Finančni upravi, kot se od leta 2014 imenuje združena davčna uprava in carina, bi težko očitali pomanjkanje poguma pri izbiri tarč nadzora. Na podlagi dokumentov in medijskega poročanja je moč zaključiti, da se brez težav loti tudi bogatih in vplivnih državljanov Slovenije.

Davčni pregled je davčna uprava na primer izvedla v nekdanjih podjetjih ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Njemu in njegovim nekdanjim podjetjem je ugotovila za skupno okoli 350.000 evrov neplačanega davka ter njega in njegova sinova ovadila policiji, smo avgusta letos razkrili pri Pod črto.

Da je bil tarča davčnega pregleda, je javno povedal tudi nekdanji premier Janez Janša. Razlog za to naj bi bile ugotovitve protikorupcijske policije o Janševem premoženju neznanega izvora.

Pregled medijskega poročanja kaže, da so bili tarče davčne preiskave in nato dodatno obračunanega več sto tisoč ali celo milijonov evrov davka deležni tudi nekdanji politik in predsednik Istrabenza Igor Bavčar, nekdanji direktor Termoelektrarne Šoštanj Uroš Rotnik, nekdanji predsednik uprave Intereurope Andrej Lovšin in mnogi drugi znani Slovenci.

Težava pa nastane, ko hoče Furs ta ugotovljeni davčni dolg izterjati.

Pobeg v davčne oaze

Na Pod črto smo v letošnjem letu na več vzorčnih primerih nazorno opisali, kako se davčnim dolžnikom uspe izogniti plačilu davka. Razkrili smo, kako se je nekdanje podjetje ljubljanskega »kralja betona« Roka Furlana s prodajo podjetja neznanemu lastniku v davčno oazo izognilo plačila skoraj milijona evrov davka. Pokazali smo, kako se je njegov oče Igor Furlan z domnevno prodajo svoje barke in več nepremičnin med davčnim pregledom izognil plačilu 800.000 evrov davka. Opozorili smo, da podjetje iz davčne oaze ameriške zvezne države Delaware, ki naj bi po eni strani pomagalo dolžnikom skrivati premoženje, prek hčerinskih družb brez težav kupuje in prodaja zemljišča v Sloveniji.

Recept za izognitev plačila davkov je v principu vedno enak. Premoženja se je treba znebiti, še preden ga davčni inšpektorji lahko zasežejo. Proda ali prepiše se na podjetja v državah, kjer informacija o lastnikih podjetij našim državnim organom ni na voljo. Ko te nato doleti odločba o plačilu dodatnega davka ali na vrata potrkajo rubežniki, si uradno brez premoženja. Tako ti finančna uprava ne more zaseči ničesar.

Pravna država dveh hitrosti

Pobiranje davkov je tako postalo področje, na katerem je najverjetneje mogoče najbolj nazorno opaziti razliko med bogatimi in vplivnimi na eni strani in ostalimi prebivalci Slovenije na drugi. Prvi imajo na voljo različne načine, kako se izogniti plačilu davkov z ustanavljanjem podjetij v davčnih oazah, izkoriščanju osebnega stečaja za odpis dolgov in podobno. Za druge takšni mehanizmi seveda ne pridejo v poštev. S tem pa se v družbi širi prepričanje o dveh pravnih državah – za določeno skupino privilegiranih posameznikov veljajo drugačna pravila kot za vse ostale.

Zakaj država in, konkretno, finančna uprava to dopuščata? Zakaj bolj ali manj mirno gledata, ko nekdo državnemu proračunu izpred nosa spelje na stotisoče ali celo milijone evrov zaradi neplačanega davka?

Kot smo v več primerih ugotovili na Pod črto, je glavni razlog za to počasnost dela finančne uprave. Že v začetku lanskega leta smo poročali o dolgotrajnih izterjavah davčnega dolga od podjetij. Davčni izterjevalci ob ugotovljenem neplačanem davku čakajo tudi do leto dni, preden začnejo dolžniku rubiti premoženje. Tako dolžniku dajo čas, da premoženje in posle prenese na drugo podjetje, zadolženo prvo podjetje pa pristane v stečaju. Finančna uprava (in s tem državni proračun) pa seveda ostane praznih rok.

Težave so tudi pri fizičnih osebah, ki dolgujejo davek. Opisali smo primere, v katerih so davčni inšpektorji posameznika obvestili, da mu bodo izvedli davčni pregled, ta oseba pa je še pred koncem pregleda imetje prenesla na podjetja v davčnih oazah. Po končanem pregledu je finančna uprava spet ostala brez plačanega davka.

Da je izterjava davčnih dolžnikov precej neučinkovita, je ugotovilo tudi računsko sodišče.

K uspešnemu izogibanju plačila davka pa pripomorejo tudi neučinkovite kazenske sankcije. Opisali smo primer Roka Furlana. V enem primeru je kazenski postopek utaje davka, katerega vsota bi bila danes okoli milijona evrov, zastaral,  v drugem primeru pa je tožilstvo odstopilo od kazenskega pregona. V tretjem primeru, sumu utaj davka pri uvozu plovil, ki naj bi se zgodile med letoma 2005 in 2007, pa je tožilstvo obtožnico uspelo vložiti šele letos – torej deset let po koncu domnevnih kaznivih dejanj.

Kaj lahko finančna uprava in njej nadrejeno finančno ministrstvo storita za izterjavo davčnih dolžnikov? Temu vprašanju se odgovorni izogibajo. Lani nam je direktorica uprave za računovodstvo in izvršbo pri finančni upravi, Marta Mihelin, povedala, da je terjanje davčnih dolžnikov zamudno opravilo, ki zahteva precej specifičnih znanj. Finančna uprava pa nima dovolj usposobljenega kadra za to delo. Toda od odgovornih – finančne uprave, ministrstva za finance, vlade – ukrepov še nismo dočakali.

Tajnost varuje utajevalce

Ugotavljanje, kaj gre v postopkih davčne izvršbe narobe in kako jih izboljšati, močno otežuje tudi institut davčne tajnosti. Finančna uprava se zaradi tega o posameznih primerih umikanja premoženja, ki smo jih ugotovili na Pod črto, noče niti pogovarjati.

Institut davčne tajnosti, kot ga interpretira finančna uprava, pred očmi javnosti ščiti praktično celotno delovanje davčnih inšpektorjev. Razlog finančne uprave, zakaj takšno davčno tajnost v primeru inšpekcijskih pregledov inšpektorjev potrebujemo, pa je absurden.

To smo ugotovili letos, ko smo od finančne uprave želeli pridobiti podatke o naknadno ugotovljenem neplačanem davku v podjetjih, ki poslujejo z davčnimi oazami. Pri finančni upravi so našo prošnjo – z argumentom, da gre za davčno tajnost – zavrnili. (Na podlagi javno dostopnih podatkov smo sicer lahko nato sami ugotovili, pri katerih podjetjih je finančna uprava ugotovila največ neplačanega davka.)

Kakšen je bil razlog finančne uprave za odklonitev posredovanja podatkov? Na finančni upravi in vladi so zagovarjali stališče, da bi razkritje imen podjetij, v katerih so inšpektorji ugotovili neplačan davek, povzročilo še več neplačevanja davkov.

Obveznost plačevanja davkov je v Sloveniji prostovoljna, so tako stališče argumentirali na vladi. Podjetja vsako leto sama izračunajo davek, ki ga morajo plačati glede na svoje prihodke in stroške, inšpektorji FURS pa preverijo le posamezne sume nepravilnosti. Če bi podjetja imela občutek, da bi lahko bile javnosti razkrite podrobnosti o davčnih pregledih, katere smo zahtevali na podcrto.si, bi lahko zaradi tega finančni upravi prijavljala manj davka v strahu, da bodo podatki o njihovem plačevanju davkov nekoč razkriti javnosti.

Z drugimi besedami: vlada trdi, da bi bila podjetja pripravljena izvajati kaznivo dejanje utaje davka le zato, ker bi se bala, da bi v primeru ugotovljenih nepravilnosti pri njihovem plačevanju davka te nepravilnosti FURS javno objavil.

Če smisla te razlage ne razumete, niste edini. Tudi pri Pod črto je ne.

Na podcrto.si smo povsem nasprotnega mnenja: objava nazivov podjetij bi slednja spodbudila k pravilnemu obračunavanju davka, saj bi se podjetja zavedala, da bodo v primeru ugotovljene visoke vsote dodatne davčne obveznosti razgaljena (tudi) v javnosti.

Učinkovitosti finančne uprave pri soočanju z davčnimi skrivači bomo posebno pozornost namenili tudi v prihodnjem letu. Podprite naše delo v 2018 z donacijo.

Kulturni problem

Problemu izmikanja plačevanja davku se bomo na Pod črto podrobneje posvetili tudi v prihodnjem letu. Glede na dozdajšnja razkritja namreč menimo, da je to področje eno najbolj problematičnih v Sloveniji – in da je kot tako deležno precej premajhne dejanske pozornosti vladajočih. Vsaj če sklepamo po njihovem (ne)ukrepanju.

Ob tem se postavlja še eno vprašanje – zakaj pravzaprav mediji, strokovnjaki in javnost ne izvajajo pritiska za izboljšanje sistema izterjave davkov in onemogočanja davčnih skrivalnic?

Morda odgovor izvira tudi iz pregovorne slovenske ljubezni do tako imenovanega »rihtanja«. Posamezniki, ki lahko s kršenjem pravil drugim nekaj »zrihtajo«, so pri dobršnem delu družbe še kar priljubljeni. Podobno so posamezniki, ki si »zrihtajo«, da državi plačajo manj, kot je treba, prepogosto videni kot uspešni, namesto, da bi se vsi zavedali, da ti »uspešneži« s takim početjem kradejo celotni družbi.

Za takšen odnos do davčnih utaj v Sloveniji obstajajo tako zgodovinski kot kulturni razlogi. Slovenci smo bili do zadnjih nekaj desetletij vedno pod tujo oblastjo – upiranje tej oblasti pa je bilo videno kot vrednota. Zato je tudi neka stopnja nespoštovanja pravil trenutne oblasti – pa čeprav smo si jo izvolili sami – prepogosto tolerirana ali celo odobravana.

Svoje prispevajo tudi zablode pri porabi davkoplačevalskega denarja. Pri gradnji zdaj že razvpite TEŠ 6 na primer, naj bi naložbo preplačali za stotine milijonov evrov. Sankcije za odgovorne pri takšni porabi javnega denarja pa so redke – če sploh so. Takšno razpolaganje z javnim denarjem je lahko videno kot še ena olajševalna okoliščina za davčne neplačnike.

Toda: če se želimo kot družba še naprej razvijati, se bomo morali takšnim vrednotam odpovedati. Tudi na to želimo s svojim delovanjem opozoriti na Pod črto.