Komentar pogovora z zdravstvenim ministrom: obljublja ukrepe, a ne povsod

Ministra Šabedra smo vprašali, kako se spopada s pomanjkanjem zdravnikov, zagotavljanjem kakovosti v zdravstvu, zapostavljanjem poklicno bolnih in neenakostjo v zdravju državljanov.

Aleš Šabeder, minister za zdravje. Foto: Lenart J. Kučić/Pod črto

Glavni namen delovanja medija Pod črto je pripomoči k spremembam na bolje. S svojim delom razkrivamo nepravilnosti v družbi in od odgovornih nato pričakujemo ukrepanje.

Zato smo maja lani objavili intervju s predsednikom vlade Marjanom Šarcem, s katerim smo se pogovarjali o tematikah, ki smo jih v času našega delovanja preiskovali pri Pod črto. Od njega smo želeli pridobiti odgovore, kaj bo vlada naredila na področjih, ki so potrebna izboljšav.

Med drugim smo Šarca povprašali, kako se bo vlada spopadla s perečimi težavami v zdravstvu. Z njim smo govorili o pomanjkanju družinskih zdravnikov, zapostavljanju poklicno bolnih in pomanjkanju nadzora nad kakovostjo dela zdravnikov in zdravstvenih ustanov. Žal je Šarec na naša vprašanja podal površinske in nedoločne odgovore.

Letos jeseni pa smo se zato odločili, da bomo odgovore na težave v zdravstvu, na katere opozarjamo že leta, pridobili od tistega, ki se z njimi neposredno ukvarja – zdravstvenega ministra Aleša Šabedra. Z njim smo se pogovarjali o štirih temah:

  • ureditvi področja poklicnih bolezni,
  • zagotavljanju kakovosti v zdravstvu,
  • pomanjkanju zdravnikov in v povezavi s tem tudi o krajšanju čakalnih dob v zdravstvu,
  • neenakosti v zdravstvu med prebivalci različnih delov Slovenije.

Več tednov pred intervjujem smo Šabedru posredovali tematike, o katerih želimo z njim govoriti. S tem smo želeli dati ministru možnost, da se kar najbolje pripravi na naša vprašanja.

Intervju smo opravili konec novembra. Odgovori ministra so nas delno zadovoljili. Na nekaterih področjih, predvsem na tistih, kjer je deležen precejšnjega pritiska javnosti, obljublja precej odločno ukrepanje. Druge, bolj strukturne težave zdravstvenega sistema, pa – vsaj zaenkrat – pušča ob strani.

Spodaj podajamo kratek naših ugotovitev preiskovanja posamezne tematike v zdravstvu in Šabedrov odziv na naše ugotovitve.

Problematiko poklicnih bolezni naj bi uredili do poletja 2020

V Sloveniji bi morali biti glede na zakonodajo vsi, ki so zboleli zaradi opravljanja poklica, upravičeni do ustrezne pokojnine, pogosto pa tudi odškodnine delodajalca, ki jim ni omogočil ustrezno varnih razmer za delo. Posameznikov, ki se soočajo s poklicnimi boleznimi, kot so izguba sluha zaradi hrupa v industriji, mišično-skeletna obolenja, poklicna astma ali celo rakava obolenja, je v Sloveniji po ocenah strokovnjakov več deset tisoč. Toda zaradi neurejenosti sistema odkrivanja in potrjevanja poklicnih bolezni praktično noben oboleli ni deležen ne pravične pokojnine ne odškodnine.

Kje je težava? Vlada bi morala spremeniti pravilnik o poklicnih boleznih. Prva težava pravilnika je, da ne določa, katere bolezni bi lahko povzročile delovne razmere. To zdravnikom otežuje ugotavljanje, ali je za nastanek neke bolezni krivo delovno okolje posameznika.

Druga težava je ta, da pravila določajo, da zdravnika medicine dela, ki ugotavlja poklicne bolezni, plača delodajalec. Tak zdravnik je tako sistemsko podvržen konfliktu interesov: če ugotovi poklicno bolezen pri nekem delavcu, lahko finančno škoduje delavčevemu delodajalcu, ki zdravnika plačuje za svoje delo. Delodajalec se lahko odloči, da bo ob ugotovitvi poklicne bolezni delavca z zdravnikom prekinil nadaljnje sodelovanje in s tem tudi plačila za zdravstvene preglede. Zdravnike sistem tako spodbuja, da pri zaposlenih ne ugotavljajo poklicnih bolezni.

Tretja težava je tako imenovana verifikacija poklicne bolezni: če zdravnik medicine dela delavcu diagnosticira poklicno bolezen, mora nato delavec sam plačati za dodatno verifikacijo, da je njegovo bolezen res povzročilo delovno okolje. Verifikacija stane tudi tisoč evrov ali več – precejšen strošek za nekoga z minimalno plačo. In na koncu – ta verifikacija avtomatsko še ne pomeni, da bo delavec tudi dobil odškodnino, saj jih po opažanju poznavalcev sodišče ne priznava.

Posledica vsega tega je, da vsako leto po ocenah strokovnjakov za poklicno boleznijo zboli vsaj okoli 1000 ljudi, po uradni statistiki pa jih zboli le okoli trideset. Odškodnine ne dobi praktično nihče.

Ministrstvo za zdravje se že od leta 2013 ukvarja s problematiko ugotavljanja poklicnih bolezni. Mediju Pod črto že od leta 2015 obljubljajo sprejetje potrebnih ukrepov na tem področju. A ukrepi, ki bi vsem poklicno bolnim omogočili pravične pokojnine in odškodnine, še danes niso sprejeti.

Tudi minister Šabeder se strinja, da stanje na področju poklicnih bolezni ni urejeno in da je to eno izmed najbolj perečih področij na področju zdravstva. Ob tem pojasnjuje, da so glavni nasprotniki ureditve razmer predstavniki delodajalcev. »Mi pravzaprav na vsaki seji Ekonomsko-socialnega sveta odpiramo temo pravilnika o poklicnih boleznih,« pove Šabeder.

Nasprotovanje delodajalcev je na nek način razumljivo. Zaradi pomanjkljivosti v sistemu tem trenutno ni treba odškodninsko odgovarjati, če je delavec za poklicno bolezen zbolel zaradi neprimernih pogojev dela. Ureditev razmer bi delodajalce izpostavila odškodninskim tožbam delavcev. Ministrstvu torej do danes ni uspelo zaobiti nasprotovanja delodajalcev in urediti razmer na tem področju.

Minister Šabeder je obljubil, da bo problematiko poklicnih bolezni rešil do junija 2020. Do takrat želi vladi v potrditev posredovati nov zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki bo sistematično uredil tudi področje poklicnih bolezni.

Zakon bo sicer pred sprejemom na vladi poskušal uskladiti s socialnimi partnerji. Če to zaradi nasprotovanja delodajalcev ne bo mogoče, bo zakon na vlado posredoval brez njihovega soglasja. »Stvari, ki jih je treba urediti, je treba urediti. Mi na ministrstvu moramo poskrbeti, da področje poklicnih bolezni uredimo in da je to področje tudi sistemsko urejeno. Če te uskladitve ne bo, je treba na neki točki presekati in vso zadevo v sklopu zakona dati na vlado,« je bil tu odločen minister.

S to odločnostjo ministra smo lahko zadovoljni. Vendar je treba na tem mestu opozoriti, da bodo štela le dejanja. Ministrstvo je namreč v zadnjih letih redno obljubljalo skorajšnjo ureditev razmer – a se to na koncu ni zgodilo. Tokrat smo dobili zagotovila od samega ministra in upamo, da bodo ta zagotovila spoštovana.

Foto: Lenart J. Kučić/Pod črto

Ukvarjanje s kakovostjo v zdravstvu šele leta 2021

Manj zadovoljni smo lahko z odgovori ministra Šabedra na področju kakovosti v zdravstvu. Ministrstvo je konec leta 2016 ocenilo, da bi lahko zaradi zdravniških napak, ki bi jih bilo moč preprečiti, na leto umrlo tudi do tisoč prebivalcev Slovenije. Nadzor nad kakovostjo dela naših zdravnikov in zdravstvenih ustanov je zapostavljeno področje, s katerim se sistematično ne ukvarja nihče. Nadzor nad kakovostjo dela zdravnikov je tako prepuščen posameznim predstojnikom oddelkov v zdravstvenih ustanovah. Če ti na tak nadzor ne dajo veliko, potem uspešnosti dela zdravnikov na takem oddelku ne nadzoruje nihče.

Ob tem je treba poudariti, da glavni namen nadzora nad kakovostjo zdravnikov in zdravstvenih ustanov ni v kaznovanju zdravnikov. Namen nadzora je ugotoviti, kateri zdravniki ali ustanove niso dovolj uspešni pri svojem delu in nato takim zdravnikom ali ustanovam nuditi potrebna usposabljanja za izboljšanje njihovega dela.

Uspešnost nadzora nad kakovostjo se na koncu meri v človeških življenjih. Ko so v ljubljanskem kliničnem centru ugotovili nenavadno visoko smrtnost pri zdravljenju možganskih kapi, so s sprejetjem ustreznih ukrepov uspeli rešiti življenje več kot sedemdesetim dodatnim pacientom na leto. Ti bi, statistično gledano, brez teh izboljšav umrli.

Za ministra Šabedra je tudi področje kakovosti in varnosti eno izmed najpomembnejših v zdravstveni politiki. Ob tem pa meni, da vedno več zdravstvenih zavodov pristopa k spremljanju kazalnikov kakovosti in na podlagi tega k odpravljanju napak pri zdravljenju pacientov. Kot primer izpostavlja ljubljanski klinični center, ki ima po njegovem mnenju zelo dodelan in podrobno opredeljen sistem spremljanja kakovosti svojega dela (Šabeder je bil pred nastopom funkcije ministra direktor UKC Ljubljana).

S tem opažanjem ministra se lahko le delno strinjamo. V zadnjih letih smo se pogovarjali z več priznanimi strokovnjaki, ki se poglobljeno ukvarjajo z zagotavljanjem kakovosti v zdravstvu: dr. Marjanom Pajntarjem, dr. Andrejem Robido in dr. Markom Nočem. Vsi so si enotni v oceni, da je nadzor nad kakovostjo prepuščen posameznim oddelkom v bolnišnicah, sistemskega nadzora nad kakovostjo pa v Sloveniji ni. Zato ni mogoče govoriti o dodelanih sistemih spremljanja kakovosti v slovenskih zdravstvenih ustanovah. Res pa je, da nekatere bolnišnice kakovosti zdaj namenjajo nekoliko več pozornosti. Primer tega je že opisano zdravljenje kapi v UKC Ljubljana.

Iz ministrovih odgovorov lahko torej zaključimo, da trenutne razmere na področju zagotavljanja kakovosti ocenjuje preveč optimistično.

Šabeder sicer prepoznava težave pri uvajanju nadzora nad kakovostjo dela zdravnikov in zdravstvenih ustanov. Ob nedavnem obisku v Švici je obiskal tudi njihovo agencijo za nadzor nad kakovostjo v švicarskem zdravstvu. Agencija je bila po njegovih besedah ustanovljena že pred dvajsetimi leti; delovati pa je začela šele pred kratkim. »Tudi v urejenem okolju, kot je Švica, je država potrebovala zelo veliko časa, da so se izvajalci priključili tej agenciji in skozi sistem spremljanja kakovosti na ravni agencije odreagirajo, sprejmejo ukrepe, strategije, in pa tudi javno objavljajo podatke, kar pomeni tudi rangiranje zdravnikov oziroma zdravstvenih ustanov. Pri nas pa ta trenutek predvsem zdravniki ostro nasprotujejo kakršnemu koli rangiranju zdravnikov ali izvajalcev,« pove Šabeder.

Minister predvideva, da bomo tudi pri nas izvajalce zdravstvenih storitev na neki točki pričeli rangirati tudi po njihovi kakovosti, in ne le po čakalnih dobah. A na to bo treba počakati vsaj še nekaj let. Vzpostavljanja sistema za nadzor kakovosti na državni ravni namreč ni v prioritetah dela ministrstva. »Prioritete za 2019 in 2020 so bile tiste, ki so nujno potrebne za boljše delovanje sistema,« je povedal Šabeder. Z ustanovitvijo morebitne slovenske agencije za kakovost se bi minister intenzivneje pričel ukvarjati šele leta 2021 – če bo takrat še na tem položaju.

Če nič drugega, je Šabeder v zvezi z vprašanjem kakovosti v zdravstvu vsaj odkrit. A zapostavljanje nadzora nad kakovostjo v zdravstvu se na ministrstvu vleče že vrsto let. Med tem smo bili priča tudi aferam, kot so smrti mladih pacientov na oddelku za otroško srčno kirurgijo na UKC Ljubljana. Prav bi bilo, če minister na ukvarjanje s kakovostjo ne bi čakal do leta 2021, temveč da bi že ta trenutek pričel delati na tem področju.

Ukvarjanje s pomanjkanjem zdravnikov je prioriteta

Zadeva, ki jo Šabeder ob prihodu na položaj ni mogel pustiti ob strani, je pomanjkanje družinskih zdravnikov v državi. Takoj ob prevzemu funkcije ministra se je moral soočiti z množičnimi odpovedmi družinskih zdravnikov, ki so s tem izražali nezadovoljstvo zaradi preobremenjenosti.

Prejšnji ministri za zdravje so s prelaganjem ukrepanja na tem področju pustili, da je problematika pomanjkanja zdravnikov dosegla vrelišče. Pri Pod črto smo namreč že v začetku leta 2015 – torej pred petimi leti – opozarjali na pomanjkanje zdravnikov in s tem tudi na negativne posledice za zdravje pacientov. Da bi dosegli strokovne standarde števila pacientov na posameznega zdravnika, bi že takrat pri nas potrebovali več kot 700 dodatnih družinskih zdravnikov.

Tudi Šabeder je prepričan, da je nujno zagotoviti, da bo število družinskih zdravnikov v državi v prihodnosti naraščalo. To se lahko zgodi na dva načina – bodisi s povečanjem vpisnih mest na obeh medicinskih fakultetah v državi bodisi z uvozom zdravnikov iz tujine.

Kar zadeva delovanje domačih medicinskih fakultet, Šabeder opozarja, da sta obe fakulteti v preteklih letih močno zmanjšali vpis. Za prihodnje leto je medicinska fakulteta v Ljubljani razpisala 150 mest, mariborska pa 86 mest. Še v letu 2011/12 je po ministrovem opažanju le ljubljanska fakulteta razpisala 220 vpisnih mest. Ministrstvo si po besedah Šabedra v sodelovanju z dekanoma obeh fakultet, rektorjema univerz in ministrstvom za visoko šolstvo prizadeva za povečanje vpisa za 50 mest na leto – 30 na ljubljanski fakulteti in 20 na mariborski. »Zanimanje za študij medicine je še kar izjemno veliko. Pravzaprav dve tretjini vpisanih na koncu ostane pred vrati teh fakultet. In to so dobri maturanti,« poudarja Šabeder.

Druga možnost povečevanja števila zdravnikov je uvoz iz tretjih držav. Zaradi relativno nizkih plač zdravnikov pri nas v primerjavi z ostalimi članicami EU prihajajo v Slovenijo večinoma zdravniki iz držav bivše Jugoslavije. Tu pa se je pojavila težava z jezikom, pove Šabeder. Zdravniki morajo v znanju slovenskega jezika doseči stopnjo C1. Ministrstvo si skupaj z zdravniško zbornico in filozofsko fakulteto prizadeva, da bi zahtevano znanje jezika spustili na stopnjo B2. Takšno znanje jezika zahtevajo tudi v Nemčiji, in znižanje zahtevanega znanja po oceni stroke ne bo vplivalo na kakovost zdravstvene obravnave, poudarja minister.

Na področju družinske medicine obstaja še težava, da se diplomanti vedno manj odločajo za specializacije iz tega področja. Vzrok za to je po mnenju Šabedra preobremenjenost družinskih zdravnikov, negativna medijska kampanja in splošne težave v primarnem zdravstvu. »Moramo dvigniti zanimivost poklica. To pa lahko naredimo z zmanjšanjem obremenitev zdravnikov, tudi administrativnih, boljšimi pogoji dela in boljšimi plačami. To slednje je vedno na mizi, pred tem si ne moremo zatiskati oči,« pove Šabeder.

Ministrstvo zato družinskim zdravnikom že odpravlja administrativna bremena in tistim, ki imajo vpisanih več pacientov, daje večjo plačo. Določeni zdravniki sicer ne želijo višjih plačil, temveč delovne razbremenitve. »Vendar jaz nimam čarobne palčke, da bi lahko danes pripeljal več zdravnikov in zmanjšal obremenitve. Na srednji in dolgi rok pa z vsemi spremembami, ki jih delamo, lahko naredimo okolje družinskih zdravnikov bolj atraktivno, da se bo več mladih odločilo za področje družinske medicine,« jim odgovarja minister.

Pozitivne učinke ukrepov bi lahko pričakovali že v prihodnjih letih, je prepričan Šabeder. Nekateri zdravniki bi lahko do pomembnih razbremenitev prišli že v naslednjih treh ali štirih letih. Pri bolj kritičnih pa lahko do razbremenitev pride šele po petih ali več letih.

Odgovore od odgovornih terjamo z vašo pomočjo. Podprite naše delo v 2020!

Foto: Lenart J Kučić/Pod črto

Kljub pomanjkanju zdravnikov se da pomembno znižati čakalne dobe

Pomanjkanje zdravnikov v Sloveniji je povezano tudi s čakalnimi dobami. V Sloveniji so te na nekaterih področjih nedopustno dolge. Ministrstvo je identificiralo pet področij, kjer so te najdaljše: ortopedija, dermatologija, kardiologija, revmatologija in nevrologija.

Čeprav pomanjkanje zdravnikov tu igra vlogo, lahko z drugimi ukrepi čakalne dobe na teh področjih znižamo na še dovoljeno raven, je prepričan Šabeder. Trenutno se na ministrstvu ukvarjajo s pilotnim projektom zniževanja čakalnih dob na področju ortopedije. V okviru projekta so ugotavljali, kaj so najbolj pomembni vzroki za dolge čakalne dobe na tem področju.

Najpomembnejša razloga sta po pojasnilu ministra dva. Prva težava je, da družinski zdravniki k specialistom napotijo preveč tistih pacientov, ki specialista ne potrebujejo. Za kar 40 odstotkov pacientov namreč specialisti ugotovijo, da ne potrebujejo nadaljnje obravnave. Vzroka za takšne nepotrebne napotitve k specialistom sta po ministrovem mnenju dva. Prvi je preobremenjenost družinskih zdravnikov, ki paciente, namesto da bi se jim bolj posvetili sami, na preglede pošiljajo s specialistom. Drugi vzrok pa je pojav tako imenovane defenzivne medicine – ko družinski zdravniki zaradi varnosti pacienta napotijo na dodatne preglede, čeprav niso prepričani, da jih pacient res potrebuje.

Ministrstvo se bo s tem ozkim grlom spopadlo tako, da bo zagotovilo plačilo za dodatno popoldansko obratovanje nekaterih specialističnih ortopedskih ambulant v državi.

Drugo ozko grlo so omejene kapacitete za operacije. K temu problemu veliko pripomorejo tudi pacienti sami, opaža minister: »Kar 93 odstotkov pacientov želi točno določenega operaterja ali izvajalca. Če ste napoteni na operacijo, boste v krogu znancev, kolegov preveril, katerega zdravnika priporočajo. Nato boste izbrali enega izmed teh. Imamo pa izvajalce storitev, ki svojih programov operacij niti ne realizirajo.« Torej nekateri ortopedi le zaradi tega, ker delajo v manjših krajih in imajo posledično manj poznanstev, opravijo manj operacij, kot bi jih lahko.

Ministrstvo bo zato povečalo število operativnih dvoran in zagotovilo plačilo za najbolj zaželene kirurge za delo izven njihovega rednega delovnega časa. Po ministrovem mnenju lahko z opisanimi ukrepi nedopustno dolge čakalne dobe na področju ortopedije do leta 2024 celo izničimo. V naslednjem koraku pa bodo ukrepe skrajševanja čakalnih dob prenesli še na druga kritična področja v zdravstvu.

Zapostavljeno področje neenakosti v zdravstvu

Če ima minister Šabeder pri vprašanju splošnega pomanjkanja zdravnikov v Sloveniji in skrajševanju čakalnih dob pripravljene precej podrobne odgovore, kako se bo lotil problematike, so ti na področju zmanjševanja neenakosti v zdravstvu manj zadovoljivi.

Pri Pod črto smo leta 2017 na podlagi podatkov Nacionalnega inštituta za javno zdravje pripravili indeks zdravstvenega stanja prebivalcev Slovenije po slovenskih občinah. Naša preiskava je pokazala na velike regijske razlike zdravja prebivalcev v državi. Najbolj zdravi so prebivalci osrednje Slovenije, medtem ko je najslabše zdravstveno stanje prebivalcev v nekaterih prekmurskih občinah, na Koroškem, Dolenjskem, pa tudi na Štajerskem. Na splošno je zdravstveno stanje prebivalcev na vzhodu Slovenije slabše kot na zahodu države.

Kako se ministrstvo za zdravje spopada z neenakostjo v zdravju prebivalcev različnih delov Slovenije? Eden izmed problemov je spet pomanjkanje družinskih zdravnikov. Teh je v nekaterih delih Slovenije še precej manj od povprečja. To pa pomeni še slabšo zdravstveno oskrbo prebivalcev teh delov Slovenije.

Tudi tega problema se minister Šabeder zaveda. Po njegovih besedah na takšnih področjih skupaj z župani in lokalno skupnostjo iščejo ukrepe, kot so zagotovitev občinskega stanovanja za simbolično najemnino, ureditev zaposlitve za partnerje zdravnikov, zagotovitev mesta za otroke v vrtcu. »Nekateri župani iz sredstev občine prenovijo ordinacije, kupijo kakšno dodatno medicinsko opremo. Zdravnikom poskušajo ponuditi čim boljšo opremo. Vendar je zanimanje v določenih regijah še vedno relativno majhno,« priznava Šabeder.

Neenakost pri dostopnosti do družinskih zdravnikov se po opažanju ministra zmanjšuje, a ne dovolj hitro. Prav tako pa ministrstvo ne spremlja učinkovitosti ukrepov za privabljanje zdravnikov v bolj odročne kraje. Takšno spremljanje bi bilo smiselno, se strinja Šabeder – a zaenkrat ne more napovedati, kdaj ga bodo uvedli.

Tudi ostalih področij neenakosti v zdravstvu ministrstvo ne spremlja podrobneje. V sodelovanju z drugimi inštitucijami sicer izvajajo vrsto preventivnih programov: od presejalnih programov za zgodnje odkrivanje raka do programov za zmanjševanje škode na področju prepovedanih drog, varne spolnosti, delavnic za zdrav način življenja, psihološkega svetovanja … Za te preventivne programe ministrstvo letno nameni nekaj več kot deset milijonov evrov, so nam naknadno sporočili z ministrstva.

Zemljevid splošnega zdravstvenega stanja v slovenskih občinah leta 2017. V rdeče obarvanih občinah je stanje slabše, v zelenih pa boljše.

Toda, kot gre razbrati iz odgovorov ministrstva, ministrstvo ne spremlja natančno, kako učinkoviti so ti programi na področjih, kjer je zdravje ljudi najslabše. Zato ne moremo oceniti, kako resno si ministrstvo dejansko prizadeva za zmanjšanje neenakosti v zdravstvu.

Sklep: ukvarjanje z akutnimi težavami, zapostavljanje resnih zdravstvenih izzivov

Kako oceniti odgovore ministra Šabedra na težave v zdravstvu, ki smo jih v preteklosti preiskovali pri Pod črto?

Pohvalno je, da minister napoveduje odločno in (relativno) hitro ukrepanje na področju poklicnih bolezni. Upajmo, da bo tokrat ministrstvu tudi dejansko uspelo urediti to problematiko. Pohvalno je tudi, da se je odločil zagristi v kislo jabolko problematike čakalnih dob in da se je ministrstvo tega problema kot kaže lotilo sistemsko z izvedbo resnih analiz in nato s pripravo smiselnih predlogov za njihovo skrajšanje. Z ukrepi na področju družinske medicine in obljubami dodatnih ukrepov v prihodnosti je uspel zajeziti tudi odpovedi zdravnikov družinske medicine, zaradi katerih bi lahko brez osebnega zdravnika ostalo več 10.000 prebivalcev Slovenije.

Drugače pa je s problematiko kakovosti v zdravstvu in zmanjševanja neenakosti v zdravstvu. Ti dve težavi za razliko od odpovedi družinskih zdravnikov, pa tudi reševanja čakalnih dob v zdravstvu, nista tako akutni – oziroma je minister zaradi njiju deležen precej manj pritiska javnosti.

In prav v tem je težava. Zdravniške napake so pacientom pogosto skrite. Tudi neenakost v zdravju je v javnosti zapostavljena tema, saj prizadenejo posledice neenakosti predvsem posameznike, ki imajo v javnosti že tako najmanj glasu. A tako zdravniške napake kot neenakost v zdravju imajo velik vpliv tako na splošno zdravje prebivalstva, kot tudi na področja, s katerimi se Šabeder ukvarja – na čakalne vrste in pomanjkanje družinskih zdravnikov.

Preberite prepis celotnega pogovora z Alešem Šabedrom

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #Aleš Šabeder #čakalne dobe #kakovost v zdravstvu #neenakost v zdravstvu #poklicne bolezni #pomanjkanje zdravnikov

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Zdravstvo

Zdravstveni sistem se v Sloveniji sooča z vse več očitki o korupciji, neučinkovitosti in nenamenski porabi sredstev. Analiziramo učinkovitost zdravstvenega sistema ter odkrivamo korupcijo in slabe poslovne prakse.

66 prispevkov

Epizoda 22: Širjenje okužb s koronavirusom, podatki in ranljive skupine

Podatki kažejo, da se v Sloveniji epidemija širi počasneje kot v Italiji. Toda vlado zdaj čakajo nova žarišča, predvsem v …

Tema: Podcast, Zdravstvo
Podcast,

Nove ocene gibanja okužb s koronavirusom

V zadnjih dneh se število vseh hospitaliziranih povečuje za osem odstotkov na dan. Rast okužb je torej precej počasnejša, kot …

Tema: Koronavirus, Zdravstvo
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno