Spodbujanje prekarstva: dvomljivi učinki evropskih subvencij za s. p.-je

Slovenija je v letih 2007-2013 porabila 97,3 milijona evrov za subvencioniranje 23.316 novih samozaposlenih. Ni pa preprečila izigravanja zakonodaje, izkoriščanja in drugih nepravilnosti.

Ilustracija: Ajda Erznožnik

»Med študijem sem delala preko študentskega servisa. Potem sem se prijavila na razpis velike slovenske medijske hiše, kjer so iskali mlade novinarje. Bila sem izbrana, zato sem začela pred približno desetimi leti delati kot novinarka na njihovem spletnem portalu,« je za Pod črto povedala sogovornica, ki je hotela ostati anonimna.

Najprej so ji plačevali honorarje preko avtorske pogodbe. Po spremembi zakonodaje so postale avtorske pogodbe zaradi višjega davka manj zanimive in številni honorarni novinarji so začeli razmišljati o drugačnem statusu: samostojnega novinarja ali samostojnega podjetnika. Sprva so se za takšen status odločali prostovoljno, ker so lahko zaradi ugodnejše davčne stopnje obdržali večji delež honorarja. Pomemben dejavnik pa so bile tudi spodbude za samostojne podjetnike, ki so jih podeljevali na Zavodu RS za zaposlovanje (Zavod). »Od države si lahko takrat pridobil 4500 evrov enkratne subvencije za samozaposlene, od katerih ti jih je po plačilu akontacije ostalo približno 3800,« je pojasnila.

Za pridobitev subvencije se je morala prijaviti na Zavodu in izpolniti nekatere pogoje. Udeležiti bi se morala delavnic za samostojne podjetnike, pripraviti poslovni načrt in se obvezati, da bo obdržala status najmanj dve leti. Na Zavodu v njenem primeru niso vztrajali pri vseh omenjenih korakih, se je spominjala tedanja novinarka. »Po pravici sem povedala, da redno delam pri enem delodajalcu in da bom to delo opravljala tudi z novim statusom. Zato mi ni bilo treba pripraviti poslovnega načrta.« Uspešno je pridobila subvencijo in hkrati kot samozaposlena samostojna novinarka opravljala delo novinarja s polnim delovnim časom – skupaj z redno zaposlenimi kolegi.

Kakšen je bil učinek takšne subvencije?

Sto milijonov evrov za spodbujanje samozaposlitev

V prejšnjih člankih o trgu dela v Evropski uniji smo skupaj z novinarskim združenjem Investigate Europe pokazali, da je bilo spodbujanje samozaposlitve po vsej EU zelo pomemben del politične terapije za okrevanje po gospodarski krizi.

Prevladalo je stališče, da je tudi »malo delo« boljše od brezposelnosti (med malo delo sodijo različne oblike plačanega začasnega, občasnega ali trajnejšega časovno omejenega dela), zato so države članice odpravile večino varovalk pri najemanju honorarnih, začasnih, agencijskih in drugih delavcev, ki jih delodajalci niso redno zaposlili ter jim večinoma niso plačevali zdravstvenega in socialnega zavarovanja. Sočasno so države z olajšavami in subvencijami tudi aktivno spodbujale samozaposlovanje. V strategiji Evropa 2020 je namreč Evropska komisija leta 2010 naložila članicam, da morajo »umakniti ukrepe, ki odvračajo od samozaposlovanja«, ter jim priporočila aktivno spodbujanje samozaposlovanja in podjetništva.

To je veljalo tudi za Slovenijo. Na slovenskem zavodu za zaposlovanje so aktivne politike zaposlovanja sicer izvajali od osamosvojitve, a so lahko od leta 2004 precej razširili programe subvencij, saj jih je začel takrat sofinancirati Evropski socialni sklad (ESS). Med najbolj obsežnimi ukrepi je bil Operativni program razvoja človeških virov (OP RČV), ki so ga na Zavodu izvajali od leta 2007 do 2013. Do ukrepa so bili upravičeni brezposelni in osebe v postopku izgubljanja zaposlitve. Spodbujanje samozaposlovanja je bilo sestavljeno iz dveh programov: »Pomoč pri samozaposlitvi« in »Subvencije za samozaposlitev«. V program je bilo v tem obdobju vključenih 30.798 oseb, Zavod pa je podelili dobrih 97,3 milijona evrov subvencij (večino tega denarja, 86,2 milijona evrov, je prispeval ESS).

Kako učinkovito je država porabila skoraj sto milijonov evrov evropskega denarja? V preteklih člankih smo pokazali, da so države s spodbujanjem nestandardnih oblik dela – in v slovenskem primeru tudi s skoraj stomilijonskimi subvencijami – sistematično ustvarjale negotova delovna mesta, za katera sta bili značilni revščina in izkoriščanje. Poleg tega smo na Pod črto večkrat opozorili na primere, kjer so delodajalci sistematično izkoriščali samozaposlene sodelavce. Ti so postali podjetniki zgolj formalno. Niso razvijali lastne poslovne ideje, gradili podjetja in odpirali novih delovnih mest, ampak so pogosto delali za enega delodajalca, pri katerem so opravljali enako delo kot redno zaposleni, le pod bistveno slabšimi pogoji.

»Od leta 2011 sem delala za polni delovni čas, enako kot vsi redno zaposleni kolegi v redakciji. Imela sem zelo podobne dolžnosti, uredniki so nas pri razporejanju dela obravnavali enako kot zaposlene. Kljub temu smo bili honorarci plačani bistveno slabše od najslabše plačanega redno zaposlenega. Nismo dobili nadomestila za malico ali prevoz na delo, ni bilo plačanega dopusta, nikoli nismo vedeli, ali nas bo delodajalec zaščitil, če nas bo kdo tožil zaradi novinarskega dela,« je naša sogovornica opisala delovne razmere.

Za delodajalce so bili takšni delavci bistveno cenejši od redno zaposlenih, čeprav je imelo njihovo delo vse značilnosti rednega delovnega razmerja. Za takšen status pa se niso odločili prostovoljno, zaradi želje po podjetništvu, ampak so jih delodajalci postavili pred izbiro: samozaposlitev ali prenehanje sodelovanja. Delovna inšpekcija ni imela dovolj pooblastil za preganjanje takšnih kršitev delovne zakonodaje, redki delavci so se odločili za tožbo pred delovnim sodiščem. Samozaposlenost v teh primerih ni bila izbira, temveč prisila in izigravanje zakonodaje, ki jo je s subvencijami – posredno in neposredno – podpirala tudi država.

Ministrstvo: program je bil uspešen

Zakaj so države spodbujale samozaposlovanje? V več evropskih strategijah in akcijskih načrtih za spodbujanje gospodarske rasti je mogoče prebrati oceno, da je samozaposlovanje pomemben spodbujevalec podjetništva. Veliko večino evropskih podjetij (po nekaterih ocenah celo 99 odstotkov) predstavljajo mikro, mala in srednje velika podjetja (MSP), ki prinašajo dve tretjini vseh zaposlitev. S subvencijami za samozaposlovanje so hotele države izboljšati možnost preživetja malih podjetnikov na trgu in odpraviti nekatere psihološke ovire (strah, da že čez nekaj mesecev po odprtju podjetja ne bodo mogli plačevati zdravstvenega zavarovanja in socialnih prispevkov). Spodbujanje in ohranjanje samozaposlitev je za države zelo smiselno, saj na ta način razbremenijo socialno blagajno (ne plačujejo nadomestila za brezposelnost), izboljšajo mednarodne primerjalne statistike (manj brezposelnih, bolj fleksibilna delovna sila) in posredno spodbujajo nastanek novih delovnih mest, če začnejo uspešni mali podjetniki tudi sami zaposlovati.

Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) so nam odgovorili, da so bili med izvajanjem programa Subvencije za samozaposlitev ves čas »deležni kritik s strani različnih deležnikov«. Veliko opozoril se je »nanašalo na dejstvo, da subvencija ni primeren ukrep, saj se pogosto dogaja, da posamezniki, ki odprejo s. p., niso sposobni plačevati prispevkov, da se na ta način ustvarjajo revni samozaposleni,« so zapisali na ministrstvu. A tudi poudarili, da aktivne politike zaposlovanja ne pomenijo ustanovnega kapitala, temveč spodbudo za samostojno podjetniško pot, za katero se odloči posameznik po lastnem preudarku.

To nalogo – spodbujanje podjetništva – pa je program uspešno izpolnil, so nam povedali na MDDSZ in nas usmerili na dve analizi konkretnega primera. Prvo so v začetku leta 2014 pripravili na zavodu za zaposlovanje (Poročilo o ukrepu Spodbujanje samozaposlovanja v obdobju 2007–2013), drugo so pri zunanjem izvajalcu MR Projekt, d. o. o., in podizvajalcu Re-forma, d. o. o., leta 2015 naročili na MDDSZ (Končno vrednotenje ukrepa samozaposlovanja 2007–2013).

Namen obeh poročil je bilo ugotoviti uspešnost in učinkovitost programa ter pokazati, kakšen je bil njegov vpliv na zastavljene cilje. Avtorji so najprej ugotovili, da so se na zavodu za zaposlovanje sproti odzivali na spremembe (gospodarska kriza, višanje cene prispevkov) ter prilagajali višino subvencije in pogoje za pridobitev. Leta 2007 so upravičenci prejeli 2100 evrov subvencije. Med 2008 in prvo polovico 2013 je subvencija znašala 4500 evrov, v zadnjem polletju so jo povišali na 5000 evrov. Hkrati z višino subvencij se je povečevalo tudi število obveznih ur na »podjetniških delavnicah«, na katerih so prihodnje samozaposlene pripravljali na samostojno podjetništvo (osnove podjetništva, financiranje podjetja, prodaja in trženje, priprava poslovne ideje …). Leta 2008 so morali prosilci obiskati 12 ur priprav. Leta 2009 so izobraževanje podaljšali na 16 in leta 2010 na 24 ur. Do zaključka programa pa je subvencijo po podatkih Zavoda prejelo 23.316 oseb.

S programom so potrdili hipotezo, da brezposelnost in ponujene finančne spodbude v veliki meri pripomorejo k odločitvi za vstop v podjetniške vode, so zatrdili v raziskavi. Prejemniki subvencije so v letu 2009 in 2010 prispevali vsaj četrtinski do petinski delež v strukturi vseh novoregistriranih poslovnih subjektov v tem obdobju. Avtorji raziskave so izračunali, da je v povprečju 88,7 % prejemnikov subvencije izpolnilo obveznost do Zavoda in ohranilo status do izteka pogodbe (večina pogodb so sklenili za dve leti, prejemniki so morali ob enostranski prekinitvi vrniti sorazmeren del subvencije). V obravnavanem obdobju se je 19 odstotkov samozaposlenih odločalo za dodatne zaposlitve in ustvarilo 2.547 novih delovnih mest (92,3 % jih je zaposlilo eno do tri osebe, preostali pa štiri ali več).

V sklepu so avtorji zapisali, da se je državi izplačilo enkratne subvencije za samozaposlitev večkratno splačalo, saj je preko vplačil prispevkov, davkov in akontacije dohodnine samozaposlenih oseb prejela več denarja v proračun, tudi če posameznik v svojem podjetju ni posloval in ga je zaprl takoj po preteku pogodbenega roka. Kritike, da je poskušala država s spodbujanjem samozaposlovanja umetno zniževati brezposelnost, so zavrnili kot »neutemeljene in zgrešene«, saj da se je zaradi prejema subvencije iz evidence brezposelnih odjavilo samo dobre tri odstotke oseb. Glavni avtor prve raziskave Poročilo o ukrepu Spodbujanje samozaposlovanja Stanislav Bajuk pa je poudaril, da delež tistih, ki »izkoriščajo ta ukrep« ni tako velik, da bi bilo smiselno opustiti takšne programe. Nasprotno, meni Bajuk. Marsikatera samozaposlitev je prinesla zgodbo o uspehu, katere ne bi bilo, če brezposelna oseba ne bi bila »prisiljena stopiti na samostojno podjetniško pot«.

Podobno menijo avtorji druge raziskave Končno vrednotenje ukrepa samozaposlovanja. Ocenili so, da se je za lažno samozaposlitev – primerov, ko se je brezposelna oseba odločila za samozaposlitev, da bi ohranila delo in izkoristila subvencijo – odločilo med 11 so 16,5 % vseh prejemnikov subvencije. Zapisali so tudi, da je treba upoštevati realne alternative prejemnikov subvencij, ki v praksi niso mogli izbirati med subvencionirano samozaposlitvijo ali redno zaposlitvijo, temveč so morali izbrati med subvencionirano samozaposlitvijo ali brezposelnostjo. »V takšnih primerih je tudi s stališča družbene koristi samozaposlitev (pa čeprav navidezna) boljša možnost, saj osebo ohranja v delovni aktivnosti in vsaj potencialno ustvari možnost, da začne svoje delo ponujati tudi drugih delodajalcem ali naročnikom.«

Izbira ali nuja?

»Zaključimo lahko, da je ukrep dosegel namen in cilje, ki jih je zasledoval, ter je predstavljal enega pomembnih inštrumentov aktivne politike zaposlovanja v programskem obdobju 2007–2013,« so sklenili v poročilu. Toda natančno branje raziskave je pokazalo tudi nekatere manj spodbudne kazalce.

Prvega so izpostavili avtorji Končnega vrednotenja ukrepa samozaposlovanja, saj so ugotovili, da je bilo med lažno samozaposlenimi kar 68 odstotkov žensk, čeprav je bil njihov delež med vsemi prejemniki subvencij samo 40 odstotkov. To kaže, da so bile ženske »verjetno bolj izpostavljene različnim pritiskom delodajalcev oziroma so se večkrat znašle v situaciji, ko je bila (lažna) samozaposlitev najbolj sprejemljiva ali dosegljiva možnost«.

Na drugega so opozorili v Poročilu o ukrepu Spodbujanje samozaposlovanja. Pokazali so, da se je velika večina prejemnikov odločila za status samostojnega podjetnika, le dobra desetina pa je izbrala drugo organizacijsko obliko (d. o. o. ali registracijo samostojnega poklica). V okviru programa je bilo ustanovljenih bistveno manj pravnih oseb v primerjavi s celotnim slovenskim podjetniškim okoljem. Kar pomeni, da so se prosilci odločali za vrste poslovnih subjektov, ki jih je mogoče registrirati hitro, enostavno in z malo sredstvi (brez ustanovnega kapitala).

Kako je takšno odločanje vplivalo na preživetje novih podjetnikov na trgu? Čeprav je skoraj devetdeset odstotkov prejemnikov subvencije izpolnilo pogodbeno obveznost in je v statusu vztrajalo dve leti, se je odstotek aktivnih podjetij precej zmanjšal v prihodnjih letih poslovanja. Po treh do štirih letih po prejemu subvencije, je samozaposlitev ohranilo med 60–63 % prejemnikov, po petih letih pa se je delež samozaposlenih zmanjšal na 54 %. Med razlogi za osip so avtorji izpostavili dva dejavnika: da imajo pravne osebe v povprečju več možnosti preživetja na trgu kot fizične (večina prejemnikov subvencije je odprla »espeje«) in da se je 44 % kandidatov odločilo za samozaposlitev iz nuje (niso imeli druge možnosti, da bi se zaposlili, čeprav bi se hoteli).

Takšna nuja ni najboljša popotnica za podjetništvo. Prejemniki subvencij so se v primerjavi s slovenskim podjetniškim okoljem za podjetništvo redkeje odločili zaradi priložnosti (56 % odgovorov v primerjavi z 68,2 % »običajnih« podjetnikov). Podjetniško idejo je hotelo preizkusiti samo 15 odstotkov vprašanih. Med motivi so najpogosteje navedli željo po večji neodvisnosti in osebni svobodi (34 %), povečanju prihodkov (19 %) in pomanjkanju drugih zaposlitvenih priložnosti (16 %). Med razlogi za opustitev samozaposlitve pa so prevladovali finančni razlogi (37 %), zdravje in izguba dela po začetnem obdobju (20 %) ter nedobičkonosnost poslovanja.

Njihove navedbe potrjujejo tudi druge analize, ki jih avtorji obeh raziskav in MDDSZ niso omenili. Predstavniki Gibanja za dostojno delo in socialno družbo in Društva Asociacija že več let opozarjajo, da je v Sloveniji skoraj četrtina samozaposlenih pod pragom revščine, zlasti med umetniki, ustvarjalci in samozaposlenimi v kulturi. Delež revnih samozaposlenih je komaj manjši od deleža revnih brezposelnih, čeprav samozaposleni po podatkih Eurostata delajo bistveno več kot običajen delovni teden – tudi po 70 ur in več.

Ali so programi subvencioniranja samozaposlitve sploh smiselni, če upoštevamo realne razmere na trgu dela in je mogoče z veliko gotovostjo napovedati, da bo velik delež prejemnikov po poteku pogodbe opustil delavnost ali se uvrstil med »samozaposlene reveže«?

Na MDDSZ so se strinjali, da subvencije same po sebi ne pomenijo zagotovila, da bo poslovni subjekt preživel na trgu, ampak predvsem spodbujajo brezposelne, naj se samozaposlijo in na ta način povečajo verjetnost za nastanek prihodnjih uspešnih podjetij. Odločilne vloge pri ohranitvi samozaposlitve zato nimajo subvencije, ampak »razpoložljivost in učinkovitost instrumentov podpornega okolja za podjetništvo, denimo kapital za start-upe, bančni instrumenti, instrumenti tveganega kapitala, dostopnost podpornih storitev in svetovanje,« so zapisali v odgovoru.

Hkrati so napovedali, da bodo ohranili nekatere programe subvencij za samozaposlovanje. Med programi so izpostavili spodbujanje ženskega podjetništva in spodbujanje podjetništva med mladimi (do 29 let), ki pa bodo bistveno skromnejši od tistega med leti 2007–2013. Za ženske podjetnice bodo v letih 2017 in 2018 namenili po milijon evrov (1,7 milijona so že porabili 2016, programa se je udeležilo 425 kandidatk). Nekoliko izdatnejši je program za mlade, ki ga subvencionira ESS, saj so jim v finančni perspektivi 2014–2020 namenili približno sedem milijonov evrov.

Želite brati še več člankov o izzivih sodobne družbe? Omogočite naše delovanje v prihodnjem letu. Podprite naše delo v 2018 z donacijo.

Državna podpora za izigravanje zakonodaje

Kam bi se v omenjenih analizah uvrstila novinarka iz uvoda? V samozaposlitev takrat še ni bila prisiljena, ampak jo je videla kot sprejemljiv začetek karierne poti. Subvencijo je lahko porabila za stroške poslovanja, socialne prispevke in zdravstveno zavarovanje. Samozaposlena je ostala do danes, v tem obdobju je v proračun vplačala bistveno več, kot je prejela.

Njen primer bi lahko avtorji obeh raziskav uporabili kot dokaz, da je bil program spodbujanja samozaposlovanja uspešen. Toda razlika med statistiko in konkretno življenjsko izkušnjo je lahko zelo velika.

»Nikoli nisem pričakovala, da bi me moral delodajalec takoj redno zaposliti. Vedela sem, da se moram kot začetnica še dokazati in se učiti od izkušenih kolegov. Tudi nižje plačilo me takrat ni motilo,« je povedala sogovornica. Po nekaj letih pa je ugotovila, da to ni bila samo prva karierna stopnička, temveč ustaljen način delovanja v celotni medijski panogi. Najprej so se morali samozaposliti vsi ostali honorarni sodelavci, če so hoteli še naprej delati za njenega medijskega delodajalca. Honorarji so bili z vsako novo pogodbo nižji in v medijskem podjetju niso zaposlili nobenega novega delavca – niti tistih, ki bi jih po delovni zakonodaji morali. Številni novinarji so začeli vlagati tožbe na delovno sodišče in na enem izmed največjih kršiteljev – nacionalni radioteleviziji – so morali po odločbah sodišča zaposliti več kot 250 dolgoletnih honorarnih sodelavcev.

»Moj delodajalec se je na tožbe in obiske delovne inšpekcije odzval z aneksom k pogodbi, v katerem smo morali vsi podpisati izjavo, da pri našem delu ne obstajajo elementi delovnega razmerja. Iskali so različne načine, kako bi se zavarovali pred prihodnjimi tožbami in si med drugim izmislili tudi določilo, da moramo začeti plačevati najemnino za uporabo službenega računalnika. Vse to je bilo očitno izigravanje delovne zakonodaje in jasen pokazatelj, da nas ne mislijo zaposliti,« je ugotovila. Na sodišče je vložila zahtevek za zaposlitev in na koncu po več neprijetnih zaslišanjih in pritiskih na delovnem mestu sprejela poravnavo, po kateri sta se z delodajalcem po skoraj desetih letih razšla.

Njen primer je pokazal, da brezposelnosti, revščine in drugih posledic gospodarske krize ni mogoče reševati s posamičnimi programi, kakršen je podeljevanje subvencij za samozaposlovanje, čeprav lahko z ustrezno metodologijo pokažemo, da so bili uspešni. Spodbujanje samozaposlovanja je smiselno šele takrat, ko država hkrati preprečuje izigravanje delovne zakonodaje in odpravi nekatere najhujše anomalije, zaradi katerih so samozaposleni vsako leto izpostavljeni večjemu tveganju, da bodo potonili pod mejo revščine. Na Pod črto smo v zadnjem letu opisali več takšnih anomalij: deregulacijo delovne zakonodaje, plačilno nedisciplino, sodne zaostanke, davčne utaje in netransparenco pri javnem naročanju, ki onemogočajo zdravo poslovno okolje. Povečana pooblastila delovne inšpekcije, ki naj bi omogočila učinkovitejše preganjanje nezakonite navidezne zaposlitve, so primeren prvi korak, vendar čakajo državo tudi ukrepi, s katerim bo olajšala preživetje samozaposlenih na trgu.

Avtorji obeh raziskav so med priporočili zapisali, da prejemniki potrebujejo podporo tudi po prejemu subvencije (svetovanja, mentorstva …), da bi bile smiselne nekatere davčne olajšave (izvzem subvencije iz davčne osnove) in da je za male podjetnike v Sloveniji še vedno preveč birokratskih ovir. Zelo velik problem za samozaposlene je tudi bolniško nadomestilo, do katerega so zdaj upravičeni šele po tridesetih delovnih dneh. A je državni zbor 22. novembra zavrnil pobudo, po kateri bi bolniško nadomestilo po petnajstih delovnih dneh kril ZZZS, ker da bi ukrep preveč obremenil zdravstveno blagajno. Prav strah pred boleznijo in zdrsom v revščino pa so anketirani prejemniki subvencij navedli med najpogostejšimi razlogi za opustitev samozaposlitve.

Družbenih posledic takšnih kratkoročnih politik ni težko napovedati. Velik delež samozaposlenih plačuje samo minimalne prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, od katerih lahko po koncu delovne dobe pričakujejo kvečjemu minimalno javno pokojnino (trenutno približno 430 evrov). Iz prihodkov si ne morejo plačati dodatnega zdravstvenega zavarovanja ali pokojninskega stebra. Obenem strah pred prihodnostjo zelo negativno vpliva na njihove osebne življenjske odločitve: osamosvajanje, ustvarjanje družine, šolanje otrok, poklicni in osebni razvoj. Vse to pa so dejavniki, ki jih pobudniki uspešnega stomilijonskega projekta za subvencioniranje samozaposlovanja niso upoštevali. Niti njihovi ocenjevalci.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #prekarizacija #prekarno delo #subvencije #Zavod za zaposlovanje

Deli zgodbo 1 komentar



Več iz teme: Gospodarski razvoj in podjetništvo

H gospodarski blaginji bo pripomogla tako premišljena gospodarska politika in pravno okolje kot tudi uspešno in etično poslovanje podjetij. Na tem mestu spremljamo oboje.

58 prispevkov

Prekarnost in (ne)prostovoljni podjetniki

Država je v preteklosti podjetništvo spodbujala tudi s subvencijami za odprtje s. p.-jev. Izkazalo se je, da teh sto milijonov …

Tema: Gospodarski razvoj in podjetništvo
Mnenje,

Epizoda 13: So stanovanja dražja in manj dostopna zaradi Airbnb?

Airbnb je postal dežurni krivec za višje najemnine in slabšo dostopnost stanovanj v Ljubljani. V pogovoru pa ocenjujemo dejanske vplive …

Tema: Gospodarski razvoj in podjetništvo, Podcast
Podcast,

1 komentar

Nino Dvoršak 3. 1. 2018, 20.46

Dober članek.
8/10

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno