Samozaposleni v kulturi: četrtina z dohodkom pod pragom revščine

Država približno dva tisoč samozaposlenim v kulturi priznava pravico kritja prispevka za socialno varnost, za kar nameni letno dobrih sedem milijonov evrov. Vendar s tem ni rešila njihovega slabega socialnega stanja.

Ilustracija: Una Rebić

Aljaž je samozaposlen v kulturi. Dela kot kritik in recenzent. Ko je pred tremi leti vložil prošnjo za vpis v razvid samozaposlenih v kulturi, je od ministrstva za kulturo pridobil tudi pravico do plačila prispevkov za socialno varnost. Te država iz proračuna krije samozaposlenim v kulturi, če njihovo delo predstavlja izjemne kulturne dosežke v zadnjih letih ali če delujejo na področju, ki sodi med deficitarne poklice v kulturi. Pred dvema letoma mu je Društvo slovenskih pisateljev podelilo nagrado za mladega obetavnega kritika. Soureja literarni spletni portal ludliteratura.si, piše članke, spremne besede in kritike, prevaja, vodi dogodke, uredil je tudi več knjižnih izdaj.

Njegovo delo je razpršeno, kar mu kot ustvarjalcu ustreza. Toda v praksi je projektno delo zelo omejeno, saj na področju kritike – za katerega je pridobil status samozaposlenega v kulturi – nima veliko izbire. »V teoriji bi lahko na mesec napisal po šest najbolje plačanih kritik in od tega normalno živel. V resnici lahko tovrstnih objavim le nekaj na leto, priložnosti za objavo nižje plačanih je seveda več, vendar še vedno ne dovolj ali pa so honorarji tako nizki, da se že komaj pozna na zaslužku. Večina založb, vsaj teh, ki izdajajo visoko literaturo ali humanistiko, je popolnoma odvisnih od državne podpore. Za druga naročila dobim zelo malo priložnosti, zato moram iskati priložnostna dela. Med drugim sem sodeloval pri idejni zasnovi neke družabne igre in napisal članek o veganski prehrani,« je povedal za Pod črto.

Njegov mesečni prihodek se po njegovih besedah v povprečju giblje okrog minimalne plače, pri čemer ne more računati na enake pravice kot redno zaposleni – plačano bolniško in dopust. Za najemnino in položnice porabi približno 350 evrov. Ko prišteje še ostale stroške, mu ne ostane skoraj nič denarja, ki bi ga lahko prihranil. »Moja edina sreča – in to res ni nič drugega kot sreča – je privilegij, da izhajam iz družine srednjega razreda. Ta bi mi lahko pomagala, če bi mi zares, po domače, zagustilo. Tisti, ki nimajo takšne sreče, so v neprimerno bolj nevarni in kočljivi situaciji. V vsakem primeru pa se počutim nekoliko odvisnega,« je dodal.

Njegova zgodba ni izjema.

Strah pred izgubo prispevkov

Aljaž je bil edini sogovornik, ki se je bil pripravljen javno predstaviti z imenom. Vsi ostali samozaposleni in samozaposlene v kulturi so želeli ostati neimenovani in kar najbolj anonimizirani – da ne objavimo podrobnejšega opisa njihovega dela, ker bi jih zaradi majhnosti okolja zlahka prepoznali (razlog: bojijo se morebitne izgube plačanih prispevkov ob prihodnjem podaljšanju pravice do plačila prispevkov).

Njihove zgodbe – pogovarjali smo se s šestimi samozaposlenimi v kulturi s pravico do plačila prispevkov – so si bile zelo podobne. Vsi so pridobili ta status zaradi uspešnega dela na področju kulture in umetnosti, ki ga je potrdila strokovna komisija za njihovo področje delovanja na kulturnem ministrstvu. Ker pa zaradi nizkih prihodkov niso mogli pokriti niti osnovnih življenjskih stroškov, morajo za preživetje iskati tudi druge priložnosti.

Sogovornik, ki deluje na področju umetniške fotografije, fotografira tudi izdelke za kataloge in portretira zaposlene za letna poročila. Slikarka je dejala, da včasih poslika otroške sobe. Prevajalec je naštel prevajanje katalogov, razpisov in navodil za uporabo zdravil. Pisateljici so ponudili pisanje reklamnih sloganov in dialogov za animirane like v mobilni aplikaciji. Našteli so tudi primere, ko so se morali njihovi kolegi – prav tako samozaposleni v kulturi s kritimi prispevki – vsaj začasno preživljati s pospravljanjem stanovanj, vožnjo taksija in podobnimi deli.

Strinjali so se, da je v Sloveniji skoraj nemogoče preživeti le z ustvarjalnim delom na področju, za katerega jim država krije socialne prispevke. Dostojnega življenja in ustvarjanja pa jim ne omogočajo niti omenjene preživetvene strategije. Njihove izkušnje niso samo anekdotične, ampak jih potrjujejo tudi podatki, ki smo jih zbrali pri Pod črto. Več kot četrtina samozaposlenih v kulturi, ki jim država krije prispevke za socialno varstvo, prejema mesečni dohodek, ki je nižji od praga revščine, so nam pokazali podatki, ki smo jih pridobili s finančne uprave (FURS). To pomeni, da morajo preživeti s prihodkom, nižjim od 616 evrov na mesec – kljub temu, da naj bi po ocenah strokovnih komisij njihovo ustvarjanje predstavljalo izjemen kulturni prispevek (upoštevali smo mejo tveganja revščine za 2016).

Za delavce v kulturnih dejavnostih je značilen bistveno večji delež samozaposlenosti kot na drugih področjih, ugotavljajo avtorji analize o financiranju kulture, ki jo je naročilo ministrstvo za kulturo in je bila objavljena 2017. Leta 2015 je bila samozaposlena približno tretjina vseh delavcev (v drugih panogah je povprečje okrog desetih odstotkov). Slovenski kulturi sektor sicer zaposluje tri odstotke vsega aktivnega prebivalstva. Slovenski Statistični register je konec leta 2015 beležil 25.282 delovno aktivnih v kulturnih dejavnostih. Od tega je bilo 6176 zaposlenih v javnih zavodih, ostali pa so razporejeni med različnimi drugimi zaposlitvenimi statusi – skoraj polovica je samostojnih podjetnikov, ostali so zaposleni v zasebnih zavodih, gospodarskih družbah, nekaj več kot 2800 posameznikov pa ima status samozaposlenega v kulturi. Največ jih opravlja specializiran poklic na področju arhitekture in oblikovanja, sledijo glasba, uprizoritvene umetnosti in vizualne umetnosti.

Pravico do kritja prispevkov za socialno varnosti ima 70 odstotkov vseh, ki so vpisani v razvid samozaposlenih pri ministrstvu. Največ posameznikov s pravico do kritja prispevkov iz državnega proračuna deluje na področju arhitekture in oblikovanja. Na ministrstvu so nam pojasnili, da je število samozaposlenih, ki jim je priznana pravica do kritja prispevkov za socialno varnost, odvisna od števila pozitivno rešenih vlog. Zgornja meja samozaposlenih s pravico do plačila prispevkov ne obstaja, prav tako ni omejitve v številu posameznikov po področjih. Na vprašanje, zakaj po številu prednjačijo ustvarjalci na področju arhitekture in oblikovanja, so odgovorili, da je razlogov verjetno več, »med drugim verjetno tudi dejstvo, da ni zadostnega zaposlovanja in zato delujejo samostojno«.

Tabela: Pod črto, vir: MK (stanje na 26. 2. 2018). Podatki v tabeli se razlikujejo od podatkov FURS v besedilu članka, ker nam je FURS poslal podatke za leto 2016.

Naša preiskava je pokazala, da sedanje državno financiranje samozaposlenih v kulturi ni najbolj primerno. Država za kritje socialnih prispevkov na leto nameni dobrih sedem milijonov evrov. Vendar s tem denarjem ni rešila slabega socialnega stanja samozaposlenih ali zmanjšala njihove skoraj popolne odvisnosti od državnega financiranja. Država namreč od osamosvojitve dalje ni spodbujala zasebnega vlaganja v kulturo in ni razvijala kulturnega trga. Zato je ostala – prek financiranja kulturnih organizacij in razpisov – glavni vir dohodka za samozaposlene v kulturi. Proračunskega denarja pa je premalo, da bi zagotovil delo in preživetje vsem samostojnih kulturnih ustvarjalcev oziroma jih zaradi strukture proračuna ta denar niti ne doseže.

Kar četrtina z dohodkom pod pragom revščine

Država je približno dva tisoč posameznikom s statusom samozaposlenega v kulturi priznala pravico do plačevanja prispevka za socialno varnost za določeno obdobje. Za njihove socialne prispevke so lani na ministrstvu za kulturo (MK) namenili dobrih 7,5 milijona evrov proračunskega denarja.

Skupno vsem samozaposlenim v kulturi je, da samostojno opravljajo avtorsko delo. Vendar pa se njihova situacija med področji razlikuje, saj nekateri delajo za naročnike (ki so v veliki meri javni zavodi) prek avtorskih in drugih pogodb, medtem ko drugi opravljajo avtorsko delo, ki ga lahko samostojno tržijo na trgu.

Trenutno se je v razvid samozaposlenih v kulturi mogoče vpisati za 58 različnih specializiranih poklicev v kulturi. Do plačila prispevkov so upravičeni samozaposleni v kulturi, ki jim na ministrstvu za kulturo priznajo izjemne dosežke ali opravljanje deficitarnega poklica na področju kulture (poklica, ki ga je treba posebej podpirati zaradi kadrovskih potreb v kulturi, trenutno so med te uvrščeni poklici kritika oziroma recenzenta, kinooperaterja in realizatorja lutkovne zasnove). Med izjemne dosežke ustvarjalcev sodijo državne nagrade na področju kulture, nagrade stanovskih društev, mednarodne nagrade ali priznanja, kritike in objave v strokovni literaturi ter medijska odmevnost v domači in mednarodni javnosti.

Pravico do plačila socialnih prispevkov morajo upravičenci ponovno pridobiti vsakih pet let, njihova dokazila o izjemnem kulturnem prispevku pa obravnavajo posebne strokovne komisije. Za tovrsten »status« lahko zaprosijo tudi mladi ustvarjalci po končanem študiju, če njihovi študijski dosežki »obetajo pomembno delovanje na področju kulture« (študentske nagrade, delovanje na področju kulture med študijem …) ali bodo opravljali deficitarni poklic.

Ta skupina bi morala biti, vsaj teoretično, med samozaposlenimi v kulturi v najboljšem položaju. Plačani prispevki za socialno in zdravstveno zavarovanje naj bi jim omogočali več svobode pri umetniškem ustvarjanju, ki zahteva več časa in ni podrejeno komercialnim zahtevam naročnika. Hkrati po mnenju države in strokovnih komisij predstavljajo kakovostne ustvarjalce med samozaposlenimi, kar bi jim – prav tako teoretično – moralo pomagati tudi na trgu.

Toda ti ustvarjalci, pogosto prejemajo zelo skromne dohodke. Od FURS smo pridobili podatke o prihodkih samozaposlenih v kulturi, katerim država krije socialne prispevke. V letu 2016 je davčni obračun po podatkih FURS oddalo 2657 posameznikov, ki so registrirani kot samozaposleni v kulturi. Na FURS so nam poslali podatke za skupaj 1677 samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje prispevke in so bili registrirani skozi celotno leto 2016.

Grafika: Pod črto, vir: FURS

Med 1677 upravičenci do plačanih prispevkov jih je v letu 2016 kar 442 – oziroma dobra četrtina – zaslužila manj kot 7500 evrov bruto na leto, kar po plačilu dohodnine pomeni neto dohodek 600 evrov na mesec. Prag revščine je leta 2016 v Sloveniji znašal 616 evrov dohodka na mesec. Kar pomeni, da je več kot četrtina samozaposlenih v kulturi, katerim država zaradi izjemnosti njihovega ustvarjalnega dela ali opravljanja deficitarnega poklica krije socialne prispevke, v povprečju na mesec zaslužila dohodek pod pragom revščine.

Podatki FURS so pokazali, da dobrih 18 odstotkov samozaposlenih s plačanimi prispevki zasluži manj kot 5000 evrov bruto na leto, kar pomeni 400 evrov ali manj na mesec. Še nadaljnjih 21,5 odstotka jih zasluži med 400 in 800 evri neto na mesec. Ti delavci – tako kot drugi samostojni podjetniki – nimajo plačanega dopusta in si morajo sami kriti prvih 30 dni bolniške odsotnosti.

Ob tem morajo samozaposleni v kulturi s pravico do plačanih prispevkov upoštevati še nekaj pomembnih omejitev, ki dodatno zmanjšujejo njihove možnosti na trgu. Samozaposleni v kulturi naj ne bi opravljali drugega poklica ali dejavnosti, s katerimi so vpisani v register samozaposlenih (registrirajo lahko več specializiranih poklicev v kulturi). Če bi posameznik opravljal dejavnosti, ki ne sodijo v kulturno dejavnost, tega ne bi mogel početi kot samozaposleni v kulturi, so pojasnili na MK. Še večja omejitev je cenzus. Če hočejo samozaposleni v kulturi ohraniti pravico do kritja prispevkov, ne smejo preseči cenzusa, ki letos znaša 19.908,06 evrov (na ministrstvu upoštevajo povprečje prihodkov ustvarjalca v zadnjih treh letih). Če presežejo to vsoto, morajo za nazaj vrniti celotno višino že kritih prispevkov za preteklo leto, česar si po besedah naših sogovornikov večina ne more privoščiti.

Odsotnost trga

Zakaj torej v Sloveniji obstaja sistem, kjer tolikšen delež samostojnih kulturnih ustvarjalcev z izjemnimi dosežki zasluži tako nizke prihodke, država pa kljub temu takšen sistem še subvencionira s 7,5 milijona evrov na leto, kolikor nameni za kritje prispevkov tem ustvarjalcem?

Gospodarske družbe, ki delujejo v kulturnih dejavnostih, so imele leta 2015 približno milijardo evrov čistih prihodkov od prodaje (vse poslovne osebe skupaj pa približno milijardo in pol), ugotavljajo avtorji že omenjene analize financiranja kulture. Slovenska gospodinjstva za kulturo v povprečju namenijo dobre tri odstotke letnih izdatkov, kar na ravni države znaša približno 500 milijonov evrov na leto. Poleg tega so posamezniki iz donacij dohodnine za financiranje kulturnih namenov leta 2015 prispevali slabih 170 tisoč evrov.

Te številke pa ne razkrivajo dejanskega denarja, ki je namenjen avtorskemu delu. Dejavnosti z največjim čistim prihodkom od prodaje so bile namreč oglaševanje (596 gospodarskih družb je ustvarilo približno 232 milijonov evrov), arhitekturno projektiranje (638 družb je ustvarilo približno 108 milijonov evrov) in produkcija filmov, video filmov in televizijskih oddaj (182 podjetij je imelo približno 104 milijone evrov čistih prihodkov od prodaje). Sledijo jim še trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah s knjigami ter trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah s časopisi in revijami, izdajanje časopisov in kinematografska dejavnost.

Največji del porabe slovenskih gospodinjstev za kulturne dejavnosti pa predstavljajo naročnine na televizijo in radio (povprečno 188 EUR na gospodinjstvo), drugi in tretji izdatek po velikosti sta za časopise in periodični tisk (povprečno 96 EUR na gospodinjstvo) ter knjige (v povprečju dobrih 84 EUR na gospodinjstvo; od česar približno 54 EUR porabijo za izobraževalne učbenike). Zelo nizki so tudi izdatki, ki jih za kulturne namene namenjajo podjetja, ocenjujejo avtorji analize.

V Sloveniji se je zato izoblikoval specifičen način financiranja kulture, ki je po oceni kulturnega ekonomista Andreja Srakarja z ekonomske fakultete v Ljubljani v zelo velikem deležu odvisen od državnega financiranja. V pogovoru je v grobem ocenil, da država posredno ali neposredno financira kar 80 odstotkov celotne slovenske kulture in kulturne produkcije. V to štejemo tako sredstva državnega proračuna kot tudi proračune lokalnih skupnosti, je povedal za Pod črto.

Po podatkih analize o financiranju kulture je Slovenija leta 2015 skupaj namenila 275,3 milijona evrov oziroma 0,7 % bruto družbenega proizvoda za izvajanje javnega interesa na področju kulture. Ta vsota zajema državne in lokalne proračune. Lokalni proračuni v Sloveniji prispevajo skoraj polovico vsega denarja za kulturne dejavnosti. Iz centralnega proračuna pa je država letos predvidela slabih 160 milijonov evrov za kulturo.

Ustvarjalci so torej v veliki meri odvisni od državnih sredstev. Vendar je večina državnega denarja namenjena financiranju delovanja javnih zavodov in inštitucij. Samozaposleni v kulturi prejmejo le majhen delež tega denarja, je pokazal razrez kulturnega proračuna za leto 2015, ki so ga pripravili avtorji analize financiranja kulture.

Infografika: Pod črto, vir: analiza financiranja kulture MK

Država je iz državnega proračuna za financiranje kulturnih programov namenila le 18 odstotkov denarja za kulturo, kar je znašalo 28,5 milijona evrov. Približno četrtino tega denarja je namenila za plačilo socialnih prispevkov za samozaposlene v kulturi. Preostali denar – torej dobrih 20 milijonov evrov – pa je na voljo za programe in projekte. Na nekatere izmed razpisanih projektov se lahko prijavi tudi slabih dva tisoč samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje prispevke. Vendar razpisani projekti večinoma niso namenjeni posameznikom, ampak se nanje prijavljajo zasebni zavodi in druge zasebne organizacije.

Država največ denarja iz kulturnega proračuna nameni financiranju javnih zavodov: muzejev, gledališč, arhivov, galerij, knjižnic in drugih kulturnih ustanov. Leta 2015 je država skupno financirala 72 javnih zavodov in jim namenila okoli 60 odstotkov državnega proračuna.

Tudi javni zavodi do določene mere financirajo delo samozaposlenih v kulturi. Večino denarja – povprečno kar 69 odstotkov lastnih proračunov – javni zavodi namenijo za stroške dela. Vendar so javni zavodi v stroških dela predvideli samo 14 odstotkov denarja za zunanje sodelavce, kamor sodijo tudi samozaposleni v kulturi. Vse ostalo namenijo za plače redno zaposlenih, ugotavljajo avtorji analize. Za takšno razmerje je bila delno kriva gospodarska kriza, zaradi katere je država bistveno znižala kulturni proračun in tudi količino denarja za financiranje javnih zavodov. Vodstva javnih zavodov so višino plač zaposlenih ohranila – ti so namreč javni uslužbenci in kot taki del plačnega sistema v javnem sektorju – in zmanjševala variabilne stroške: denar za zunanje sodelavce.

Ti podatki kažejo, da država s kulturnim denarjem podpira predvsem redno zaposlene v državnih inštitucijah in javnih zavodih, za kulturno ustvarjanje samozaposlenih v kulturi pa nameni le delček denarja. Pri čemer javni zavodi na mnogo področjih kulture ne zaposlujejo ustvarjalcev, na nekaterih področjih kulture pa delujejo ustvarjalci celo izključno samostojno oziroma v naročniškem razmerju do zavoda.

Kozmetični ukrepi

Država torej po eni strani krije socialne prispevke skoraj dva tisoč samozaposlenim v kulturi, obenem pa ne zagotavlja dovolj podpornega okolja in sredstev, ki bi jih lahko samozaposleni pridobili za delovanje in projekte na področju kulture. Ob tem pa neobstoj kulturnega trga in ostalih oblik mecenstva pomeni, da so ustvarjalci v kulturi v velikem deležu odvisni od sredstev, ki jih iz proračuna za kulturo razdeljuje ministrstvo za kulturo.

Kako na to dejstvo gleda kulturno ministrstvo? »Ministrstvo se situacije, v kateri se nahaja večina samozaposlenih v kulturi, dobro zaveda,« so nam zapisali v odgovoru. Priznavajo, da je slab položaj samozaposlenih v kulturi posledica situacije na trgu in omejenih sredstev za kulturo.

Na ministrstvu se tudi zavedajo, da je plačevanje prispevkov samozaposlenim v kulturi nekakšen socialni korektiv, in ne vzpodbuda za čim bolj kakovostno kulturno ustvarjanje. Na ministrstvu menijo, da v Sloveniji sicer obstaja trg za storitve samozaposlenih v kulturi, ki bi zagotovil dostojnejše prihodke in omogočil osredotočanje na razvoj kulture. Ampak je »po obsegu in kupni moči izrazito premajhen oziroma nezadosten«.

Ministrstvo je sicer izpostavilo nekatere ukrepe, ki jih je vzpostavilo za izboljšanje socialnega stanja samozaposlenih v kulturi v preteklih letih. Izpostavili so uvedbo kulturnih žepnin v višini 1500 evrov letno, za katere lahko zaprosijo samozaposleni v kulturi, in dnevno nadomestilo v času bolezni samozaposlenega.

Toda omenjena ukrepa sta zgolj kozmetična. Kulturno žepnino ministrstvo dodeli le nekaj deset kulturnim ustvarjalcem na leto. Podobno kozmetično je dnevno nadomestilo za bolniško odsotnost v višini 20 evrov. To nadomestilo lahko samozaposleni v kulturi dobi le enkrat letno, če je nepretrgoma na bolniški vsaj 31 delovnih dni – torej mesec in pol. Takrat se nadomestilo izplača za nazaj. V kolikor ima samozaposleni to (ne)srečo, da je nepretrgoma bolan manj kot mesec in pol, od ministrstva ne dobi nič.

Ministrstvo je ob tem uvedlo tudi subvencioniranje plačevanja računovodskih storitev za samozaposlene v kulturi. A ga zaradi pomanjkanja denarja ne izvajajo.

Na ministrstvu so nam povedali še, da se z »zagatami« samozaposlenih v kulturi ukvarja trenutno aktualni predlog Nacionalnega programa za kulturo – torej strategija razvoja kulture v državi med letoma 2018 in 2025. Vendar po pojasnilih ministrstva nacionalni program določa le, »da je treba v osnovi premisliti vprašanja v zvezi s samozaposlenimi in na osnovi tega razmisleka vprašanja urejati z zakonom«.

Tega zakona še ni, čeprav je nov krovni zakon za področje kulture že pred skoraj desetimi leti napovedala tedanja kulturna ministrica Majda Širca. Prav tako v zadnjem mandatu ni bil sprejet nov nacionalni program za obdobje 2018–2025.

Več denarja in celovita reforma področja kulture

Več naših sogovornikov je opozorilo, da je za slabe razmere med samozaposlenimi v veliki meri krivo ministrstvo, ki zaradi šibkih ministrov (od osamosvojitve je resor vodilo štirinajst ministrov, ki so bili v povprečju na položaju samo po dve leti) in pomanjkanja znanja ni pripravilo strateške in sistemske rešitve za področje kulture.

»Vse spremembe v kulturi v zadnjih dveh desetletjih so se zgodile zaradi splošne zakonodaje, predpisov na področju javnih financ, davkov, javnih zavodov, javnih uslužbencev in podobno – in ne zaradi strateških dokumentov, ki naj bi urejali to področje,« je v pogovoru za Razpotja že leta 2013 povedala poznavalka kulturne politike dr. Vesna Čopič. »Spremembe se torej niso zgodile v skladu s potrebami kulture, ampak so kulturo samo doletele. Nemočno in nepripravljeno.«

Podobno ugotavlja Andrej Srakar. Večino ključnih ukrepov, ki danes vplivajo na položaj samozaposlenih v kulturi, so zato sprejeli uradniki in politiki na drugih ministrstvih – pogosto brez sodelovanja MK, je bil kritičen Srakar. Najbolj nazoren primer so bile po njegovem spremembe zakona o dohodnini in zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki so začele veljati leta 2013 in so zelo prizadele samozaposlene z najnižjimi prihodki, med katere sodijo tudi samozaposleni v kulturi.

Analizo omenjenih sprememb so leta 2013 skupaj pripravili Društvo Asociacija, Odprta zbornica za sodobno umetnost in Društvo novinarjev Slovenije. Ugotovili so, da bodo samozaposleni v kulturi zaradi sprememb skupaj prikrajšani za več kot 650.000 evrov na leto (vsak posameznik v povprečju za 357 evrov na leto), kar bo še poglobilo neenakost med tistimi z najnižjimi prihodki. Sprememba je bila davčno ugodna samo za tiste samozaposlene, ki so na leto zaslužili več kot 18.000 evrov. Kar pomeni, da je bila – glede na prej ugotovljene prihodke med samozaposlenimi v kulturi – velika večina samozaposlenih po reformi na slabšem.

Na pomanjkanje osnovnega premisleka o vlogi in prihodnosti samozaposlenih v kulturi je opozorilo tudi društvo Asociacija – interesno združenje, ki zastopa interese samozaposlenih v kulturi. Od prihodnje vlade zahtevajo sprejetje strategije za razvoj nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi, ki bo omogočila razvoj samozaposlenih v kulturi in širšega nevladnega sektorja. Želijo tudi dvig proračunskih sredstev za delo nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi s sedanjih 4,5 milijona evrov na devet milijonov evrov. Ta denar bi moralo po njihovem predlogu ministrstvo zagotoviti vsako leto.

Ob tem bi moralo kulturno ministrstvo izpolniti svoje zakonske obveznosti in samozaposlenim v kulturi plačevati računovodske storitve. Naslednja velika sprememba na bolje pa bi bila uvedba nadomestila za bolniško odsotnost od prvega dneva bolezni brez sedanjih omejitev, so nam povedali na Asociaciji.

Lastno pobudo za posodobitev slovenskega kulturnega modela so lani predlagali člani skupine SRČ, ki jo sestavljajo Borut Smrekar, Mitja Rotovnik in Vesna Čopič. Ti so napisali svoj predlog novega kulturnega zakona, v katerem so med drugim zahtevali lastno proračunsko postavko za neodvisno produkcijo in zmanjšanje razlik med različnimi oblikami zaposlitve. Podobno rešitev predlaga direktor Kina Šiška Simon Kardum, ki zagovarja dvig kulturnega proračuna na najmanj 200 milijonov evrov (oziroma na dva odstotka celotnega državnega proračuna ), a hkrati poudarja, da so potrebne tudi spremembe v javnih zavodih ter spodbujanje zasebnega trga na področju kulture in umetnosti. Med ukrepi za spodbujanje zasebnega trga pa je predlagal povečanje davčnih olajšav za donacije in mecenstvo s sedanjih 0,4 na najmanj tri do štiri odstotke.

Predvsem pa ne smemo pozabiti, da je državna podpora v resnici korektiv, je poudaril Aljaž, samozaposleni kritik iz uvoda. »Dejstvo je, da kulturne dobrine ljudem pri nas niso zanimive oziroma jim ne želijo namenjati denarja, ki bi umetniškemu prostoru omogočil preživetje. Če bi bile knjige razprodane, če bi lahko gledališča po več let ponavljala obiskane predstave in bi slikarji prodajali slike, bi bilo stanje povsem drugačno. Kar ni več stvar konkretne politike, pač pa splošne zavesti.«

Kar je še en razlog, zakaj je za uresničevanje javnega interesa na področju kulture v Sloveniji – zagotavljanje javno dostopnih kulturnih dobrin – v tako veliki meri odgovorna država.

Predlogi samozaposlenih v kulturi in nekaterih poznavalcev kulturne politike, kako zmanjšati prekarne razmere med samozaposlenimi v kulturi, imajo v svojih zahtevah nekaj skupnih točk: več državnega denarja za kulturo, zagotovljeno proračunsko financiranje nevladnih organizacij, spodbujanje zasebnih naložb v kulturo in umetnost ter izenačitev socialnih pravic samozaposlenih s tistimi, ki so redno zaposleni v javnih zavodih.

Tretji predlagan ukrep bi gotovo zmanjšal ranljivost posameznikov, posebno tistih z najnižjimi prihodki, saj bi jim omogočil koriščenje bolniške. Vendar pa ostaja odprto vprašanje, kako bi ob vpeljavi predlaganih sprememb dodaten proračunski denar v obstoječem kulturnem sistemu dejansko prišel do avtorjev in ustvarjalcev. Tega naši sogovorniki niso znali zadovoljivo pojasniti. Kulturne štipendije in žepnine so prenizke in jih je premalo. Dejanski prejemniki večine javnih sredstev na področju kulture – javni zavodi in nevladne organizacije –, pa večino sredstev namenijo kritju plač zaposlenih. Podobne omejitve imajo predlogi za spodbujanje zasebnega vlaganja v kulturo, financiranje kreativnih industrij in kulturnega trga. Takšen ukrep lahko pomaga predvsem določenim kulturnim poklicem, ki lahko svoje storitve ali produkte že sedaj samostojno ponujajo tudi na trgu (npr. arhitekti in oblikovalci). Manj pa bo to vplivalo na umetniške poklice, ki ali nimajo tržnega potenciala ali pa ne morejo delovati samostojno, saj ti še vedno ostajajo odvisni od denarja, ki se v obliki avtorskih honorarjev do njih steče prek javnih in zasebnih kulturnih institucij.

Kako sredstva, namenjena za kulturo, dejansko spraviti do kulturnih ustvarjalcev, je tako gotovo eno izmed vprašanj, ki bi se mu moral sistemsko posvetiti celoten kulturni sektor. Spremembe na področju kulture pa upočasnjuje tudi dejstvo, da je celoten sektor skoraj popolnoma odvisen od ene ustanove – ministrstva za kulturo. Posredno to odvisnost nakazuje tudi nepripravljenost večine sogovornikov, da bi se javno izpostavili zaradi strahu pred izgubo statusa ali programskega financiranja.

Naštete sistemske spremembe ne bodo mogoče brez novega nacionalnega programa za kulturo in prenove zakona, pri katerem bodo ob ministrstvu za kulturo sodelovali tudi resorji, ki so pristojni za področje gospodarstva, davkov, dela in socialnih zadev. A takšnemu sistemskemu premisleku so se na kulturnem ministrstvu doslej izogibali, čeprav ga obljubljajo že več kot desetletje.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #kreativne industrije #ministrstvo za kulturo #prekarizacija #prekarno delo #revščina #samozaposleni v kulturi

Deli zgodbo 3 komentarji



Več iz teme: Socialna država

Ali dovolj dobro skrbimo za najšibkejše člane družbe? Analiziramo neučinkovitost socialne zaščite v Sloveniji.

36 prispevkov

Samozaposleni v kulturi: med neobstoječim trgom in ministrstvom za kulturo

Pri Pod črto smo se v sklopu naše teme o prekarizaciji lotili analize stanja samozaposlenih v kulturi.

Tema: Socialna država
Članek,

Zakaj so koncesionarji dražji od javnih domov za starejše

Koncesionarji so dražji od javnih domov za starejše, ker stanovalcem zaračunavajo tudi stroške posojila za gradnjo doma. Višja cena za …

Tema: Socialna država, Zdravstvo
Članek,

3 komentarji

Andrej Grebenc 19. 7. 2018, 09.51

Iz opisanega na portalu Pod Črto "Samozaposleni v kulturi: četrtina z dohodkom pod pragom revščine", sledi, da je delovne sile na področju kulture preveč in je zato potrebna migracija na druga področja. Kdor v privatnem sektorju ne dobi zaposlitve se prešola in dela nekaj drugega. Ne vem zakaj se kulturniki tega ne poslužujejo in se prešolajo za kak dodaten ali drug poklic.
Da se razumemo, kulturniki s svojimi inovacijami ustvarjajo nove tržne niše v kulturi. Da se stem tudi živeti. Poglejte samo primer komikov vseh vrst (standup in drugih), ki so kreirali celo gledališča. Če namreč ni dela pač ni dela. Specifika slovenskega kulturnega okolja je pač to, da je majhno. Naklade so majhne,uporabnikov kulture je malo itd. Izvoz kulture (primer Pandur, Živadinov, NSK, Jančar itd.) kaže, da je s kulturo možno preživeti v svetu.
Kjer kulturniki res potrebujejo vzpodbude so mladi kulturniki s potencialom, da se razvijejo v vrhunske umetnike. Njim mora država res nameniti nepovratna sredstva (pa saj jih namenja, vendar jih verjetno ne more vsakemu).

Alenka Sottler 19. 7. 2018, 10.38

Hvala za ta prispevek. Veliko pomeni, da je vsaj zapisano, kako je to v resnici. Dodala bi tudi, da revščina, ki prenekaterim ustvarjalcem ne omogoča, da bi si uredili vsaj lastno stanovanje in konstantna podhranjenost z dohodki postane dokočno dejstvo, ko samozaposleni dobijo v roke pokojnino ki se giblje med trenutni med 370€ do 400€ s tendenco padanja še nižje.

Leo Senica 20. 7. 2018, 15.43

1. Avtorja navajata napačne podatke:"Slovenski kulturi sektor sicer zaposluje tri odstotke vsega aktivnega prebivalstva." V resnici je številko skoraj 5%
(vir: http://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/images/0/02/Figure_1_Cultural_employment_%28%25_of_total_employment%29.png)

2. Upravičenost financiranja prispevkov:"...pravico do plačila prispevkov za socialno varnost. Te država iz proračuna krije samozaposlenim v kulturi, če njihovo delo predstavlja izjemne kulturne dosežke v zadnjih letih ali če delujejo na področju, ki sodi med deficitarne poklice v kulturi."
- Če je področje deficitarno, potem ustvarjalcu na tem področju ne bi smelo bit težko zaslužit denar, saj trg tovrstne storitve potrebuje.
- Ali sta avtorja res prepričana, da imamo v Sloveniji 2000 izjemnih ustvarjalcev? Resno??? Zgleda da smo narod supertalentov, gausova krivulja za Slovence ne velja.

3. Zakaj je ustvarjalcem pod čast poprijeti za kakšno drugo delo? Mogoče bi si razširili obzorja in bi s tem imeli več snovi za umetniško ustvarjanje. Tudi Da Vincija poznamo predvsem kot slikarja in kiparja, vendar se je preživljam predvsem z inženirskim delom.

4. "Za delavce v kulturnih dejavnostih je značilen bistveno večji delež samozaposlenosti kot na drugih področjih, ugotavljajo avtorji analize o financiranju kulture, ki jo je naročilo ministrstvo za kulturo in je bila objavljena 2017. Leta 2015 je bila samozaposlena približno tretjina vseh delavcev (v drugih panogah je povprečje okrog desetih odstotkov). " Ne bo držalo, v športu je veliko večji procent samozaposlenih, v bistvu razen služb v šolstvu v športu sploh ne obstaja drug način zaposlitve. Vsi športniki klubom izstavljajo račune kot samozaposleni.

5. Ali je umetniški kritik sploh umetnik? Ker športnemu komentatorju/kolumnistu ne rečemo športnik. Kinooperater je umetnik? Katere izjemne kulturne dosežke lahko doseže kinooperater?

V glavnem, spremljam umetnost na vseh področjih, vendar vsak pač ne more bit umetnik. Kdor ne more preživeti, naj se poklicno preusmeri in naj bo njegov hobi umetniško ustvarjanje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno