Samozaposleni v kulturi: med neobstoječim trgom in ministrstvom za kulturo

Pri Pod črto smo se v sklopu naše teme o prekarizaciji lotili analize stanja samozaposlenih v kulturi.

Ilustracija Una Rebić

Če je mogoče sklepati po uradnih stališčih države, ima kultura pomembno vlogo v naši državnosti. »Kultura je bila v preteklosti kot narodotvorna, narodnoobrambna in državotvorna dejavnost gradnik in temelj narodne identitete. Slovenci smo se za razliko od drugih narodov prepoznavali in pred drugimi narodi legitimirali kot narod kulture, celo kot narod z neke vrste vrojeno kulturnostjo in v tem kontekstu predpostavljali in pojasnjevali tudi dvom o svoji državotvornosti,« so zapisali avtorji predloga novega nacionalnega programa za kulturo 2018–2025.

Kultura, kot to prepoznavajo in priznajo tudi druge nacionalne skupnosti, ostaja ali celo postaja edino področje, na katerem in s katerim države oziroma nacije ohranjajo in razvijajo lastno identiteto ter se predstavljajo svetu, še trdi predlog nacionalnega programa. Zato je država v imenu javnega interesa dolžna zagotavljati javne kulturne dobrine, spodbujati ustvarjalnosti državljanov in skrbeti za razvoj kulture.

Te naloge ne opravljajo samo javni zavodi na področju kulture: muzeji, galerije, knjižnice, gledališča in druge kulturne ustanove. Za razvoj kulture in umetnosti so zelo pomembni tudi samostojni ustvarjalci – od fotografov in prevajalcev do pisateljev, slikarjev, oblikovalcev in sodobnih plesalcev. Nekateri delujejo kot samozaposleni zato, ker za svoje delo potrebujejo veliko neodvisnosti, ki je ne morejo pridobiti v javnem sektorju ali na trgu. Drugi opravljajo ustvarjalne poklice, s katerimi se ni mogoče zaposliti v obstoječih kulturnih institucijah. To je prepoznala tudi država in zanje predvidela poseben status samozaposlenega v kulturi.

Ta imetnikom ponuja nekatere ugodnosti, ki jih ostali samozaposleni nimajo. Samozaposleni v kulturi se lahko potegujejo za kulturne štipendije in žepnine, se prijavljajo na razpise in uporabljajo umetniške rezidence. Približno 2000 posameznikom in posameznicam, ki so s svojim preteklim delom prikazali vrhunske rezultate na področju kulture ali opravljajo deficitarne poklice v kulturi, pa država iz proračuna vsak mesec krije prispevke za socialno varnost (se pravi obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zdravstveno zavarovanje ter starševsko varstvo). Na ta način naj bi se samozaposleni v kulturi lažje posvetili ustvarjalnemu delu, saj jim država s kritjem socialnih prispevkov omogoča dostop do nekaterih socialnih pravic in, teoretično, vsaj nekaj varnosti.

V praksi je drugače, smo ugotovili pri Pod črto. Dobra četrtina samozaposlenih v kulturi, ki ima zaradi svojega dela ali deficitarnosti poklica pravico do kritja socialnih prispevkov, namreč prejema mesečne prihodke, ki so nižji od praga revščine (določenega za leto 2016). To pomeni, da morajo preživeti s prihodkom, nižjim od 616 evrov na mesec.

Kako je to mogoče?

Po osamosvojitvi je v delu strokovne javnosti prevladovalo prepričanje, da kulture ni več treba subvencionirati z javnim denarjem, ker da bo za ustvarjalce poskrbel trg – nagradil uspešne in izločil premalo sposobne. Za slab socialni položaj samozaposlenih v kulturi so po tej razlagi krivi ustvarjalci sami. V preteklih prispevkih o spremembah na trgu dela pa smo pokazali, da prekarnosti ni mogoče razlagati predvsem kot odgovornost posameznika, ampak jo je treba razumeti kot sistemski pojav.

Ko smo skupaj z evropskim združenjem preiskovalnih novinarjev Investigate Europe iskali razloge za povečevanje neenakosti in revščine med delavci po Evropi, smo ugotovili, da za poslabšanje socialnih razmer niso krivi predvsem delavci sami. Opisali smo različne ukrepe, ki so jih države EU uvajale med gospodarsko krizo pred desetimi leti. Deregulirale so trg dela, odpravile varovalke pred odpuščanjem, zmanjševale delavske in socialne pravice, spodbujale samozaposlovanje in omogočile razmah atipičnih zaposlitev, s katerimi so statistično zmanjševale podatke o brezposelnosti.

Negativne posledice »strukturnih reform« so poskušale države omiliti z različnimi socialnimi korektivi, ki večinoma niso bili uspešni. Na Pod črto smo analizirali dva takšna ukrepa, ki so ju sprejele slovenske vlade: uvedbo statusa samostojnega podjetnika z normiranimi odhodki (»normiranci«) in program subvencioniranja samozaposlovanja, ki ga je med 2007–2013 izvajal zavod za zaposlovanje.

V prvem primeru smo pokazali, da je sistem t. i. normiranih odhodkov – sicer zelo primerna oblika samozaposlitve za številne samozaposlene – v praksi povzročil negativne učinke na najvišjem in najnižjem delu lestvice prihodkov. Olajšal je izkoriščanje in navidezno zaposlovanje slabo plačanih delavcev ter omogočil razmah platformnega kapitalizma, na drugi strani pa ponudil izjemno ugodno davčno obravnavo (»davčno optimizacijo«) posameznikom z visokimi prihodki.

Podobno problematične so bile subvencije za samozaposlovanje, saj so jih nekateri delodajalci izkoriščali za navidezno zaposlovanje prejemnikov subvencij. Ob tem so se zanje – v pomanjkanju drugih izbir – odločali številni posamezniki, ki niso hoteli postati podjetniki. Zato je po preteku dveletne pogodbe skoraj polovica prejemnikov subvencij zaprla svoje podjetje.

Država omenjenih ukrepov ni izvajala strateško, ampak se je zgolj odzvala na trenutno krizo in navodila EU. Subvencioniranje samozaposlitev pa ne more biti učinkovito brez spoštovanja delavske zakonodaje, učinkovite delavske inšpekcije, plačilne discipline in podpornega okolja, ki je potrebno za razvoj podjetništva. Ker država ni preprečila zlorab, je začel sistem normiranstva spodbujati nelojalno konkurenco na trgu in izogibanje davkom. Slovenija je imela na voljo vse omenjene mehanizme, da bi zamejila učinke prekarizacije. A jih je – zaradi pomanjkanja strategije in politične volje – ves čas spodbujala ali celo povzročala.

Podobno velja za samozaposlene v kulturi.

Država po osamosvojitvi ni več mogla vzdrževati nekdanjega sistema »državnih umetnikov« in zaposlovati velikega deleža kulturnikov v javnih zavodih in drugih državnih službah, kar je veljalo v nekdanji Jugoslaviji. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so se začeli razvijati novi podporni, logistični in drugi poklici, brez katerih kulturna produkcija ne bi bila mogoča (producenti, publicisti, tehnični poklici, ustvarjalci v novih medijih …). Organizacije, ki delujejo na področju kulture, so takšne poklice potrebovale, ustvarjalcem pa je ustrezala neodvisnost, ki je zaposlitev v javnem zavodu ni omogočala. Zato je država hotela ohraniti nekatere pozitivne zapuščine socializma – zlasti razvejano kulturno infrastrukturo in poseben status vrhunskih ustvarjalcev – ter hkrati ustvariti samostojne kulturne podjetnike, ki bodo preživeli na trgu. Ti so postali »samozaposleni v kulturi«.

Toda država takrat ni znala poiskati kulturnega modela, ki bi ustrezal novim okoliščinam. Samozaposlenim na področju kulture ni pomagala z ustreznimi davčnimi spodbudami in nagradami za uspešno delo. Ni spodbujala zasebnega vlaganja v kulturo in umetnost. Ni podpirala profesionalizacije in zagotovila stabilnega financiranja neodvisne produkcije. Niti se ni odločila za reformo javnih zavodov in delovne zakonodaje, ki bi pravice samozaposlenih približala položaju redno zaposlenih.

Država je zato na področju kulture ostala največji zaposlovalec in naročnik, saj po oceni kulturnega ekonomista Andreja Srakarja posredno ali neposredno financira zelo velik del kulturnega trga (zaposlovanje v javnih zavodih, financiranje kulturnih programov, naročanje umetniških del, subvencioniranje založništva …). Ker zasebnega kulturnega in umetniškega trga v Sloveniji tako rekoč ni, so samozaposleni v kulturi močno odvisni od državnega denarja.

V takšnem sistemu je lahko kritje prispevkov za socialno varnost kvečjemu korektiv, s katerim poskuša država blažiti sistemske anomalije, v katerih so se znašli samozaposleni v kulturi, namesto da bi jih poskušala odpraviti. Samozaposleni ustvarjalci morajo tako izpolnjevati pogoje, s katerimi država pogojuje kritje socialnih prispevkov, za preživetje pa hkrati opravljati dejavnosti, ki pogosto nimajo veze z njihovim ustvarjalnim področjem.

Zakaj slabo socialno stanje samozaposlenih v kulturi ni samo problem ustvarjalcev v kulturi? Od razvoja žive umetnosti in ustvarjalnega dela ni odvisno samo preživetje ustvarjalcev, raznolikost kulturne ponudbe in kakovost življenja v neki družbi, ampak tudi njena materialna blaginja. Direktorica singapurskega muzeja za znanost in umetnost Honor Harger je v lanskem pogovoru za znanstveno prilogo Dela povedala, da je živa in kakovostna kulturna ponudba vse pomembnejša, če hoče država poleg turistov pritegniti še najboljše znanstvenike, ustvarjalce in podjetnike. Slab položaj samozaposlenih v kulturi, ki se zaradi nenehnega boja za preživetje ne morejo posvetiti ustvarjanju, zato ne škoduje samo njim. Negativno vpliva tudi na razvojne možnosti države in na prihodnjo materialno blaginjo vseh njenih prebivalcev.

Kritje socialnih prispevkov za samozaposlene v kulturi je eden redkih ukrepov, s katerim je poskusila država prepoznati specifike ustvarjalnega dela in ustvariti obliko zaposlitve, ki bi bila zanimiva za ustvarjalne posameznike. Toda slabo socialno stanje in revščina med samozaposlenimi v kulturi, ki po oceni članov strokovnih komisij ustvarjajo vrhunske rezultate na področju kulture, kažeta, da takšen ukrep ni primeren ali vsaj ne zadosten za to, da ne bi bili samostojni ustvarjalci ujeti v prekarno pozicijo med državnim financiranjem in neobstoječim kulturnim trgom. Kar pomeni, da potrebujemo drugačen model financiranja kulture, če želi država uresničiti javni interes na tem področju.

***

Analizo smo objavili v članku Samozaposleni v kulturi: četrtina z dohodkom pod pragom revščine, Zgodovino statusa samozaposlenih v kulturi in državne politike na področju kulture nam je pojasnil direktor Kina Šiška in dolgoletni kulturni uradnik Simon Kardum. O ekonomiji trga kulture in slovenskih posebnostih pa smo se pogovarjali s kulturnim ekonomistom Andrejem Srakarjem.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #Andrej Srakar #kreativne industrije #ministrstvo za kulturo #prekarizacija #prekarno delo #revščina #samozaposleni v kulturi #Simon Kardum

Deli zgodbo 3 komentarji



Več iz teme: Socialna država

Ali dovolj dobro skrbimo za najšibkejše člane družbe? Analiziramo neučinkovitost socialne zaščite v Sloveniji.

36 prispevkov

Samozaposleni v kulturi: četrtina z dohodkom pod pragom revščine

Država približno dva tisoč samozaposlenim v kulturi priznava pravico kritja prispevka za socialno varnost, za kar nameni letno dobrih sedem …

Tema: Socialna država
Article,

Zakaj so koncesionarji dražji od javnih domov za starejše

Koncesionarji so dražji od javnih domov za starejše, ker stanovalcem zaračunavajo tudi stroške posojila za gradnjo doma. Višja cena za …

Tema: Socialna država, Zdravstvo
Članek,

3 komentarji

Alenka Sottler 19. 7. 2018, 10.12

Glede na navedbe v tem članku, koliko samozaposlenih je odvisno izključno od denarja, ki ga prejme od enega samega "zaposlovalca", to je od Ministrstva za kulturo, bi lahko sklepala, da gre za odvisno razmerje, ki pa je po sedanji zakonodaji prepovedano. Bi ministrstvo za kulturo bi po sedanjem zakonu torej moralo redno zaposliti samozaposlene v kulturi? 🤔 Kaj na to porečejo pravniki?

Slavko Pezdir 20. 7. 2018, 10.34

Področje državnega urejanja formalnega statusa in resničnega socialnega položaja samozaposlenih v kulturi je polno polovičnih ter praviloma nezadostnih ali neustreznih pravnih in finančnih "rešitev", ki po eni strani ustvarjajo med nepoznavalci popolnoma zgrešen vtis, da je država do "kulturnikov" nesorazmerno pozorna in ustrežljiva (predvsem s priznavanjem statusa "samostojnega delavca v kulturi"), po drugi strani pa nesorazmerno mačehovska, saj pravico do prispevkov za socialno zavarovanje "samostojnih umetnikov" veže izključno na najvišje strokovne oz. estetske kriterije, ekskluzivna gostovanja in nagrade izbranih strokovnih žirij, kar pomeni, da bi po omenjenih kriterijih in ustaljenih vzorcih odločanja težko "prišel skozi" celo kak France Prešeren, Ivan Cankar, Srečko Kosovel ali Oton Župančič.
Skratka; vstopni kriteriji, ki davkoplačevalcev nič ne stanejo, so skrajno ohlapni in omogočajo neverjetno množičnost "samostojnikov", kriteriji za finančno participacijo posameznih "samostojnikov" pri državnih jaslih pa so postavljeni visoko nad povprečje tako po strokovnih presojah (praviloma vselej istih izbranih ekspertov) kot tudi po mnogo bolj objektivnih merilih merljive količinske in kakovostne odzivnosti njihovih stvaritev v domači in mednarodni javnosti.
Ob tem brezplodnem in po strokovni plati naravnost diletantskem vzdrževanju nevzdržnega "statusa quo" samostojnih kulturnih ustvarjalcev pa državna kulturna politika ne v programih in ne v praksi ni storila nič za lažje vstopanje mladih umetnikov oz. samostojnih ustvarjalcev v kulturno produkcijo, denimo s posebej razpisanimi sredstvi za "prve stvaritve" (razstave, predstave, koncerte ipd.). Nič ni storila za to, da bi v produkciji nevladnih organizacij v kulturi imeli absolutno prednost angažiranja v posameznih projektih samostojni kulturni delavci z veljavnim statusom in ne socialno že polno zavarovani in dobro preskrbljeni umetniki, ki so pogodbeno ali celo trajno zaposleni v javnih zavodih oz. kulturnih ustanovah državnega, regionalnega ali lokalnega pomena. Nič ni država storila za to, da bi samostojnim kulturnim ustvarjalcem, ki so nenehoma prepuščeni negotovemu trgu dela in projektov, priznala višje avtorske honorarje za opravljene umetniške programe in storitve ter jim tako tudi materialno povrnila del pripravljenosti na tveganje ter omogočila lažje preživljanje med dvema plačanima projektoma ipd. Prav tako ni država oz. njena pragmatično oportunistična kulturna politika nič storila za nujen preboj "utrdb" statičnosti v kulturi, ki jim rečemo "javni zavodi", saj so ti repertoarno, programsko, izvedbeno, kadrovsko skrajno zaprti in neprehodni, v kar jih seveda sili vladajoča kulturna politika in miselnost "statusa quo", a tudi lastna lenobnost in popadljivost pri ohranjanju doseženega položaja.

Kulturni Anonimus 2. 8. 2018, 13.52

Hvalevredno, da ste se lotili te tematike, čeprav se mi zdi, da se itak ne bo nič spremenilo.
Za celostnejši vtis predlagam v branje prispevek, s katerim se kot "insider" lahko zgolj 100-% strinjam :
http://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/in-kje-si-zdaj/

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno