Slaba dva meseca po imenovanju nove slovenske vlade marca 2020 je premier Janez Janša na spletni strani vlade objavil besedilo, v katerem je predstavil svoje poglede na razmerje med novinarji in politiko. V zapisu Vojna z mediji je bil zelo kritičen do slovenskih medijev, še zlasti obeh največjih televizij: javne RTV Slovenija in komercialne Pop TV.

Med drugim je zapisal, da profesionalno in etično delo v obeh televizijskih hišah ne pride do izraza zaradi »hujskaškega urednikovanja in vodenja«, za »povprečnimi ali podpovprečnimi« novinarji in uredniki pa stojijo »stebri globoke države«. Omenjena medija je obtožil, da širita lažno sliko o stanju v državi, povzročata občutek izrednih razmer in napadata demokratično izvoljene oblasti, ki se trudijo obvladovati pandemijo nevarne bolezni covid-19.

Samo dva meseca pozneje je vlada pripravila predloge za spremembe štirih medijskih zakonov, s katerimi bi – če bi bili ti sprejeti v predlagani obliki – močno preoblikovala domačo medijsko krajino: zakon o medijih, zakon o Slovenski tiskovni agenciji (STA), zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah in zakon o javni radioteleviziji (RTVS).

Skoraj hkrati z objavo predlogov paketa medijskih zakonov se je zgodila še ena pomembna sprememba na televizijskem trgu. Z državnega Telekoma Slovenije so julija lani sporočili, da so prodali Planet TV, drugo največjo slovensko komercialno televizijo (večji sta samo Pop TV in Kanal A v lasti produkcijske hiše Pro Plus). Ta je šla v roke madžarskim lastnikom iz kroga Viktorja Orbána in njegove stranke Fidesz. V isti krog sodijo tudi madžarski lastniki slovenske televizije Nova24TV in drugih podjetij v medijskem sistemu stranke SDS: političnega tednika Demokracija in mreže lokalnih spletnih medijev.

Novi lastniki Planeta TV in vsebina predlaganih medijskih zakonov nakazujejo, da hoče aktualna vlada pod vodstvom stranke SDS povečati svoj vpliv na televizije.

To ni prvi takšen poskus stranke SDS in njenega predsednika Janeza Janše. Med prvim mandatom 2004–2008 so spremenili zakon o javni RTV, s katerim so okrepili vpliv politike na poslovanje in programsko zasnovo javne RTV. Med drugim mandatom 2012–2013 so preko državnega Telekoma Slovenije ustanovili Planet TV, ki je ob ustanovitvi veljal za strankarski projekt SDS. Leta 2015 pa je Janša napovedal ustanovitev nove televizije Nova24TV, ki je začela oddajati marca 2016.

Kot bomo pokazali v naši preiskavi, so bile te Janševe poteze nadvse podobne tistim, ki jih je na Madžarskem pred njim izvedel Viktor Orbán. Za oba politika je bila namreč najbolj pomembna prav televizija: medij, ki še vedno ključno vpliva na odločitve volivcev.

Televizija ostaja dominanten medij

V Sloveniji je tradicionalna (linearna) televizija kljub razmahu interneta in družbenih omrežij ostala dominanten medij, ki doseže največje število volivcev in ima potencialno največ vpliva na javno mnenje. Kot taka lahko učinkovito opravlja vlogo varuha demokracije, ki opozarja na zlorabe oblasti. V rokah oblastnikov pa postane močno orodje, s katerim se lahko vladajoča politika dolgo ohranja na oblasti: s provladno propagando, utišanjem kritike in napadi na nasprotnike.

Televizija zato še vedno zajame največji del prebivalstva, njena uporaba pa kljub družbenim medijem in pretočnim videostoritvam (Youtube, Netflix …) vztrajno narašča, so nam povedali pri agenciji Nielsen, kjer že zadnjih dvajset let spremljajo gledanost televizijskih programov.

Televizija obenem ostaja prvi in najpomembnejši vir informacij zlasti pri velikih dogodkih, denimo med parlamentarnimi volitvami ali letošnjo epidemijo novega koronavirusa, kjer »ima televizijski medij še vedno visoko kredibilnost v vseh starostnih skupinah«, smo izvedeli pri Nielsenu.

Dodali so še, da imajo informativne televizijske oddaje visoko gledanost ravno med starejšimi skupinami gledalcev (nad 55 let), ki predstavljajo tudi največji delež volivcev.

Po podatkih državne volilne komisije je bilo med udeleženci državnozborskih volitev leta 2018 kar 37 odstotkov volivcev starejših kot 60 let, še dodatnih 28 odstotkov jih je bilo v starostni skupini 46–60 let. Televizija – še zlasti njen informativni program – je zato tudi v Sloveniji najbolj izpostavljena tarča politike, ki hoče okrepiti vpliv na televizijske vsebine in s tem na volivce.

Širjenje strankarske propagande pod pretvezo uravnoteženja medijev

Janez Janša in njegovi podporniki že od osamosvojitve Slovenije trdijo, da je politična desnica po krivici prikrajšana za medijski vpliv, ki bi si ga zaslužila, smo pokazali v preiskavi zgodovine strankarskih medijev pod okriljem SDS.

Njeni predstavniki in mnenjski voditelji vztrajno zatrjujejo, da so mediji ostali v rokah politične levice in naslednikov nekdanjega partijskega režima, zato so nesorazmerno kritični do vsake desne vlade in ne odražajo tradicionalnih (krščanskih, nacionalnih …) vrednot, ki da so blizu velikemu delu slovenskih državljanov.

Takšno domnevno ideološko pristranskost je po njihovem prepričanju mogoče rešiti na dva načina. Doseči, da bi morali obstoječi mediji enakomerno zastopati oba ideološka pola (to bi bilo po mnenju desne politike uravnoteženo poročanje), in z ustanavljanjem novih medijev poskrbeti, da bi ti mediji zastopali interese politične desnice. Poskuse vplivanja na medije (spremembe zakonov, ustanavljanje in financiranje novih medijev, politično kadrovanje …) so tako pri SDS vedno prikazovali kot prizadevanje za nujno ideološko uravnoteženje slovenskega medijskega prostora.

Toda zgodovina političnih posegov SDS v medije je pokazala, da je bilo njihovo zavzemanje za (po njihovi predstavi) boljše medije, več pluralizma in tradicionalne vrednote zgolj preračunljiva politična retorika. Mediji pod okriljem SDS namreč niso bili zavezani novinarskemu kodeksu in niso zastopali interesov celotne slovenske desnice, temveč so pri SDS medije uporabljali predvsem kot zasebni propagandni kanal stranke ter orodje za napade na politične nasprotnike, kritike in aktiviste.

Mediji pod okriljem SDS niso napadali samo ideoloških nasprotnikov, ampak so jih večkrat uporabili tudi za pritisk na koalicijske partnerje ali za napade na politike na desnici. Zadnji takšen primer so negativni članki o nekdanji predsednici stranke NSi in evropski poslanki Ljudmili Novak, ki je bila večkrat kritična do predsednika SDS Janeza Janše. Njihovi mediji so tako predvsem legitimirali zasebne interese stranke in njenih voditeljev, za neuspešnimi medijskimi projekti pa so ostali nepoplačani dolgovi in sumi na kazniva dejanja.

Takšen pogled na vlogo medijev v družbi je značilen tudi za madžarski medijski model, ki se je v zadnjih nekaj letih razširil na več sosednjih držav: poleg Slovenije še v Severno Makedonijo in v države, kjer prebiva madžarska manjšina (na Slovaško in v Romunijo).

Ta model je v zadnjih dvajsetih letih s pomočjo lojalnih oligarhov vzpostavil madžarski premier Viktor Orbán, ki si je na Madžarskem postopno podredil večinski delež televizijskega trga. Pri tem so bile ključne predvsem spremembe medijske zakonodaje, ki so njegovi stranki Fidesz omogočile centralizacijo produkcije informativnih vsebin in državno financiranje provladnih medijev, ki brez takšnih subvencij ne bi mogli preživeti, smo ugotovili v prejšnjih preiskavah madžarskega medijskega modela. Iz lanskih lastniških sprememb in predloga medijskih zakonov pa je mogoče sklepati, da poskuša SDS v Sloveniji uveljaviti zelo podoben medijski model.

Orbánova medijska politika

Podobnosti med madžarskim medijskim modelom in medijskimi vizijami predsednika stranke SDS so zelo nazorne.

Ko je Viktor Orbán leta 1998 prvič postal madžarski premier, je med kampanjo vztrajno ponavljal, da so ostali madžarski mediji kljub politični tranziciji močno neuravnoteženi: da krščanskim, konzervativnim in nacionalnim idejam niso dali ustreznega glasu, nam je povedal madžarski medijski raziskovalec Attila Bátorfy, sodelavec madžarskega preiskovalnega medija Átlátszó in vodja projekta za podatkovne vizualizacije Atlo.

Orbán je bil zaradi tega zelo kritičen do svojih političnih predhodnikov, zlasti do madžarskega konzervativnega premierja Józsefa Antalla, ki je Madžarsko vodil do smrti leta 1993, je v knjigi o Orbánu (Ciceron, 2020) zapisal avstrijski novinar Paul Lendvai. Antalla je obtožil, da njegova vlada ni ustvarila nikakršnih gospodarskih in medijskih temeljev za prihodnje konzervativne vlade. Nimamo radia, nimamo enega samega televizijskega kanala, niti svojega časopisa nimamo. Ničesar. In za to ni nobenega opravičila, je Orbán povedal v intervjuju s svojim poznejšim biografom Józsefom Debreczenijem leta 1994.

Zato je poskušala prva Orbánova vlada ideološko preoblikovati medijski prostor zlasti z državnim oglaševanjem, je pojasnil Bátorfy. Z državnim denarjem je podprla desni politični dnevnik Magyar Nemzet (odgovorni urednik je postal Orbánov zaupnik in sodelavec Gábor Liszkay), omogočila ustanovitev desnega političnega tednika Heti Válasz (urednik je postal nekdanji Orbánov vladni govornik in medijski svetovalec Gábor Borókai) in začasno prevzela madžarsko javno RTV. Ta je bila na Madžarskem šibka, notranje razklana in podrejena vsakokratni vladajoči politiki, je dodal sogovornik.

Ko je Orbán leta 2002 izgubil volitve in se za osem let preselil v opozicijo, je za poraz krivil predvsem nenaklonjene medije. To je bil sicer predvsem izgovor, meni Bátorfy, saj je Fidesz takrat obvladoval javni servis in del dnevnega tiska. Obe največji in najbolj gledani komercialni televiziji TV2 in RTL Klub pa sta bili skoraj popolnoma apolitični ali politično nevtralni (nista kritizirali Fidesza in Orbánove vlade), kar je veljalo tudi za druge medije v tuji lasti.

Kljub temu je začel Orbán s pomočjo dolgoletnega prijatelja in zaveznika Lajosa Simicske postavljati svoj strankarski medijski sistem. Leta 2003 je bila ustanovljena televizijska postaja Hír TV, ki je delovala kot strankarska televizija Fidesza in jo je vodil že omenjeni medijski svetovalec Fidesza Gábor Borókai. Borókai televizije ni ustanovil sam, temveč je celotno medijsko operacijo vodil Simicska, so nam povedali sogovorniki iz Madžarske.

Nato so pri Fideszu s pomočjo Simicske ustanovili še dve radijski postaji (Lánchíd Rádió in Class FM) in prevzeli več agencij za zunanje oglaševanje, novemu medijskemu sistemu pa so se pridružili še nekateri Orbánu naklonjeni medijski lastniki. Med njimi je bil tudi eden največjih madžarskih oligarhov in Orbánov podpornik Gábor Széles, ki je 2006 ustanovil poslovno in novičarsko televizijo Echo TV.

Takšen zasebni medijski sistem je Fideszu omogočil, da so v opoziciji uspešno narekovali nacionalno medijsko agendo, je dejal Bátorfy. Pri tem je sodelovala tudi madžarska javna RTV, saj je Fidesz med uredniki in novinarji ohranil številne podpornike, ki so jih v nacionalko imenovali med prvim mandatom.

Prvi prevzem slovenske javne RTV

Podobno kot Orbán tudi Janez Janša trdi, da so mediji po osamosvojitvi ostali v rokah tako imenovane kontinuitete in niso imeli posluha za vrednote politične desnice. Za politične neuspehe je krivil medije, po volilni zmagi leta 2004 pa je imel – podobno kot Orbán med svojim prvim mandatom leta 1998 – prvič priložnost prevzeti javno RTV.

Prvi korak je bila sprememba medijske zakonodaje. Pol leta po imenovanju prve vlade Janeza Janše je državni zbor julija 2005 sprejel nov zakon o RTV Slovenija, ki ga je skupaj z nekaterimi sodelavci pripravil poslanec SDS Branko Grims. Minister za kulturo, ki je bil odgovoren za pripravo medijskega zakona, pa je bil sedanji kulturni minister Vasko Simoniti.

Med najpomembnejšimi spremembami novega zakona je bila ustanovitev novega vodstvenega organa javne RTV (programskega sveta) in bistveno povečanje pooblastil generalnega direktorja RTVS, ki ga je imenoval programski svet. Ta je imel po novem 29 svetnikov, od katerih je kar 21 članov imenoval državni zbor, kar je bistveno povečalo vpliv političnih strank na poslovanje, kadrovanje in vsebinsko usmeritev nacionalke.

Zaradi številnih kritik medijske stroke, novinarjev in opozicije je vlada razpisala naknadni zakonodajni referendum o zakonu o Radioteleviziji Slovenija. V kampanji so vladni predstavniki poleg domnevnega uravnoteženja političnega poročanja nacionalke obljubljali tudi boljši program za nižjo naročnino. Na referendumu je vladi 25. septembra 2005 za las uspelo potrditi nov zakon, saj ga je podprlo 50,3 odstotka volivcev.

Januarja 2006 so poslanci in poslanke prvič glasovali o sestavi novih vodstvenih organov javne RTV, saj so izbirali člane nadzornega in programskega sveta. Mediji so poročali, da so poslanci vladne koalicije pred glasovanjem prejeli navodila, katere kandidate morajo podpreti.

Prvi predsednik programskega sveta je postal zgodovinar Stane Granda, član Zbora za republiko in član Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, ki kot publicist in komentator redno nastopa v medijih pod okriljem SDS. Februarja 2006 je programski svet imenoval Antona Guzeja za novega generalnega direktorja RTVS, ta pa je za direktorja radia in televizije imenoval Vinka Vasleta in Jožeta Možino – novinarja, ki sta bila blizu politični desnici. Tej je bil blizu tudi novi urednik informativnega programa Rajko Gerič.

Nova vlada ni kadrovala samo v javnem zavodu RTVS. Za novo direktorico Slovenske tiskovne agencije (STA) je maja 2007 imenovala nekdanjo predstavnico za stike z javnostjo pri SDS Alenko Paulin. Ta je za odgovornega urednika tiskovne agencije imenovala Boruta Meška, sicer ustanovnega člana alternativnega (desnega) združenja novinarjev in publicistov. Med novimi uredniki STA je bil tudi sedanji direktor vladnega urada za komuniciranje (UKOM) Uroš Urbanija, ki je pozneje sodeloval pri več drugih medijskih projektih pod okriljem SDS.

Toda jeseni 2008 je SDS izgubila volitve in novembra je prisegla nova vlada premierja Boruta Pahorja. Ta je oktobra 2010 sprejela nov zakon o javni RTV, po katerem bi se med drugim zmanjšalo število programskih svetnikov, ki jih imenuje državni zbor, a je opozicija na čelu s SDS zahtevala referendumsko presojo zakona. Volivci so decembra 2010 na referendumu zavrnili nov zakon o RTV, zato je ostal tako imenovani Grimsov zakon v veljavi do danes. In s tem možnost neposrednega vpliva vladajoče politike na vodenje, kadrovanje in vsebino javne RTV.

Leta 2010 so mandat nastopili novi nadzorniki in programski svetniki RTVS. Staneta Grando je na mestu predsednika programskega sveta zamenjal urednik Dnevnika Miran Lesjak. Leta 2010 je z RTVS odšel generalni direktor Anton Guzej, potekla sta tudi mandata obeh direktorjev Vinka Vasleta in Jožeta Možine. Novi programski svet je maja 2010 imenoval Marka Filija za novega generalnega direktorja RTV. Direktor radia je postal Miha Lampreht, televizije pa Janez Lombergar.

Po menjavi vlade so se začele tudi spremembe na tiskovni agenciji STA. Alenka Paulin je, uradno zaradi zdravstvenih razlogov, odstopila jeseni 2008. Pomladi 2009 jo je zamenjal nekdanji urednik informativnega programa na radiu Slovenija in novinar Dnevnika Bojan Veselinovič, ki je na čelu STA ostal do danes.

Mesto odgovornega urednika STA je zapustil Borut Meško, za katerega se je med zaslišanjem parlamentarne komisija o ustanovitvi, financiranju in delovanju brezplačnikov Ekspres in Slovenski tednik izkazalo, da je anonimno pisal za oba propagandna brezplačnika stranke SDS med volilno kampanjo leta 2008. Zgodbo o brezplačnikih smo sicer podrobneje opisali v preiskavi medijskega sistema SDS.

Z STA je odšel tudi Uroš Urbanija, ki je jeseni 2009 (še pod starim vodstvom nacionalke) postal urednik multimedijskega centra MMC v okviru RTVS. Na tem mestu je ostal tri leta, nato je svojo pot nadaljeval na novem medijskem projektu SDS: ustanovitvi Planeta TV, ki je nastal pod okriljem državnega Telekoma Slovenije med drugo vlado Janeza Janše 2012–2013.

Delovanje politikov na oblasti preiskujemo z vašo pomočjo. Podprite nas v letu 2021!

Ustanovitev nove provladne televizije

Februarja 2012 je začela delovati druga vlada pod vodstvom SDS in Janeza Janše, vendar so Slovenijo jeseni 2012 zajeli množični protesti, v katerih so državljani zahtevali odstop koruptivnih političnih elit. Med povodi za proteste so bile ugotovitve komisije za preprečevanje korupcije, ki je preiskovala premoženjsko stanje predsednikov parlamentarnih strank. Ta je ugotovila nekatere nepravilnosti tudi pri predsedniku vlade Janezu Janši (premoženje neznanega izvora), zato so mu poslanci februarja 2013 izglasovali konstruktivno nezaupnico.

Kljub kratkemu mandatu je bila medijska politika tudi tokrat ena izmed ključnih prioritet Janševe vlade. Vlada je najprej poskusila zamenjati nadzornike javne RTVS, preden jim je potekel mandat, čeprav tega zakon o RTVS ne omogoča. Kljub temu je julija 2012 razrešila štiri nadzornike, maja pa predlagala in potrdila osem novih programskih svetnikov blizu politični desnici, med katerimi so bili tudi publicist Andrej Aplenc, član SDS Slavko Kmetič in inženir Mitja Štular, ki je prav tako veljal za svetnika blizu SDS. A ji zaradi nezaupnice ni uspelo zamenjati vodstva RTVS in znova prevzeti javnega zavoda.

Poskus vnovičnega prevzema nacionalke ni bil edini medijski poskus druge vlade Janeza Janše. Pomladi 2012 so na državnem Telekomu Slovenije napovedali ustanovitev nove televizije Planet TV, ki naj bi imela tudi svoj informativni program.

Slovenski zakon o medijih sicer ne dovoljuje hkratnega opravljanja telekomunikacijske in televizijske dejavnosti. Vendar so pri Telekomu uporabili enako strategijo za izigravanje medijske zakonodaje, kot smo jo podrobneje opisali v preiskavi o medijskem sistemu Martina Odlazka. In sicer, da Telekom Slovenije ni bil izdajatelj Planeta TV, temveč je izdajateljstvo prepustil hčerinski družbi TS Media, ki pa ni opravljala telekomunikacijske dejavnosti.

Tega projekta so se na Telekomu lotili skupaj z grško medijsko skupino Antenna Group, ki je postala večinski (51-odstotni) lastnik družbe TS Media, prvega izdajatelja Planeta TV. Nova izdajateljica Planeta TV je postala družba Antenna TV SL, njen direktor pa bolgarski državljan Pavel Stanchev.

Novi televiziji so komentatorji že pred začetkom oddajanja pripisovali politične motive, predvsem zaradi posameznikov, ki so jim na Telekomu zaupali vodenje Planeta TV.

Med njimi je bilo več novinarjev in urednikov, ki so vidnejše položaje v medijih zasedali že med prvo vlado Janeza Janše. Mesto odgovornega urednika Planeta TV je zasedel nekdanji urednik informativnega programa na RTVS Rajko Gerič. Ta je v uredniško ekipo sprejel odstavljenega urednika multimedijskega centra (MMC) Uroša Urbanijo, odgovorni urednik Siola – medijskega portala v lasti Telekoma Slovenije – pa je postal nekdanji direktor nacionalnega radia Vinko Vasle. Pri Telekomu so za pomoč pri razvoju nove televizije zaposlili še nekdanjo direktorico STA Alenko Paulin.

Vse to ni bila dobra popotnica za novo televizijo. Telekomu Slovenije ni uspelo upravičiti prvotnih napovedi, da bo začel Planet že po dveh letih po ustanovitvi pozitivno poslovati, čeprav so večkrat zamenjali vodstveno in uredniško ekipo, odkupili pravice za športne prenose in se trudili z lastno televizijski produkcijo.

Najprej je s Siola odšel Vinko Vasle. Pomladi 2014 so s Planeta odpustili Uroša Urbanijo, zadnji je z mesta odgovornega urednika Planeta odšel Rajko Gerič, ki je leta 2019 neuspešno kandidiral tako za namestnika predsednika protikorupcijske komisije kot tudi za novega informacijskega pooblaščenca.

Julija 2016 je šla družba Antenna TV SL v prisilno poravnavo in Telekom Slovenije je postal po dokapitalizaciji njen večinski (66-odstotni) lastnik. Poravnava med Telekomom Slovenije in skupino Antenna se je zaključila konec leta 2019 z odločitvijo Mednarodne gospodarske zbornice v Švici, ki je izvedla arbitražo. Telekom je moral Antenni plačati 17,6 milijonov evrov za njen 34-odstotni lastniški delež v Antenna TV SL (skupaj s stroški in zamudnimi obresti je znesek presegel dvajset milijonov evrov). Tako je postal Telekom Slovenije edini lastnik družbe, ki se je spomladi 2020 preimenovala v Planet TV in ki so jo poleti 2020 za pet milijonov evrov prodali madžarski medijski skupini TV2.

Planet TV je bil za državni Telekom zelo drag in finančno neuspešen projekt. Televizija ni nikoli ustvarila dobička, temveč so njegove izgube večkrat presegle po deset milijonov evrov na leto. V poslovnem letu 2019 je izguba Planeta znašala skoraj devet milijonov evrov, televizija pa naj bi bila Telekomu dolžna približno 30 milijonov evrov. Neuspešnost televizijskega projekta kaže tudi dejstvo, da je Telekom v svojih bilancah ovrednotil vrednost naložbe v Planet TV na – nič evrov.

S Telekoma Slovenije so nam odgovorili, da so v Planet TV skupaj vložili 72,6 milijonov evrov. Ta vsota po njihovih besedah vključuje tudi 17,6 mio evrov kupnine za nakup 34-odstotnega deleža družbe, ki je bila določena v okviru arbitražnega postopka.

Dejanski vložek telekoma v Planet TV je po nekaterih ocenah še precej večji, saj je treba prišteti še vrednost oglasov in storitev, ki jih je bil deležen Planet. Toda vrednosti oglaševanja pri Telekomu Slovenije ne razkrivajo.

Financiranje delovanja Planet TV, političnega projekta Janše in stranke SDS, je tako Telekom stalo na desetine milijonov evrov. Ta denar bi lahko Telekom, ki je v državni lasti, namenil za dividende, ki bi se zlile v državni proračun.

Za komentar smo se obrnili tudi na stranko SDS, vendar se na našo prošnjo za pogovor o njihovi medijski politiki niso odzvali.

Vstop madžarskih vlagateljev

Vlada Janeza Janše je v prvem mandatu spremenila zakon o RTV Slovenija, ki ji je omogočil začasen prevzem javnega zavoda RTV Slovenija s političnim kadrovanjem v ključnih vodstvenih organih javnega zavoda: nadzornem in programskem svetu. Toda po porazu na volitvah je SDS izgubil večino vpliva na RTVS, saj so tako imenovani Grimsov zakon enako učinkovito uporabili tudi njihovi nasledniki in zamenjali direktorje, ki so bili imenovani med mandatom SDS: generalnega direktorja Antona Guzeja, direktorja radia Vinka Vasleta, direktorja televizije Jožeta Možino in več urednikov.

V drugem mandatu Janeza Janše je vladi zaradi nezaupnice zmanjkalo časa za prevzem javne RTV. Njihova zakonodaja jim ni omogočila dovolj hitrega prevzema javnega servisa, saj so se postopki odpoklica in imenovanja novih nadzornikov in svetnikov RTVS zavlekli. S tem pa tudi imenovanje novega generalnega direktorja in urednikov.

Nova zasebna televizija pod okriljem državnega Telekoma Slovenije ni imela takšnih omejitev, saj za ustanovitev in delovanje Planeta TV ni bilo treba spreminjati zakonov ali kadrovati prek parlamenta. Toda SDS je po nezaupnici izgubil tudi večino vpliva na državnem Telekomu in s tem na Planetu TV. Janez Janša je nato v opoziciji – podobno kot pred njim Viktor Orbán – začel snovati lastno strankarsko televizijo.

Lastno strankarsko televizijo je Janša napovedal že na festivalu seniork in seniorjev SDS v Šentilju v Slovenskih goricah 30. maja 2015. Septembra 2015 je 70 ustanovnih članov družbe Nova24TV zbralo za 110.200 evrov ustanovnega kapitala, med soustanovitelji pa so prevladovali člani stranke SDS. Nova televizija je začela oddajati prvega marca 2016, med njenimi izvršnimi direktorji pa so se zvrstili številni vidni člani SDS, denimo Božo Predalič, Mihael Hočevar, Aleš Hojs in Boris Tomašič.

Hojs in Predalič sta prevzela pomembni funkciji v sedanji vladi, prvi je minister za notranje zadeve, drugi pa njegov državni sekretar. Prvi odgovorni urednik Nove24TV je postal sedanji dirktor UKOM Uroš Urbanija, med komentatorji na spletni strani Nova24TV je bil tudi Vinko Vasle. Z Nova24TV sta povezana še dva posameznika, ki sta na kulturnem ministrstvu sodelovala pri pripravi paketa novih medijskih zakonov. Vasku Simonitiju sta se v kabinetu pridružila Miro Petek in Mitja Iršič, pri čemer je bil Petek nekaj časa odgovorni urednik Nova24TV, Iršič pa kolumnist na njeni spletni strani.

Ustanovitelji nove televizije so podcenjevali zahtevnost televizijskega medija, zato so izdajatelji Nove24TV že v prvem letu oddajanja ustvaril za skoraj 722.000 evrov izgube. Po več neuspešnih poskusih dokapitalizacije je septembra 2016 tedanji predsednik upravnega odbora Nova24TV Aleš Hojs za Dnevnik potrdil, da jim je uspelo pridobiti tuje vlagatelje: tri madžarska podjetja, ki bodo v televizijo vložila 800.000 evrov. Denar je julija istega leta nakazal madžarski državljan Károly Varga.

To nakazilo je napovedalo vstop medijskih podjetnikov iz kroga madžarskega premierja Viktorja Orbána v slovenski medijski prostor in postopen madžarski prevzem medijskega sistema pod okriljem SDS, ki smo ga podrobno opisali v preteklih preiskavah. Pa tudi lanski prevzem Planeta TV, s katerim bo poskušala stranka SDS po zgledu madžarskega Fidesza povečati vpliv na javno mnenje in s tem vpliv na slovenske volivce.

Poteze Janeza Janše do formiranja zadnje vlade so bile torej zelo podobne potezam Orbána do njegove zmage na volitvah leta 2010. Tako Orbán kot Janša sta v času svoje prve vlade najprej prevzela nadzor nad javnimi televizijami. Ko sta se znašla v opoziciji, sta oba ustanovila svoji strankarski televiziji – Orbán Hír TV, Janša pa Novo24TV. Oba sta uspela s pomočjo svojih poslovnih povezav ustanoviti še dodatno televizijo, ki jima je bila naklonjena – Orbán EchoTV, Janša pa Planet TV. Slovenski in madžarski premier za upravičevanje svojih medijskih podvigov uporabljata tudi enako retoriko: domnevno močno ideološko pristranskost oziroma sovražnost medijev do politične desnice.

A podobnosti v delovanju obeh se tu ne končajo. Poteze Janeza Janše v trenutni vladi namreč močno spominjajo na poteze Viktorja Orbána po njegovi ponovni zmagi na volitvah leta 2010. To bomo pokazali v drugem delu preiskave.

Popravek (1. 4. 2021): V članku smo zapisali, da je zadnji s televizije Planet TV odšel Rajko Gerič. Želeli smo zapisati, da je odšel z mesta odgovornega urednika Planet TV, saj je Gerič še kar zaposlen na Planet TV. Za napako se opravičujemo.

Uredniška opomba (17. 11. 2022): V zadnjem odstavku pri podnaslovu ‘Televizija ostaja dominanten medij’ smo nedelujočo povezavo do podatkov DVK, na katere se sklicujemo, zamenjali z delujočo.

Avtor člankov in vodja preiskave: Lenart J. Kučić

Urejanje člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic

Odgovorna urednica: Taja Topolovec

Lektura: Ana Bogataj

Zasnova vizualne podobe in kreativa: Taja Topolovec

Oblikovanje: Metod Blejec

Ilustracije: Matija Medved