Računsko sodišče je v novembrski reviziji opravljanja nujnih procesnih dejanj v pravosodnih organih pravosodnemu ministrstvu priporočilo, naj »prouči možnost« združevanja dežurnih služb posameznih sodišč. V reviziji namreč ugotavljajo, da sodišča sodnikom plačujejo za stalno pripravljenost za delo v sodnih senatih med vikendi, čeprav sodnike dejansko sila redko pokličejo na delo.

Kot smo pisali že leta 2016, bi lahko sodišča z omejitvijo stalne pripravljenosti sodnikov prihranila vsaj milijon evrov na leto. A sodišča tega do danes niso hotela storiti. Plačilo za stalno pripravljenost lahko nekaterim sodnikom poleg plače za redno delo prinese tudi do 10.000 evrov bruto prihodka na leto.

Stalno pripravljeni na nič dela

Visoka plačila nekaterim sodnikom za stalno pripravljenost smo pri Pod črto pričeli razkrivati marca 2016. Takrat smo ugotovili, da so bili nekateri sodniki v letu 2014 poleg rednega delovnega časa na teden povprečno v stalni pripravljenosti tudi po več kot 50 ur. V času stalne pripravljenosti mora biti sodnik dosegljiv in na poziv tudi priti v službo. Našteli smo dvajset sodnikov, ki so v tistem letu kot dodatek za stalno pripravljenost dobili več kot 7500 evrov bruto plačila.

Podrobnejša analiza je pokazala, da sodniki dodatek za stalno pripravljenost prejemajo za opravljanje dveh funkcij: dežurnega preiskovalnega sodnika in dežurnih sodnikov v sodnem senatu.

Preiskovalni sodniki imajo relativno veliko dela. Tiste v pripravljenosti pokličejo v službo, ko morajo, denimo, v roku 48 ur odločiti o priporu osumljenca ali si ogledati kraj posebno hudega zločina – po navadi gre za umore ali hude prometne nesreče s smrtnim izidom. Izdajajo tudi nujne sodne odredbe. Preiskovalni sodniki so v letu 2018 tako ob skupaj skoraj 75.000 urah v stalni pripravljenosti opravili za dobrih 7000 ur dežurstev.

Povsem drugačna pa je zgodba z dežurnimi sodnimi senati treh sodnikov. Ti se sestanejo, ko se osumljenec pritoži na izrek pripora. Tudi dežurni senat mora o pritožbi priprtega odločiti v roku 48 ur. Zato so čez vikende v stalni pripravljenosti tudi sodniki okrožnih sodišč, ki se lahko po potrebi sestanejo v dežurnih senatih.

Toda ti dežurni senati se na mnogih sodiščih tako rekoč ne sestajajo, smo že leta 2016 ugotovili pri Pod črto. V Sloveniji imamo enajst okrožnih sodišč. V letu 2015 se ni na petih okrožnih sodiščih dežurni senat sestal niti enkrat. Na dveh sodiščih evidence niso vodili, na treh so se sestali trikrat ali manj. Pogosteje naj bi se po takratnih pojasnilih sestali le na ljubljanskem okrožnem sodišču.

Dvesto tisoč ur stalne pripravljenosti za sedemsto ur dela

Podobno nedelo je zdaj ugotovilo tudi letošnje revizijsko poročilo računskega sodišča. Slovenska okrožna sodišča so v letih 2014 in 2015 po revizijskem poročilu sodeč sodnikom plačala za dobrih 214.000 ur stalne pripravljenosti za delo v dežurnih senatih. Ti sodniki so nato v teh senatih opravili za le 704 dejanske ure dela. Torej so bili primorani dejansko dežurati v le 0,3 odstotkih časa pripravljenosti.

Še manj so delali sodniki višjih sodišč. Višja sodišča so svojim sodnikom v letih 2014 in 2015 skupno plačala za dobrih 83.000 ur stalne pripravljenosti za sojenje v dežurnih sodnih senatih. Višji sodniki pa so v tem obdobju dejansko oddelali le 75 ur v dežurnih sodnih senatih. Torej so dejansko delali manj kot 0,1 odstotka časa, med katerim so bili v stalni pripravljenosti.

Z reorganizacijo bi lahko sodišča prihranila vsaj milijon evrov na leto

Koliko davkoplačevalce stane ta stalna pripravljenost sodnikov na (skoraj) nič dela? Revizijska služba vrhovnega sodišča je že leta 2014 ugotovila, da je stalna pripravljenost sodnikov za sojenje v dežurnih senatih čez cel vikend nepotrebna. Med drugim so predlagali, da bi bili sodniki v stalni pripravljenosti le ob sobotah. S tem in še nekaj drugimi ukrepi bi lahko sodstvo prihranilo okoli milijon evrov na leto, smo spomladi 2016 ugotovitve revizorjev povzeli pri Pod črto.

Seveda pa bi to vplivalo na prihodke sodnikov, ki so do zdaj poleg plače prejemali dodatek za stalno pripravljenost za sojenje v dežurnih senatih.

Prihrankov na račun ukinitve stalne pripravljenosti bi lahko bilo še več. Kot smo poročali leta 2016, je okrožno sodišče v Slovenj Gradcu stalno pripravljenost za sojenje v dežurnih senatih ukinilo že leta 2013.

»Dežurni senat določi predsednica sodišča z odredbo po potrebi, na podlagi obvestila preiskovalnega sodnika o obravnavanju zadeve, za katero se rok za odločitev izteče v soboto, nedeljo, praznik ali drug dela prosti dan, in sicer izmed sodnikov, ki niso razporejeni na reševanje zadeve in so dosegljivi,« so v odgovoru Pod črto takrat zapisali na tem sodišču. Sodišče v Slovenj Gradcu torej nima nobenih stroškov s plačevanjem stalne pripravljenosti dežurnega senata med vikendi in prazniki.

Pri Pod črto zbiramo sredstva za delovanje v letu 2020. Podprite neodvisno novinarstvo!

V zadnjih letih senati dežurajo še manj

Pri Pod črto smo pridobili tudi podatke o delu sodnikov za leta 2016, 2017 in 2018. V teh treh letih so okrožna sodišča sodnikom za delo v dežurnih senatih skupno plačala dobrih 322.000 ur stalne pripravljenosti. Sodniki pa so dejansko opravili za le 888 ur dela v dežurnih senatih. Razmerje med pripravljenostjo in dejanskim delom torej znaša le 0,3 odstotka.

Višjim sodnikom pa je sodstvo v teh treh letih skupno plačalo skoraj 130.000 ur stalne pripravljenosti na delo v dežurnih senatih. V tem času so višji sodniki dejansko opravili za 101 uro dela – torej je razmerje med pripravljenostjo in delom znašalo 0,07 odstotka.

Kljub temu sodišča do danes niso racionalizirala stroškov za stalno pripravljenost svojih sodnikov.

Računsko sodišče izdalo le neobvezno priporočilo

Čeprav številke kažejo, da sodstvo sodnikom plačuje za stalno pripravljenost, ki v obstoječem obsegu ni potrebna, računsko sodišče na tem področju ni zahtevalo ukrepov. V okviru novembrskega revizijskega poročila je izdalo le priporočilo, da naj ministrstvo za pravosodje prouči možnost združevanja dežurnih služb na sodiščih. Predlagali so, na primer, naj sodniki enega sodišča opravljajo dežurstvo za več sodišč po Sloveniji, namesto da vsako sodišče plačuje za stalno pripravljenost trem sodnikom za morebitno sojenje v dežurnih senatih.

Ministrstvo smo zato vprašali, ali bodo upoštevali priporočilo revizorjev. Odgovorili so nam, da bodo skupaj z vrhovnim sodiščem in vrhovnim državnim tožilstvom pripravili oceno, ali je združevanje dežurnih služb smiselno. Šele nato bodo razmišljali o konkretnih ukrepih na tem področju.

Z enakim vprašanjem smo se obrnili tudi na vrhovno sodišče. Tiskovni predstavnik sodišča nam je sporočil, da so tudi sami že leta 2014 zaznali »omenjeno problematiko razkoraka med časom pripravljenosti in efektivnim delom«. Zapisal je še, da bodo na vrhovnem sodišču na naslednji konferenci predsednikov sodišč v začetku prihodnjega leta odprli tudi to temo in da predsednik vrhovnega sodišča do takrat pričakuje tudi predloge predsednikov sodišč kot odziv na zaključke in priporočila računskega sodišča.