Obveščenost volivcev je eden izmed glavnih pogojev za obstoj demokracije. Kako naj namreč volivec odda glas za posameznega kandidata na volitvah, če ne ve, za kaj se ta kandidat zavzema, kaj obljublja in, ne nazadnje, v kolikor je že zasedal voljeno pozicijo, kako uspešen je bil pri izpolnjevanju svojih preteklih obljub?

Slovenija je po evropskih standardih še kar med mlajšimi demokracijami. Transparentno dajanje obljub v času volilne kampanje, pa tudi med vladanjem, in predvsem kritičen nadzor nad njihovim izpolnjevanjem, še nista povsem zaživela. Obljube politikov med kampanjo so pogosto precej površinske in pavšalne. Obe stranki, ki sta po zadnjih dveh parlamentarnih volitvah sestavili vlado, sta na volitve odšli s tako okrnjenim programom, da je bilo težko izluščiti, kakšne konkretne ukrepe pravzaprav napovedujeta.

Pri Pod črto smo zato želeli od najvišjega predstavnika oblasti – premierja Marjana Šarca – pridobiti podrobnejše odgovore. Osredotočili smo se na najbolj pereče tematike, ki smo jih v zadnjih letih preiskovali pri Pod črto.

Že tu smo naleteli na prvo težavo. Zaradi površinskih predvolilnih debat in ob koalicijski pogodbi s precej obljubami, a brez podrobnosti o tem, kako bodo te obljube izpolnili, ni mogoče določiti, za kaj se premier Šarec oziroma koalicija sploh zavzemajo oziroma kako bodo dosegli zastavljene cilje.

Zato smo že decembra lani tiskovne predstavnike premierja zaprosili za intervju z Marjanom Šarcem. V prošnji smo pojasnili, da bi želeli pridobiti njegovo mnenje o specifičnih temah, s katerimi smo se v preteklosti ukvarjali pri Pod črto.

Intervju smo lahko opravili sredi aprila letos. Točno tri tedne pred dogovorjenim intervjujem smo Šarčevim tiskovnim predstavnikom poslali podrobno pojasnilo, o katerih tematikah bi se želeli pogovarjati. Izbrali smo si jih sedem:

–          neučinkovit pregon gospodarskega kriminala in korupcije,

–          problematika revščine v Sloveniji,

–          pomanjkanje družinskih zdravnikov,

–          težave z ugotavljanjem in določanjem primernih odškodnin pri poklicnih boleznih,

–          pomanjkanje nadzora nad kakovostjo v zdravstvu,

–          nepravilnosti v slovenski policiji,

–          boj s podnebnimi spremembami v Sloveniji.

Vsaki tematiki smo dodali kratek opis ugotovitev naših preteklih preiskav in pojasnilo, katera vprašanja točno nas v zvezi s posamezno tematiko zanimajo. Šarčeve tiskovne predstavnike smo ob tem seznanili, da si želimo v intervjuju od premierja za vsako od zgornjih tematik dobiti dve pojasnili. Prvič, kako pomembna se posamezna tematika zdi premierju; in drugič, kakšne politike oziroma ukrepe pripravlja vlada v zvezi s posamezno tematiko.

Z odgovori Marjana Šarca ne moremo biti zadovoljni. To je spoznal tudi premier sam, ko nam je proti koncu intervjuja kot del odgovora na eno izmed naših vprašanj povedal, da se zaveda, da nas s svojimi odgovori ni zadovoljil.

In zakaj ne moremo biti zadovoljni? Šarec kot odgovor na kompleksna vprašanja preganjanja korupcije, zagotavljanja primerne zdravstvene oskrbe, boja s podnebnimi spremembami in ostalimi tematikami daje odgovore, ki so zmes osebnih anekdot, posploševanja in celo nerazumevanja oziroma napačne interpretacije dejstev. Konkretnih načrtovanih ukrepov Šarec našteje izredno malo.

Dolgotrajni kazenski postopki

Pojdimo na konkretne primere. Pri Pod črto smo v zadnjih letih podrobno analizirali uspešnost policije, tožilstva in sodišč pri preganjanju gospodarskega kriminala in korupcije. Pokazali smo, da se postopki vlečejo vrsto let, zaradi slabega dela policije in tožilstva pogosto padejo na sodiščih ali pa tožilstvo z slabimi argumenti odstopi od pregona osumljencev.

Šarcu se zdi ta tema zelo pomembna . Tako zelo, da meni, da je gospodarski kriminal najhujša in najbolj sprevržena oblika kriminala – tu gre namreč po njegovem prepričanju za oškodovanje lastne države.

Toda, ko preidemo na vprašanje, kakšne ukrepe za bolj učinkovito delovanje pravosodja lahko predlaga vlada, Šarec ponudi nenavaden in tudi nevaren argument. Spomni na nedaven primer pregona nekdanjega direktorja Bolnišnice Jesenice. Kot je prejšnji mesec razkrila oddaja 24 ur, naj bi nekdanji direktor bolnišnice eni izmed družb za čiščenje prostorov omogočil privilegiran položaj za pridobitev posla in s tem bolnišnico oškodoval za okoli milijon evrov. Sodišče pa je decembra lani na prvi stopnji izločilo ključne dokaze iz postopka.

»Policija je pridobila obremenjujočo korespondenco med osumljenimi, pa je sodišče izločilo te dokaze, in zadeva je zaključena. Ni dovolj, da se proti kriminalu bori le policija. Tudi ko policija zadevo pripelje do neke obravnave, potem na sodiščih vse pade. In to je zelo slabo znamenje državljanom. Zato gre tu predvsem razmisliti o neki zdravi pameti včasih,« je zadevo komentiral Šarec.

Pri Pod črto smo pridobili sodbo v omenjenem primeru. Iz sodbe je razviden razlog za izločitev dokazov. Te je sodišče izločilo, ker policija in tožilstvo dokazov nista zasegla v skladu z zakonom. Pravilo, da na sodišču veljajo le zakonito pridobljeni dokazi, je eno izmed osnov pravne države. Šarčevo prikazovanje odločitev sodišča kot vprašljivo in sklicevanje na »zdravo pamet« v takšnih zadevah kaže najmanj na nepoznavanje pomembnosti osnovnih pravnih postulatov moderne pravne države.

Šarec kot glavni razlog za slabo stanje v pravosodju nato navaja tudi krizo vrednot tako celotne družbe kot zaposlenih v pravosodnih inštitucijah. Kot rešitev za to ponudi drugačno vzgojo otrok. Ne predstavi pa nikakršnih konkretnih ukrepov, ki jih vlada načrtuje na tem področju. Pove le, da bi bilo treba »spremeniti razne stečajne postopke, upnike, nekdo lahko firme odpira, eno zapre, drugo odpre in izigrava sistem ves čas«. Interpretacijo, kaj točno bi bilo treba spremeniti v zvezi s temi postopki, pa prepusti bralcu. Zagotovi pa, da bo naštetim spremembam posvetil svojo pozornost in da je zdaj »počasi že čas, da pogledamo malo rezultate dosedanjega dela in kaj se pripravlja za naprej«.

Revščina v Sloveniji

Tudi pri vprašanju revščine Šarec ne ponudi jasnih odgovorov. Pri Pod črto smo v preteklih letih preučili problematiko revščine pri različnih skupinah prebivalstva, ki so še posebej ogrožene: invalidih, starejših, dolgotrajno brezposelnih, zaposlenih z minimalno plačo in tistih brez strehe nad glavo. Pri vsaki skupini smo ugotavljali, zakaj so ogroženi in kakšne ukrepe bi morala pripraviti država.

Šarca smo vprašali, kako pomembno je zanj vprašanje revščine v omenjenih skupinah in kaj lahko država še naredi za izboljšanje razmer. Šarec je najprej poudaril, da je revščina problem, »ki ga nikoli ne bo možno dokončno rešiti«. Ta motiv se ponavlja skozi njegov celoten odgovor. Konkretnih sprememb na bolje pa ne ponudi.

Pove sicer, da bodo razpisali koncesije za nego starejših in da pripravljajo nov zakon o dolgotrajni oskrbi – torej o skrbi za starejše in invalide, ki ne morejo več skrbeti sami zase. Ob tem prizna, da se ta zakon pripravlja že zelo dolgo (že zadnjih 15 let, če smo natančni – op. a.). Kakšne rešitve točno bo ta zakon vseboval za boljšo oskrbo tistih, ki niso več sposobni skrbeti sami zase, pa Šarec ne pojasni.

Šarcu se zdi še pomembno omogočanje zaposlitve dolgotrajno brezposelnim oziroma trenutno nezaposljivim – »da se bodisi prekvalificirajo ali kakor koli.« Kako točno želi vlada to doseči, Šarec ne pove. Spomnimo, novembra lani smo pri Pod črto objavili preiskavo o državnem programu za aktivacijo dolgotrajno brezposelnih, ki razkriva precej borne rezultate tega programa.

Na tem mestu je sicer treba poudariti, da je nekatere ukrepe za zmanjšanje revščine njegova vlada že vpeljala. Ohranila je lansko zvišanje denarne socialne pomoči za osebe brez prihodkov in postopno zvišanje minimalne plače na 700 evrov neto. Seveda je takšno zvišanje plač in pomoči relativno preprost ukrep. Vprašanje pa ostaja, ali se bo Šarčeva vlada sploh želela spopasti s kompleksnimi ukrepi, kot je na primer razvoj učinkovitih ukrepov za ponoven vstop na trg dela za dolgotrajno brezposelne posameznike.

Pomanjkanje družinskih zdravnikov

Precej pozornosti smo v pogovoru s premierjem namenili težavam v zdravstvu. Najbolj aktualna je pomanjkanje družinskih zdravnikov.

Pri Pod črto smo že leta 2015 opozarjali na preobremenjenost družinskih zdravnikov v Sloveniji. Ta ima za posledico več zdravniških napak, ki bi se jim lahko izognili. Razmere še poslabšuje dejstvo, da zdravniki po državi niso razporejeni enakomerno. Posledično je pomanjkanje v nekaterih slovenskih regijah še posebej veliko. S prvim aprilom letos je zaradi preobremenjenosti v kranjskem zdravstvenem domu odpoved podalo 24 družinskih zdravnikov, zaradi česar bi lahko z junijem brez osebnega zdravnika ostalo okoli 50.000 posameznikov.

Kot gre sklepati iz odgovorov Šarca, je po njegovem mnenju glavna težava preveč sindikalnega boja med zdravniki. »Treba je vedeti, da so v Sloveniji mnogi poklici, kjer so ljudje obremenjeni,« je poudaril Šarec. Zatorej, gre sklepati iz njegovega odgovora, bi morali zdravniki stisniti zobe in nadaljevati s svojim delom. Ta Šarčeva analiza je v nasprotju z opozorili strokovnjakov, da takšno stiskanje zob ob preobremenjenosti privede do več zdravniških napak, ki lahko imajo za paciente hude zdravstvene posledice.

Šarec je bil v primerjavi z odgovori na predhodna vprašanja tu nekoliko bolj konkreten. Povedal je, da zdravstveno ministrstvo pripravlja ukrepe na področju družinske medicine. Med drugim naj bi Slovenija »uvozila« več kot 50 zdravnikov iz tujine.

Šarec meni še, da bi bilo treba diplomante medicinske fakultete bolj navdušiti za poklic družinskega zdravnika. »Če povem banalno, pa naj izpadem butast, ampak gostinska dejavnost, dokler ni bilo teh kuharskih šovov in ne vem česa vsega po televiziji, ni bilo zanimanja. Zdaj pa zanimanje zelo narašča. Enako je tudi pri vojaškem poklicu, pri policijskem poklicu. Na nek način je treba ljudi v to privabiti.« S kakšnimi ukrepi točno bi vlada lahko privabila diplomante v ta poklic oziroma ali morda načrtuje televizijski šov v smislu »zdravstveni dom išče družinskega zdravnika«, Šarec ne pojasni.

Poklicne bolezni

Pri Pod črto že od leta 2015 opozarjamo tudi na problem poklicnih bolezni. V Sloveniji naj bi imeli po ocenah strokovnjakov okoli 30.000 poklicno bolnih, ki trenutno ne morejo dobiti odškodnine oziroma pravične invalidnine. Vzrok za to so zapleteni postopki tako imenovanega verificiranja poklicne bolezni, torej ugotavljanja, ali je bolezen res posledica poklicnega dela nekega posameznika. Vlada bi morala za ureditev razmer spremeniti en sam pravilnik o poklicnih boleznih, a tega ji že vrsto let ne uspe narediti.

Premier Šarec tu ponudi odgovor, da so poklicne bolezni del opravljanja poklica in da se jih v celoti ne da preprečiti. Ena izmed žrtev naj bi bila celo njegova žena, srednješolska učiteljica. Njej naj bi se zaradi hrupa v razredu že slabšal sluh. Vzrok za njeno poklicno bolezen pa naj bi bile spremembe v šolstvu, saj ni več »tako kot včasih, ko so bili [v razredu] vsi tiho«.

Stališče, da se poklicnim boleznim tako ali tako ni mogoče izogniti, je v nasprotju z doktrino stroke, ki se zavzema za varnost delovnih mest ne glede na to, kakšno delo nekdo opravlja. Mnenje, da se poklicnim boleznim tako ali tako ni moč izogniti, se tako zdi kontraproduktivno. Ne glede na to pa Šarec meni, da je »pravilnik o poklicnih boleznih zagotovo treba spraviti na svetlo dneva,« in upa, da bo vlada ta pravilnik tudi sposobna sprejeti.

Kakovost v zdravstvu

Bolj ohlapen je Šarec pri vprašanju zagotavljanja kakovosti v zdravstvu. Kot smo poročali že leta 2017, naj bi po mnenju zdravstvenega ministrstva zaradi zdravniških napak v Sloveniji letno umrlo kar 1000 posameznikov. Težava je predvsem v tem, da v Sloveniji nimamo vzpostavljenega sistema za spremljanje kakovosti dela naših zdravnikov. Nihče v državi na primer sistematično ne zbira podatkov o zapletih pri operacijah z namenom identificirati tiste zdravnike, pri katerih se zapleti pojavljajo pogosto. Glavni namen takšnega sistema je v prvi vrsti ponuditi dodatno usposabljanje takšnim zdravnikom in ne njihovo kaznovanje.

V koalicijski pogodbi Šarčeve vlade je sicer zapisana obljuba ustanovitve neodvisnega državnega organa za spremljanje kakovosti v zdravstvu. A Šarec te obljube v intervjuju ne omeni. Konkretno pove le, da so z ministrstvom za zdravje uredili nadzor nad delom otroških srčnih kirurgov v ljubljanskem kliničnem centru – torej enote kliničnega centra, ki so jo v zadnjih letih pretresale afere z odhodi zdravnikov in očitki o nepotrebnih smrtih mladih pacientov.

Namesto konkretnejših odgovor Šarec pri vprašanju zagotavljanja nadzora nad kakovostjo zdravnikov postreže z vrsto osebnih anekdot, ki poudarjajo pomen »človeškega faktorja« pri obravnavi pacientov. Opiše lasten primer zdravljenja v bolnišnici, kjer so bile na enem oddelku razmere na meji sprejemljivega, na drugem pa je bilo »kot v nebesih«. »Seveda gorskih zdravnikov pri nas skorajda nimamo, v tej televizijski seriji je vse idilično, vse težave rešijo, v katerem koli času se nanje odzovejo,« to epizodo svojega zdravljenja v bolnišnici komentira Šarec.

Šarec opiše še izkušnjo z zdravljenem družinskega člana, ki je v bolečinah umiral za rakom, zdravnica pa ni hotela priti na dom in mu vbrizgati morfija za lajšanje bolečin. Pa zgodbo iz mladih let, ko je nekemu otroku pediater ob bolečinah v nogi svetoval, naj nekaj dni ne igra nogometa, nato pa so na urgenci ugotovili, da ima otrok zlomljeno nogo. In še, kako težko je razumeti, da zdravniki zamujajo v službo. Glede vladnih ukrepov na področju zagotavljanja kakovosti v zdravstvu pove le: »Kar koli bomo sprejeli, pa vem, da vas ne bom zdajle zadovoljil s svojimi odgovori, mislim, da vas do zdaj nisem še z nobenim odgovorom zadovoljil, ampak dejansko, kar koli bomo storili, vedno pridemo do človeka. Ali se potrudi ali včasih kakšno zadevo jemlje zlahka.«

Nepravilnosti v policiji

Naslednja tema, o kateri smo govorili s premierjem Šarcem, so nepravilnosti v policiji. Pri Pod črto že od začetka našega delovanja veliko pozornosti namenjamo preiskovanju delovanja policije. Do danes smo razkrili več odmevnih zgodb – od nezakonitega pridobivanja podatkov o bralcih spletnih portalov, vdorov v policijski komunikacijski sistem Tetra, vdorov policijskega informatorja Dejana Orniga v zasebno korespondenco državljanov po naročilu policije, do nepravilnosti pri hranjenju profilov DNK v policijskih bazah, preiskovanju gospodarskega kriminala in delovanju kriminalistov v civilu.

Rdeča nit, ki povezuje vse naštete primere, je policijsko otepanje odgovornosti. Pri praktično vsakem razkritem primeru policija bodisi poskuša zmanjšati njegov pomen bodisi zavaja ali celo javno širi neresnice. Prav tako v policiji skoraj nikoli ne sankcionirajo odgovornih za nepravilnosti. Po drugi strani si policija želi in tudi pridobiva nova pooblastila in pripomočke, ki občutno posegajo v človekove pravice in še povečujejo možnost zlorab. Lahko policiji zaupamo več pooblastil, če v primeru zlorab svoje pristojnosti zanje nihče ne odgovarja?

Premier Šarec meni, da se pod novo direktorico policije, Tatjano Bobnar, stvari spreminjajo. Nova direktorica »čisti tudi v lastnih vrstah,« zagotavlja Šarec.

Tu ima deloma prav. Res je, da je Bobnar potegnila dve odločnejši potezi. Po razkritjih Pod črto o napakah pri hranjenju profilov DNK osumljencev kaznivih dejanj v policijskih bazah, zaradi katerih je sodišče izločilo dokaze proti osumljencu posilstva, je odstavila direktorja nacionalnega forenzičnega laboratorija – torej odgovornega za pravilno hranjenje profilov DNK. A tudi tu policija ni želela neposredno priznati odgovornosti direktorja – uradno so menjavo direktorja pojasnili z »željo po boljši organizaciji in povečanju učinkovitosti dela« v laboratoriju.

Podobno se je zgodilo pri menjavi direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) – elitnega policijskega oddelka za preiskovanje najhujše gospodarske, korupcijske in organizirane kriminalitete. Učinkovitost NPU je že več let vprašljiva. A direktorica policije je zavrnitev ponovne kandidature dozdajšnjega šefa NPU Darka Majheniča na mesto direktorja urada utemeljila s pojasnilom, da »odločitev generalne direktorice policije ne pomeni nezaupnice Majheničevemu delu.« Tatjana Bobnar želi z menjavo direktorja NPU uradu zgolj omogočiti »nov zagon pri delu«.

Nepripravljenost policije priznati svoje napake torej ostaja. A Šarec v strokovnost policije ne dvomi, slovenska policija je po njegovem mnenju sposobna policija, verjame pa, da je bila tu in tam »storjena kakšna napaka«.

Je pa Šarec kritičen do lažne solidarnosti med samimi policisti in do pomanjkanj vlaganj v policijo. Kritičen je tudi do ukinitve srednje policijske šole, zaradi česar po njegovem v policijo pridejo »včasih tudi takšni ljudje, za katere bi bilo morda bolje, da bi opravljali kakšen drug poklic«.

Nato pa se Šarec za podkrepitev dajanja dodatnih pooblastil policiji – na primer uporabe lovilcev IMSI – zateče k nekakšnemu vzbujanju strahu. »Razumem, da so pomisleki pred vdori v zasebnost in tako naprej, ampak ko se nekdo s tovornjakom zaleti v množico, potem je prepozno,« pove Šarec. Zato pozdravlja uporabo lovilcev IMSI v policiji.

Takšno vzbujanje strahu je zavajajoče in celo nevarno, saj odvrača pozornost od najbolj relevantnega vprašanja – ali je policija sposobna zagotoviti zakonito uporabo novih pooblastil, kot je uporaba lovilcev IMSI, in v primeru nezakonitosti sankcionirati odgovorne. Trenutno delovanje policije še kar vzbuja dvom v njeno delovanje.

A kot gre sklepati iz njegovih odgovorov, vidi Šarec glavne krivce za pomanjkljivosti v policiji drugje. Poleg ukinitve srednje policijske šole opozarja na preveč sindikalnega boja v policiji, na pretekle odločitve informacijskega pooblaščenca, ki naj bi omejevale učinkovitost pravosodnih organov, in restriktivno delovnopravno zakonodajo, ki naj bi bili ovira za »čiščenje« v policijskih vrstah. A Šarec teh argumentov ne razdela, kar vzbuja dvom v njihovo tehtnost.

Boj proti podnebnim spremembam

Za konec smo Šarca povprašali še o trenutno največjem izzivu za celotno človeštvo – boju proti podnebnim spremembam. Pri Pod črto smo konec lanskega leta v več člankih pisali, da podnebne spremembe v Sloveniji – predvsem vročinski valovi in poplave – iz leta v leto povzročijo več škode in smrti prebivalcev. A država strategijo za soočanje z njimi šele pripravlja. Kaj bo na tem področju torej storila Šarčeva vlada?

Tudi tu Šarec najprej postreže s splošno znanimi »resnicami« – da »naj se Slovenija še tako trudi, kaj nam pomaga, če v Pekingu zaradi smoga ne vidiš neba,« in kako bodo vozila na dizelski pogon, če jih bomo »izrinili iz EU, pristala v drugih državah in tam nadaljevala z onesnaževanjem«. To vse »je še malo za pretuhtati,« meni Šarec.

Obenem Šarec direktorje slovenskih energetskih podjetij pozove, da naj se »usedejo za isto mizo in se vprašajo, kje želi Slovenija biti leta 2050«. Kaj s tem pozivom misli oziroma kaj točno bi se morali direktorji energetskih podjetij dogovoriti, Šarec ne razloži. Naj torej direktorji energetskih družb prevzamejo vlogo vlade in sami sestavijo energetsko politiko države, ki bo v obzir vzela boj proti podnebnim spremembam? Sliši se kot nerealna želja.

Zelo konkreten je Šarec le pri eni stvari – njegovi podpori gradnji drugega bloka jedrske elektrarne Krško. Nuklearna energija je po njegovem mnenju še vedno najčistejša, jedrski odpadki ob pravilnem skladiščenju pa po njegovem mnenju niso več takšna težava.

Nato poskuša Šarec pomiriti strah pred morebitno nesrečo v jedrski elektrarni. »Nemčija je šla v hitro zapiranje vseh jedrskih elektrarn po Fukušimi. Vendar je to podobno, kot če bi imel sosed prometno nesrečo, pa bi še ti avto prodal, da se tebi to ne bo zgodilo,« najprej poudari Šarec. In nadaljuje: »Ker pri Fukušimi je bil cunami tisti, ki je povzročil škodo, černobilske nesreče pa tudi ne bi bilo, če ne bi bil posredi človeški faktor,« ko so ob testu reaktorja zaposleni izklopili varovala v elektrarni pred nesrečo.

Toda: kaj Sloveniji zagotavlja, da podobne škode jedrski elektrarni Krško ne bo povzročila naravna nesreča, kot je potres? Ali da se tudi v Krškem ne bo zgodila usodna človeška napaka? Šarec tega ne pojasni – kot lahko tolmačimo njegov odgovor, je krška elektrarna varna zaradi dejstva, da je v Fukušimi nesrečo povzročil cunami, v Černobilu pa človeška napaka.

Kako oceniti Šarčeve odgovore?

Glavni namen delovanja neodvisnega medija Pod črto je opozarjati na pomanjkljivosti v družbi in s tem odgovorne pripraviti k ukrepanju. V demokratični družbi je za razmere v državi najbolj odgovoren najvišji izvoljeni predstavnik družbe. V primeru Slovenije je to premier. Namen našega intervjuja s Šarcem je bil pridobiti odgovore, kako se bosta on in njegova vlada spopadla s družbenimi problemi, ki smo jih v zadnjih letih razkrivali pri Pod črto.

Ob tem se popolnoma zavedamo, da oseba v funkciji premierja zaradi same širine svojih zadolžitev ne more do potankosti poznati vseh tematik, s katerimi smo se ukvarjali pri Pod črto. Prav zato smo več tednov pred intervjujem Šarčevim tiskovnim predstavnikom poslali podrobna pojasnila, o katerih tematikah in vprašanjih se želimo pogovarjati. Predvidevali smo, da bomo s tem Šarcu in njegovi ekipi dali dovolj časa, da od pristojnih ministrstev in drugih odgovornih v državni upravi pridobijo vse potrebne informacije za argumentirane odgovore na naša vprašanja.

A ob analizi Šarčevih odgovorov je težko skriti razočaranje nad njimi. Na kompleksna družbena vprašanja Šarec ponudi zmes osebnih anekdot, pogosto nedodelanih argumentov in kritiziranje posameznikov in skupin, kjer upravičenost kritike ni argumentirana. Pri navajanju dejanskih ukrepov vlade pa je skop.

Šarec tako ustvari občutek, da nekaterih ključnih družbenih problemov, o katerih smo v zadnjih letih poročali pri Pod črto, ne razume prav dobro. Zato se zastavi vprašanje, kako lahko tak človek nato kompetentno koordinira delo vlade oziroma ministrstev, ki morajo pripraviti ukrepe za odpravljanje teh družbenih problemov?

To izkazano Šarčevo nerazumevanje problematike, ki pod vprašaj postavlja njegovo kompetentnost soočanja z družbenimi problemi, je sicer v nasprotju z dozdajšnjo relativno uspešnostjo pri sestavljanju vlade. Šarcu je po tem, ko je njegova stranka na volitvah dobila le 13 poslancev, uspelo sestaviti manjšinsko vlado petih strank s podporo šeste in tej nenavadni vladni tvorbi nato zagotoviti visoko javno podporo. Kako lahko takšen relativno uspešen sestavljalec vlade nato izkaže precejšnjo nevednost v odgovorih na vprašanja o nekaterih ključnih problemih naše družbe?

To bega tudi nas. Vse, kar lahko zaključimo iz intervjuja s premierjem, je naš dvom v sposobnost Šarca, da vlado vodi pri pripravi dobrih sistemskih in daljnosežnih ukrepov oziroma reform na tistih področjih v družbi, ki smo jih v preteklosti preiskovali pri Pod črto. Vprašanje torej ostaja, ali bo Šarčeva vlada uspela izboljšati učinkovitost pravosodja pri preganjanju korupcije in gospodarskega kriminala, razviti dolgoročno strategijo boja proti podnebnim spremembam ali trajno izboljšati razmere v policiji in zdravstvu.

Preberite prepis celotnega pogovora z Marjanom Šarcem.