Intervju: Andrej Srakar, kulturni ekonomist

Ekonomist Andrej Srakar je avtor ali soavtor večine ekonomskih analiz slovenske kulturne politike in trga kulture. Zato se je naučil odgovarjati na vprašanja, če in zakaj je treba financirati kulturo.

Andrej Srakar, fotografija: Lenart J. Kučić/Pod črto

Povezavo med kulturo in gospodarstvom so začeli med prvimi sistematično opisovati britanski sociologi v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Britanska družba je močno občutila krizo tradicionalnega industrijskega kapitalizma, ki je prinesla brezposelnost, stavke in večjo revščino med delavskim razredom. Številni mladi Britanci so vedeli, da ne bodo več mogli računati na enake službe kot njihovi starši, zato so morali iskati nove načine preživetja.

V tistem obdobju se je začel izoblikovati nov delavski razred, ki je bil zelo podoben današnjim samozaposlenim v kulturnih in ustvarjalnih industrijah ali ustanoviteljem podjetniških startupov.

Študenti umetnosti, oblikovanja, arhitekture, glasbe in drugih umetniških smeri so odpirali glasbene klube in galerije, ustanavljali založbe ter izdajali časopise in revije. Sami so morali pritegniti občinstvo in si ves čas izmišljati nove strategije, kako nagovoriti naročnike ali prepričati obiskovalce, naj podprejo njihovo ustvarjanje.

Bili so idealni delavci. V delu so našli osebno in čustveno izpolnitev, zato so bili pripravljeni delati veliko več in v težjih razmerah kot običajni zaposleni. Ustvarjalni užitki in možnosti zvezdniškega uspeha so jim odtehtali slabe socialne razmere, negotovost in revščino. Niso se organizirali v sindikate ali povezovali v organizirane skupine. Poleg novih dejavnosti so si izmišljali tudi nove poklice, zato se večinoma niso znašli v statistiki brezposelnih. Kar sta za izboljševanje statistike brezposelnosti izrabili konzervativna vlada premierke Margaret Thatcher in pozneje laburistična vlada Tonyja Blaira.

Zagovorniki kreativnih industrij so v Veliki Britaniji popolnoma obrnili tradicionalno dojemanje kulture. Vedeli so, da morajo med politiki nagovoriti predvsem finančnega in gospodarskega ministra, ki sta imela v tedanjih vladah največji vpliv. Kulturne in ustvarjalne dejavnosti niso več predstavljali kot stroška, ki bi ga morala plačevati država, ampak so ga prikazali kot naložbo in pomembno gospodarsko panogo, v kateri bo Velika Britanija postala svetovna velesila. Kultura je postala gonilo gospodarske rasti, ki ustvarja nova delovna mesta in je pomemben ekonomski multiplikator.

Podobne ideje že poznamo tudi v Sloveniji, je povedal ekonomist Andrej Srakar z ljubljanskega Inštituta za ekonomska raziskovanja, ki na ljubljanski Ekonomski fakulteti raziskuje področje kulturne ekonomije, prej pa je več let vodil Društvo  Asociacija. Toda zaenkrat ostajajo le v teoriji.

Kdaj politiki pokličejo kulturnega ekonomista? Kaj vas najpogosteje vprašajo?

Največkrat jih zanimajo multiplikatorji v kulturi.

Kaj so multiplikatorji?

Kratko povedano, multiplikator označuje vrednost, s katero moramo pomnožiti neko investicijo oziroma porabo v določenem sektorju, da izračunamo njene celotne učinke v gospodarstvu, ki se razlijejo tudi po vseh drugih sektorjih, ne le v tistem, kjer so nastali. Multiplikator za snemanje filmov je, denimo, okrog 1,8 in je močno porasel med letoma 2010 in 2014. Pomeni pa, da milijon evrov investicije v film generira dodatnih 800.000 evrov v celotnem gospodarstvu.

Vloga ekonomista, ki naj izračuna takšne multiplikatorje za kulturo, je sicer zelo nehvaležna. Marsikdo pričakuje, da bom lahko kot kulturni ekonomist dokazal, kako zelo se kultura splača in koliko pozitivnih ekonomskih učinkov prinaša. To do neke mere drži, ampak zgodba ni tako preprosta. Nekateri sektorji kulture in kulturnih industrij imajo dejansko velike multiplikativne učinke. Ampak v ekonomski teoriji to še ni veljaven argument za javno financiranje kulture.

Zakaj?

Ker bi morali v tem primeru izdatno financirati tudi gradbeništvo in nekatere druge zasebne panoge, ki imajo prav tako visoke multiplikativne učinke. A tega ne počnemo.

Kulturnikov ni težko razumeti. Podobno kot vsaka druga interesna skupina se morajo boriti za denar in pri tem uporabljajo vse argumente, ki jih imajo na voljo. V Veliki Britaniji in ZDA je začel v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja prevladovati ekonomski argument. Dober primer so ameriške študije Arts & Economic For Prosperity, v katerih so avtorji trdili, da se vsak vloženi dolar tudi do osemkratno povrne. Podobno so začeli v Veliki Britaniji govoriti o kulturnih in ustvarjalnih industrijah, ki da so postale eden izmed največjih izvoznih panog, ki ustvarijo na stotisoče delovnih mest. Zato ni nenavadno, da poskuša kultura tudi v Sloveniji pridobiti več denarja, ker da ima pomemben ekonomski pomen.

Toda poznejše analize so pokazale, da ni tako preprosto. Britanci so zelo razširili pojmovanje kulturne in kreativne industrije. Dodali so jim tudi računalniške igre in programje, oglaševanje, oblikovanje, arhitekturo, medije, internetne storitve in številne druge dejavnosti. Tako široko področje ima zagotovo velike ekonomske učinke in ustvarja delovna mesta, vendar so med področji ogromne razlike. Tudi za Slovenijo lahko dokažemo, da ima oglaševanje velike multiplikativne učinke, kar pa nikakor ne velja za alternativno gledališče in sodobni ples. Zato moramo biti z ekonomskim argumentom zelo previdni in ga uporabiti samo tam, kjer zares drži. Sicer je mogoče ekonomske analize hitro zlorabiti za politične namene.

S katerim argumentom bi kulturni ekonomisti zagovarjali javno financiranje kulture?

Prvi argument so eksternalije, saj ima kultura vrednost tudi za tiste, ki je ne uporabljajo. Grobo povedano, so ekonomski »zunanji učinki« oziroma eksternalije učinki neke ekonomske transakcije, ki zadevajo tudi tiste, ki v tej transakciji niso udeleženi, torej ne zadevajo zgolj prodajalca in kupca. Dobra koncertna ponudba marsikomu koristi, tudi če sam nikoli ne gre na koncert. Kultura pritegne turiste, od katerih imajo koristi gostinci, prodajalci, vozniki in številni drugi. Spomeniki, arhitektura, umetnost in zgodovinska zapuščina močno vplivajo na privlačnost nekega okolja, izboljšujejo kakovost življenja, pritegnejo visoko izobražene kadre in povečujejo ugled države. Vse to so javne dobrine, ki imajo značilnosti javnega in ki jih je zato treba vzdrževati tudi z javnim denarjem.

Drugi argument je specifika kulturnega trga dela. Ekonomisti so povsod po svetu ugotovili veliko asimetrijo prihodkov v kulturnem in ustvarjalnem sektorju. Velika večina ustvarjalcev ima nizke prihodke, superzvezdniki pa izjemno visoke. Če bi razporeditev prihodkov prepustili samo trgu, bi zaradi velike neenakosti onemogočili razvoj širšega ustvarjalnega okolja. Z javnim denarjem lahko omogočimo ustvarjanje tudi tistim vrhunskim ustvarjalcem, ki ne dosežejo zvezdniškega statusa – zaradi majhnosti trga, pomanjkanja ekonomije obsega ali sreče. A so kljub temu ključni za razvoj nekega ustvarjalnega področja. Vse to so dobri argumenti za javno financiranje kulture, in to ne edini.

Po drugi strani pa pri nas pogosto pozabljamo, da ne moremo vsega prepustiti javnemu financiranju. Kulturna politika mora temeljiti na obeh stebrih: na državi in na zasebnem trgu.

Lahko v Sloveniji sploh govorimo o zasebnem trgu?

Težko. Sicer nimamo konkretnega podatka, kolikšen delež kulturnega trga je tako ali drugače povezano z državo – skozi javne razpise, javne zavode, financiranje nevladnih organizacij ali naročila –, ampak ocenjujem, da je najmanj 80 odstotkov kulturnega trga v resnici državnega. Oziroma: država je pri nas sopomenka za kulturni trg, zato je izjemno malo ustvarjalcev dejansko na trgu.

Zaradi majhnosti trga in jezikovnega prostora?

Trg je le en del problema. Drugi, morda še večji problem, so institucije. Če povzamem nekatere pretekle razprave iz slovenskega prostora, je tudi slovenski kulturni trg dober primer pajdaškega ali celo tovariškega kapitalizma, ki ga obvladujejo interesna omrežja. V takšnem okolju znanje in strokovnost nista pomembna. Trg se ne more razviti, vsako vprašanje na področju kulture pa je takoj povezano s politiko – oziroma politizirano.

Zakaj je to problem institucij?

Področje kulture in ustvarjalnih industrij je izjemno strokovno podhranjeno. Nimamo dovolj kadrov, ki bi jih izobrazili v tujini in pripravljali za določene funkcije – za direktorje javnih zavodov, direktorje zasebnih galerij, za državne sekretarje in ministre. Prav tako nimamo inštitutov za raziskovanje kulturnega trga in politik, nimamo servisov in poslovnega svetovanja. Kulturni uradniki pa nimajo sistemskega pregleda nad celotnim okoljem, ki vpliva na kulturo: nad delovno in davčno zakonodajo, nad delovanjem javnih in zasebnih zavodov …

Zato ni čudno, da politiki in uradniki na področju kulture večinoma govorijo na pamet. Seveda bi bilo treba spodbujati kulturne in kreativne industrije in vanje pripeljati zasebni denar. Absolutno se strinjam, da je na teh področjih veliko priložnosti za razvoj mikropodjetništva. Ampak kako ga bodo razvijali uradniki, ki se jim o poslovnem svetu niti ne sanja? In ki nočejo priznati, da bodo zasebna sredstva tudi v najboljšem primeru zelo omejena? Podobno velja za ugotovitve, da potrebujemo zasebne fundacije in mecene. Seveda jih, ampak želje niso dovolj.

Kateri ukrepi bi spodbudili zasebna vlaganja v umetnost?

Davčne olajšave za mecenstvo in donatorstvo so v svetu precej uveljavljen ukrep za spodbujanje zasebnega vlaganja. Mikropodjetjem bi zelo pomagale ugodne bančne in kreditne sheme ali kulturni vavčerji. Nevladne organizacije bi se laže prijavljale na večje mednarodne razpise, če bi jim bila država pripravljena pomagati z jamstvi in prispevati del denarja.

Poleg omenjenega podpornega podjetniškega okolja nam najbolj manjka znanje. Nedavno se je pri meni oglasil mladenič, ki hoče postaviti neprofitno filmsko platformo, ampak ne ve dovolj, kako se lotiti takšnega projekta. Nima poslovnih znanj, ne pozna pojma poslovnega načrta, nima menedžerskih izkušenj … Najprej je bil na filmskem centru, a so ga poslali na kulturno ministrstvo. Ker nikjer niso vedeli, kaj naj počnejo z njim, zato so ga napotili k meni. Kreativne industrije, umetniški inkubatorji in druge zamisli zato ostajajo samo besede, zapisane v različnih strategijah.

Pri zasebnem kapitalu pa imamo še en problem: pomanjkanje tradicije mecenstva in nizko vrednost kulture. Na globalni ravni lahko govorimo celo o napihovanju balona na trgu umetnin, ki dosegajo izjemno visoke cene. Toda na tem trgu ni slovenskih umetnikov, zato težko pričakujemo, da bodo podjetniki kupovali izdelke slovenskih umetnikov kot prihodnjo naložbo. Moj svak, denimo, je podjetnik. Včasih me vpraša, kakšno umetniško delo naj kupi za poslovno darilo. Toda zanj ni pripravljen odšteti dvesto do petsto evrov, kolikor stane kakovosten izdelek. Plačal bi največ dvajset evrov. Takšna so pač pričakovanja številnih slovenskih podjetnikov in takšno je v praksi razmerje med ponudbo in povpraševanjem.

Če slišimo argumente, da bi morali ustvarjalci preživeti na trgu – je to nevednost ali cinizem?

Večinoma gre za nevednost, včasih pa tudi za politiko. Vedno, ko slišim, da bi morali ustvarjalci preživeti na trgu, se pripravlja kaka pobuda za zmanjševanje javnih sredstev za kulturo. Vsako takšno trditev bi morala pospremiti resna sistemska strategija, kako spodbuditi zasebno vlaganje in razvoj kulturnega trga. Sicer je ne moremo jemati resno.

Prav tako ne moremo jemati resno predlogov, da bi probleme ustvarjalcev rešili zgolj s povečanjem državnega proračuna za kulturo. Avtor knjige Why Are Artists Poor Hans Abbing je na številnih primerih pokazal, da lahko več sredstev za umetnost poveča revščino med umetniki. Zakaj? Denimo, ker se poveča število ljudi, ki vstopajo v sektor. Tako pride do inflacije ljudi v ustvarjalnih in umetniških poklicih, denar se razdeli na več koncev in med ustvarjalci je spet veliko revščine. To smo lahko spremljali tudi v Sloveniji, saj se je v zadnjih letih zelo povečali število zasebnih zavodov, nevladnih organizacij in posameznikov, med katere kulturno ministrstvo razdeljuje denar.

S ščepcem cinizma bi lahko pripomnil, da je morda slovenski model financiranja kulture zelo uspešen, saj za relativno malo denarja dobimo presenetljivo veliko kulturne produkcije. Toda takšne razmere niso vzdržne.

Javnega denarja je premalo, zasebnega trga ni, ekonomska teorija pa dokazuje, da je revščina med ustvarjalci tako rekoč naravna. Zvenite še bolj pesimistično kot kulturniki.

Da ne bo nesporazuma: pesimističen sem, če se sedanje stanje ne bo spremenilo. Nikakor pa ne trdim, da razmer ni mogoče izboljšati. Prej ali slej bo moral nekdo resno premisliti, na katerih področjih ima Slovenija možnosti razvojnega preboja. Poleg znanosti, zelenih tehnologij in turizma je to zagotovo tudi kultura ter kulturne in ustvarjalne industrije. Izračuni multiplikatorjev zelo jasno kažejo, da močno podcenjujemo ustvarjalne panoge, ki imajo še veliko razvojnih in ekonomskih priložnosti, poleg gospodarskih pa ima kultura še številne druge možnosti, preko katerih lahko postane eno bodočih gonil slovenskega razvoja.

To so realni obrati, ampak se ne bodo zgodili sami od sebe. Za začetek bi bilo dovolj že nekaj velikih kulturnih ustanov, ki bi začele sistematično in finančno spodbujati ustvarjalno delo. Že en sposoben kulturni minister bi lahko dosegel nekaj ključnih sprememb v zakonodaji, ki bi izboljšale razmere v sektorju in zmanjšale skoraj popolno odvisnost od državnega financiranja. Sploh če bi lahko vodil ministrstvo, ki bi bilo tudi strokovni organ, ne samo uradniški ali politični, kakršen je danes.

Kakšna bi morala biti vloga ministrstva za kulturo? Več sogovornikov je izpostavilo njihovo preveliko pasivnost.

Najbolj nazoren primer takšne pasivnosti so bile spremembe zakona o dohodnini in zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki so začele veljati leta 2013 in so zelo prizadele samozaposlene z najnižjimi prihodki, med katere sodijo tudi samozaposleni v kulturi.

Z Društvom Asociacija, Odprto zbornico za sodobno umetnost in Društvom novinarjev Slovenije smo leta 2013 pripravili analizo omenjenih sprememb in ugotovili, da so bili samozaposleni v kulturi zaradi sprememb skupaj prikrajšani za več kot 650.000 evrov na leto. Kar pomeni, da je bila – glede na prej ugotovljene prihodke med samozaposlenimi v kulturi – velika večina samozaposlenih, zlasti tisti z nizkimi prihodki, po reformi na slabšem. Eden večjih problemov, ki je takrat nastal, pa je bil na liniji ministrstva: slednje je spremembo spregledalo oziroma se nanjo ni pravočasno odzvalo, kar je takrat javno priznal takratni minister dr. Žiga Turk. Pri teh spremembah pa ministrstvo za kulturo sploh ni zares sodelovalo in ni zastopalo interesov samozaposlenih v kulturi, ki sodijo v njihov resor. Vse ključne politične in zakonodajne odločitve, ki najbolj vplivajo na socialne razmere samozaposlenih v kulturi so prepustili drugim ministrstvom: ministrstvu za finance, gospodarstvo, javno upravo ter ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.

Mislim, da na sedanjem kulturnem ministrstvu primanjkuje kadra, znanja in politične moči, da bi izoblikovali in udejanjili sistemsko strategijo razvoja kulture. Resor je od osamosvojitve vodilo že petnajst ministrov ali začasnih namestnikov. Vse to so okoliščine, v katerih se slovenski kulturni sistem ne more ustrezno spremeniti in posodobiti. Če bi razvili okolje za razvoj kulturnih in ustvarjalnih industrij, potem javni zavodi ne bi bili več edini zaposlovalci. Če bi zagotovili pravno varstvo, odpravili plačilno nedisciplino in zagotovili trajnejše financiranje nevladnih organizacij, bi se bistveno izboljšale tudi razmere med samozaposlenimi. Vse te spremembe pa terjajo resno preoblikovanje dosedanjega pristopa h kulturni politiki.

Ste lahko konkretnejši? Kateri ukrepi bi bili po vašem mnenju ekonomsko upravičeni in bi bistveno izboljšali pogoje za ustvarjanje?

Če hočemo realno poskrbeti za razvoj kulturnega in ustvarjalnega sektorja, je treba proračun ministrstva za kulturo povišati na okrog dva odstotka proračuna (leta 2016 je proračun za kulturo znašal 1,54 odstotka celotnega proračuna). Ta sprememba pa bi morala biti trajna, ne samo za eno leto ali do naslednjega koalicijskega usklajevanja, če hočemo zagotoviti bolj stabilno in strateško načrtovanje kulturne politike.

Poleg višine bi morali prilagoditi tudi razrez proračuna. Nevladne organizacije in neodvisni ustvarjalci so v sedanjem sistemu izjemno ranljivi, saj nikoli ne vedo, koliko denarja bodo imeli v naslednjem letu. Zato bi morali zanje določiti fiksni ali vsaj minimalni nujni delež proračuna, ki bo namenjen nevladnikom in neodvisni produkciji.

Čeprav bo država v Sloveniji ostala najpomembnejši naročnik in največji zaposlovalec v kulturnem sektorju, je treba nujno spodbujati tudi kulturni trg in poiskati zasebne vire prihodkov. Država kljub specifikam slovenskega trga ne more in ne sme ostati edini financer kulture. To pa ne bo mogoče brez temeljite reforme ministrstva za kulturo, ki mora med drugim okrepiti tudi ekonomsko in raziskovalno dejavnost, brez katere ne more biti uspešne strategije in načrtovanja.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #Andrej Srakar #kultura #kulturni trg #ministrstvo za kulturo #samozaposleni v kulturi

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Gospodarski razvoj in podjetništvo

H gospodarski blaginji bo pripomogla tako premišljena gospodarska politika in pravno okolje kot tudi uspešno in etično poslovanje podjetij. Na tem mestu spremljamo oboje.

53 prispevkov

Intervju: Simon Kardum, direktor Kina Šiška

Kaj so samozaposleni v kulturi? Nasledniki nekdanjih državnih umetnikov ali samostojni kulturni podjetniki? Ozadje je pojasnil Simon Kardum, ki velja …

Tema: Gospodarski razvoj in podjetništvo
Članek,

Normiran s. p. v IT-ju: izogibanje davkom ali tekmovanje na globalnem trgu

Država je z normiranim s. p.-jem pomagala davčnim »optimizatorjem« in tujim podjetjem, ki v Sloveniji najemajo dobro izobražene tehnične kadre.

Tema: Gospodarski razvoj in podjetništvo
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno