Prekarnost in (ne)prostovoljni podjetniki

Država je v preteklosti podjetništvo spodbujala tudi s subvencijami za odprtje s. p.-jev. Izkazalo se je, da teh sto milijonov evrov subvencij pogosto ni vzpodbujalo podjetništva, temveč prekarnost.

Ilustracija Una Rebić, Oblikovanje: Metod Blejec

Država ima za spodbujanje podjetništva dobre razloge. Podjetniki ustvarjajo nova delovna mesta ter povečujejo gospodarsko rast in blaginjo. Brez inovativnih in podjetnih posameznikov si je težko predstavljati razvoj kulturnega, ustvarjalnega in tehnološkega sektorja. Zato so evropske države med gospodarsko krizo uvajale različne politike in spodbude za razvoj podjetništva: subvencije, davčne olajšave in deregulacijo delovne zakonodaje.

A med teorijo in prakso je pogosto razlika. Primer za to so subvencije za spodbujanje samozaposlenosti.

(Ne)prostovoljni podjetniki

V več evropskih strategijah in akcijskih načrtih za spodbujanje gospodarske rasti je mogoče prebrati oceno, da je samozaposlovanje pomemben spodbujevalec podjetništva. Veliko večino evropskih podjetij (po nekaterih ocenah celo 99 odstotkov) predstavljajo mikro, mala in srednje velika podjetja, ki prinašajo dve tretjini vseh zaposlitev. S subvencijami za samozaposlovanje so hotele države izboljšati možnost preživetja malih podjetnikov na trgu in odpraviti nekatere psihološke ovire. Denimo strah, da že čez nekaj mesecev po odprtju podjetja ne bodo mogli plačevati zdravstvenega zavarovanja in socialnih prispevkov.

Slovenija je samozaposlitev najbolj ambiciozno vzpodbujala med letoma 2007 in 2013. V tem obdobju je za subvencije namenila kar 97,3 milijona evrov. Ta denar je dobilo več kot 23.000 posameznikov. Višina enkratne subvencije za samozaposlitev se je z leti povišala in je ob zaključku programa znašala 5000 evrov.

Upravičenci so z zavodom tudi sklenili pogodbo, da bodo v zameno za subvencijo ostali samozaposleni še dve leti po podpisu pogodbe. Nekateri so opravili tudi obvezne podjetniške delavnice in pripravili poslovne načrte.

Prejemniki subvencij so v letih 2009 in 2010 predstavljali tudi do četrtino vseh novoregistriranih podjetij (poslovnih subjektov). Velika večina prejemnikov subvencij (skoraj 90 odstotkov) je sicer izpolnila pogodbeno obveznost in ohranilo samozaposleni status polni dve leti. Ostali so morali vrniti del subvencije. Skoraj petina upravičencev je zaposlovala nove delavce in skupaj ustvarila 2.547 novih delovnih mest.

Je torej država dobro porabila skoraj sto milijonov evropskega denarja?

Bolj dolgoročno spremljanje rezultatov vzbuja dvom v učinkovitost subvencij. Pet let po prejemu subvencije je bilo aktivnih samo še 54 odstotkov prejemnikov subvencije.

Obenem se je kar 44 odstotkov (v raziskavo vključenih) prejemnikov subvencije za samostojno podjetništvo odločilo iz nuje, razkriva študija zavoda za zaposlovanje. Posamezniki so tako izbirali med subvencionirano samozaposlitvijo ali brezposelnostjo – in torej niso postali s. p.-ji zaradi želje, da bi postali podjetniki. Desetina do šestina prejemnikov subvencij je izbrala lažno samozaposlitev le zato, da bi ohranili delo pri trenutnem delodajalcu.

Država je tako s podpiranjem, spodbujanjem in ohranjanjem samozaposlitev v veliki meri razbremenila socialno blagajno in na papirju izboljševala mednarodne primerjalne statistike brezposelnosti. Hkrati je z javnim in evropskim denarjem v veliko primerih posredno subvencionirala lažno samozaposlovanje in izkoriščanje samozaposlenih. Samozaposlovanje zato v praksi marsikomu ni prineslo novih kakovostnih delovnih mest, temveč je postalo skoraj sopomenka za prekarnost: za slabo plačane, začasne in negotove oblike dela.

Rezultati programa torej kažejo, da bi država morala premisliti o drugačnih vzpodbudah razvoja podjetništva. To so odgovorni do neke mere že ugotovili. V obdobju 2014–2020 bo država za subvencije za samozaposlene namenila manj kot deset milijonov evrov.

Prekarnost preiskujemo s pomočjo donacij bralcev. Podprite naše delo v 2019!

Subvencije za kulturnike pod pragom revščine

Negativni učinki subvencioniranja samozaposlenih se pokažejo tudi na primeru subvencij za samozaposlene v kulturi, ki smo ga analizirali pri Pod črto.

Država je sklenila, da je vrhunsko umetniško ustvarjanje v javnem interesu vseh državljanov. Zato je treba umetnikom omogočiti kar najboljše delovne pogoje. Na področju kulture tako izvaja poseben socialni eksperiment. Približno dva tisoč samozaposlenim v kulturi – pisateljem, glasbenikom, igralcem, pa tudi oblikovalcem in arhitektom – krije prispevke za socialno in zdravstveno zavarovanje. Za to letno nameni dobrih sedem milijonov evrov proračunskega denarja.

Toda podatki finančne uprave pokažejo, da kar četrtina samozaposlenih v kulturi ustvari prihodke, nižje od praga revščine. Kljub plačanim prispevkom za socialno varnost in referencam, s katerimi morajo pri strokovnih komisijah za pridobitev dokazati visoko kakovost ustvarjanja, tako dobivajo prihodek, s katerim ni moč dostojno živeti.

Zakaj kljub subvencijam tako visok delež kulturnikov dobi tako nizke prihodke? Razlog za to je mnogo premajhen kulturni trg, ki bi lahko podpiral vse kulturnike, ki so pridobili pravico do kritja prispevkov.  Kulturniki imajo sicer krite minimalne prispevke za socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, vendar na trgu ne morejo zaslužiti dovolj sredstev za dostojno življenje. Subvencije v tej obliki se s tega vidika zdijo nesmiselne. Država bi tako morda morala razmisliti o drugačni obliki (finančne) podpore za tiste, ki ustvarjajo kulturo v javnem interesu.

Davčne ugodnosti ali izkoriščanje?

Država je poleg subvencij v zadnjih letih uvedla še en pomemben ukrep za spodbujanje samozaposlovanja in malega podjetništva. Leta 2012 je predstavila poseben status samostojnega podjetnika z normiranimi odhodki (»normiranca«). Normirani odhodki pomenijo, da samostojni podjetniki plačajo precej manj davka na dohodek kot redno zaposleni.

Normirani odhodki sicer niso neko darilo države, saj ima status normiranega s. p. tudi slabosti. Normiranci si morajo tako kot vsi ostali samostojni podjetniki namreč iz svojih prihrankov sami kriti izpad dohodkov v primeru, da zbolijo ali če odidejo na dopust. Prav tako ne dobijo nadomestila za malico in prevoz.

S statusom normiranih odhodkov je država tako želela predvsem olajšati poslovanje samostojnih podjetnikov v storitvenih dejavnostih. A ta sistem nekateri izkoriščajo za neupravičeno zniževanje plačila davkov.

Pri Pod črto smo analizirali normirane samostojne podjetnike na področju informacijskih tehnologij (IT). Prihodki normiranca so obdavčeni bistveno manj kot plače, zato so številni redno zaposleni delavci v IT-sektorju zapuščali službe in za boljše plačilo kot samozaposleni sklenili novo poslovno razmerje s podjetjem.

A težava je v tem, da so ti novi samostojni podjetniki pogosto delali pod enakimi pogoji kot redno zaposleni. Morali so biti prisotni v pisarni podjetja, delati osemurne delavnike in pridobiti dovoljenje za odhod na dopust.

To je nezakonito in pomeni po mnenju nekaterih lastnikov podjetij nelojalno konkurenco za tista podjetja, ki spoštujejo zakone in takšne delavce redno zaposlijo – s tem pa zanje plačajo bistveno več davkov in prispevkov. Po drugi strani pa direktorji podjetij, ki na takšen način sodelujejo s samozaposlenimi, trdijo, da so obremenitve plač v Sloveniji previsoke. Zato lahko le na tak način dobijo dovolj dobre kadre za svoje podjetje.

Kdo ima prav? Država se proti podjetnikom, ki kršijo zakon in najemajo s. p.-je za opravljanje dela pod pogoji redne zaposlitve, bori le z inšpekcijskimi pregledi in kaznimi. Ne opravi pa razmisleka, kakšne vzpodbude – če sploh – potrebujejo podjetja v tako tekmovalnem sektorju, kot so informacijske tehnologije.

Kako naprej?

Kako naj torej država krmari med spodbujanjem podjetništva in preprečevanjem negativnih učinkov takih vzpodbud? Ali celo njihovih zlorab?

Vlade so v zadnjih desetih letih s posamičnimi in slabo premišljenimi ukrepi za vzpodbujanje podjetništva pogosto le gasile socialne požare na trgu dela. Med samozaposlenimi se zato kopičijo številne tempirane socialne bombe. Njihove prihodnje pokojnine bodo zelo nizke, saj večinoma plačujejo zgolj minimalne prispevke za socialno varnost. Številne od revščine loči le ena daljša bolezen ali nesreča. Velik problem je tudi bolniško nadomestilo, ki ga imajo samozaposleni pravico uveljavljati šele po tridesetih delovnih dneh neprekinjene bolezni.

Posamezne vlade so kot odgovor na te izzive do danes praviloma ponudile le eno rešitev – vedno večjo izenačitev davčnih bremen in višino prispevkov samozaposlenih z redno zaposlenimi. Te ideje nato vedno naletijo na odpor podjetniških združenj in se ne uresničijo.

To kaže, da je takšna posplošena rešitev za vse samozaposlene najverjetneje napačna. Vprašanje je namreč, kako smiselno je tiste samostojne podjetnike, ki se dejansko ukvarjajo s podjetništvom in zato tudi precej tvegajo, še bolj obremeniti z davki in prispevki. Po drugi strani pa te davčne olajšave in subvencije za s. p.-je ali samostojne kulturne delavce ne smejo biti uporabljene za reševanje socialnih stisk ali izkoriščanje davčne zakonodaje.

Država bi zato v prvi vrsti morala razviti bolj dodelane in različne politike vzpodbujanja in podpiranja podjetništva, ki bi upoštevale različne razmere v različnih sektorjih: IT, kulturi, obrtništvu, storitvah in drugih. Nekritično podeljevanje subvencij ali spreminjanje davčne zakonodaje brez ustreznega nadzora in analiz pa je obsojeno na vnaprejšnji propad.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #prekarci #prekarizacija #prekarno delo #samostojni podjetniki #samozaposleni v kulturi #subvencije #Zavod za zaposlovanje

Deli zgodbo 1 komentar



Več iz teme: Gospodarski razvoj in podjetništvo

H gospodarski blaginji bo pripomogla tako premišljena gospodarska politika in pravno okolje kot tudi uspešno in etično poslovanje podjetij. Na tem mestu spremljamo oboje.

58 prispevkov

Epizoda 13: So stanovanja dražja in manj dostopna zaradi Airbnb?

Airbnb je postal dežurni krivec za višje najemnine in slabšo dostopnost stanovanj v Ljubljani. V pogovoru pa ocenjujemo dejanske vplive …

Tema: Gospodarski razvoj in podjetništvo, Podcast
Podcast,

V kolikšni meri se Airbnb zažira v najemniški trg

V prestolnici se kot vse večji problem kaže pomanjkanje stanovanj in posledično višje najemnine. V kolikšni meri k temu prispeva …

Tema: Gospodarski razvoj in podjetništvo
Članek,

1 komentar

Alenka Sottler 20. 2. 2019, 16.00

Imam pripombo na naslednje ugotovitve, zapisane v tem prispevku: "Toda podatki finančne uprave pokažejo, da kar četrtina samozaposlenih v kulturi ustvari prihodke, nižje od praga revščine. Kljub plačanim prispevkom za socialno varnost in referencam, s katerimi morajo pri strokovnih komisijah za pridobitev dokazati visoko kakovost ustvarjanja, tako dobivajo prihodek, s katerim ni moč dostojno živeti.
Zakaj kljub subvencijam tako visok delež kulturnikov dobi tako nizke prihodke? Razlog za to je mnogo premajhen kulturni trg, ki bi lahko podpiral vse kulturnike, ki so pridobili pravico do kritja prispevkov. Kulturniki imajo sicer krite minimalne prispevke za socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, vendar na trgu ne morejo zaslužiti dovolj sredstev za dostojno življenje. Subvencije v tej obliki se s tega vidika zdijo nesmiselne. Država bi tako morda morala razmisliti o drugačni obliki (finančne) podpore za tiste, ki ustvarjajo kulturo v javnem interesu, " Po mojem mnenju ugotovite, da so plačljivi prispevki za samozaposlene v kulturi slabi ne drži in da vzrok za neuspešnost leži drugje. Po mojem prepričanju država preprečuje, da bi samozaposleni dosegli višje dohodke s svojimi zakoni. Ti nehote ali hote spodbujajo samozaposlene, da ne zaslužijo preveč. Kajti, če le za malenkost presežejo cenzus, so zato grobo kaznovani. Zadnjič je glasbenik Milko Lazar na FB postu Polone Lovšin opisal, s kako drastičnim finančnimi sankcijami in ukrepi se ga je lotila država kot samozaposlenega v kulturi, ki zaslužil nekaj več od cenzusa. Za samozaposelne v kulturi so namreč značilni zelo raznoliki dohodki in nestalni dohodki, ker so tudi njihove storitve večinoma unikatne in nimajo serijske narave. Strah pred izgubo cenzusa , posebej med samozaposelnimi mamami delavkami v kulturi je zato globoko zakoreninjen. Namesto, da bi država svoje zahtevke prilagajala dejanskemu dohodku, je skok iz statusa samozaposlenega v kulturi s plačljivimi prispevki v status nekoga, ki si mora prispevke plačevati sam neživljenjsko velik in se ga dojema kot kazen in ne pravični ukrep. Ker skorajda nihče od samozaposelnih nima vnaprej zagotovljenih dohodkov, si takega tveganja ne more privoščiti. Plačani prispevki v kulturi torej po mojem mnenju niso neučinkoviti in niso pravi vzrok, da nihče od kulturnikov ne spleza iz statusa minimalnih prejemkov, ampak v nerazumnih in nelogičnih ukrepih države, ki samozaposlene silijo v revščino. Samozaposleni v kulturi bi morali po mojem mnenju prispevke plačevati glede na dejanski dohodek, kadar pa bi bil ta premajhen, bi mu na pomoč s plačanimi prispevki avtomatsko priskočila država. Ker jih ne bi bilo več strah pred izgubo cenzusa, bi lahko nekateri plačali občasno tudi precej več prispevkov in država bi pridobila.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno