Globalne podnebne spremembe zahtevajo tudi lokalne ukrepe

Podnebni scenariji kažejo, da bodo prihodnja desetletja toplejša. Kar v Sloveniji pomeni več vročinskih valov, poplav in skrajnih vremenskih pojavov. Na to se moramo pripraviti.

Ilustracija: Metod Blejec

Mediji o okoljskih spremembah večinoma poročajo tako, da povzemajo tiskovne konference strokovnjakov. Objavljajo povzetke podnebnih raziskav, se pogovarjajo s klimatologi in sprašujejo politike, s katerimi ukrepi bodo zmanjšali izpuste toplogrednih plinov, da bodo ujeli mednarodne okoljske dogovore. Podatkovni novinarji, združeni v projektu EDJNet, pa smo se odločili za bolj ambiciozen pristop. Kot partnerji smo v projektu sodelovali tudi pri Pod črto.

Zanimalo nas je, kako so se v evropskih mestih od leta 1900 do danes gibale povprečne letne temperature. Od evropskega observatorija za srednjeročne vremenske napovedi je EDJNet pridobil več kot sto milijonov podatkovnih točk: meritev, ki so jih zbrale zemeljske meteorološke merilne postaje, baloni, boje in sateliti. Nato smo več mesecev obdelovali podatke in izdelali analize za 558 evropskih mest, med njimi za Ljubljano in Maribor.

Ugotovili smo, da so se povprečne temperature od leta 1900 povišale. Ta dvig ni bil enakomeren. Mesta so se začela opazneje segrevati v zadnjih stotih letih, pri čemer so se temperature znatno povišale v zadnjih dvajsetih letih. V Ljubljani se je povprečna temperatura od leta 2000 v primerjavi z 20. stoletjem po ocenah EDJNet povišala za 1,2 stopinje. S takšnim dvigom temperatur se je Ljubljana uvrstila zelo visoko – na 68. mesto med skupaj 558 upoštevanimi evropskimi mesti. V Mariboru je bilo naraščanje povprečna temperature nekoliko nižje, saj se je mesto v povprečju segrelo za 0,8 stopinje. Število vročih dni se je v obeh mestih povišalo, nižje je število mrzlih dni.

Podatkom EDJNeta smo med našo preiskavo dodali še meritve slovenske okoljske agencije ARSO, kjer prav tako ugotavljajo, da se je povprečna temperatura v Sloveniji v zadnjih petdesetih letih povišala za dve stopinji. Ob tem se je povišalo tudi število vročih dni in trajanje vročinskih valov.

Rezultati preiskave EDJNet so nedvoumni: evropska mesta se segrevajo vse hitreje. Tudi trditve, da so se temperature od časa dinozavrov že večkrat spremenile, ali hipoteze, da se nam v prihodnjih stoletjih morda bliža nova ledena doba, ne morejo spremeniti dejstva, da se bodo morala mesta pripraviti na toplejša desetletja.

Toda v našem delu preiskave smo pokazali, da je Slovenija slabo pripravljena na posledice dviga temperatur. Pristojna ministrstva so namreč do konca lanskega leta čakala na predstavitev scenarijev podnebnih sprememb, ki so jih pripravili na ARSO. Prvih sistemskih ukrepov zato ni mogoče pričakovati še najmanj do konca letošnjega leta. Kar pomeni, da bodo mesta in občine še naprej izvajali priložnostne, pomanjkljive ali celo škodljive okoljske ukrepe, kakršne smo opisali v člankih o vročinskih valovih in poplavah. Izdajala je dovoljenja za gradnjo na poplavnih območjih, plačevala za nepopolne ali nepotrebne energetske sanacije in se odločala za kozmetične ukrepe, s katerimi ne morejo omiliti posledic večje vročine.

Poplave in vročinski valovi

Ko smo povabili sogovornike, če lahko komentirajo rezultate preiskave EDJNeta in ocenijo najbolj verjetne posledice višjih temperatur na obe največji slovenski mesti, so bili njihovi odgovori skoraj popolnoma enotni. Zaradi višjih temperatur čaka prebivalce več vročinskih valov in skrajnih vremenskih pojavov, med katerimi bodo najbolj pogoste suše in poplave.

Kaj povezuje te navidezno nasprotne pojave? In zakaj so mesta bolj občutljiva na povišanje temperatur?

Toplejše ozračje zadrži več vlage kot hladnejše. To pomeni, da mora izhlapeti več vode, preden se tvorijo padavine. Med posameznimi padavinami lahko zato preteče več časa – kar pomeni večjo verjetnost suše – padavine pa so zaradi večje nakopičene energije v ozračju intenzivnejše in povečajo možnost hudourniških poplav. V članku o poplavah smo pokazali, da se je v zadnjih dvajsetih letih povečala pogostnost poplav, kar so še zlasti občutili prebivalci na poplavno ogroženih območjih. Povečala se ni samo pogostnost poplav, temveč tudi škoda, ki jo povzročajo.

V zadnjih 25 letih pa je voda po državi odnesla za približno 1,8 milijarde evrov. Od tega je večina škode nastala v zadnjih desetih letih. Večji poplavni dogodki v letih 2007, 2009, 2010, 2012 in 2014 so povzročili za dobro milijardo evrov škode, za katero smo največ krivi sami. Nekateri investitorji in posamezniki so gradili hiše in stanovanjske bloke na poplavnih območjih. Država je po osamosvojitvi legalizirala številne črne gradnje, ki so prav tako nastale na poplavno ogroženih področjih, stihijsko in brez prostorskega načrtovanja. Zaradi razmeroma sušnih desetletij v drugi polovici dvajsetega stoletja je država zanemarila vzdrževanje vodotokov in protipoplavne infrastrukture, kar se ji je maščevalo med velikimi poplavami v letih 2010 in 2014. Razmere so danes po mnenju strokovnjakov nekoliko boljše, vendar bodo zaradi preteklih napak tudi prihodnje poplave povzročile veliko nepotrebne škode.

Učinki vročinskih valov se zdijo manj dramatični, če jih primerjamo s podobami poplavljenih bivališč. Vendar smo skupaj z EDJNet opozorili na nekatere posledice višjih temperatur, ki jih odločevalci po EU večinoma še ne jemljejo dovolj resno. Višje temperature negativno vplivajo na produktivnost, zdravje in počutje. Prebivalstvo se povsod po Evropi priseljuje v mesta, kar povečuje delež urbanizacije. Mesta se zaradi učinkov toplotnega otoka – velikega deleža pozidanih površin in porabe energije – segrevajo hitreje in bolj intenzivno kot okolica, saj so lahko temperature v mestnih središčih in na vročih točkah tudi za pet stopinj višje. Sočasno se prebivalstvo stara, število bolnikov s srčno-žilnimi boleznimi pa povečuje, kar bo imelo velik vpliv na javno zdravje. Starejši, kronični bolniki in revnejši so namreč najbolj občutljivi na vročino. Zato se smrtnost med vročinskimi valovi znatno poveča, smo pokazali v članku o vročinskih valovih.

Med vročinskimi valovi v Evropi je leta 2005 v 16 evropskih državah umrlo več kot 70.000 ljudi. Povečano smrtnost smo zabeležili tudi v Sloveniji, smo ugotovili na Pod črto. Na nacionalnem inštitutu za varovanje zdravja (NIJZ) so pokazali, da je leta 2015 zaradi posledic vročinskih valov umrlo 137 ljudi, kar je približno 7-odstotno povečanje glede na pričakovano smrtnost. Ocenili so tudi, da so prebivalci mest bolj ogroženi, saj je v mestih v povprečju umrlo 58 na 100.000 prebivalcev več kot je bila pričakovana umrljivost v tej starostni skupini (izven mest pa 24). Kar pomeni, da je razlika med povprečno umrljivostjo v obdobju vročinskih valov med ruralnim in mestnim okoljem 34 na 100.000 prebivalcev na leto.

Posledice globalnega segrevanja preiskujemo z vašo pomočjo. Podprite naše delo v 2019.

Odlaganje nujnih ukrepov

Med preiskavo smo slišali številne razloge – oziroma izgovore – zakaj se država ne pripravlja na posledice podnebnih sprememb. Med najbolj pogostimi je občutek nemoči, saj da Slovenija nima nikakršnega vpliva na globalno dviganje temperatur ali na okoljsko politiko največjih držav – denimo Kitajske in ZDA – ki v ozračje izpustijo največ toplogrednih plinov. Zelo pogosta je bila sprijaznjenost, da mesta ni mogoče zgraditi na novo ali da ni nihče pripravljen podirati črnih gradenj ali preseliti prebivalcev, ki živijo na poplavno ogroženih območjih. Veliko je bilo tudi zavračanja odgovornosti, saj da so bila številna gradbena dovoljenja izdana, preden so bile izdelane natančne poplavne karte. Ali da še ni mogoče zanesljivo oceniti učinkov višjih temperatur v mestih, ker da ni dovolj podatkov.

Danes takšna opravičila niso več sprejemljiva. Karte poplavne ogroženosti so javno dostopne, učinke nalivov pa je mogoče zelo natančno modelirati in predvideti posledice poplav. Raziskovalci so izmerili, kateri deli mesta so najbolj vroči, ter pokazali, da so najbolj problematična industrijska in nakupovalna središča. Specialisti za energetsko načrtovanje stavb znajo natančno zajeti podatke o porabi energije in oceniti, s katerimi ukrepi je mogoče doseči največ prihrankov in najbolj izboljšati kakovost bivanja v stavbah. Problemi so znani, prav tako nekatere rešitve: gradnja javnih zelenih in vodnih površin, predpisovanje in nadzor energetsko učinkovite gradnje ter celostno načrtovanje mestne infrastrukture, pri katerem sodelujejo različne stroke – od gradbenikov in arhitektov do biologov in poznavalcev človeškega obnašanja.

Država doslej ni imela izdelane okoljske in energetske politike. Največ učinka so prinesle spremembe evropskega proračuna, saj so morale občine pri »evropskih« infrastrukturnih projektih začeti upoštevati tudi trajnostna, zelena, nizkoogljična in druga priporočila, so povedali sogovorniki. A so tudi pri tem prevečkrat upoštevale predvsem kratkoročne politične koristi. Naši župani se pogosto lotijo energetske prenove vrtca ali šole, namesto da bi na podlagi strokovnih priporočil in analiz ta projektni denar namenili za bolj učinkovite (a seveda javnosti manj vidne) projekte. Lokalni energetski koncept je v praksi prevečkrat samo dokument, ki ga ima občina v predalu, če se oglasi inšpekcija. Tudi zato, ker niti država ni sprejela nacionalnega energetskega koncepta – temeljnega strateškega dokumenta, ki bi usmerjal energetsko politiko občin. Ali uresničila zaveze evropske direktive o energetski učinkovitosti, saj je Slovenija prenovila šele 0,15 odstotka stavb v lasti in rabi ožjega javnega sektorja. To je daleč manj od treh odstotkov na leto, ki jih že od leta 2014 predpisuje direktiva.

Podnebni scenariji ARSO so potrdili, da se Slovenija v prihodnjih desetletjih ne bo mogla izogniti posledicam višjih temperatur. Državo zato čakata dve glavni nalogi na področju okoljske politike. Prispevati svoj delež h globalnemu zmanjšanju toplogrednih izpustov, znižati porabo energije in zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv. Pa tudi poskrbeti za konkretne preventivne ukrepe proti predvidljivim naravnim nesrečam, ki bodo po napovedih klimatologov spremljale podnebne spremembe. Na eni strani vročinske valove in suše, na drugi pa poplave.

To med drugim pomeni sprejetje nacionalnega energetskega koncepta, s katerim bo mogoče izvajati enotno energetsko politiko tudi na lokalni ravni in spodbujati večjo energetsko učinkovitost pri gradnji ali upravljanju stavb (energetsko knjigovodstvo, izbira optimalne energetske sanacije in energentov …). V mestih bo treba ohlajati trajne vroče točke z uporabo zelenih in vodnih površin ter poskrbeti za ogrožene skupine prebivalstva med vročinskimi valovi. Bolje se bo treba pripraviti tudi na poplave. Država je do leta 2021 sicer predvidela izgradnjo protipoplavnih ukrepov, za katere bo namenila približno pol milijarde evrov. Vendar samo z gradbenimi posegi ne bo mogla preprečiti vse večje škode, ki jo bodo zaradi nepremišljenega izdajanja gradbenih dovoljenj še naprej povzročale poplave in plačevali vsi državljani, saj se na poplavnih območjih še vedno gradi. Morali se bomo naučiti živeti s poplavami, menijo nekateri naši sogovorniki. Prilagoditi gradnjo, upoštevati vodo in ji pustiti dovolj prostora, da se neškodljivo razliva. Kar pa ne bo mogoče brez celostne protipoplavne strategije, ki je država še nima.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #EDJNet #globalno segrevanje #klimatske spremembe #naravne nesreče #poplave #segrevanje mest #suše #vročinski valovi

Deli zgodbo 0 komentarjev