Po treh desetletjih brez ustreznega predpisa na področju poklicnih bolezni je bil 24. februarja objavljen Pravilnik o poklicnih boleznih, ki se začne uporabljati 1. maja letos.

Na Pod črto področje spremljamo od leta 2015, ko smo pričeli preiskovati problematiko priznavanja poklicnih bolezni v Sloveniji. V tem času smo lahko videli več neuspelih poskusov sistemske ureditve postopka ugotavljanja poklicnih bolezni.

Dlje kot je področje ostajalo neurejeno, večji je bil razkorak med strokovnimi ocenami o številu poklicno bolnih v Sloveniji in številom posameznikov s priznano poklicno boleznijo.

Po ocenah strokovnjakov v Sloveniji za poklicno boleznijo na leto zboli okoli 1000 delavcev, medtem ko ministrstvo za delo beleži samo med 30 in 80 uradno priznanih primerov poklicnih bolezni letno.

Kot smo ugotavljali v seriji prispevkov o poklicnih boleznih, je področje poklicnih bolezni prepredeno z navzkrižji interesov zdravnikov medicine dela, ki jih plačujejo delodajalci, finančnimi ovirami pri kritju cene pregleda delavcev in težavami z verifikacijo poklicne bolezni ter potencialnih odškodnin. Vse našteto stoji na poti delavcem, ki skušajo doseči uradno priznanje poklicne bolezni. Šele z uradno ugotovljeno poklicno boleznijo lahko namreč koristijo pravice iz invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, ki jim pripadajo kot poklicno bolnim.

Te pravice bi jim omogočile zgodnejše upokojevanje s polno delovno dobo in višje invalidske pokojnine. V Sloveniji bi od vseh 78.000 invalidsko upokojenih po strokovnih ocenah tretjina morala biti upokojenih zaradi poklicne bolezni – se pravi 25.000 posameznikov. A teh je bilo leta 2020 samo 191.

Posebne obravnave so od leta 1997 dalje deležne zgolj bolezni, ki so nastale kot posledica dela z azbestom. Ostalih poklicnih bolezni, uvrščenih na uradni seznam iz leta 2003, pa nobena vlada do zdaj ni pospremila z ustreznim postopkom ugotavljanja. Še več, sam seznam je ostal nedotaknjen dve desetletji in je bil zato zastarel.

Kot so nam v pisnem odgovoru pojasnili na ministrstvu za zdravje, je novi pravilnik sicer stopil v veljavo s 25. februarjem, uporabljati pa se začne šele s 1. majem zaradi priprav na izvedbo pravilnika. Med priprave spada imenovanje članov interdisciplinarne skupine strokovnjakov, objava poslovnika skupine in izvedba prvega letnega usposabljanja skupine, specialistov medicine dela in strokovnih sodelavcev za varnost pri delu.

Novi pravilnik je posledica pritiska Mednarodne organizacije dela

Slovenija je Konvencijo o varstvu pri delu, zdravstvenem varstvu in delovnem okolju podpisala leta 1992.

Ta zahteva, da podpisnice določijo postopek za priznavanje poklicnih bolezni in sistematično spremljajo poklicne bolezni na državni ravni, odgovornost za to pa leži na ministrstvu za zdravje in ministrstvu za delo. V vsem tem času Slovenija ni uzakonila ustreznega postopka ugotavljanja poklicnih bolezni niti ni uredila sistematičnega spremljanja.

Novembra 2021 je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) pri Mednarodni organizaciji dela vložila tožbo zoper slovensko vlado zaradi domnevnega kršenja omenjene konvencije. Mednarodna organizacija dela je ob strinjanju ZSSS pozvala slovensko vlado k spravnemu postopku. Z letošnjim februarjem se je iztekel rok za poravnavo, torej za odpravo domnevnih kršitev, za kar je vlada poskrbela tako, da je sprejela novi pravilnik o poklicnih boleznih.

Pri oblikovanju osnutka pravilnika je ministrstvo za zdravje sodelovalo z ZSSS, nakar je usklajeni osnutek pravilnika konec decembra lani dalo v javno razpravo. Ta je trajala do 22. januarja letos, v vmesnem času pa je 13. januarja osnutek pravilnika obravnaval Ekonomsko-socialni svet (ESS).

»Obravnava predloga Pravilnika o poklicnih boleznih na januarski seji ESS se je korenito razlikovala od običajnega socialnega dialoga,« je v odgovoru na naša vprašanja zapisala Lučka Böhm, samostojna svetovalka na področju zdravstva ter varnosti in zdravja pri delu na ZSSS. Vlada je bila dialog o predlogu pravilnika dolžna voditi v okviru spravnega postopka z ZSSS.

»ESS se je s predlogom tega pravilnika pravzaprav zgolj seznanil brez običajne izmenjave stališč socialnih partnerjev. Delodajalski strani je bila ponujena zgolj možnost, da svoje morebitne pripombe posredujejo v okviru javne obravnave, ki se zaključi 22. 1. 2023. Vladna in sindikalna stran zato nista niti soglašali s predlogom delodajalcev, da se ustanovi v zvezi s tem pravilnikom pogajalska skupina ESS,« je še pojasnila Böhm.

»Takega zunanjega pritiska nismo še nikoli imeli,« je povedala predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, dr. Metoda Dodič Fikfak. »Tako blizu kot zdaj ni bilo pravzaprav nikoli, verjetno zaradi mednarodnega pritiska in sramote, ki si ju lahko nakoplješ, kar ni ravno prijetno,« je dodala.

Predstavniki delodajalskih združenj so v postopku sprejemanja novega pravilnika nekaterim delom nasprotovali.

V Obrtni zbornici, Gospodarski zbornici in drugih delodajalskih združenjih so tako na Ekonomsko-socialnem svetu kot v okviru javne razprave o osnutku predloga podali več pripomb in ugovorov. Glavni izmed njih je bil očitek, da delodajalci in njihovi pooblaščeni zdravniki medicine dela niso vključeni v postopek diagnosticiranja in ugotavljanja izpostavljenosti na delovnem mestu. Ta pripomba je bila delno upoštevana.

»Oboji morajo sodelovati pri posredovanju podatkov o izpostavljenosti delavca. V procesu verifikacije poklicne bolezni pa ne gre za pogajanja; to je strokovni postopek, ne pogajalski,« so nam pisno odgovorili na ministrstvu za zdravje.

»To je medicinski postopek. Mislim, da smo delodajalcem uspeli razložiti, da mi poklicne bolezni ne bomo mogli diagnosticirati brez njihovih podatkov. To je utopija, v sam postopek diagnosticiranja pa žal delodajalec ne more biti vključen,« je pojasnila dr. Dodič Fikfak.

Na Gospodarski zbornici Slovenije so nam pisno odgovorili, da razumejo, da v sam medicinski postopek odločanja delodajalci niso vključeni. So pa predlagali, »da delodajalca, pooblaščenega zdravnika medicine dela in strokovnjaka za varnost in zdravje pri delu, s katerim delodajalec sodeluje, interdisciplinarna skupina obvezno vključi pri pridobivanju dokumentacije«. Menijo namreč, da je to ključno za razjasnitev primera, kar je bilo v zadnji verziji pravilnika tudi upoštevano.

Po prvotnem predlogu pravilnika delodajalec, tako Gospodarska zbornica, ne bi bil obveščen o ugotovitvi skupine na Kliničnem inštitutu, kar je bila velika pomanjkljivost, saj posledično tudi ne bi bil seznanjen s tem, da je lahko določeno delovno mesto zdravju škodljivo, zato ne bi mogel sprejeti potrebnih preventivnih ukrepov. Predlog, da je delodajalec o tem obveščen, je ministrstvo za zdravje upoštevalo. Prav tako je delno upoštevalo pobudo, da se delodajalcu da možnost, da skupini na Kliničnem inštitutu predlaga  izvedbo določene aktivnosti.

Tako pri GZS kot ZDS so nam pisno odgovorili, da je po njihovem mnenju ena večjih pomanjkljivosti sprejetega pravilnika, da ne omogoča uporabe pravnega sredstva zoper ugotovitve interdisciplinarne skupine, in to ne za delavca ne za delodajalca.

V Združenju delodajalcev Slovenije so nam na vprašanje, če bodo novi pravilnik dali v ustavno presojo ali se pritožili na spravni postopek Mednarodne organizacije dela, odgovorili, da bodo nadaljnje rešitve iskali v okviru socialnega dialoga. Pri GZS so odgovorili, da niso problematizirali potrebe po sprejemu pravilnika, ampak postopek sprejema. Pri Obrtno-podjetniški zbornici (OZS) so sprejemu pravilnika javno nasprotovali, vendar pa se na naša novinarska vprašanja niso odzvali.

V pisnem odgovoru z ministrstva za zdravje so nam sporočili, da so neobstoj pritožbene stopnje »obrazložili in pojasnili z dejstvom, da pritožbena pot ostaja, kot je bila, to je preko invalidske komisije in seveda delovnega in socialnega sodišča«. Pravilnik je bil po koncu javne razprave sprejet in 24. februarja objavljen v Uradnem listu.

Kakšne spremembe uvaja novi pravilnik

Novi pravilnik naslavlja težave in pomanjkljivosti, ki so 30 let onemogočale dostop do uradnega priznanja poklicne bolezni.

Postopek bo enostavnejši: delavec bo izpolnil obrazec, ki je sestavni del pravilnika, in ga poslal na Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa. Pri tem mu lahko pomagajo pooblaščeni izvajalec medicine dela, specialist, ki je obravnaval bolezen, za katero se sumi, da je poklicna, izbrani osebni zdravnik ali strokovni delavec za varnost pri delu.

Po novem pravilniku bodo delavca na možnost, da je njegova bolezen poklicna, dolžni opozoriti pooblaščeni zdravnik medicine dela pri delodajalcu, delavčev osebni zdravnik, imenovani zdravnik in zdravstvena komisija pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje, izvedenski organ Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, sindikalni zaupnik ali delavski zaupnik za varnost in zdravje pri delu, strokovni delavec za varnost pri delu, delodajalec ali inšpektor za delo.

V skladu z novim pravilnikom bo vlogo obravnavala interdisciplinarna skupina strokovnjakov na Kliničnem inštitutu. »Sestavljena je iz dveh specialistov medicine dela in enega kliničnega specialista tiste stroke, kamor sodi bolezen človeka, za katero meni, da je poklicna,« je razložila dr. Dodič Fikfak. Zdravnik medicine dela ne sme biti član v interdisciplinarni skupini, če je ali je bil v pogodbenem odnosu z delavčevim delodajalcem.

Dodič Fikfak je pojasnila, da bodo, če podatkov v vlogi ne bo dovolj, stopili v stik z delodajalcem, njegovim pooblaščenim zdravnikom in varnostnim inženirjem.

»Se pravi, mi ne moremo govoriti o poklicni bolezni, če nimamo jasne klinične diagnoze in če nimamo jasnega povzročitelja na delovnem mestu. Velikokrat bo verjetno treba iti na delovno mesto pogledat, če bo premalo podatkov,« je poudarila dr. Dodič Fikfak.

Postopek se torej začne pri Kliničnem inštitutu, kar je po oceni dr. Dodič Fikfak preprosteje kot pot, ki jo je predvideval eden od nesprejetih osnutkov pravilnika iz leta 2018, po katerem bi se postopek začel na območni enoti Zavoda za zdravstveno zavarovanje. V skladu s sprejetim pravilnikom bo zavod kril stroške pregleda, ne bo pa organiziral samega ugotavljanja poklicne bolezni.

S tem bo rešen problem visoke cene pregledov, ki se je gibala okoli 1000 evrov in naj bi bila po Zakonu o varstvu in zdravju strošek delodajalca, a so v praksi tega pogosto morali nase prevzeti delavci sami ali sindikati.

Če delavec zaradi poklicne bolezni ni več sposoben za nobeno delo, mora delavcu invalidsko pokojnino zaradi poklicne bolezni dodeliti invalidska komisija pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Komisija v preteklosti ni upoštevala verifikacije Kliničnega inštituta za medicino dela, je v naših člankih pred leti opozorila dr. Dodič Fikak. Po novem pravilniku je ugotovitev interdisciplinarne skupine strokovnjakov podlaga za odločanje o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja oziroma pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Klinični inštitut bo o ugotovljeni vzročni zvezi med poklicno boleznijo delavca in delovnim mestom obvestil delodajalca in inšpektorat za delo ter bolezen prijavil v register poklicnih bolezni. Če vzročne zveze ne bo mogoče dokazati, vendar bo prisoten sum na obstoj poklicne bolezni, bosta o tem obveščena delodajalec in inšpektorat za delo, prav tako pa se bo sum prijavil v register.

Razširil se je tudi sam seznam poklicnih bolezni, ki so opredeljene po skupinah glede na povzročitelja ali tip bolezni, in sicer je teh skupin 113, seznam iz leta 2003 pa jih je navajal le 92.

Ob ureditvi postopka ugotavljanja poklicnih bolezni pravilnik vzpostavlja tudi sistemsko spremljanje poklicnih bolezni na državni ravni. Interdisciplinarna skupina bo letno pripravljala poročilo o poklicnih boleznih in ga posredovala vsem pristojnim inštitucijam.

Pravilnik ne rešuje vseh težav na področju poklicnih bolezni

Pravilnik je pomemben korak, vendar ne rešuje vseh težav, ki smo jih na Pod črto ugotavljali zadnjih 8 let. Med nerešene probleme spadata plačevanje preventivnih pregledov pri pooblaščenih zdravnikih medicine dela, saj slednje plačujejo delodajalci, in da je izbira izvedencev v sporih pred sodiščem v primerih poklicnih bolezni neustrezna.

Ena od težav, ki smo jih pri preiskovanju področja poklicnih bolezni izpostavili, je ta, da v primeru priznane poklicne bolezni delavca še vedno čaka presoja sodišča glede odškodnine.

V teh primerih pa sodišča mnogokrat poiščejo drugega sodnega izvedenca, ki ni nujno strokovnjak za to specifično bolezen, kot je v našem članku pred leti izpostavila dr. Dodič Fikfak. Posledica je, da sodišče poklicno bolnim praviloma ne dodeli odškodnin, saj izvedenci povezav med delom in boleznijo ne potrdijo. Na naše vprašanje je ministrstvo za zdravje zapisalo, da pravilnik ne ureja odškodninskih postopkov. Ena od možnih rešitev, ki jo predlaga dr. Dodič Fikfak, bi bila oblikovanje seznama sodnih izvedencev za posamezne bolezni.

Ostaja tudi že omenjeni problem odvisnosti zdravnikov medicine dela, ki so v pogodbenem odnosu z delodajalci, saj so še naprej ujeti v navzkrižje interesov. Vendar pa postopek verifikacije poklicne bolezni  po novem pravilniku ne bo zahteval njihove diagnoze, so pa opredeljeni kot eni izmed tistih, ki so zadolženi za to, da opozorijo delavce na možnost, da je njihova bolezen poklicna, ter eni izmed tistih, ki lahko pomagajo delavcu pri oddaji vloge.

Na ZSSS glede dodatne rešitve tega problema predlagajo vzpostavitev javne zdravstvene mreže izvajalcev medicine dela, s čimer bi zagotovili njihovo neodvisnost, so ob sprejetju novega pravilnika zapisali v izjavi za javnost. 

Ostaja tudi odprto vprašanje o obsegu seznama poklicnih bolezni. Evropska komisija je podala smernice s seznamom poklicnih bolezni v dveh delih. »V prvem aneksu so tiste bolezni oziroma skupine bolezni, za katere je znanstveno dognano, da so lahko poklicne,« pravi dr. Dodič Fikfak. »Lista B pa je tista, kjer delo samo sodeluje pri nastanku bolezni.«

Četudi novi pravilnik razširja seznam poklicnih bolezni, je ta še vedno omejen na prvi del evropskih smernic.

Tako so izpadle med drugim tiste kostno-mišične bolezni, ki so degenerativne narave, in psihične, duševne in vedenjske motnje. Ena izmed slednjih je posttravmatska stresna motnja, ki je v Luksemburgu in Belgiji priznana kot poklicna bolezen, pri čemer je treba dokazati vzročno povezavo s konkretnim travmatičnim dogodkom pri delu, je povedala dr. Dodič Fikfak.

Tema Poklicne bolezni na Pod črto:

• Kako država že 15 let na cedilu pušča poklicno bolne (Objavljeno: 6. 6. 2015)
  
• Poklicne bolezni – slovenska nacionalna sramota (Objavljeno: 9. 6. 2015)
• Ministrstvu se s pripravo zakonodaje za ureditev pravic poklicno bolnih ne mudi (Objavljeno: 5. 8. 2015)
  
• Ministrstvo požrlo obljubo: odkrivanje poklicnih bolezni še kar neurejeno (Objavljeno: 26. 1. 2016)
  
• Ministrstvo spet prelomilo obljubo: odkrivanje poklicnih bolezni še kar neurejeno (Objavljeno: 14. 2. 2017)
• Intervju s premierjem Šarcem: veliko anekdot, malo konkretnosti (Objavljeno: 15. 5. 2019)
• Podkast (epizoda 16): komentar pogovora s premierjem Marjanom Šarcem (Objavljeno: 17. 5. 2019)
  
• Komentar pogovora z zdravstvenim ministrom: obljublja ukrepe, a ne povsod (Objavljeno: 17. 12. 2019)
• Podkast (epizoda 20): Kdo bo pozdravil akutne težave v slovenskem zdravstvu? (Objavljeno: 31. 1. 2020)
• Poklicne bolezni: z odškodninami se ne zmaguje na volitvah (Objavljeno: 7. 1. 2022)
  
• Podkast (epizoda 29): Poklicne bolezni – več kot dve desetletji prelomljenih obljub (Objavljeno: 14. 1. 2022)
• Poklicne bolezni: Novi pravilnik o poklicnih boleznih je v javni razpravi (Objavljeno: 23. 12. 2022)

Preiskovalno delo na Pod črto že več kot osem let omogočate s svojimi donacijami. Trenutno zbiramo sredstva za delovanje v 2023. Veseli bomo vaše podpore – vsak evro šteje. Podpri Pod črto. >>>