Po ocenah strokovnjakov pri nas vsako leto za poklicnimi boleznimi dejansko zboli od 1000 do 3000 delavcev. Po uradni statistiki jih zboli 30.

Izsledki večmesečne preiskave spletnega medija podcrto.si so jasni. Razlika med statistiko in resnično obolelimi je naša nacionalna sramota. Zaradi obstoječega sistema ugotavljanja poklicnih bolezni, prežetega s konflikti interesov, vsaj 25.000 delavcev bodisi ne ve da je poklicno bolnih bodisi jim delodajalci, invalidske komisije in sodišča odrekajo pravico do odškodnine in zakonsko zajamčenih ugodnosti iz invalidskega zavarovanja.

Kako smo prišli do te absurdne situacije? Po trenutni ureditvi mora pregled, ki potrdi ali zavrže sum poklicne bolezni delavca, plačati delodajalec. Pregled stane okoli 1000 evrov.

Delodajalci delavcem pregledov seveda nočejo plačati. Če bi jih in bi zdravnik delavcu nato potrdil obstoj poklicne bolezni, bi lahko delavec delodajalca tožil za odškodnino. Malo delodajalcev je tako nespametnih, da bi delavcu dobrosrčno plačali 1000 evrov za pregled, ki bi slednjemu omogočil tožbo zoper delodajalca.

Ker od delodajalcev ni za pričakovati, da bodo aktivno ugotavljali poklicne bolezni pri svojih delavcih, bi morali te diagnosticirati zdravniki medicine dela, ki po zakonu redno preventivno pregledujejo vse zaposlene. A glej ga zlomka – te zdravnike plačajo delodajalci. Če zdravnik odkrije poklicno bolezen, lahko delodajalec z njim prekine pogodbo za izvajanje pregledov oziroma z grožnjo prekinitve pogodbe izsiljuje zdravnika. Zdravniki si zato delavcem ne upajo diagnosticirati poklicnih bolezni. Delavec pa se tako ne zaveda, da za postopno izgubo sluha ni kriva starost, temveč hrup v proizvodnji. Ali pa, da za suh kašelj in dušenje ni kriv prehlad, temveč poklicna astma zaradi nevarnih snovi, s katerimi operira pri delu.

Kljub stalnim opozorilom sindikatov in zdravstvenih sindikatov država že 15 let gleda vstran. Zakaj se uradniki na ministrstvu do danes niso zganili in popravili sramote? Razlogi so po mojem mnenju naslednji.

Prvi je okostenelost državne birokracije. Zaposleni na ministrstvih so na svojih delovnih mestih zato, da takoj in ustrezno odreagirajo na pomanjkljivosti v sistemu. Današnja slaba ureditev je bila sprejeta leta 2000. Posledice so se pokazale kmalu, sindikat tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije je na težave ureditve opozoril že leta 2004. Dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa pri UKC Ljubljana, na problem opozarja vse ministre od takrat dalje.

Do leta 2013 je bilo za področje poklicnih bolezni odgovorno ministrstvo za delo. A ministri Vlado Dimovski, Janez Drobnič, Marjeta Cotman, Ivan Svetlik in Andrej Vizjak niso ukrepali. Leta 2013 je področje prevzelo zdravstveno ministrstvo, ki prav tako zamuja z ukrepi. Pristojni, najbolje kar poslanci državnega zbora, bi morali zdaj preiskati, zakaj je temu tako. Oziroma – kdo je odpovedal? Zaposleni na ministrstvih, ki niso pripravili ustreznih predlogov reforme sistema? Ministri sami, ki se politično oportuno niso hoteli zameriti tistim neodgovornim delodajalcem, ki svojim delavcem kvarijo zdravje? Preprosto pomanjkanje volje birokratov in politikov?

Drugi razlog je sama narava problema. Poklicno bolni so pogosto delavci v tovarnah z minimalnimi plačami, ki so zaradi svojega statusa odrinjeni na rob družbe. Ti ljudje ne krojijo dnevne politike. Zato se odločevalci, pa tudi mediji in mnenjski voditelji, na njihove težave ne ozirajo kaj dosti. Žalostno, a resnično. Za primerjavo: v Sloveniji imamo po ocenah poznavalcev okoli 300.000 ljudi, ki živijo pod pragom revščine. Pardon, životarijo. Koliko člankov o razlogih za njihovo bedo ste v medijih prebrali v zadnjem letu dni? Povojni poboji in brezplodna prepiranja o privatizaciji so po drugi strani domala dnevno na naslovnicah časopisov in v večernih informativnih oddajah.

Tretji razlog je kompleksnost tematike. Medijem, ki bi morali v demokratičnih družbah igrati četrto vejo oblasti in ostale tri opozarjati na resnične probleme v družbi, je precej lažje poročati iz raznih novinarskih konferenc o partizanih in domobrancih, prodaji tega ali onega podjetja tujcem, kaj je o neki brezzvezni temi izjavil ta ali oni politik. Zato ne vršijo pritiska na odgovorne tam, kjer bi bilo zares treba.

Četrti razlog je kolektivna odgovornost vseh nas, ki ob podobnih problemih sodelavca ali znanca raje zamižimo, kot da bi nanje glasno opozarjali. Bojimo se izgube službe. Ali pa si mislimo – saj mene ne more doleteti, ne delam v tovarni. Napaka. Vse več poklicnih bolezni je posledica dolgotrajnega sedenja in tipkanja na računalnik. Ta dela pa opravljajo bolje plačani predstavniki srednjega in višjega razreda. Nihče torej ni imun. In v kolikor področja odgovorni ne bodo uredili, bomo kmalu trpeli vsi.

Zaradi petega razloga do samih sebe ne smemo biti preveč kritični. Namreč: velika večina poklicno bolnih se zaradi neprimernega sistema odkrivanja bolezni sploh ne zaveda, da so njihove zdravstvene težave posledica dolgotrajnega dela v neprimernem delovnem okolju. Če se problema ne zavedaš, ne moreš ukrepati. A zdaj ta izgovor odpade. Zdaj se problema zavedamo.

Uradniki ministrstva za zdravje javno razkritje predloga za reformo odkrivanja in potrjevanja poklicnih bolezni obljubljajo še letos. Ukrepi za ureditev sistema so sila preprosti. Ker delodajalci zaradi bojazni tožb delavcem nočejo plačati pregledov za potrditev poklicnih bolezni, bi moralo te kriti zdravstveno zavarovanje. Obenem bi morala zakonodaja določiti, da delavce ob sumu na poklicno bolezen pregledajo neodvisni zdravniki, in ne tisti, ki jih plačuje delodajalec obolelega. Podobno ureditev danes že imamo pri azbestnih bolnikih. Treba bi jo bilo le razširiti na vse poklicne bolezni.

Uradnike bomo držali za besedo in podrobno spremljali njihovo delo. Držite jih tudi vi.