Naslovnice časopisov. Prva novica na večernih televizijskih poročilih. Najbolj izpostavljeni deli spletnih strani spletnih medijev. Množica odzivov na socialnih omrežjih.

Takšno je poročanje medijev in reakcija bralcev, poslušalcev in gledalcev, ko policisti potrkajo na vrata znanemu politiku ali gospodarstveniku oziroma ko v javnost pricurlja kakšen dokument iz policijskih preiskav proti njim. Za nekaj dni so hišne preiskave glavna tema poročanja medijev, osumljenci pa pogosto gostujejo v raznih informativnih oddajah in gledalce bolj ali manj uspešno prepričujejo v svojo nedolžnost.

Nato pa občinstvo čaka. In čaka. Tako čakanje se zavleče v mesece, nato v leta. Nič se ne zgodi. Sodni epilogi sledijo – če sploh sledijo – ko preteče pet do deset let. Včasih v vmesnem času tožilstvo potihoma odstopi od pregona. Ali pa zadeva zastara.

Policija in tožilstvo sta v preteklih letih sicer uspela zabeležiti nekaj pomembnih zmag. V zaporu so še pred desetletjem nedotakljivi gospodarstveniki, kot so Hilda Tovšak, Boško Šrot, od pred kratkim tudi Igor Bavčar. Zdi pa se, da so organi odkrivanja in pregona manj uspešni, ko preganjajo politike. Zadeva Patria, v kateri so preganjali Janeza Janšo, je padla na ustavnem sodišču. Postopki proti županom Borisu Popoviču, Francu Kanglerju in Zoranu Jankoviću se bodisi ustavijo, bodisi zastarajo, bodisi se vlečejo leta.

Tudi pri Pod črto smo v zadnjih letih opisali več kazenskih postopkov proti bogatim in/ali vplivnim Slovencem, ki delijo podobno usodo. Opisali smo primere postopkov proti Zoranu Jankoviću, ki jih je policija začela preiskovati pred petimi, šestimi ali sedmimi leti, epiloga pa še ni na obzorju. Pisali smo o primerih ljubljanskega »kralja betona« Roka Furlana, ki je bil v zadnjih 20 letih že devetkrat ovaden, a ni še niti ena zadeva prišla do sodišča. Kar v sedmih primerih pa je tožilstvo bodisi odstopilo od pregona bodisi je zadeva zastarala. Pisali smo tudi o kazenskih postopkih v primeru zlorab evropskih sredstev, ki se vlečejo leta in leta.

Zdaj nas zanima sistemski pogled na zadevo. Zakaj policija, tožilstvo in sodišča potrebujejo pet, šest, deset let, da posamezen primer pripeljejo od policijske preiskave do pravnomočno končanega sojenja – pa naj bo sodba obsodilna ali oprostilna? Kakšno sporočilo takšni postopki pošiljajo državljanom? Ali lahko verjamemo v zaščito pravne države, ko pa se zdi, da obstaja pravna država dveh hitrosti?

V iskanje teh odgovorov smo se podali v drugi polovici letošnjega leta. Govorili smo z generalnim državnim tožilcem, predsednikom vrhovnega sodišča in državnim sekretarjem na ministrstvu za pravosodje. Skozi pogovore in preučitev dokumentacije smo ugotovili, kje se skrivajo glavne pomanjkljivosti v kazenskih postopkih proti močnim, bogatim in vplivnim.

Prva ovira: počasne policijske preiskave

Vsak pregon kaznivega dejanja se začne s tako imenovanim predkazenskim postopkom. V predkazenskem postopku policija zbira informacije za odkritje storilca kaznivega dejanja in dokaze proti storilcu. Na primer, pridobiva forenzične dokaze, izpiske bančnega prometa, govori z morebitnimi pričami. Predkazenski postopek je tajen, saj bi lahko storilci kaznivega dejanja, če bi vedeli za preiskavo proti njim, poskusili uničiti dokaze ali vplivati na priče.

Policijo v predkazenskem postopku po zakonu usmerja tožilstvo. Če nato policija v predkazenskem postopku zbere dovolj dokazov, poda tožilstvo ovadbo proti storilcu.

V primerih kriminala belih ovratnikov, zahtevnega gospodarskega kriminala, pa tudi pri postopkih, v katerih so vpleteni politiki, policijske preiskave glede na zahtevnost primera pogosto trajajo nerazumno dolgo.

Eden izmed takšnih je razvpit primer Farmacevtka – kazenski postopek, v katerem je tožilstvo ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću očitalo, da je v zameno za spolne usluge eni izmed farmacevtk v občinskem podjetju Lekarna Ljubljana uredil zaposlitev za nedoločen čas. Policija je do obremenjujočih dokazov v tem primeru prišla s prisluškovanjem Jankovićevim telefonskim pogovorom. Prisluškovanje se je končalo oktobra 2014. Nato pa je policija za vložitev kazenske ovadbe na specializirano državno tožilstvo potrebovala kar dve leti. Vložila jo je šele septembra 2016.

Dejanskega preiskovalnega dela je bilo relativno malo – policisti so zaslišali štiri osebe in, sodeč po policijski ovadbi, izvedli dve hišni preiskavi. Ti hišni preiskavi sta bili opravljeni šele decembra 2015 – torej več kot leto dni po koncu prisluškovanja Jankovićevim pogovorom. Epilog zadeve Farmacevtka je znan – sodišče je zaradi počasnega dela policije in tožilstva odredilo uničenje glavnega dokaza – prisluhov Zoranu Jankoviću.

Tudi ostal postopke proti Jankoviću oziroma njegovima sinovoma je policija preiskovala precej časa. Davčna uprava je v primeru poslovanja družinskega podjetja Jankovićevih, Electe, posredovala dve ovadbi zaradi suma utaje davka. Oba primera sta bila relativno enostavna, temeljila pa sta na ugotovitvah davčnega pregleda davčnih inšpektorjev. Za preiskavo enega izmed obeh primerov je nacionalni preiskovalni urad (NPU) potreboval devet mesecev, za drugega skoraj dve leti. Obe ovadbi je NPU tožilstvu nato predal leta 2014.

Zakaj policijske preiskave v nekaterih primerih trajajo nerazumno dolgo? Res je, da nekatere policijske preiskave trajajo daljše obdobje, je za Pod črto povedal generalni državni tožilec Drago Šketa. Preiskovanje policije po zakonu usmerjajo tožilci. Toda v nekaterih primerih se je policija z določenimi primeri začela ukvarjati šele šest, osem ali celo devet mesecev po prijavi suma kaznivega dejanja. Temu naj bi botrovala kadrovska stiska na policiji.

Darko Stare, državni sekretar na pravosodnem ministrstvu, se s tem argumentom tožilstva ne strinja. Razlog za počasnost je v premalo skrbnem in profesionalnem delu policistov in tožilcev, meni Stare. »To je naša tipična mentaliteta, vedno najdemo razlog izven sebe, zato da nekaj upravičimo, kar bi načeloma lahko naredili, če bi bila volja, ustrezna organizacija in bolj profesionalen odnos,« je prepričan Stare.

Tožilec ima po zakonu pravico in dolžnost, da usmerja preiskovanje policije. In če bi tožilci preiskovanje policije usmerjali bolj aktivno in učinkovito, bi lahko policija bistveno hitreje zaključila preiskavo, pojasni Stare.

Kot primer dobre prakse Stare izpostavi Avstrijo. Pri kompleksnih zadevah s področja gospodarskega kriminala je težava, da ima policija pogosto na voljo preveč informacij. Tako je bilo tudi pri pregonu odgovornih za zlom avstrijske Hypo banke. V tej zadevi je avstrijska policija ob pomoči tožilstva zbrala informacije o nekaj ključnih kaznivih dejanjih in te uspešno preiskala. Nato pa je bilo veliko lažje preganjati še ostale, razloži Stare.

Druga ovira: zavržbe ovadb z dvomljivimi razlogi

Ko tožilstvo od policije dobi kazensko ovadbo, se lahko odloči, ali bo sprožilo kazenski postopek ali bo zadevo zavrglo. Vendar pa smo bili v preteklosti priča več spornim odločitvam tožilstva.

Prva, ki smo jo obravnavali na Pod črto, je primer nekdanjega šefa protikorupcijske komisije Draga Kosa. Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je leta 2013 Kosa ovadila zaradi suma zlorabe položaja (takrat je Kosa na vrhu KPK že zamenjal Goran Klemenčič). Kos naj bi namreč dvema uslužbencema komisije leta 2010 odobril delo za zasebno podjetje v Srbiji na stroške KPK. Prav tako jima je odobril neplačan dopust za delo s srbskim podjetjem. S tem naj bi Kos oškodoval proračun za okoli 11.000 evrov. Tožilka Petra Vugrinec je ovadbo leta 2015 zavrgla z argumenti, ki so po naših ugotovitvah temeljili na neresničnih dejstvih.

Podoben je tudi primer ovadbe proti »ljubljanskemu kralju betona« Roku Furlanu, ki je imel do pred nekaj leti v lasti več podjetij z več desetmilijonskim prometom. Davčna uprava je na podlagi svoje preiskave leta 2013 tožilstvu ovadila Furlana in njegovo podjetje Sector Estate zaradi domnevne utaje 860.000 evrov davka na dodano vrednost. Davek je Furlan po ugotovitvah davčne uprave utajil z domnevno fiktivni posli z zemljišči. Čeprav je odločitev davčne uprave pravnomočna, je tožilka Petra Ferdin menila, da v tem primeru ni na voljo dovolj dokazov za fiktivnost posla z zemljišči.

Glavna težava v takšnih primerih je, da lahko posamezen tožilec glede na zakonodajo povsem samostojno odloča, ali bo domnevnega storilca kaznivega dejanja preganjal ali pa bo zavrgel ovadbo. Tak sistem velja od leta 2011, ko je takratna vlada Boruta Pahorja sprejela ureditev samostojne odločitve tožilca, razloži Darko Stare s pravosodnega ministrstva.

Na deklaratorni ravni je popolna samostojnost odločanja tožilca idealna rešitev. S tem se izniči pritiske na delo tožilca. Toda takšna rešitev bi delovala le v primeru idealnega tožilca, pove Stare. Tožilci pa so le ljudje, ki se lahko tudi motijo. Zato po mnenju Stareta ni primerno, da le ena oseba odloča o zavržbi ali nadaljevanju kazenskega pregona. Posamezen tožilec je lahko v neki zadevi strokovno nekompetenten, premalo izkušen ali pa naredi človeško napako. Zato lahko z odstopom od pregona omogoči, da storilec ni kaznovan, poudarja Stare.

Sistem odločanja o pregonu ni bil vedno tak. Do spremembe omenjene zakonodaje leta 2011 je lahko ovaditelj oziroma žrtev kaznivega dejanja v primeru odstopa tožilstva od pregona pri vodji tožilstva vložil nadzorstveno pritožbo, pojasni Stare. Nato pa je vodja tožilstva odločil, ali je tožilec morda naredil napako in ali naj se pregon nadaljuje. Po letu 2011 pa se je nadzorstvena pritožba zreducirala izključno na pospeševanje dela tožilcev. V okviru nadzora lahko vodja posameznega tožilstva tako preuči le, ali tožilec dela dovolj hitro – ne pa tudi, ali sprejema pravilne odločitve.

Pravosodno ministrstvo je zato v noveli zakona o kazenskem postopku lani predlagalo, da bi morali tožilci pred zavržbo primera o tem obvestiti tako imenovane kvalificirane ovaditelje. Če bi ovadbo podala KPK, finančna uprava, inšpekcija ali drugi državni organi, ki nadzorujejo delovanje nekega področja, tožilec pa bi primer zavrgel, bi moral ta tožilec pred zavržbo tak organ obvestiti o svoji nameri in našteti argumente za zavržbo. Organ pa bi lahko nato tožilstvu predlagal dodatne argumente za nadaljevanje postopka. Za kazniva dejanja, za katera je zagrožena zaporna kazen višja od petih let, pa bi moral tožilec obvestiti ovaditelje in jim dati možnost odgovora, ne glede na to, ali je ovadbo podal državni organ ali kdo drug.

Tožilci so temu predlogu pravosodnega ministrstva nasprotovali. Po njihovem mnenju je bil predlog znak nezaupanja v delo državnih tožilcev.

Novela zakona o kazenskem postopku, ki je vsebovala to določbo, je bila letos v parlamentu najprej sprejeta, nato pa je državni svet izglasoval veto nanjo. Ministrstvu nato ni uspelo zbrati potrebnih 46 glasov poslancev za uveljavitev novele. Predlog ministrstva je tako padel v vodo.

Generalni državni tožilec Drago Šketa je v pogovoru za Pod črto sicer poudaril, da morajo od letošnjega leta tožilci v nekaterih zadevah vendarle dobiti dovoljenje vodje tožilstva, preden zavržejo pregon proti osumljencu. Toda: posamezno tožilstvo – v Sloveniji imamo 11 okrožnih tožilcev in specializirano državno tožilstvo – lahko samo odloči, za katera kazniva dejanja mora tožilec pred zavržbo pregona pridobiti dovoljenje vodje. Ponavadi so to tiste zadeve, ki so na področju posameznega tožilstva posebej problematične. Na primer, nelegalni prehodi meje na območjih tožilstev ob meji s Hrvaško ali kršitev pravic delavcev na območjih z veliko stečaji podjetij.

A takšen sistem se pravosodnemu ministrstvu ne zdi primeren. »Smo mala država in pred zakonom naj bi bili vsi enaki,« poudarja Darko Stare. Nesmiselno se mu zdi, da bi na nekaterih tožilstvih zadeve obravnavali drugače kot na drugih.

Tretja ovira: počasno delo tožilcev

Če se tožilec odloči za pregon osumljenca, vloži bodisi zahtevo za sodno preiskavo bodisi neposredno obtožnico. S tem se konča predkazenski postopek in začne kazenski postopek proti osumljencu.

Tožilci bi morali glede na interna pravila ustrezen akt vložiti v 90 dneh po prejemu policijske ovadbe. V precej primerih postopkov proti politikom in poslovnežem pa si tožilci za vložitev zahteve za sodno preiskavo ali obtožnice vzamejo več časa. Oziroma – precej več časa.

Poglejmo že opisan primer Farmacevtka. Policija je ovadbo proti Jankoviću posredovala sredi septembra lani. Sodišče pa je zahtevo za sodno preiskavo v tem relativno enostavnem primeru dobilo šele sredi aprila letos – torej sedem mesecev po policijski ovadbi. Sodišče je nato, kot rečeno, zaradi počasnosti dela tožilstva uničilo dokaze proti Jankoviću. Tožilstvo pa je v poročilu o primeru zapisalo, da je bila tožilka, ki preganja Jankovića, preobremenjena in je zato zahtevo za preiskavo vložila precej po preteku 90-dnevnega roka.

V nekaterih primerih so tožilci za odločitev o pregonu potrebovali celo več let. Policija je ovadbo proti Roku Furlanu zaradi suma utaje okoli milijona evrov davkov pri uvozu motornih vozil v Slovenijo tožilstvu posredovala junija 1999. Tožilstvo je nato zahtevo za preiskavo vložilo šele decembra 2001 – torej dve leti in pol po ovadbi. Primer je nato leta 2005 zastaral. Rok Furlan je bil več kot 10 let pozneje osumljen tudi utaje več kot 600.000 evrov davka pri uvozu jaht v Slovenijo. Policija je tožilstvu ovadbo posredovala oktobra 2012, tožilstvo pa je zahtevo za sodno preiskavo vložilo v petih mesecih – marca 2013. Letos je sodišče v tem primeru proti Furlanu in še sedmim drugim osebam vložilo obtožnico. Kot kaže, lahko tožilstvo, če tako želi, tudi relativno zapletene primere mednarodne utaje davkov sprocesira relativno hitro.

Dolgotrajni sodni postopki, katerim botruje tudi počasno delo tožilcev, so po mnenju državnega sekretarja Darka Stareta nedopustni. »Vzbujajo vtis, da so organi odkrivanja in pregona nekompetentni in neprofesionalni,« poudarja Stare. V smislu zagotavljanja pravičnega kazenskega postopka, tudi z vidika zadoščenja žrtvam, je pričakovati, da bodo tožilci svoj posel opravili v najkrajšem možnem času.

Šef tožilcev Drago Šketa pa očitek o počasnem delu tožilcev »kategorično zavrača«. Kot poudarja, so tožilci edini, ki imajo predpisan rok za sprejem tožilske odločitve – to je že omenjenih 90 dni. Ta rok pa se lahko izjemoma podaljša, pove Šketa. »V bistvu vem za vsakega državnega tožilca posebej, v koliko primerih je presegel rok 90 dni. In teh primerov je zelo malo. Številka ni skrb vzbujajoča. Je pa moja tendenca, da se ti roki čim bolj skrajšajo,« dodaja Šketa.

Tožilstvo je v preteklosti javno tudi večkrat poudarilo, da so kadrovsko podhranjeni, kar jim otežuje učinkovito delovanje. Pred časom so imeli po besedah Škete zasedenih manj kot 70 odstotkov predvidenih delovnih mest na tožilstvih. Zdaj so dosegli 83-odstotno zasedenost. »Preveč se manipulira s številko, da ima Slovenija preveč tožilcev. Ker če pogledamo [skupno število tožilcev] in število strokovnega osebja [na tožilstvih], pridemo pod evropsko povprečje. Potrebujemo več strokovnega osebja,« je Šketa povedal za Pod črto.

Darko Stare s pravosodnega ministrstva se s Šketo ne strinja. Po podatkih Sveta Evrope je imela Slovenija v letu 2014 (zadnji primerljivi podatki) 9,4 tožilca na 100.000 prebivalcev. Povprečje v državah Sveta Evrope je znašalo 11,3, mediana pa 10,4 tožilca na 100.000 prebivalcev. Torej Slovenija ne zaostaja bistveno za drugimi državami.

Podobno je razmerje strokovnega osebja na tožilstvih. V Sloveniji znaša 1,4 osebe na posameznega tožilca. Povprečje v državah Sveta Evrope znaša 1,5, mediana pa 1,3. Slovenija ima tako več strokovnega osebja na posameznega tožilca kot večina držav Sveta Evrope.

Še bolj smiselna je primerjava z Avstrijo, pove Stare. Avstrijski tožilec na leto sprejme 400 tožilskih odločitev, slovenski okoli 200. »V Avstriji tožilci naredijo dvakrat več, pa imajo primerljivo pravno ureditev [s Slovenijo],« poudari Stare. Po podatkih Sveta Evrope ima Avstrija v primerjavi s Slovenijo več kot dvakrat manj tožilcev na 100.000 prebivalcev – le štiri – in le eno strokovno osebo na posameznega tožilca (v Sloveniji, kot rečeno, 1,4 strokovne osebe na tožilca). Po drugi strani so avstrijski tožilci bolj obremenjeni – v letu 2014 so slovenski tožilci v reševanje dobili 4,2 primera na 100 prebivalcev, avstrijski pa kar 6,14 primera na 100 prebivalcev v državi.

V Avstriji hitrejše delo tožilcev dosežejo tudi z združevanjem pregonov proti posamezni osebi. Ko te v Avstriji nekdo ovadi, mora tožilec, ki je zadevo dobil v roke, pogledati, ali te zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja že obravnava kak drug tožilec. Če te, mora zadevo takoj odstopiti temu tožilcu, razloži Darko Stare: »Sistemsko to pomeni, da se tožilec, ki dobi ovadbo, potrudi zadevo čim hitreje sprocesirati, ker če je ne bo, se mu bo kup ovadb večal.« Obenem hitreje reši zadevo, saj zaradi predhodnega obravnavanja istega storilca ve več o njem. Na koncu je tudi predlagana kazen za storilca ustreznejša, saj lahko tožilec upošteva vsa storjena kazniva dejanja te osebe.

V Sloveniji so stvari drugače zastavljene. Na ministrstvu za pravosodje so odkrili primer osebe, ki jo je v istem časovnem obdobju obravnavalo štiri ali pet tožilcev istega tožilstva – ti tožilci pa niso vedeli, da se z istim storilcem ukvarjajo tudi njihovi kolegi. Raziskovanja tega problema se je Darko Stare sicer lotil, ko je po televiziji slišal novico o osebi, ki je po katastrofalnih posledicah žleda leta 2014 kupovala lomljen les. Ta oseba je posamezne prodajalce lesa ogoljufala za nekaj 10.000 evrov. Storilcu so sodili za vsako goljufijo posebej in na vsakem sojenju je dobil pogojno obsodbo, namesto da bi tožilci postopke združili in goljufa zaradi ponavljajočih goljufij poslali v zapor.

V lanski noveli ZKP je ministrstvo zato določilo nujno združevanje postopkov na tožilstvih. Toda, kot rečeno, novele poslanci na koncu niso sprejeli.

Nadzor nad delom organov odkrivanja in pregona ter sodišči je pri Pod črto zvezda stalnica. Z njim bomo nadaljevali tudi v prihodnjem letu. Podprite naše delo v 2018 z donacijo.

Četrta ovira: dolgotrajne sodne preiskave

Točka, na kateri se postopki najbolj zavlečejo, pa so sodne preiskave.

Kot rečeno se lahko tožilec, če je policija zbrala dovolj dokazov in indicev za utemeljenost suma kaznivega dejanja, odloči za bodisi vložitev neposredne obtožnice proti domnevnemu storilcu bodisi za vložitev zahteve za sodno preiskavo.

Sodna preiskava je v slovenskem kazenskem pravu namenjena zbiranju dodatnih dokazov pri sumu hujših kaznivih dejanj z zagroženo kaznijo več kot tri leta zapora. Tožilec sodno preiskavo zahteva, če meni, da nima dovolj dokazov za vložitev neposredne obtožnice. Pred izdajo sklepa o sodni preiskavi sodnik zasliši osumljenca, v preiskavi pa na predlog tožilca ali osumljenca tudi morebitne priče. Sodnik lahko postavi tudi sodnega izvedenca iz nekega področja.

Tožilec se po koncu sodne preiskave nato odloči, ali bo proti osumljencu podal obtožnico, ki je nato temelj za dejansko sojenje na glavni obravnavi, ali pa bo od primera odstopil.

V teoriji se institut sodne preiskave zdi uporaben. V preiskavi naj bi se pod nadzorom neodvisne osebe – sodnika – zbralo dokaze v prid in škodo osumljenca. V praksi pa so se sodne preiskave izkazale za glavnega zaviralca kazenskih postopkov v primeru gospodarskega kriminala, kriminala belih ovratnikov in korupcije.

Poglejmo le primere ki tečejo proti Zoranu Jankoviću. V primeru delnic Mercatorja sta po policijski ovadbi sodeč Damijan in Jure Janković Zoranu Jankoviću leta 2004 omogočila »parkiranje« delnic Mercatorja pri podjetju Electa inženiring. Pri prodaji delnic dve leti kasneje naj bi se Zoran Janković izognil plačilu dobrih 103.000 evrov davka. Janković namreč dobička od prodaje delnic, ki ga je na svoj račun dobil kot vračilo posojila, ni prijavil davčni upravi.

Specializirano državno tožilstvo je zahtevo za sodno preiskavo v tem primeru na sodišče poslalo decembra 2015. Sodišče je sklep o sodni preiskavi izdalo maja 2016. Danes – torej dve leti po vložitvi zahteve – sodna preiskava še ni končana.

Podobno se godi kazenskemu postopku v zvezi z gradnjo Stožic. Po policijski ovadbi sodeč naj bi Zoran Janković nekdanjega direktorja ljubljanskega javnega podjetja Energetika Ljubljana Hrvoja Draškovića v letih 2010 in 2011 napeljal, da je od gradbinca Stožic, podjetja Grep, po nepotrebnem in za nekajkrat višjo ceno od tržne odkupil prostor za centralno hladilno strojnico v Športnem parku Stožice. S kupnino v višini dobre tri milijone evrov naj bi Grep dobil potrebna sredstva za gradnjo Stožic. Grep se je takrat namreč znašel v finančnih težavah. Kot plačilo za ureditev posla naj bi Grep podjetju Baza Dante, uradno kot posojilo, avgusta 2011 nakazal 500.000 evrov. Večino teh sredstev je Baza Dante nakazala družbi Electa, prek asignacije pa je bila prejemnik denarja družba KLM naložbe v večinski lasti Zorana Jankovića. Dobrih 100.000 evrov je po ugotovitvah policije končalo na osebnem tekočem računu Zorana Jankovića.

Tožilstvo je v tem primeru zahtevo za sodno preiskavo vložilo maja 2015. Sodišče je sklep o sodni preiskavi izdalo junija 2016. Novembra lani je nato sodišče ugodilo pritožbi na sklep o uvedbi preiskave, ga razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje preiskovalni sodnici. Enaintridesetega maja letos pa je sodišče izdalo nov sklep o uvedbi sodne preiskave. Preiskava tako dve leti in pol po vložitvi zahteve zanjo še poteka.

Na Pod črto smo opisali tudi dolgotrajen postopek proti Roku Furlanu in še sedmim obtoženim zaradi suma utaje davka pri uvozu bark. Furlan in ostali naj bi med letoma 2005 in 2007 z navajanjem lažnih podatkov pri uvozu šestih plovil v Slovenijo utajili za več kot 600.000 evrov davka na dodano vrednost.

Zahtevo za sodno preiskavo v tem primeru je tožilstvo sodišču poslalo že marca 2013. Sodišče je sklep izdalo šele novembra 2015. Tožilstvo je nato obtožnico v primeru vložilo šele julija letos. Od zahteve za preiskavo do obtožnice so tako minila več kot štiri leta.

Zakaj sodne preiskave trajajo toliko časa? Najprej mora sodnik po zakonu še pred izdajo sklepa o sodni preiskavi zaslišati osumljence. Nato se lahko osumljenci na izdajo sklepa pritožijo. Če pritožbo okrožno sodišče zavrne, se lahko pritožijo še enkrat – na višje sodišče. Zaradi nuje zaslišanja osumljencev, ki se lahko temu tudi izmikajo, in kar dveh možnosti za pritožbo, se že postopek do pravnomočnosti sklepa o preiskavi lahko zavleče za leto ali celo dve. Šele nato se začne dejanska preiskava.

Sodna preiskava obenem podvaja delo organov. Na primer: priča nekega kaznivega dejanja v policijski preiskavi najprej govori s policijo. Nato jo v sodni preiskavi v istem primeru zasliši preiskovalni sodnik. Nato pa mora na glavni sodni obravnavi pričati še tretjič. Tako mora ena oseba v kazenskem postopku trikrat povedati isto stvar.

Zakaj se torej tožilci odločajo za vlaganje zahtev za zamudne sodne preiskave, namesto da bi na sodišče vložili neposredno obtožnico in tako pohitrili zadeve?

Šef tožilstva Drago Šketa se zaveda dolgotrajnosti sodnih preiskav. Toda pri občutljivih zadevah, kot so procesi proti vidnim politikom, želijo tožilci po besedah Škete sodno preiskavo izkoristiti za pridobitev trdnih dokazov proti osumljencu. Lahko se namreč zgodi, da priča policiji pove eno, v sodnem postopku pa spremeni svoje pričanje. Sodišče obtoženca ne sme obsoditi na podlagi izjave priče na policiji. Izjava priče v sodni preiskavi pa je v sodnem postopku veljavna.

Darko Stare s pravosodnega ministrstva je do tožilske prakse avtomatskega vlaganja zahtev za sodne preiskave v primeru bogatih in vplivnih kritičen. Takšno delovanje tožilcev je »milo rečeno ziheraško, bolj strokovno rečeno pa neprofesionalno,« meni Stare. Tožilci bi lahko namreč te dokaze precej hitreje pridobili s tako imenovanimi posameznimi preiskovalnimi dejanji (PPD-ji).

Posamezna preiskovalna dejanja tožilcu omogočajo, da že v času policijske preiskave priče in osumljence zasliši pred preiskovalnim sodnikom. Za takšno zaslišanje tožilec ne potrebuje sklepa sodišča. Tako se izogne leto ali dve trajajočemu odločanju o zahtevi za sodno preiskavo. Zaslišanje v okviru PPD-ja ima na sojenju enako veljavo, kot če bi bilo izvedeno v okviru sodne preiskave.

Tožilci so si nekoliko nejasne določbe zakona o kazenskem postopku do zdaj interpretirali na način, da lahko v nekem postopku opravijo le eno posamezno preiskovalno dejanje. Če jih je potrebnih več – na primer zaslišanje osumljenca in priče – pa morajo vložiti zahtevo za sodno preiskavo. Pravosodno ministrstvo je zato v zadnji noveli zakona izrecno zapisalo, da lahko tožilci v posameznem primeru uporabijo več PPD-jev.

A tožilci so tej določbi v predlagani noveli nasprotovali. Med drugim so v pripombah na spremembo zakona zapisali, da »za tako preureditev postopka ni nobene razumne podlage v obstoječi praksi«. Poudarjali so tudi, da bi bile z uporabo PPD-jev osumljencem preveč omejene pravice v kazenskem postopku. Kot že rečeno, novele zakona državni zbor na koncu ni sprejel.

Darko Stare se z argumentacijo tožilcev ne strinja. Edini razlog za nasprotovanje spremembi zakona je premajhna zavzetost tožilcev, pove Stare. Pozicija tožilca je v trenutnem kazenskem postopku udobna. Najprej čaka na policijsko ovadbo, in v tem delu postopek vodi policija. Nato vloži zahtevo za sodno preiskavo, s čimer prične postopek voditi sodišče. Tožilec pa spet le čaka, da bo sodnik opravil svoje delo – vabil obtožence in priče na zaslišanja, izdajal sklepe, postavljal izvedence. V primeru uporabe PPD-jev pa mora vso to delo opravljati tožilec.

Kdo ima prav – tožilstvo ali pravosodno ministrstvo? Za to mnenje smo vprašali predsednika vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča. Sodniki so namreč tisti, ki morajo skrbeti za pravičnost kazenskega postopka.

Florjančič razume tožilce, ki v javno izpostavljenih primerih vlagajo zahteve za sodno preiskavo, »saj se verjetno hočejo izogniti očitkom, da so prenagljeno vložili obtožnico«. Po drugi strani pa se Florjančič zaveda tudi dolgotrajnosti sodnih preiskav – še posebno v primerih, ko gre za več obdolžencev ali zahtevnejše zadeve, v kateri je treba zaslišati več prič ali postaviti sodne izvedence.

Rešitev v obliki uporabe PPD-jev, ki jo predlaga pravosodno ministrstvo, se zdi predsedniku vrhovnega sodišča zato smiselna. Tožilci bi se lahko s tem osredotočili na nekaj najpomembnejših dokazov o krivdi in nato na podlagi teh dokazov vložili obtožnico. »PPD bi v tem primeru odtehtal nepotreben tek v prazno, ko se izda sklep o zahtevi za preiskavo, pritožba na to, potem lahko pride do razveljavitve sklepa in tako dalje,« je prepričan Florjančič. Poudarja še, da uporaba PPD-jev, kot jo predlaga pravosodno ministrstvo, v nasprotju z mnenjem tožilcev ne predstavlja nobene grožnje pravicam osumljencev v postopkih.

Je torej izvajanje »polnih« sodnih preiskav sploh še smiselno? Ni skrivnost, da je končni cilj pravosodnega ministrstva uvedba tako imenovane policijsko-tožilske preiskave. V okviru takšne preiskave lahko dokaze, ki nato veljajo tudi na glavni obravnavi – na primer izjave prič – pridobiva tožilstvo brez navzočnosti preiskovalnega sodnika. Sodnik pa odloča le še o posegih v temeljne človekove pravice, kot je na primer pripor osumljenca. Večja uporaba PPD-jev je zato le vmesni korak do te rešitve.

Na pravosodnem ministrstvu so se za ta vmesni korak odločili, ker želijo, da je prehod na policijsko-tožilsko preiskav postopen. Tak postopen prehod bi lahko še prav čas pokazal pomanjkljivosti, ki bi nastale pri uvajanju novega sistema.

Tudi predsednik vrhovnega sodišča Florjančič se strinja, da bi bila »preiskava bolj smiselna v rokah tožilca«. Torej, da tožilec samostojno zbira dokaze, s katerimi bo nato na glavni obravnavi poskušal dokazati krivdo osumljenca. O veljavnosti teh dokazov pa nato sodnik odloča le na glavni obravnavi, pojasni Florjančič.

Ministrstvo je dodaten korak v smer policijsko-tožilske preiskave naredilo tudi s predlogom v noveli ZKP za videozaslišanja osumljencev in prič na policijski postaji. Zaslišanja na policiji ali tožilstvu brez prisotnosti preiskovalnega sodnika bi bila tako veljaven dokaz tudi na sojenju, če bi bila slikovno posneta. Snemanja se ne bi smelo opraviti, če osumljenec ali priča s tem ne bi soglašala.

Tožilstvo – pa tudi del strokovne pravne javnosti – se je tej spremembi zakona prav tako uprlo. Ker na videozaslišanju prič ne bi bil nujno prisoten zagovornik osumljenca, bi imele takšne izpovedi prič manjšo težo pred sodiščem, je bil eden izmed argumentov tožilstva.

Predsednika vrhovnega sodišča to ne skrbi. Videozaslišanja bi prinesla več pozitivnega kot negativnega, zato so to spremembo podprli, je poudaril Damijan Florjančič.

Sojenja (menda) niso več problem

Po koncu sodne preiskave tožilec vloži obtožnico, ki je nato podlaga za sojenje. V preteklosti je imela Slovenija težave tudi z dolgotrajnostjo sodnih postopkov. To po ugotovitvah Evropskega sodišča za človekove pravice ni več sistemski problem države. Se pa sojenja lahko zavlečejo, ko sodišče prve stopnje izda sodbo, nato pa po pritožbi strank v postopku višje sodišče sodbo razveljavi in prvostopenjskemu sodišču naloži ponovno odločanje o zadevi. Tak »pingpong« med sodišči lahko traja tudi nekaj let.

Novela ZKP, ki je padla v državnem zboru, je predvidevala tudi rešitev za to težavo. Nov zakon bi višjim sodiščem bistveno omejil možnost vračanja postopka sodišču prve stopnje. Ponovno sojenje bi lahko višje sodišče odredilo le, če bo imelo za to opravičene razloge oziroma samo ne bo moglo presoditi o zadevi.

Predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič si sicer po lastnih besedah želi še pospešiti sojenja v kazenskih zadevah. Zato so letos na sodišču ustanovili komisijo, ki bo preučila možnosti za hitrejša sojenja. Komisija bo predloge predstavila do konca letošnjega leta.

Dolgi postopki so nedopustni

Na podlagi opravljenih razgovorov in prebiranja dokumentacije v zvezi z dolgotrajnimi postopki bi lahko zaključili, da je tožilstvo glavni zaviralec sprememb na bolje v kazenskih postopkih. Še posebej zato, ker je ukrepe pravosodnega ministrstva podprlo sodstvo. Torej tisti, ki morajo po uradni dolžnosti paziti tako na učinkovitost postopkov, kot tudi na pravičnost postopka in pravice osumljencev.

Morda imajo tudi argumenti tožilstva proti zadnjim spremembam postopka svojo težo in bi jih bilo treba upoštevati. Toda: kredibilnost tožilstvu jemlje apatično delovanje tega organa. Na primer, kljub dolgotrajnosti sodnih preiskav tožilci menijo, da za preureditev sistema sodnih preiskav v obstoječi praksi »ni razumne podlage«. Iz takšnega argumenta gre sklepati, da tožilstvo v več let trajajočih preiskavah ne vidi nič spornega.

A dolgotrajnost kazenskih postopkov je nedopustna. Po eni strani se preiskave proti osumljencem vlečejo leta in leta. Osumljenci – in mnogi med njimi so seveda nedolžni – so ves ta čas neupravičeno podvrženi negotovosti, kako se bo postopek končal. Po drugi strani pa se lahko tisti, ki imajo interes in denar za dobre odvetnike, leta izogibajo sodnim postopkom. Ne tako redko se jim postopkom uspe izogibati do zastaranja zadeve. Javnost pa ves ta čas ugiba, ali je nekdo, ki ima moč in vpliv, res nedolžen, kar bodisi vzbuja dvom v njegovo delo bodisi takšnemu človeku omogoča, da še kar izrablja svojo moč za nezakonito delovanje.

Koalicija naj bi po poročanju medijev sicer v državni zbor že v kratkem vložila novo novelo ZKP, ki naj bi vsebovala praktično enake rešitve kot tista, ki je poslanci letos niso sprejeli. Videli bomo, kako uspešni bodo tokrat.