Poklicne bolezni: z odškodninami se ne zmaguje na volitvah

Državi kljub več sto smrtim in tisoč na novo obolelim vsako leto v dvajsetih letih ni uspelo urediti primernih pokojnin in odškodnin za poklicno bolne.

Ilustracija pljuč
Ilustracija: Metod Blejec

Ernest Žnidarčič se je v Salonitu Anhovo zaposlil pri šestnajstih letih.

Prihajal je iz velike družine, v kateri je bil zaposlen samo oče. Prihodkov je bilo malo, zato ni imel izbire – še kot mladoleten je moral poprijeti za delo. V tovarni je ostal 33 let.

Leta 1999 je dobil pljučnico z visoko vročino. Zdravnica mu je naročila, naj se zglasi v ambulanti, ko bo vročina popustila, da mu odobri bolniški stalež.

»Po štirih, petih dneh sem šel do zdravnice. Ko mi je poslušala pljuča, jo je nekaj zaskrbelo. Videl sem ji na obrazu,« je povedal Žnidarčič.

Dobil je napotnico za slikanje pljuč.

Po opravljenih pregledih je prejel izvid. »Tega dneva ne bom pozabil. Ko sem prebral diagnozo, sem se zavedal, da se zaradi te bolezni tudi umira. Dvajset minut sem bil v totalnem šoku.« Zdravniki so pri Žnidarčiču ugotovili plevralne plake s prisotnostjo azbestoze.

Obe bolezni povzroča dolgoletno vdihavanje mikroskopsko majhnih azbestnih vlaken. Pri plevralnih plakih gre za odebelitev poprsnice, razvijejo pa se petnajst ali več let po izpostavljenosti azbestu. Bolniku praviloma ne povzročajo takojšnjih težav. Vendar pa kar za trikrat povečajo možnost, da bo bolnik zbolel za malignim mezoteliomom – rakom poprsnice in potrebušnice, kar je najhujša bolezen, ki jo povzroča azbest.

Z azbestom je bil Žnidarčič pogosto v stiku, čeprav delo s tem nevarnim materialom ni bila njegova primarna zadolžitev. Kljub temu ga je moral pogosto razkladati.

»Zdravnica mi ni povedala kaj dosti, zakaj. Tudi sam sem bil takrat zelo malo ozaveščen. Vedel sem, da se zaradi azbesta lahko tudi umre, ampak to je bilo to,« je povedal.

Več kot štiri petine bolnikov z mezoteliomom umre v petih letih po postavljeni diagnozi. Od diagnoze do smrti v povprečju mine 14 mesecev.

Azbestoza je bolj nevarna bolezen od plevralnih plakov. Gre za zabrazgotinjenost pljučnega tkiva, ki že povzroča slabše delovanje pljuč. Pri bolnikih z azbestozo obstaja velika verjetnost, da bodo v prihodnosti zboleli za pljučnim rakom.

Fotografija Salonita Anhovo
Salonit Anhovo. Fotografija: Metod Blejec

Bolečine in izkašljevanje krvi

Že pred pljučnico leta 1999 je Žnidarčiča zelo pogosto bolelo v prsih. Takrat si je pomagal s protibolečinskimi tabletami.

Spomladi leta 2000 je Žnidarčiča po telefonu poklical njegov nadrejeni v Salonitu. Rekel mu je, da mu naslednji dan ni več treba priti v službo. Država je Žnidarčiču priznala poklicno bolezen in ga po azbestnem zakonu starostno upokojila. Pri petdesetih letih starosti je Žnidarčiču prihodek padel z okoli 120.000 takratnih tolarjev mesečne plače na 63.000 tolarjev pokojnine. Po odhodu iz službe se mu je zdravstveno stanje izboljšalo.

Leta 2016 je doživel srčni infarkt. Takrat so mu v bolnici našli še tri tumorje v pljučih. Pričel je tudi izkašljevati kri. Po treh mesecih okrevanja zaradi infarkta so Žnidarčiču opravili punkcijo pljuč. Tumorji so bili benigni.

A bolečine in izkašljevanje krvi niso izginile. V pljučih ga pogosto boli še danes. Najtežje mu je opravljati fizična opravila. »Na primer, ko čistim stanovanje, sem po petih minutah cel moker od potu. Pričnem se tudi tresti, od švohote,« pove Žnidarčič. Trgatvam, pri katerih je v preteklosti tako rad sodeloval, se je moral popolnoma odpovedati.

Letos zdravniki ponovno sumijo, da ima raka. Tokrat bi lahko bil maligni mezoteliom. Konec oktobra je imel kontrolo pljuč na Onkološkem inštitutu, kjer so ugotavljali, ali je res zbolel za najhujšo boleznijo, ki jo povzroča azbest. V času našega zadnjega pogovora je preiskave že opravil, izvida pa še ni dobil.

Žnidarčič vodi Sindikalno organizacijo Brda, ki združuje azbestne bolnike. Skoraj sto članov sindikata je že podleglo boleznim, ki so povezane z azbestom, je povedal za Pod črto. Živih je še 120 članov.

Abzestna nit. Fotografija posneta pod mikroskopom 100-kratne povečave. Fotografija: Ana Šuligoj

Večine poklicnih bolezni se v Sloveniji ne ugotavlja

Delo z azbestom je bilo v preteklosti za marsikaterega delavca obsodba na smrt.

A v primerjavi z ostalimi poklicno bolnimi imajo azbestni bolniki vsaj eno prednost: vzpostavljen sistem ugotavljanja bolezni, ki so povezane z njihovim delom. To jim omogoča dostop do odškodnin in starostnih pokojnin zaradi obolenj.

Delavci, ki v Sloveniji trpijo zaradi poklicnih bolezni, ki niso povezane z azbestom, pa pogosto niti ne vedo, da je za njihovo trpljenje kriv poklic, ki so ga opravljali. Ne zavedajo se, da so lahko hude okvare mišičja in skeleta posledica dolgotrajnega prenašanja težkih bremen v službi. Morebitne naglušnosti ne povežejo s prekomernim hrupom strojev v proizvodni hali, kjer so delali. Rakave bolezni ne povežejo s strupi, katerim so bili izpostavljeni med svojim delovnim časom.

Vzrok za to je slab sistem odkrivanja in preprečevanja poklicnih bolezni pri nas, na kar pri Pod črto opozarjamo že od leta 2015. Od takrat je politika nekajkrat poskušala vsaj deloma urediti področje poklicnih bolezni. A vse do danes se stanje ni bistveno popravilo.

Po ocenah strokovnjakov in glede na primerljive številke v tujini bi morali v Sloveniji na leto odkriti okoli tisoč novih poklicno bolnih oseb. Po podatkih Ministrstva za delo so jih uradno v letu 2020 odkrili trideset.

Invalidsko pokojnino zaradi poklicne bolezni prejema manj kot 200 ljudi

Posledica neugotavljanja poklicnih bolezni je neizplačevanje invalidnin zaradi teh bolezni.

Posameznik, ki je postal invalid zaradi opravljanja svojega dela, dobi bistveno višjo invalidnino kot tisti, ki je invalidsko upokojen zaradi drugih razlogov.

V Sloveniji smo imeli po podatkih Ministrstva za delo leta 2019 dobrih 78.000 invalidsko upokojenih posameznikov. Po ocenah strokovnjakov in primerjavah z drugimi državami je za okoli tretjino invalidnosti kriva poklicna bolezen. To torej pomeni, da bi moralo biti v Sloveniji okoli 25.000 oseb invalidov zaradi opravljanja poklica. A po podatkih Ministrstva za delo je konec leta 2020 invalidsko pokojnino zaradi poklicne bolezni prejemalo samo 191 posameznikov.

Po podatkih strokovnjakov Mednarodne organizacije dela v Sloveniji zaradi poklicnega raka v Sloveniji na leto umre okoli 450 posameznikov. Še okoli 300 jih na leto umre zaradi nekaterih drugih poklicnih bolezni – na primer zastrupitev. Skupaj torej zaradi poklicnih bolezni umre več kot 700 ljudi na leto.

A večina izmed njih niti ne ve, da so podlegli poklicni bolezni. Pristojne institucije v Sloveniji so v zadnjih desetih letih po podatkih Ministrstva za delo na leto ugotovile le med 30 in 80 poklicnih bolezni – torej kar desetkrat manj od ocenjenih smrtnih primerov v posameznem letu.

Sistem, prežet z nasprotji interesov

Zakaj smo v Sloveniji tako neučinkoviti pri ugotavljanju obolenj, povezanih z opravljanjem poklica?

Kot smo izpostavili že leta 2015, mora po trenutni ureditvi pregled, ki potrdi ali zavrže sum poklicne bolezni delavca, plačati delodajalec. Pregled stane okoli tisoč evrov.

Delodajalci delavcem praviloma nočejo plačati pregledov. Če bi jih in bi zdravnik delavcu nato potrdil obstoj poklicne bolezni, bi lahko delavec delodajalca tožil za odškodnino. Malo delodajalcev je pripravljeno delavcu kriti 1.000 evrov za pregled, ki bi slednjemu nato omogočil tožbo zoper delodajalca.

Ker od delodajalcev ni mogoče pričakovati, da bodo aktivno ugotavljali poklicne bolezni pri svojih delavcih, bi morali te diagnosticirati zdravniki medicine dela. Slednji morajo po zakonu redno preventivno pregledovati vse zaposlene. Toda: tudi te zdravnike plačajo delodajalci.

Če zdravnik odkrije poklicno bolezen, lahko delodajalec z njim prekine pogodbo za izvajanje pregledov oziroma z grožnjo prekinitve pogodbe finančno pritiska na zdravnika. Zdravniki torej z diagnosticiranjem poklicne bolezni tvegajo izgubo posla.

Še en razlog za neučinkovitost sistema je zastarela zakonodaja. Ta vseh bolezni, ki so posledica dela, ne prepoznava kot poklicnih bolezni.

Če delavec zboli za katero izmed priznanih poklicnih bolezni – na primer tistih, povezanih z azbestom – ima vsaj možnost pridobiti odškodnino in starostno pokojnino. Če pa bolezni ni na seznamu, delavec ne more pridobiti ne odškodnine ne starostne pokojnine. Lahko pridobil le precej nižjo invalidsko pokojnino. Slednja delavca pogosto pahne pod prag revščine.

Dvajset let neukrepanja države

ObstoječI sistem (ne)ugotavljanja poklicnih bolezni v Sloveniji obstaja že dvajset let.

Najprej so v času vlade Boruta Pahorja pred več kot desetimi leti poskušali sistem med drugim popraviti tako, da bi zagotovili neodvisno ugotavljanje poklicne bolezni. To bi pri delavcu ugotavljal neodvisen zdravnik medicine dela, torej takšen, ki ga ne plača delavčev delodajalec.

Zakonodaja naj bi bila po besedah dr. Metode Dodič Fikfak s Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa takrat že pripravljena, a je njen sprejem preprečil predčasen padec Pahorjeve vlade.

Leta 2015 je Ministrstvo za zdravje ponovno pričelo s pripravo zakonodaje za ureditev področja. Področje poklicnih bolezni trenutno ureja Pravilnik o poklicnih boleznih, ki je podzakonski akt in ga sprejme vlada. Nov pravilnik je ministrstvo v sodelovanju z ostalimi strokovnjaki pripravilo v letu 2017.

Takrat se je zataknilo pri dveh točkah. Sprejemu novega pravilnika so nasprotovali delodajalci. Skrbele so jih morebitne odškodninske tožbe delavcev zaradi ugotovljenih poklicnih bolezni. Na Gospodarsko zbornico Slovenije in Združenje delodajalcev Slovenije smo se pri Pod črto obrnili s prošnjo za pogovor na to temo, a odgovora nismo dobili.

Sprejetju novega pravilnika je leta 2018 nasprotovala tudi Služba vlade Republike Slovenije za zakonodajo. Ta služba med drugim skrbi za zakonitost in ustavnost predpisov, ki jih sprejme vlada. Takrat je služba menila, da bi morali problematiko ugotavljanja poklicnih bolezni zaradi njene pomembnosti namesto s pravilnikom urediti z zakonom. Torej z glasovanjem v državnem zboru in ne le z odločitvijo vlade.

Od takrat se razmere niso spremenile. Z Ministrstva za zdravje so Pod črto lani septembra sporočili, da aktivnosti za ureditev področja poklicnih bolezni zaradi epidemije covid-19 trenutno stojijo.

Ministrstvo za zdravje. Fotografija: Mankica Kranjec

»Z ureditvijo poklicnih bolezni se ne zmaga na volitvah«

Kljub 1.000 novo obolelim zaradi poklicnih bolezni vsako leto, 25.000 invalidom, od katerih velika večina ne ve, da je njihovo zdravstveno stanje posledica opravljanja poklica, in več kot 700 smrtim zaradi poklicnih bolezni država velikega interesa za ureditev področja ne izkazuje.

Lučka Böhm, ki se na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije ukvarja s poklicnimi boleznimi, je za Pod črto povedala, da večkrat na leto piše pristojnim ministrom in jih opozarja na težave. Tudi osebno obišče vsakega novega ministra za zdravje. »A ministri tega področja ne uredijo, ker vedo, da s tem ne bodo zmagali na volitvah,« je prepričana Böhm.

Glavni razlog za neodzivnost odločevalcev je, da poklicne bolezni, predvsem tiste najhujše, ki prinašajo trajno invalidnost ali celo smrt, prizadene predvsem tako imenovane »modre ovratnike«. Kot pove dr. Metoda Dodič Fikfak, so tem boleznim najbolj izpostavljeni delavci, ki prihajajo v neposreden kontakt s kemikalijami, in fizični delavci, ki bodisi dvigujejo težka bremena bodisi opravljajo delo s ponavljajočim gibanjem – na primer za tekočim trakom.

V veliki večini primerov obolelih gre torej za delavce v industriji z nižjimi dohodki. Ti imajo precej manjšo politično moč kot višje izobraženi posamezniki z višjimi prihodki. Delodajalska združenja pa v strahu, da bodo podjetja odškodninsko odgovarjala za bolezni svojih zaposlenih, že leta učinkovito blokirajo dosego soglasja socialnih partnerjev, kako primerno urediti področje poklicnih bolezni.

Druga ovira je, kot pojasnjuje dr. Dodič Fikfak, da delodajalci v Sloveniji pogosto še sami ne vedo, kako nevarno je neko delo za njihove zaposlene. Zaradi tega delavcev ne obvestijo o morebitnih nevarnostih njihovega dela. Nekateri delodajalci pa se po njenem opažanju nevarnosti zavedajo, a tega ne povedo delavcem. Posledica je, da se delavci, ki zbolijo zaradi neke bolezni ali postanejo invalidi, praviloma sploh ne zavedajo, da je to posledica njihove službe. Ker se delavci tega ne zavedajo, niso politično aktivni, da bi terjali spremembe pri ugotavljanju poklicnih bolezni.

Od prepoznanih nevarnosti azbesta do ureditve področja minila tri desetletja

Težave pri ureditvi področja poklicne bolezni so enake kot pri urejanju ožjega področja azbestnih bolezni. Tudi pri azbestu so pretekla desetletja, preden so delavci lahko prišli do odškodnin in primerne pokojnine.

Da je azbest smrtno nevaren, so znanstveniki ugotovili že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Obravnava obolelih zaradi azbesta pa se je v Sloveniji vsaj zadovoljivo uredila šele trideset let pozneje.

Bolezni zaradi azbesta se v Sloveniji pojavljajo na štirih geografskih področjih. Najbolj obremenjeno področje je Goriška zaradi tovarne Salonit Anhovo. Drugo področje je slovenska obala, kjer so azbest uporabljali v izolski ladjedelnici in v avtomobilski industriji. Tretje področje je Ljubljana zaradi uporabe azbesta v delavnicah Slovenskih železnic in tovarni Izolirka. Četrto področje je Maribor zaradi avtomobilske industrije in železniške industrije, izdelave kotlov in brusov. V državi je še več manjših področij, kjer se bolezen pogosteje pojavlja, na primer okoli lokalnih opekarn in termoelektrarn, železarn in proizvodenj tesnilnih materialov.

Anhovo. Fotografija: Metod Blejec

Zgodovino odnosa do azbestnih bolezni pri nas povzemajo izjave strokovnjakov in osebne zgodbe delavcev v Salonitu Anhovo, ki so zbrane v knjižici Azbest – nikoli dokončana zgodba. Knjižico sta dve društvi bolnikov skupaj z dvema zdravstvenima ustanovama izdali leta 2015.

Delavci, ki so delali v Salonitu Anhovo, kot glavni motiv za delo v tovarni navajajo predvsem dva razloga: odsotnost drugih zaposlitvenih priložnosti v povezavi s skromnimi financami v lastnih družinah in pa relativno dobro plačilo. Mnogi poudarjajo, da so v Salonitu med delavce redno delili dobiček tovarne.

Mnogi delavci v zapisih v knjižici navajajo, da so slišali za nevarnost dela z azbestom, a da jih ni o tem nihče v tovarni natančno podučil. Nekaterim so dali zaščitne maske za obraz, a jih delavci pogosto niso uporabljali. Nadrejeni pa jih niso opozarjali na nujnost zaščite. V nekem trenutku so bili vodilni v tovarni prepričani, da kot preventiva proti azbestnim boleznim deluje pitje mleka. Delavcem so zato dajali brezplačne bone za nakup mleka. Mleko seveda nima nikakršnega učinka na preprečevanje azbestnih bolezni.

Ko v tovarni še ni bilo menze, so si delavci za malico s seboj prinesli sendviče. Mnogi povedo, da so bili sendviči v času obroka prekriti z azbestnim prahom. Prah so najprej spihali s sendvičev in jih nato pojedli.

A vse to delavcev ni odvrnilo od dela z azbestom. Eden izmed njih deli zgodbo pogovora s tovarniškim zdravnikom, ko se je leta 1980 zaposlil v Salonitu. »Fant, a prav sem moraš priti? Kaj ne moreš dobiti drugega dela?« je delavca vprašal zdravnik in dodal, da mu ne priporoča dela v tovarni. A delavec ni imel izpita za avto, iz njegovega kraja pa je tekla avtobusna povezava do Anhovega. Zdravnikove zaskrbljenosti ni razumel, zato se je v tovarni zaposlil. Leta 2000 so mu odkrili plevralne plake.

Zaradi dela v Salonitu so pogosto umirale celotne družine. Eni izmed nekdanjih delavk so za pljučnim rakom drug za drugim umrli vsi trije bratje. Vasi na področju Anhovega so bile zaradi azbestnih bolezni dobesedno zdesetkane.

Za azbestnimi boleznimi na teh področjih pa ne zbolevajo le nekdanji delavci, temveč tudi njihovi svojci, ki niso nikoli neposredno delali z azbestom. Mnogi delavci so namreč domov nosili v pranje delovna oblačila, prekrita z azbestnim prahom. S tem so nevarna azbestna vlakna redno vdihovali tudi njihovi družinski člani.

Salonit Anhovo. Fotografija: Metod Blejec

Od 5.000 do 50.000 evrov odškodnine zaradi azbestnih bolezni

Kot so v zbranih zgodbah povedali nekateri delavci, so se zadeve začele spreminjati šele takrat, ko so zaradi azbestnih bolezni pričeli zbolevati nekateri vodilni v tovarni. Stanje se je pričelo urejati šele po slovenski osamosvojitvi.

Področje azbesta je leta 1998 uredil tako imenovani azbestni zakon.

Bolnika s sumom na azbestno bolezen pregleda neodvisen zdravnik medicine dela. Strošek pregleda je pri 200 evrih petkrat nižji od pregleda za ostale poklicne bolezni. Ta znesek pa obolelemu nato ob potrditvi bolezni povrne Ministrstvo za delo.

Če zdravnik medicine dela bolniku potrdi sum na azbestno bolezen, gre diagnoza v presojo komisiji na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa. Če tudi komisija verificira bolezen, je delavec upravičen do starostne pokojnine s polno delovno dobo, četudi je dejansko še ni dosegel, in odškodnine. Odškodnine se gibljejo od 5.000 evrov za plevralne plake do 50.000 evrov za mezoteliom. Del odškodnine plača državni proračun, del pa nekdanji delodajalec.

Kljub vzpostavljenemu sistemu potrjevanja in izplačevanja odškodnin zaradi azbestnih bolezni se tudi tu pojavlja težava s slabo ozaveščenostjo obolelih.

»Za verifikacijo bolezni, povezane z azbestom, precej večkrat zaprosijo bolniki z zahodnega dela Slovenije. Tisti, ki so delali v Salonitu Anhovo. Posebno vzhodni del Slovenije pa je neozaveščen. Ljudje zbolijo za mezoteliomom in se ne zavedajo, da bi bila lahko bolezen povezana z delom. Anhovo avtomatsko povezujemo z azbestom, Maribora pa ne. Čeprav so imeli v tudi Mariboru precej tovarn, v katerih so uporabljali azbest,« je povedala dr. Dodič Fikfak.

Rešitve so znane – vprašljiva je politična volja

Čeprav potrjevanje in izplačevanje odškodnin zaradi izpostavljenosti azbestu ni brez pomanjkljivosti, predstavlja relativno dober model za ureditev področja ostalih poklicnih bolezni. Rešitve so torej znane, vprašljiva je politična volja.

Pri Pod črto smo problematiko poklicnih bolezni preiskali že leta 2015. Odgovorni so se takrat težav zavedali že več kot desetletje. Takrat so obljubljali, da bodo zakonodajo uredili še isto leto. Potem pa to obljubo leto za letom prelamljali.

Lani si je ureditev področja poklicnih bolezni zadal Dejan Židan – poslanec državnega zbora in do leta 2020 predsednik stranke SD.

Kot je Židan povedal za Pod črto, se je s problematiko pobliže seznanil sredi lanskega leta. Takrat ga je v njegovi poslanski pisarni v Murski Soboti s pritožbo zaradi nizkih izplačil obiskala delavka, ki je opravljala poklicno rehabilitacijo. Pri poklicni rehabilitaciji se delavca invalida usposobi za prekvalifikacijo na delovno mesto, ki ga je še sposoben opravljati.

Delavka je v okviru rehabilitacije delala vsak dan po osem ur. V zameno za to pa je zakon do nedavnega omejeval plačilo na maksimalno višino 40 odstotkov minimalne plače – torej okoli 300 evrov mesečno.

Židan je v državni zbor vložil predlog spremembe zakonodaje, s katerim bi se plačilo delavcem na poklicni rehabilitaciji dvignilo na dve tretjini minimalne plače. Predlog je državni zbor sprejel v začetku prejšnjega leta. Ta uspeh je Židana opogumil, da se je lotil precej bolj zahtevnega projekta – ureditve področja poklicnih bolezni.

Ne zna pa Židan odgovoriti na vprašanje, zakaj so se v njegovi stranki SD s poklicnimi boleznimi pričelili ukvarjati šele zdaj. Nenazadnje je bila stranka večino preteklega desetletja v vladi. Židan je bil del tega časa tudi predsednik stranke.

»Ne vem, zakaj se SD ni prej ukvarjala s tem vprašanjem. Sem spraševal v stranki, a nisem dobil odgovora. Sam za to temo namreč nisem strokovnjak. S temo sem se pričel seznanjati šele v pogovoru z invalidko [o nizkem plačilu za poklicno rehabilitacijo] lani poleti,« je za Pod črto povedal Židan.

Po več zastavljenih poslanskih vprašanjih Ministrstvu za delo je maja lani skupina poslank in poslancev z Židanom kot prvopodpisanim v parlamentarno proceduro vložila predlog nove zakonodaje, ki so ga napisale sindikalne organizacije. Ta predlog med drugim zagotavlja neodvisnega zdravnika za ugotavljanje poklicnih bolezni pri delavcu.

Najprej je o predlogu odločala vlada. V odgovoru na predlog so na vladi sicer zapisali, da se strinjajo, da »trenutna ureditev ugotavljanja in potrjevanja poklicnih bolezni ni več ustrezna«. A podani predlog bi spremenil nekatera določila zakona o poklicnem in invalidskem zavarovanju; po mnenju vlade pa bi moral področje urediti zakon o zdravstvenem zavarovanju. Ker naj bi Židan predlagal popravke napačnega zakona, se je vlada izrekla proti njegovemu predlogu.

Poslanci bi lahko o zakonodaji odločali v začetku letošnjega leta.

Bo to dovolj, da se po več kot dvajsetih letih odlašanja končno uredi področje poklicnih bolezni?

Pri urejanju področja azbestnih bolezni je bil ključen pritisk celotne družbe. »Pri nas je k ureditvi področja botroval izjemno močan medijski pritisk sredi devetdesetih let. Istočasno se je največjemu porabniku azbesta, Salonitu, zapiral zahodni trg, saj države niso več želele kupovati nevarnega azbesta. V tovarni so bili zato prisiljeni v prestrukturiranje in uporabo novih materialov. Obenem so se takrat v parlamentu znašli ljudje, ki so pomagali pri ureditvi sistema. Skratka, močan medijski pritisk, politični pritisk, s katerim se je tudi nabiralo politične točke, pritisk industrije, ki se je morala prestrukturirati, in pritisk strokovnjakov. Ti pritiski so bili tako močni, da se je dejansko moralo nekaj spremeniti,« je že leta 2015 za Pod črto povedala dr. Metoda Dodič Fikfak.

Brez vas ni mogoče. Problem poklicnih bolezni z vašo pomočjo preiskujemo že od leta 2015. Podprite naše delo v 2022 z donacijo >>

Tema Poklicne bolezni na Pod črto:

 

Avtor članka: Anže Voh Boštic

Urednica: Taja Topolovec

Ilustracija: Metod Blejec

Fotografije: Ana Šuligoj, Metod Blejec in Mankica Kranjec

Lektura: Ana Bogataj

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #poklicne bolezni

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Zdravstvo

Zdravstveni sistem se v Sloveniji sooča z vse več očitki o korupciji, neučinkovitosti in nenamenski porabi sredstev. Analiziramo učinkovitost zdravstvenega sistema ter odkrivamo korupcijo in slabe poslovne prakse.

68 prispevkov

Epizoda 29: Poklicne bolezni – več kot dve desetletji prelomljenih obljub

V Sloveniji bi morali na leto odkriti okoli tisoč novih poklicno bolnih. Uradno so jih v letu 2020 odkrili manj …

Tema: Podcast, Zdravstvo
Podcast,

Epizoda 22: Širjenje okužb s koronavirusom, podatki in ranljive skupine

Podatki kažejo, da se v Sloveniji epidemija širi počasneje kot v Italiji. Toda vlado zdaj čakajo nova žarišča, predvsem v …

Tema: Podcast, Zdravstvo
Podcast,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zadnje objavljeno