je postalo Delo največja žrtev lastniških interesov. Fotografija Lenart J. Kučić/Pod črto

Toda novih lastnikov vendarle ni zanimal samo denar. Že kmalu po prevzemu časopisa so pokazali, da si tudi novinarje in urednike predstavljajo predvsem kot svojo »lastnino«, ki mora izpolnjevali njihova navodila in braniti interese lastnika, je povedal eden izmed sogovornikov: »Sicer bodo posledice.«

Med »posledicami« je bila tudi možnost izgube službe, smo izvedeli. Tedanji urednik gospodarske redakcije Dela Vojko Flegar je na svojem blogu Razgledi opisal dogodek iz leta 2005, ko je Delo objavilo več kritičnih prispevkov o odločitvi urada za varstvo konkurence (UVK), ki je Pivovarni Laško odobril prevzem Pivovarne Union. V Delu so zapisali, da v UVK niso od Pivovarne Laško zahtevali nikakršnih zagotovil, da »združena velepivovarna svojega prevladujočega položaja (več kot 90-odstotnega deleža na trgu piva) ne bo zlorabila v škodo potrošnikov«. To je tako razjezilo vodstvo pivovarne, da so poslali zelo jasno sporočilo vodstvu in uredništvu časopisa: »Še eno tako, pa letite.«

Omenjeni dogodek nam je potrdil tedanji odgovorni urednik Dela Darijan Košir. Povedal je, da ga je zaradi omenjenih člankov prvič osebno poklical predsednik uprave pivovarne Boško Šrot, ki da ni mogel razumeti, kako lahko uredništvo »dela škodo« svojemu lastniku. Takrat je postalo jasno, da lastnik ne bo več dovolil kritičnega poročanja o svojih interesih, je dejal Košir.

Trenja med uredništvom in upravo so se stopnjevala in grožnja se je kmalu uresničila. Dobra dva meseca pozneje je začel tedanji predsednik uprave Dela Tomaž Perovič postopek za zamenjavo Darijana Koširja. V upravo Dela so jeseni 2005 postavili Danila Slivnika, ki je januarja 2006 postal novi predsednik uprave. Za odgovornega urednika so imenovali Petra Jančiča, vodenje nadzornega sveta pa je prevzela tedanja državna sekretarka na gospodarskem ministrstvu in članica SDS Andrijana Starina Kosem, saj je tedanje vodstvo Pivovarne Laško prepustilo Delo vladajoči politiki v zameno za nakup državnega deleža v Mercatorju, kar smo podrobneje opisali v drugem delu preiskave.

Tomaž Perovič nam je povedal, da so se začeli pritiski lastnika na vsebino stopnjevati postopoma. Prva trenja med uredništvom in upravo so se začela z omenjenim primerom, ko so bili v gospodarski redakciji Dela kritični do domnevnega monopola na trgu pijač po združitvi obeh pivovarn. Nevzdržno pa je postalo, ko je hotel lastnik zaradi poslovnih interesov ustreči politiki in popolnoma spremeniti uredniško politiko časopisa. Toda takrat v vodstvu pivovarne niso poslušali argumentov, da bodo s takimi potezami uničili časopis. Imeli so druge cilje in bilo jim je vseeno, tudi če Delo propade, je dejal Perovič.

Lastniki Dela so se od časov pivovarske vojne zamenjali, saj ga je leta 2015 prevzelo podjetje FMR, del idrijske skupine Kolektor. Ni pa se spremenil odnos lastnika do medijske lastnine.

Zagovor lastnika, napad na nasprotnike

Več intervjuvancev se je spominjalo, da je Stojan Petrič že na prvih srečanjih z uredniki po prevzemu leta 2015 zelo jasno povedal, kako si predstavlja vodenje časopisa. Poudaril je, da Delo »ni nikakršen javni servis«, ampak zasebno podjetje, ki je najprej odgovorno lastniku oziroma delničarjem. Od novinarjev da bo pričakoval predvsem lojalnost podjetju, kar je pozneje javno povedal v pogovoru za Sobotno prilogo Dela.

Petrič je večkrat poudaril, da od vodstva in urednikov pričakuje pozitivne poslovne rezultate ter je navzočim za zgled postavil tabloidne Slovenske novice, ki da »vsako leto prinesejo po več milijonov dobička«. Toda njegovi interesi niso bili samo finančni, nam je povedal eden izmed sogovornikov, ki je bil navzoč pri več takšnih sestankih. Od novinarjev in urednikov je pričakoval, da bodo v Delu pozitivno poročali o uspehih Kolektorja. Zelo odločno pa je tudi poudaril, da »Delo ne bo pisalo o Hidrii«.

Tudi te navedbe nam na upravi Dela niso konkretno komentirali. Tedanji urednik Gregor Knafelc pa je zanikal, da bi dobil takšno navodilo, saj da so o Hidrii med njegovim mandatom večkrat poročali.

Razlog za prepoved poročanja o Hidrii naj bi bil dolgoletni spor med dvema največjima poslovnima skupinama na Idrijskem: Hidrio in Kolektorjem oziroma njunima najpomembnejšima predstavnikoma Edvardom Svetlikom in Stojanom Petričem. Ta spor je tako globok, da se podjetji nekoč nista mogla dogovoriti niti o skupnem sponzorstvu idrijske gimnazije, se je spominjal sogovornik (»ali mi ali oni, je bilo stališče Kolektorja«).

Posledice teh navodil so se zelo kmalu pokazale v časopisu, so nam povedali intervjuvanci. Včasih so bili poskusi ustreči lastniku razmeroma nedolžni – da so denimo promociji Kolektorja namenili več prostora, kot bi si ga sicer zaslužila sama novica. Takšen primer je bilo denimo pokrivanje otvoritve novega Sparovega trgovskega centra v Idriji, ki ga je gradilo podjetje Kolektor Koling, del skupine Kolektor. Ali kolumne, ki jih je začela v Delu objavljati direktorica Dela in članica uprave FMR Nataša Luša, kar se pod prejšnjimi upravami ni dogajalo.

Med podobnimi anekdotičnimi primeri so nam sogovorniki navedli še obisk tedanjega premiera Mira Cerarja na Idrijskem, ko so ga januarja 2017 sprejeli tako v Hidrii kot na Kolektorju. V Delu so poročali skoraj izključno o obisku Kolektorja (obisk v Hidrii so samo omenili), medtem ko so nekateri drugi mediji obema podjetjema namenili približno enako prostora.

Sogovorniki so nam opisali številne anekdotične primere, ko je Delo izpostavilo projekte, pri katerih je sodeloval Kolektor. Tudi na fotografijah. Lenart J. Kučić/Pod črto

Nekatere uredniške odločitve pa so bile bolj problematične. Več sogovornikov nam je povedalo, da je omejitev pisanja o Hidrii nehala veljati leta 2016, ko je začelo specializirano državno tožilstvo preiskovati Edvarda Svetlika, dolgoletnega vodilnega v Hidrii, zaradi sodelovanja pri domnevno spornem financiranju menedžerskega prevzema Merkurja.

Na Delu so namreč dve leti obširno poročali o preiskavi proti Svetliku. »Večkrat sta se na sodni obravnavi znašla tako novinar Dela kot tudi Slovenskih novic, čeprav se Slovenske novice praviloma ne ukvarjajo z gospodarskim kriminalom in je prej veljalo pravilo, da se istega dogodka ne udeležuje po več naših novinarjev,« je poročanje opisal eden izmed intervjuvancev. »Kolikor vem, pa nismo objavili novice, da je sodišče na koncu oprostilo vse osumljene – vključno s Svetlikom.«

O oprostilni sodbi so poročali nekateri drugi slovenski mediji, v Delovi dokumentaciji pa med pregledovanjem arhiva nismo našli nikakršne omembe sodnega epiloga.

Podobno je bilo Delo pripravljeno objaviti Petričevo plat zgodbe takrat, ko je novinarka RTV Slovenija Vesna Zadravec marca 2016 v televizijskem dnevniku pripravila prispevek Kaj se dogaja z ovadbo Stojana Petriča. V njem je poročala o postopku zoper Petriča zaradi domnevnega oškodovanja delničarjev, ko naj bi odpisal dolg podjetju Vegrad Gradnje in si s tem denarjem – šlo naj bi za 270.000 evrov – kupil stanovanje v Savudriji.

V Delu in Slovenskih novicah so objavili več člankov, s katerimi so zanikali nekatere navedbe in Zadravec obtožili, da je hotela v prispevku »oblatiti ugled in dobro ime Stojana Petriča kot izjemno uspešnega menedžerja«. Leto pozneje sta tako Delo kot Slovenske novice spremljala sodno obravnavo, na kateri je Petrič tožil Zadravec ter od nje zahteval 41.000 evrov in javno opravičilo. Podobno kot pri Svetliku pa tudi v njenem primeru niso objavili novice, da je Petrič tožbo izgubil. Oziroma je vsaj sama ni zasledila v Delu ali Novicah, nam je povedala Zadravec.

Tudi za ta primer smo preverili novinarsko dokumentacijo, a v Delu ali Slovenskih novicah nismo našli zapisa, da je bila novinarka Zadravec oproščena in je Petrič tožbo izgubil.

Na televizijski prispevek Vesne Zadravec so se na Delu odzvali še februarja 2017 zaradi televizijskega prispevka o napovedanih odpuščanjih na Delu. Po prispevku so objavili uredniški uvodnik in novinarko obtožili »blatenja ugleda časopisne hiše«. S tem uvodnikom pa so po mnenju častnega novinarskega razsodišča prekršili novinarski kodeks.

Pridobivanje gradbenih poslov

Vsebinske zahteve lastnika so se širile tudi na druga področja, predvsem na velike gradbene posle, za katere se je potegovala Kolektorjeva gradbena družba Kolektor Koling, nam je povedalo več sogovornikov.

Ta je postala s prevzemom primorskega gradbenega podjetja CPG leta 2016 po prihodkih eno izmed največjih gradbenih podjetjih v državi. Kot taka se je lahko potegovala za nekatere največje gradbene infrastrukturne projekte: izgradnjo drugega železniškega tira do Luke Koper, izdelavo druge cevi predora Karavanke in več gradbenih del v Ljubljani (denimo omenjena obnova Cukrarne). Lastniki so ob nakupu časopisa pričakovali, da bodo z Delom laže pridobili omenjene posle, nam je povedalo več sogovornikov. Toda ko so lani zaradi turških tekmecev izgubili boj za Karavanke in je prva znamenja krize občutila tudi njihova osnovna dejavnost, proizvodnja komutatorjev, so lastniki Dela po besedah več naših sogovornikov postajali vse bolj nestrpni.

Do novinarjev in urednikov so imeli vse bolj nerealne zahteve, smo izvedeli. Stojan Petrič je po besedah več sogovornikov vse pogosteje zahteval ukrepe proti »neposlušnim« novinarjem, kakršne je opisal Urbas. Grozil je, da bo Delo prodal in obdržal samo Slovenske novice, če ne bodo izboljšali poslovanja in začeli »prinašati poslov« Kolektorju. Na sicer vse bolj redka opozorila, da je takšno ravnanje za novinarje popolnoma nesprejemljivo in v neskladju s kodeksom, pa da se je odzival vse bolj agresivno. To pomeni, da so imeli novinarji vse manj avtonomije pri opravljanju dela. Sploh če so se dotaknili katerega izmed imen s seznama, ki se je od objave prispevka na Radiu Študent jeseni 2018 še razširil, je povedalo več sogovornikov.

Z uprave Dela niso konkretno odgovorili na vprašanja o domnevni uporabi časopisa za pridobivanje drugih poslov v skupini Kolektor. Zavrnili pa so navedbe o grožnjah s sankcijami neposlušnim novinarjem.

Samocenzura in »minsko polje«

Naši sogovorniki so nam povedali, da se je na Delu v zadnjih dveh letih vzpostavilo okolje, v katerem ni več mogoče vedeti, kdo odloča o vsebini in kakšna je uredniška usmeritev časopisa.

»Vsakič, ko sem šel na kavo s kolegi, sem se lahko naposlušal novih govoric: o kom po novem smemo ali ne smemo pisati, koga vse so klicali na zagovor, kdo je izgubil del plače, denarno stimulacijo ali ga bodo kazensko prestavili v drugo redakcijo,« je pripovedoval eden izmed sogovornikov. »Vsi na časopisu smo slišali, da naj bi obstajali nekakšni seznami ljudi, ki so zaradi lastnika nedotakljivi, a jih večina kolegov ni videla ali ni smela govoriti o njih. Na koncu smo se začeli že sami novinarji izogibati temu, da bi stopili na kako mino. To pomeni, da nismo več predlagali določenih tem ali posameznikov,« je dodal.

Primerjavo z »minskim poljem« smo slišali še nekajkrat, tudi v drugih medijih. »Stopiti na mino« pomeni, da novinar preiskuje določeno temo ali poroča o nekem dogodku oziroma osebi, pri čemer ima do trenutka objave tudi podporo in soglasje urednika. Šele po objavi pa lahko tako novinar kot urednik ugotovita, da je šlo za »mino«: osebo ali podjetje, s katerim ima lastnik »posebno razmerje«. To se je med drugim zgodilo v primeru poročanja o dodatkih za stalno pripravljenost, ki so jih domnevno neupravičeno prejemali številni univerzitetni profesorji na ljubljanski univerzi.

Zgodbo je 28. novembra 2015 prva objavila novinarka Dela Tina Kristan, ki je zanjo naslednje leto prejela tudi nagrado novinarskega združenja za izjemen novinarski dosežek.

Poznejša razkritja so pokazala, da so si zaposleni na devetih fakultetah skupaj izplačali za več kot milijon evrov dodatkov za stalno pripravljenost, domnevno nezakonito. V afero sta bila vpletena tudi dva tedanja ministra, finančni Dušan Mramor in Maja Makovec Brenčič, ki je vodila ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Oba sta prihajala z ekonomske fakultete, ki je za dodatke namenila največ denarja med fakultetami, ki so jih takrat preiskali na inšpektoratu za javni sektor. Prav tako sta bila oba med prejemniki dodatkov za stalno pripravljenost, saj je Mramor od fakultete prejel približno 45.000 evrov dodatka, Makovec Brenčič pa 26.000 (oba bruto). Mramor je zaradi dodatkov ponudil odstop, a ga tedanji predsednik vlade Miro Cerar ni sprejel. Podobno so k odstopu v opoziciji pozivali tudi Makovec Brenčič.

Objava prispevka je bila odmevna in so ga v prihodnjih dneh povzeli tudi drugi mediji. Toda odzivi znotraj Dela so bili drugačni kot običajno, ko medij prvi objavi pomembno zgodbo, nam je potrdilo več sogovornikov.

Namesto da bi vsak dan objavili nadaljevanje in iskali nova razkritja, so z objavo naslednjega članka odlašali skoraj en mesec. Kristan je lahko nadaljevanje objavila šele 27. decembra, pri čemer ji ni nihče pojasnil, zakaj takšno odlašanje. Namesto tega je začela prejemati vse več posrednih sporočil, da o tej temi ne bo mogla več pisati, nam je povedala. Sledili so tudi drugi ukrepi: odlašanje s pripravo pogodbe o sodelovanju z Delom in negotovost, ali bi jo Delo kot honorarko sploh zaščitilo ob morebitni tožbi, s katero so medijem grozili nekateri vpleteni v zgodbo o dodatkih.

Novembra 2016 je Kristan pripravila pregledni članek o dodatkih za rubriko Kontrolna točka, v kateri so v Delovi prilogi Ozadja spremljali, kakšen je bil po letu dni epilog najbolj odmevnih novinarskih zgodb. Članek bi moral iziti v ponedeljek in je bil v prelomu že postavljen na strani Ozadij, a ga je tedanji vršilec dolžnosti odgovornega urednika Gregor Knafelc v nedeljo odstranil iz časopisa in ni izšel. Zato je naslednji dan odstopil tedanji urednik Ozadij Rok Kajzer, ki nam je opisal dogodek.

Knafelc se je dogodka spominjal drugače. Povedal je, da ni prepovedal objave članka, temveč je predlagal, naj novinarka pridobi še druge vire in članek razširi. Prav tako je zanikal, da bi novinarje odvračal od poročanja o dodatkih, ker da so v časopisu »objavili vse relevantne informacije«. Potrdil pa je, da »je bil pritisk s strani vpletenih profesorjev precej močan.«

Kristan čez nekaj mesecev niso več podaljšali pogodbe.

»Nihče ti nič konkretnega ne pove, sam pa dobro veš, da o tej zgodbi ne boš več pisal. Namesto odgovorov dobiš nejasne namige v smislu, da so nekateri univerzitetni profesorji, ki so prejemali dodatke, pač v dobrih odnosih z lastnikom, da z njim poslovno sodelujejo in podobno,« nam je povedala Kristan.

Drugi sogovorniki so nam izpostavili zlasti dekanjo ekonomske fakultete Metko Tekavčič, ki da je poskusila najbolj vztrajno uporabiti osebna znanstva in vplivati na poročanje Dela o dodatkih, saj je bila med domnevnimi kršitelji najbolj izpostavljena prav ta fakulteta. Po poročanju Pop TV je Tekavčič v letih 2016–18 poleg redne plače prejela še dobrih 90.000 evrov dodatkov (kar je približno tretjina njene redne plače). Novinarji Pop TV pa so izpostavili tudi Center poslovne odličnosti (CPOEF), ki so ga na ekonomski fakulteti leta 2011 ustanovili različni družbeniki, med njimi tudi Kolektor, pri čemer je bil Stojan Petrič v času objave zgodbe o dodatkih skupaj s Tekavčič tudi član sveta CPOEF.

Tekavčič nam je odpisala, da »v zvezi s pisanjem kateregakoli medija o katerikoli temi nikoli nima nobenih želja ali zahtev, razen pričakovanja, da so poročanja korektna in v skladu z dejstvi«. Od drugih vpletenih nismo uspeli pridobiti odziva, saj da o zadevi ne smejo ali niso pripravljeni javno govoriti. Toda epilog zgodbe o dodatkih je zgovoren. Delo je takrat zapustila Tina Kristan, pa tudi tedanji urednik Ozadij Rok Kajzer in odgovorna urednica Mateja Babič, ki je najprej odšla na Slovenske novice in nato na Mercator (Babič nam ni bila pripravljena komentirati tedanjih dogodkov). Skratka vsi, ki so bili na časopisu najbolj neposredno povezani s članki o profesorskih dodatkih. Na Delu pa se te teme po besedah več sogovornikov od takrat izogibajo ali o njej ne poročajo več kritično.

Prej nasprotno, saj so oktobra lani v Sobotni prilogi objavili daljši pogovor z Dušanom Mramorjem, v katerem je Mramor med drugim kritiziral odločitev višjega sodišča, da mora ljubljanska univerza vrniti okoli milijon evrov neupravičeno izplačanih dodatkov z obrestmi in stroški postopka vred. Kristan pa je v člankih ugotovila, da je pravilnik o stalni pripravljenosti delavcev leta 2011 sprejela ekonomska fakulteta, ko je bil njen dekan prav Dušan Mramor – in ki je v letih 2012 in 2013 po poročanju medijev tudi sam prejemal dodatke.

Z uprave Dela nam niso komentirali poročanja o dodatkih. Tedanji urednik Dela Gregor Knafelc je ponovil, da so objavili vse relevantne informacije. Dodal pa je, da osebno ni bil naklonjen pretiranemu izpostavljanju katere koli novinarske teme, saj da »mora medij po določenem času, ko je tema obdelana in iz novinarskega stališča raziskana, prepustiti zadevo drugim organom v državi, naj opravijo svoje delo«. Saj da medij ni sodišče, je dejal.

Več sogovornikov nam je povedalo, da so se podobne zgodbe na Delu ponovile še večkrat. Objavi članka, komentarja ali bloga o določenih posameznikih so sledile posledice. Med drugim takrat, ko je novinar ali novinarka kritiziral ljubljanskega župana Zorana Jankovića – eno izmed imen, ki naj bi bila na Delu »nedotakljiva«.

Med »nedotakljivimi« tudi Zoran Janković

Več sogovornikov nam je povedalo, da je odnos med mediji in ljubljanskim županom precej zapleten. Po eni strani sodi med osebe, s katero poskušajo imeti novinarji in uredniki dobre odnose, saj ima zaradi številnih izkušenj iz politike in gospodarstva veliko informacij o dogajanju v državi (to so nam povedali tudi viri pri drugih medijih). Po drugi pa je politik, ki upravlja z največjim občinskim proračunom v državi in je domnevno vpleten v številne sporne posle, o katerih smo obširno pisali tudi na Pod črto. Ta odnos je v primeru Dela še bolj obremenjen zaradi interesov lastnika, saj se je gradbeni del skupine Kolektor (Kolektor Koling) potegoval za več gradbenih poslov v Ljubljani.

»Zoran Janković jemlje novinarsko pisanje zelo osebno in ne pozabi zamer,« nam je povedala nekdanja novinarka Dela Nina Krajčinović, ki je največ pisala za ljubljansko redakcijo. Opisala je svoje izkušnje, ko je začela v kolumni Levo mnenje pisati o urbani kulturi v Ljubljani. Sprva so bili odnosi z MOL normalni, nato pa je v kolumni Ljubljanske sanje pred ljubljanskimi županskimi volitvami leta 2014 napisala, da bo na volilno nedeljo tokrat ostala doma. V zapisu je povzela komentarje več Ljubljančanov na družabnih omrežjih, da bodo volili Jankovića, čeprav »krade, a tudi kaj naredi«. In sklenila, da pri tem ne bo sodelovala.

Po objavi kolumne je na telefon prejela dolgo in zelo osebno sporočilo predstavnice za odnose z javnostmi v kabinetu župana, župan pa jo je nehal pozdravljati na ulici ali novinarskih dogodkih, nam je povedala Krajčinović. Takih odzivov so bili novinarji ljubljanske redakcije po njenih besedah sicer vajeni in se z njimi zaradi podpore urednikov niso posebej obremenjevali, zato zaradi omenjenega zapisa v službi ni imela težav. Vendar se je pod novimi lastniki stanje precej spremenilo, je dejala. Po letu 2015, ko je Kolektor prevzel Delo, se je tudi Krajčinović znašla med honorarnimi sodelavci, za katere kljub dobrim ocenam delovne uspešnosti in priporočilu urednikov »ni bilo več denarja«, ko bi bilo treba podaljšati njeno pogodbo. Dali so ji vedeti – podobno kot Tini Kristan –, da o nekaterih temah, konkretno o Ljubljani in njenem županu, ne bo več pisala, je pojasnila.

Konec leta 2015 je zapustila Delo, je še dodala.

Od sogovornikov smo izvedeli za več podobnih primerov. Pred županskimi volitvami leta 2018 so v Delu objavili več člankov o domnevni predvolilni zlorabi občinskega glasila v Kopru in Celju, podobno sporne prakse časopisa Ljubljana pa so samo omenili v enem izmed zbirnih zapisov (omenjene zlorabe smo podrobneje opisali v članku o občinskih glasilih. A še to po besedah dveh sogovornikov samo zato, da jim ne bi očitali pristranskosti ali cenzure. En sogovornik se je spomnil pogovora s tedanjim vršilcem dolžnosti odgovornega urednika Gregorjem Knafelcem, ki mu je predlagal, da z objavo kritičnega članka o MOL raje počakajo, dokler se pri nekem gradbenem projektu ne »uredijo vsi papirji med MOL in Kolektorjem« (ta članek ni po besedah našega vira nikoli izšel).

Več sogovornikov je omenilo tudi vsebinske posege Knafelca in njegovega tedanjega namestnika v članke o primeru Farmacevtka (krajšanje, spreminjanje ali neobjava člankov), kjer naj bi Zoran Jankovič zahteval spolne usluge v zameno za zaposlitev in kar smo prav tako podrobneje opisali na Pod črto.

Knafelc se omenjenih primerov ni spomnil. Zatrdil je, da so v njegovem mandatu vršilca dolžnosti odgovornega urednika objavljali »vse relevantne zgodbe o županu Ljubljane«. O poročanju pa da niso odločali posli Kolektorja, ampak županova »politika upravljanja mesta in njegovi postopki«.

Še bolj jasno je uredniško usmeritev Dela glede ljubljanskega župana pokazalo Jankovićevo pričanje pred preiskovalno komisijo DZ o ugotavljanju zlorab v bančnem sistemu marca 2018.

Janković je namreč moral odgovarjati na vprašanja o projektu Stožice, ki ga je MOL izvedla z zasebnim partnerjem, banke pa so dolgove prenesle na DUTB.

Delo je poročilo o dogodku 19. marca povzelo po STA in ga objavilo na spletu. Tedanji vršilec dolžnosti odgovornega urednika Uroš Urbas pa je po besedah več sogovornikov vztrajal, da v časopisu o zadevi naslednji dan ne bodo poročali, kar naj bi čez dan večkrat preveril pri novinarjih in dežurnih urednikih (»Ali Jankovića zagotovo ni v časopisu?«). Toda naslednji dan je na zadnji strani Dela, v satirični rubriki Pa še to, izšel zapis, v katerem je nepodpisani avtor komentiral Jankovićevo repliko parlamentarnim zasliševalcem, da o »gospodarstvu vedo zelo malo«.

Razlog za sankcije je postala celo objava satiričnega zapisa.

To drži, je sklenil avtor prispevka, saj da se oni res ne morejo pohvaliti z dvema poenostavljenima prisilnima poravnavama v pol leta, s katerimi bi se znebili skoraj vseh dolgov, kar je uspelo županovi družini v primerih Electa inženiring in Electa naložbe.

Pisec se je navezoval na prisilno poravnavo obeh podjetij, ki sta v lasti Jankovićevih sinov: Jureta in Damijana Jankovića. Člani družine Janković so namreč hoteli s postopkom poenostavljene prisilne poravnave odpisati 95 odstotkov vseh dolgov (približno 29 milijonov evrov), ki so jih pridelala podjetja v skupini Electa, so poročali mediji.

Ta bodica ni bila brez posledic. Zaradi zapisa v rubriki Pa še to je več zaposlenih za več mesecev ali dokončno izgubilo variabilni del plače (dodatek za uredniško dežurstvo), ker da niso opazili in preprečili objave. Za takšen ukrep se je odločil Uroš Urbas po tem, ko je kolege obtožil »sabotaže« in jim grozil z odpovedjo delovnega razmerja. To naj bi od njega zahteval predstavnik lastnika Stojan Petrič.

Z uprave Dela nam niso konkretno odgovorili na vprašanje, ali so kakor koli vplivali na poročanje o Zoranu Jankoviću ali zahtevali sankcije za novinarje, ki bi kritično pisali o ljubljanskem županu. Povedali so le, da zavračajo navedbe o grožnjah s sankcijami.

Urbas nam ni bil pripravljen komentirati omenjenih pritiskov Stojana Petriča in znižanja plač novinarjem. Je pa kmalu po marčevskem sestanku z novinarji Dela, ki smo ga opisali v uvodu, na več naslovov poslal daljše elektronsko pismo, v katerem je podrobno opisal podoben primer (Urbasovo pismo smo prebrali pri dveh različnih virih).

V dopisu je podrobno opisal odzive uprave in Stojana Petriča na komentar, ki ga je na naslovnici Dela v začetku letošnjega leta objavila ena izmed novinark gospodarske redakcije. V članku je kritično komentirala kadrovanje v Petrolu in opozorila na očiten konflikt interesov pri imenovanju nove predsednice uprave v tem državnem podjetju. Urbas je zapisal, da je Stojan Petrič zaradi omenjenega komentarja za novinarko zahteval trimesečno znižanje plače ali prepoved pisanja, ker da mu takšni novinarji »uničujejo posle«. Pozneje je Petrič še zaostril zahtevo, je zapisal Urbas, in preko uprave Dela zahteval, da je treba novinarko odpustiti.

Z uprave Dela so nam odgovorili, da zavračajo navedbe o grožnjah. Odgovorili so nam, da imajo »uredniki, novinarji in drugi avtorji pri ustvarjanju vsebin zagotovljeno svobodo izražanja, kot to določata zakonodaja in novinarski kodeks.« Uprava bi morala v vsebino poseči samo »v primeru spodbujanje neenakopravnosti in nestrpnosti ter če bi prišlo do kršenja novinarskega kodeksa in etike«. Podobno bi se morali kot delodajalec odzvati, če bi zaposleni kršili zakon o medijih, profesionalne standarde ali etične zaveze.

Povprašali smo tudi, kakšna je sploh komunikacija med predstavniki lastnika ali uprave z uredniki in novinarji. Kako pogosta in kako osebna je ta komunikacija, kakšna je njena vsebina in zakaj je sploh potrebna, če je uredništvo »avtonomno in samo izbira teme, ki so družbeno relevantne«, kar so prav tako zapisali v enem izmed odgovorov.

Potrdili so, da komunikacija med upravo in uredniki sicer poteka, a da je namenjena predvsem »iskanju rešitev za spodbujanje odzivnosti in odgovornosti do bralk in bralcev ter družbenega okolja«. Občasno pa da pride tudi do situacije, ko skupaj z uredniki presodijo, »da je z objavo določene teme smiselno počakati, dokler ni na razpolago dovolj informacij za objektivno poročanje in obveščanje javnosti«.

Omenjeni primeri kažejo, da novinarji Dela zaradi interesov in pritiskov lastnika ne morejo kritično in verodostojno poročati o vsaj nekaterih vplivnih javnih osebah v državi. To ne pomeni, da Delo o Jankoviću in MOL sploh ne poroča. Vendar nam je več sogovornikov potrdilo, da je to poročanje zelo omejeno: pozitivno ali nevtralno, velikokrat povzeto po tiskovnih konferencah ali poročilih STA. Prav tako so nam sogovorniki omenili več kadrovskih premestitev znotraj podjetja, ko so nekatere bolj kritične novinarje ljubljanske redakcije premestili na druga delovna mesta.

Novinarji brez zaščite pred pritiski

V četrtem delu preiskave o skritih interesih medijskih lastnikov smo podrobneje predstavili tri največje časopisne dnevnike: Delo, Dnevnik in Večer. Vsi trije časopisi so bili po procesu lastninjenja sprva v večinski lasti zaposlenih, kar naj bi novinarjem zagotavljalo kar največ avtonomije. Vendar so svoje deleže kmalu prodali novim lastnikom, najprej investicijskim družbam in nato drugim podjetjem, ki večine prihodkov niso ustvarjale z mediji: DZS in Pivovarni Laško. Podoben pogled na medije pa ima tudi sedanji lastnik Dela: družba FMR in njegov najvidnejši predstavnik Stojan Petrič.

Ti novi lastniki so časopise po eni strani upravljali kot zgolj tržno dejavnost, z zniževanjem stroškov in izčrpavanjem podjetja. Po drugi pa so poskušali medije uporabljati za pridobivanje drugih poslov, kar smo pokazali zlasti na primeru Dela. Od novinarjev in urednikov so pričakovali predvsem lojalnost podjetju namesto zavezanosti javnemu interesu, hkrati so novinarji izgubljali tudi vse zaveznike, ki bi jih lahko zaščitili pred pritiski lastnika. Ti so lahko kadar koli odstavili odgovornega urednika – glavni obrambni zid med upravo in novinarji – ter imenovali svojega kandidata, ki je imel več posluha za njihove interese. Zaradi krize medijske panoge pa so imeli tudi novinarji vse manj možnosti za drugo zaposlitev, če bi se uprli in tvegali odpoved, kar je postala zelo realna možnost. Konec leta 2010 je imelo Delo 429 zaposlenih, zdaj še približno 300, smo izvedeli od virov.

Vse to pomeni slabšo obveščenost javnosti, saj novinarji ne morejo verodostojno pisati o morebitnih spornih poslih in interesih svojega lastnika. Videli smo tudi, da omejene možnosti zaposlitve vplivajo tudi na poročanje drugih medijev o medijski problematiki (odpuščanju, pritiskom …), saj se novinarji bojijo, da ne bi obveljali za »nelojalne« in s tem nezaposljive na celotnem, že tako omejenem medijskem trgu.

Kako bi bilo mogoče obvarovati novinarje pred pritiski lastnikov? Kaj lahko naredijo posamezniki, če jim lastnik ali uprava poseže v vsebino ali zagrozi s sankcijami?

Po njihovih informacijah in izkušnjah se sicer novinarji dnevno borijo za svoja prepričanja, odločitve in etične standarde, nam je povedala generalna sekretarka Društva novinarjev Slovenije (DNS) Špela Stare. Odnosi v uredništvih so mnogokrat konfliktni. Ti konflikti morda niso vidni navzven, a se razrešujejo notranje, je dejala Stare. Dokaz o pogumu so po njenem tudi številni novinarji, ki so delali v prekarnih razmerjih, a so se kljub temu odločili za tožbe proti svojim delodajalcem. Številni so zaradi tega izgubili delo, čeprav so bili s tožbami uspešni. Pomembna ostaja tudi vloga sindikatov, ki se ne bojijo konfliktov z lastnikom zaradi kolektivnih pogodb in vprašanj, ki zadevajo delovne pogoje in plačila.

Toda zavedati se moramo, da novinarji niso nekakšni vitezi v oklepih, ki se borijo za pravico in resnico. So tudi starši, kreditojemalci in delavci, tako kot vsi drugi, je opozorila sekretarka. Zato pri svojih odločitvah tehtajo vse te vloge in njihove posledice. Spregovoriti o lastnem položaju in lastnem mediju je v resnici oblika žvižgaštva in ne le novinarstva. Žvižgači pa so povsod deležni povračilnih ukrepov, je dodala.

Zato so poskušali v medijski zakon že večkrat vnesti različne mehanizme za zagotavljanje uredniške avtonomije. Denimo uredniški statut, v katerem bi natančno opredelili uredniško avtonomijo in postopke za razreševanje konfliktov znotraj uredništva in z upravo. Ali možnost ugovora vesti, ki novinarju zagotavlja finančno nadomestilo ali odškodnino, če se zaradi spremenjene uredniške zasnove ali menjave vodstva ne strinja več z uredniškimi odločitvami. Prav tako so predlagali soglasje uredništva pri imenovanju ali razrešitvi odgovornega urednika, a so se predlogu odločno uprli lastniki medijev, ker da posega v njihovo pravico do svobodne gospodarske pobude.

Sedanji medijski zakon takih varovalk ne predvideva. Zato je za novinarske kolektive najbolj pomembno, da so dobro organizirani in povezani, saj je take kolektive težje obvladovati in jim vsiljevati uredniške odločitve, meni Stare. Veliko lažje je izvajati pritisk na posameznike, ki nimajo podpore kolegov, na kar so nas opozorili številni sogovorniki, s katerimi smo se pogovarjali med preiskavo. Sploh če imajo novinarji občutek, da ne morejo zaupati niti svojim urednikom, ki jih je več sogovornikov izpostavilo kot največje krivce za sedanje razmere – celo večje kot lastnike – ker da so se zaradi lastnih interesov prilagodili interesu lastnika in prestopili na njegovo stran. Zato niso bili več braniki novinarjev, temveč so postali izvrševalci navodil uprave.

Zelo zgovorno je tudi dejstvo, da smo se med celotno preiskavo skupaj pogovarjali z več kot tridesetimi sogovorniki, ki so delali ali delajo na Delu, Dnevniku ali Večeru: novinarji in uredniki, upokojenimi in tistimi, ki so zapustili medije. Vendar se velika večina ni bila pripravljena javno izpostaviti. Nekateri zaradi strahu pred posledicami, drugi so ob sporazumni prekinitvi delovnega razmerja podpisali pogodbe, da o svoji nekdanji službi ne smejo javno govoriti. Pogosti so bili tudi pomisleki, da bi z javnimi kritikami še bolj škodovali medijem, ki sta jih je že tako prizadela gospodarska kriza, javni napadi politikov in kriza zaupanja v novinarstvo.

Novinarji so pri svojem delu zelo odvisni od posameznikov, ki so pripravljeni javno razkriti sporne in nedopustne prakse delodajalca, ki škodljivo vplivajo na posameznike in družbo. Zato bi bilo nujno vzpostaviti sistem, v katerem bi lahko tudi novinarji opozarjali na nepravilnosti v medijih in bili pri tem ustrezno zaščiteni.

 

(Avtor članka je bil med letoma 2004 in 2017 zaposlen pri časopisu Delo.)

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #Boško Šrot #Darijan Košir #Delo #Dušan Mramor #FMR #Gregor Golobič #Gregor Knafelc #Jure Apih #mediji #medijski trg #medijsko lastništvo #Pivovarna Laško #Stojan Petrič #Tomaž Perovič #Uroš Urbas #Zoran Janković

Deli zgodbo 2 komentarja



Več iz teme: Mediji

Analiziramo stanje in anomalije na slovenskem medijskem trgu.

53 prispevkov

Pregon korupcije: evropska komisija z enakimi ugotovitvami kot Pod črto

Evropska komisija opozarja, da preiskave korupcije in gospodarskih kaznivih dejanj trajajo predolgo in so pogosto neuspešne. Težave imamo tudi na …

Tema: Kriminal, Mediji
Članek,

Napovedujemo virtualni pogovor: Ali v Sloveniji uvažamo madžarski medijski model?

Skupaj s partnerji projekta Civitates gostimo v petek, 10. julija, ob enajstih virtualni pogovor o madžarskih naložbah v slovenske medije.

Tema: Mediji
Članek,

2 komentarja

Kren Tip 4. 6. 2020, 09.38

Lepo povzeto, sicer nič kaj pretresljivo novega, pa vendar črno na belem. Škoda, da niste še kaj o siol.net napisali, bi lahko bil članek vsaj 1x daljši, tudi kakšen akter je isti.

En 8. 9. 2020, 13.13

Ampak, tudi proti sedanjemu predsedniku vlade ne smejo preveč pisat. To ni nevtralno, vsaj en lastnik ima željo po zaslužku na levi in desni strani. Mu pa uspeva, ker so politiki večinoma prodane duše.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno