Intervju: Simon Kardum, direktor Kina Šiška

Kaj so samozaposleni v kulturi? Nasledniki nekdanjih državnih umetnikov ali samostojni kulturni podjetniki? Ozadje je pojasnil Simon Kardum, ki velja za enega izmed arhitektov slovenske kulturne politike po osamosvojitvi.

Simon Kardum, fotografija: Lenart J. Kučić/Pod črto

Zakaj imajo samozaposleni v kulturi drugačen status kot drugi samozaposleni? Takšna ureditev ima dolgo zgodovino, je pojasnil Simon Kardum – sedanji direktor Kina Šiška in dolgoletni kulturni uradnik, ki je do leta 2005 delal na Ministrstvu za kulturo.

V Jugoslaviji in večini nekdanjih drugih socialističnih držav je kulturno dejavnost nadzirala in financirala država, zato ni bilo mogoče govoriti o kulturnem trgu in kulturnem podjetništvu. Status samozaposlenega na področju kulture so v Jugoslaviji najprej uvedli kot obliko statusa državnih umetnikov (»samostojni umetniki«). Ta status jim je po besedah Karduma med drugim omogočal pridobiti državno pokojnino. Obdobje samoupravljanja je v osemdesetih nekoliko sprostilo državni nadzor in je tedanjim »samostojnim kulturnim delavcem« dovolilo tudi zasebne pobude na področju kulture. Ta spodbuda ni bila povezana samo s političnimi spremembami, ampak je imela država tudi ekonomski motiv: zmanjšati zaposlovanje v javnih kulturnih zavodih.

Podoben model se je ohranil tudi po osamosvojitvi. Leta 1994 je država uvedla status »samostojnega ustvarjalca na področju kulture«. Z njim je hotela združiti vse značilnosti nekdanjih statusov in priznati določene izjeme za ustvarjalce v primerjavi z drugimi delavci (olajšati ustvarjanje, udejanjiti javni interes na področju kulture, zmanjšati pritisk zaposlovanja na javne zavode, spodbujati kulturno podjetništvo …). Ampak je hkrati uvedla tudi omejitev, da prihodek samostojnega ustvarjalca s plačanimi prispevki za socialno varnost ne sme presegati povprečne plače zaposlenega v javni kulturni ustanovi, je povedal sogovornik. S tem ukrepom je status dejansko postal socialni transfer in ne nagrajevanje kakovosti.

Na ta način je država pokazala, kako si predstavlja slovensko kulturno politiko: kot vrvohodstvo med nagrajevanjem odličnosti, socialnim korektivom in spodbujanjem samozaposlovanja. Takšno usmeritev je leta 2002 potrdila z uvedbo statusa »samozaposlenega v kulturi« in ustvarjalcem ponudila dve pravi obliki, ki veljata še danes. Status samozaposlenega v kulturi in status samostojnega podjetnika.

Že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo mogoče slišati pobude, da je treba kulturnike in umetnike prepustiti trgu, saj da je država vstopila v tržno gospodarstvo. Zakaj ste takrat sklenili, da so samozaposleni v kulturi kljub trgu upravičeni do drugačne obravnave kot ostali samozaposleni – da jim bo država za izjemne ustvarjalne dosežke plačevala prispevke za socialno varnost?

Po osamosvojitvi je bilo veliko pobud, da je treba zavreči vse, kar smo poznali pod socializmom – tudi tisto, kar je bilo dobro. Na področju kulture smo podedovali zelo pomembno omrežje knjižnic, kulturnih domov, muzejev, galerij in drugih ustanov, ki smo ga hoteli ohraniti. Prav tako smo hoteli ohraniti poseben status za ustvarjalce, a smo ga morali nekako preobraziti, da bo ustrezal spremenjenim razmeram na trgu dela. V Jugoslaviji je status umetnika dejansko veljal samo za umetnike-ustvarjalce, ne pa tudi za poustvarjalce. Po osamosvojitvi smo imeli v Sloveniji razmeroma veliko umetnikov, a zelo malo logističnih in podpornih poklicev, ki so ključni za umetniško produkcijo, distribucijo, prodajo in ostale dejavnosti.

Katerih?

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so v kulturni prostor vstopile zasebne kulturne organizacije: zavodi, društva, zadruge … Leta 2002 so pridobile pravico do enakopravnejšega dostopa do javnih sredstev in infrastrukture. Te nevladne organizacije so bile profesionalne, ne več ljubiteljske ali prostovoljne. Postale so resen programski in projektni zaposlovalec samostojnih umetnikov, za delo pa niso potrebovale samo umetnikov in ustvarjalcev, ampak tudi poklice, ki so nujno potrebni za produkcijo kolektivnih umetniških del – denimo na področjih gledališča, plesa, interdisciplinarnih umetnosti založništva in podobno.

To je pomenilo, da smo morali leta 2003 bistveno razširiti seznam poklicev samozaposlenih na področju kulture. Dodali smo področja novih tehnologij, producente, menedžerje, organizatorje, tehnične in publicistične poklice. Menili smo, da bi morala država v imenu javnega interesa podpirati tudi njihovo delo. A smo zelo hitro trčili ob nekatere omejitve.

Kakšne?

V preteklosti so kulturne poklice večinoma zaposlovali javni zavodi na področju kulture. Toda nekaterih poklicev ali celo skupin poklicev ni mogoče zaposliti v javnem sektorju, kje drugje pa še manj. Hkrati so bili javni zavodi vse bolj ujeti v togem sistemu zaposlovanja v javnem sektorju, ki je popolnoma neprimeren za ustvarjalne poklice. Ustvarjalnega in umetniškega dela ni mogoče vrednotiti po birokratskih načelih – z delovnikom, porabljenimi urami ali podobnim tekočim trakom. Zato je hotela država s statusom samozaposlenega v kulturi ustvariti privlačno alternativo zaposlitvam v javnem sektorju, ki pa bo ustvarjalcu še vedno omogočala nekaj socialne varnosti in s tem svobode.

In je ohranila možnost plačevanja socialnih prispevkov za tiste, ki da pomembno prispevajo k uresničevanju javnega interesa na področju kulture?

S to varovalko je umetnikom in ustvarjalcem vsaj do neke mere omogočila tudi možnost nedela, ki je seveda samo navidezno nedelo. Da so se bili pripravljeni lotiti tudi projektov, ki niso bili komercialno zanimivi, ampak kljub temu pomembni za razvoj določenega področja. Kot rečeno, pa je hotela s statusom samozaposlenega v kulturi ustvariti delovne razmere, ki bi bile za uspešne in ambiciozne ustvarjalce bolj zanimive kot delo v javnem sektorju. Da jih ne bi omejevala birokracija, da bi lahko samostojno sklepali pogodbe z naročniki, se prijavljali na projekte … Skratka: da bi bili resnični svobodnjaki.

Deset let pozneje ugotavljamo, da precej teh svobodnjakov živi v zelo slabih socialnih razmerah. Kaj je šlo narobe? Da samozaposleni ustvarjalci niso našli naročnikov, ker v Sloveniji nimamo kulturnega in umetniškega trga?

Majhnost slovenskega trga je objektivno dejstvo, ki bi ga morala upoštevati vsaka nacionalna kulturna politika in ustrezno prilagoditi ukrepe za učinkovito udejanjanje javnega interesa. A ne gre samo za trg. Prvi problem je zmanjševanje proračuna za kulturo, ki se je začelo že pred gospodarsko krizo. Drugi problem pa je razporeditev tega denarja.

Ki je večinoma namenjen za plače redno zaposlenih v javnem sektorju?

Kaj storite, ko vam država bistveno zmanjša financiranje, na plače vaših zaposlenih pa nimate nikakršnega vpliva, ker so pač javni uslužbenci in zanje veljajo pravila javnega sektorja?

Direktorji javnih zavodov niso imeli veliko izbire: zmanjšali so število zunanjih sodelavcev in znižali stroške njihovega dela, kar je najbolj prizadelo samozaposlene. Poleg tega je plačni sistem v javnem sektorju popolnoma neprimeren za večino ustvarjalnih dejavnosti. Glavno merilo za državnega uslužbenca je še vedno izobrazba, kar je na našem področju velika neumnost. Podobna neumnost je nagrajevanje redno zaposlenih glede na delovno dobo – ker že trideseto leto hodijo v isto službo. Vse to pomeni, da bodo plače v javnih zavodih relativno rasle glede na kulturni proračun in jim postopoma pobrale ves denar. Ostali jim bodo prazni prostori, ker ne bo več nihče ustvarjal programa.

To je še zlasti pomembno na področjih, kjer so ustvarjalci kritično odvisni od infrastrukture, ki jo imajo javni zavodi. Eno je, če dejansko lahko delaš sam – če si denimo prevajalec, oblikovalec ali pisatelj. V gledališču ali na filmu pa sam ne moreš narediti ničesar. Vedno si del ekipe, saj rabiš veliko infrastrukture in podpornih poklicev. Zato se ne sme zgoditi, da ustvarjalci ne bi imeli dostopa do te infrastrukture ali bi bili postavljeni v podrejen položaj.

O direktorjih javnih zavodov govorite v tretji osebi. Niste tudi vi med njimi?

Kino Šiška je še vedno edina kulturna ustanova na Slovenskem, kjer so vsi zaposleni na mandat direktorja. Moj naslednik bo lahko zato izbral svojo ekipo, ki mu bo pomagala uresničevati program. To je nov model zaposlovanja, ki bi moral biti običajen za umetniške in prireditvene ustanove. V javnih zavodih bi morali preizkusiti več modelov zaposlovanja in ugotoviti, kateri prinaša najboljše rezultate.

Ves javni sektor je namreč ukleščen v nerazrešljivo togost, ki jo nalaga sistemska ureditev javnega sektorja, kar je še zlasti problematično v kulturi in umetnosti – področjih, ki zahtevajo drugačen način dela. Knjižnice in arhivi delujejo čisto drugače kot gledališča, prireditveni centri in galerije ali muzeji. Zato bi rabili resno reformo, ki bi vodstvom javnih zavodov zagotovila avtonomijo odločanja – programsko, finančno in kadrovsko. Treba bi bilo omogočiti večletno financiranje in drugačne zaposlitvene modele. V javnih zavodih zdaj prevladuje zaposlovanje za nedoločen čas, kar mladim profesionalcem onemogoča zaposlovanje ali pa jih sili v prekarni odnos. Prav tako bi morali omogočiti nagrajevanje zaposlenih in nadpovprečno uspešnih institucij. Da je zdajšnji sistem nepretočen, krivičen in zastarel, govori že enostavno dejstvo, da ima lahko kar lepo število zaposlenih za nedoločen čas v javnih zavodih višje plače kot direktor. Ta pa ima petletni mandat ter je kot zakoniti zastopnik kazensko in odškodninsko odgovoren. To je svetovni unikum, zaradi katerega se število kandidatov za položajna mesta v umetnosti nezadržno krči.

Zato sem že večkrat predlagal spodbujanje mandatnih zaposlitev v javnih zavodih. Da bi tistim, ki so se pripravljeni zaposliti za pet let namesto za nedoločen čas, dvignili plačo za petino. Ampak doslej ni bilo posluha za spodbujanje tveganih zaposlitev v javnih zavodih. Brez reforme zaposlovanja v javnem sektorju pa tudi morebitno povečanje kulturnega proračuna ne bi izboljšalo razmer med samozaposlenimi.

Zakaj je država uvedla cenzus – najvišji letni prihodek, ki ga samozaposleni v kulturi ne smejo preseči, če hočejo obdržati pravico do plačanih prispevkov? Ta trenutno znaša nekaj manj kot 20.000 evrov.

Uvedba sedanjega cenzusa je bila po mojem mnenju napaka. Ne razumem ukrepa, ki po eni strani od ustvarjalcev zahteva vse večjo produkcijo, nagrade in pozitivne medijske odzive, po drugi strani pa jim zelo strogo omejuje višino prihodka. Nekateri naši zunanji sodelavci morajo ves čas paziti, da ne bodo za nekaj evrov presegli cenzusa, kar je absurdno. Država je na ta način izničila prvotno idejo, da mora biti status samozaposlenega zanimiv za najboljše ustvarjalce. Namesto tega je pokazala, da se je pripravljena ukvarjati z umetnostjo in ustvarjalnostjo zgolj in izključno preko socialnih transferjev. Samozaposlene drži v odvisnosti, namesto da bi spodbujala njihovo samostojnost in nagrajevala uspešnost.

Sam zagovarjam ukinitev ali vsaj temeljito preoblikovanje cenzusa. Bolje bi bilo dvigniti dohodninsko osnovo in premisliti o uvedbi drsnega cenzusa, ki bi upošteval različna področja ustvarjanja in karierno pot samozaposlenega. Morali bi tudi spremeniti pravila za pridobivanje statusa samozaposlenega s plačanimi prispevki, ki zdaj spodbujajo predvsem količino produkcije namesto kakovosti. To je še zlasti težava za mlajše ustvarjalce, ki pogosto nimajo dovolj referenc in socialnega kapitala, da bi zadostili kriterijem.

S katerimi ukrepi bi bilo mogoče izboljšati socialne razmere med samozaposlenimi v kulturi in ustvariti delovne pogoje, ki bi dejansko omogočali ustvarjanje in bogato kulturno ponudbo – kar je najbrž bistvo javnega interesa?

Najprej je treba zagotoviti materialne pogoje, kar pomeni dvig proračuna za kulturo na najmanj 200 milijonov evrov (proračun ministrstva za kulturo v letu 2018 znaša 157 milijonov evrov – op. a.). Brez tega se lahko pogovarjamo samo o željah in čudežih. Potem je treba zagotoviti politično stabilnost na področju kulture, kjer se je doslej od osamosvojitve zamenjalo že štirinajst različnih ministrov in ministric, ki so v povprečju dokončali samo polovico mandata. Predvsem pa je treba poskrbeti, da bo proračunski denar dejansko namenjen ustvarjanju. Nikakor se ne smemo znajti pred izbiro, pred katero je ustvarjalce postavil sedanji kulturni minister Tone Peršak: da se moramo odločiti, ali hočemo imeti več denarja za socialo ali za programe. To je popolnoma napačna dilema, saj je treba za uresničevanje javnega interesa na področju kulture poskrbeti za oboje. Morda bi bila prav na ustvarjalnem področju smiselna tudi uvedba nekakšnega usmerjenega univerzalnega temeljnega dohodka, ki bi odpravila sedanje omejitve. Toda za takšen premislek se država doslej še ni odločila.

Če povzamem: za ustvarjanje je treba nameniti več proračunskega denarja, odpreti javne zavode za mlajše ustvarjalce in jim bistveno olajšati dostop do statusa, pa tudi poskrbeti, da bo postal status samozaposlenega bolj privlačen za ustvarjalce – v finančnem, pravnem in računovodskem smislu. Za takšne ukrepe bi bila potrebna sprememba zakonodaje. Nov kulturni zakon bi moral razrešiti tudi reprezentativnost ključnih stebrov na področju kulture v Sloveniji, to pa so: javni zavodi in agencije, nevladne nepridobitne organizacije, samostojni kulturniki in zasebni sektor s področij medijev in kulturnih industrij. Le na tak način bi bil omogočen pravi dialog s trajnejšimi posledicami.

Zakaj?

Ker vseh omenjenih država oziroma vsakokratna vlada ne priznava za reprezentativnega sogovornika in jih ni dolžna upoštevati. Vzemimo javni sektor, kjer vsa pogajanja potekajo med državo in socialnimi partnerji (sindikati), nihče pa zares ne zastopa interesov kulture. Dober pozitiven primer je Norveška. Tam so kulturne organizacije postale reprezentativni sogovornik in med drugim dosegle tudi minimalno ceno dela na področju kulture, ne glede na to, kdo s kom sodeluje.

Se je treba sprijazniti z ugotovitvijo, da je v Sloveniji država daleč največji in pogosto edini naročnik na področju kulture in umetnosti? Zelo redko slišimo pobude, da je treba razvijati tudi zasebni trg.

Ne, ne smemo se sprijazniti s takšno ugotovitvijo. Slovenija je najboljša v Evropi na razpisih Creative Europe, če računamo število dobljenih projektov na prebivalca. Političnim odločevalcem očitno še ne znamo povedati, da je mogoče danes že zelo dobro izračunati, kakšni so ekonomski učinki kulture. Tudi na našem področju velja preprosto pravilo: če boste pametno vložili več denarja, boste tudi dobili več denarja – naj je vlagatelj država ali zasebnik. Res pa je treba za zasebnike pripraviti drugačne spodbude. Spremeniti bomo morali zakon o davku na dobiček pravnih oseb in nameniti bistveno večjo davčno spodbudo za donacije in mecenstvo. Če bi sedanjo 0,4-odstotno olajšavo dvignili na najmanj tri ali štiri odstotke, bi se gospodarstvo najbrž odzvalo.

Druga možnost je uvedba mešanega modela posrednega in neposrednega proračunskega financiranja. Prihodke iz loterije razdeljujemo med invalidske in športne organizacije. Znani so uspešni primeri, kjer namenjajo del denarja iz loterije za financiranje najboljših izvoznih umetniških projektov. Dober primer je filmska panoga v Veliki Britaniji, ki jo podpira prav nacionalna loterija. Še bolj izviren način so iznašli v Estoniji, kjer bi lahko poiskali kar nekaj uporabnih praks za Slovenijo. Domislili so se namenskih trošarin, s katerimi kulturnemu proračunu dodajo še dobrih 25 milijonov evrov iz alkoholnih in tobačnih trošarin. Iz tega denarja pa po zgledu tehnoloških zagonskih podjetij financirajo projekte mladih in neuveljavljenih ustvarjalcev, predvsem tistih, ki imajo potencial za nastopanje v tujini.

Naučili so se, da jim lahko drzne in tvegane umetniške produkcije tudi na področju kulture nekoč prinesejo svetovno izvozno zvezdo, tudi če bodo zato potrebovali veliko neuspešnih poskusov. Takšno razmišljanje žal pri nas še nima domovinske pravice.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #kultura #kulturna politika #kulturni trg #ministrstvo za kulturo #samozaposleni v kulturi #Simon Kardum

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Gospodarski razvoj in podjetništvo

H gospodarski blaginji bo pripomogla tako premišljena gospodarska politika in pravno okolje kot tudi uspešno in etično poslovanje podjetij. Na tem mestu spremljamo oboje.

53 prispevkov

Intervju: Andrej Srakar, kulturni ekonomist

Ekonomist Andrej Srakar je avtor ali soavtor večine ekonomskih analiz slovenske kulturne politike in trga kulture. Zato se je naučil …

Tema: Gospodarski razvoj in podjetništvo
Članek,

Normiran s. p. v IT-ju: izogibanje davkom ali tekmovanje na globalnem trgu

Država je z normiranim s. p.-jem pomagala davčnim »optimizatorjem« in tujim podjetjem, ki v Sloveniji najemajo dobro izobražene tehnične kadre.

Tema: Gospodarski razvoj in podjetništvo
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno