Zakaj je bil dvig denarne socialne pomoči potreben in zakaj je to le prvi korak

Dvig denarne socialne pomoči v Sloveniji je spremljala nesmiselna debata o nižanju želje po delu. Bolj smiselno bi se bilo pogovarjati o nadaljnjih ukrepih za odpravo revščine in aktiviranja brezposelnih.

Foto: Wfabry, Flickr

Devetnajstega aprila je državni zbor sprejel novelo zakona o socialnovarstvenih prejemkih, s katero se je denarna socialna pomoč dvignila z 297,53 na 385,05 evrov. Dvig socialne pomoči je spremljala debata, ali bo ob višji pomoči sploh še kdo pripravljen iskati zaposlitev, namesto da bi se pogovarjali o tem, kakšno socialno pomoč potrebujejo tisti, ki so se znašli v stiski, in s kakšnimi ukrepi jim lahko omogočimo čimprejšnji izhod iz te stiske.

Dvig denarne socialne pomoči je potekal nekoliko nenavadno.

Prejšnja vsota denarne socialne pomoči je temeljila na izračunu višine minimalnih življenjskih stroškov iz leta 2009, ki so bili ocenjeni na 385 evrov. Slabih tristo evrov socialne pomoči je torej predstavljalo 77 odstotkov te vsote. Glede na to, da denarna socialna pomoč do pred kratkim ni dosegala niti skoraj desetletje starih izračunov o minimalnih življenjskih stroških, ni izpolnjevala svojega osrednjega cilja – zadovoljitve minimalnih življenjskih potreb v višini, ki še omogoča preživetje.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se je že ob začetku mandata leta 2014 zavezalo, da bo anomalijo odpravilo. Prvi korak k oceni nove višine denarne socialne pomoči je bil nov izračun minimalnih življenjskih stroškov. Sodeč po novi študiji, ki jo je naročilo ministrstvo, so se minimalni življenjski stroški zvišali za dobrih 55 evrov in so leta 2017 znašali 441 evrov.

Ministrstvo za delo je predlagalo, da se nova denarna socialna pomoč dvigne na 75 odstotkov novih minimalnih življenjskih stroškov – na 331 evrov. Denarna socialna pomoč je manjša od minimalnih življenjskih stroškov zato, da ne razvrednoti dela, je takrat pojasnilo ministrstvo.

A v medresorski obravnavi se je zataknilo. Ministrstvo za finance ni odobrilo predloga ministrstva za delo in s tem dodatnih 18 milijonov evrov na letni ravni za denarno socialno pomoč, ki bi jih ta zahteval. Ministrica za delo Anja Kopač Mrak je zato konec februarja od predloga novele zakona odstopila.

Ko je že kazalo, da bo denarna pomoč ostala osnovana na desetletje starih izračunih, je v začetku marca predlog novele zakona o socialnovarstvenih prejemkih, ki denarno pomoč zvišuje na 331 evrov, sprejela vlada.

Mesec kasneje se je predlagana nova vsota denarne socialne pomoči ponovno dvignila. Kljub nasprotovanju ministrice za delo je odbor državnega zbora za delo potrdil amandma Levice, ki denarno pomoč do konca letošnjega leta dviguje na 385 evrov oziroma na vsoto, ki je bila potrebna za preživetje leta 2009. V začetku naslednjega leta naj bi se pomoč ponovno spustila na 331 evrov oziroma na 75 odstotkov vsote, ki je bila za preživetje potrebna lani. Tako je državni zbor na koncu izglasoval nekakšen bizaren kompromis, kjer se bo višina socialne pomoči najprej precej povečala, nato pa s prihodnjim letom spet zmanjšala.

Novela zakona je bila 19. aprila s 33 glasovi za in 22 proti v državnem zboru sprejeta.

Dvig denarne socialne pomoči so spremljale precej kontroverzne debate. Ministrica za delo Anja Kopač Mrak, ministrstvo za finance in Gospodarska zbornica Slovenije so najglasneje opozarjali, da tolikšno povišanje denarne socialne pomoči ruši razmerje med minimalno plačo (638 evrov neto) in denarno pomočjo in zato razvrednoti delo. »Visok dvig denarne socialne pomoči bo znižal število tistih, ki se bodo aktivno zavzemali za novo zaposlitev,« je 20. aprila na svoji spletni strani zapisala Gospodarska zbornica Slovenije in tako utemeljila dejstvo, da višina denarne socialne pomoči ne sme dosegati vsote, ki je bila leta 2009 potrebna za preživetje.

Spletni medij podcrto.si zagovarja stališče, da je revščina v družbi nedopustna. Pravna in socialna država mora ustvariti pogoje, v katerih se lahko vsak sposoben posameznik zaposli in za svoje delo prejema plačilo, s katerim lahko dostojno živi. Za tisti del družbe, ki ni (več) sposoben delati, pa mora država poskrbeti z denarno pomočjo in s socialnimi transferji.

Denarna socialna pomoč je namenjena prvi skupini ljudi.

Namenjena je temu, da ima posameznik, ki se zaradi kateregakoli razloga znajde na socialnem robu, na voljo dovolj sredstev, da se lahko ukvarja z dolgoročnim reševanjem svoje situacije in ne z vprašanjem, kako si zagotoviti naslednji obrok. Glede na izračune iz leta 2017 je takšna vsota – vsota, s katero bi še lahko preživel – 441 evrov. Tolikšna bi morala biti denarna socialna pomoč, da bi izpolnjevala svoj smisel.

A že nižji znesek – 385 evrov, kolikor pomoč znaša sedaj, je sprožil debato o tem, koliko ljudi bo zaradi povišanja pomoči prenehalo z delom ali pa vsaj z aktivnim iskanjem zaposlitve. Taka debata je nesmiselna. Prvič zato, ker dolgoročno preživetje z vsoto, ki je manjša od lanskih minimalnih življenjskih stroškov, brez pomoči družine in prijateljev ali pa na primer dela na črno, praktično ni mogoče. Drugič pa zato, ker neupravičeno implicira, da ljudje, ki prejemajo denarno socialno pomoč, nočejo delati.

Zakaj je debata o lenobi revnih nesmiselna

Vse dobrodelne organizacije, s katerimi smo na Pod črto govorili v okviru naše pretekle preiskave o revščini v Sloveniji, govorijo o deležu ljudi, ki zaradi lastne nezmožnosti ali pomanjkanja volje nikoli ne bo pogledal iznad praga revščine. Za to obstaja več razlogov in vsi so objektivni: zaradi revščine staršev – in največkrat njihovih staršev pred tem – otroci podedujejo miselne in vedenjske vzorce, ki jim onemogočajo drugačen razvoj. Zase ne gojijo nobenih ciljev in ne iščejo nobenih poti do njih. Najverjetneje bodo živeli življenje, ki je na las podobno življenju njihovih staršev.

A ta del revnih je majhen in konstanten. »Mi imamo 10 odstotkov tistih, ki v desetih letih socialne podpore niso naredili koraka, da bi si sami pomagali,« je že leta 2016 za Pod črto povedala Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije Moste-Polje in pobudnica projekta Botrstvo. Podobne ocene so nam podali tudi na Karitasu. Ti ljudje bodo povsem zadovoljni najverjetneje za vedno živeli od pomoči države.

A velika večina revnih Slovencev je bila v to situacijo pahnjena in se želijo izvleči iz revščine. Mame samohranilke so med krizo izgubile službo, samozaposleni očetje so pristali v bolnišnici in niso mogli plačevati prispevkov za socialno varstvo, delovni invalidi so za svoje delo podplačani, starke so se s prenizko pokojnino same znašle v preveliki hiši. Denar je izhlapeval, dolgovi so se kopičili in mnogi so se bili prisiljeni prvič v življenju soočiti z dejstvom, da so revni.

In huje. Soočiti so se morali z dejstvom, da revščina v praksi ne pomeni le manj kot 616 evrov dohodka na mesec, temveč pomeni tudi socialno izključenost, samoobtoževanje, depresijo, nezmožnost soočanja s svojo situacijo in predvsem pomanjkanje državnih mehanizmov, ki bi omogočili, da se nekdo ponovno postavi na noge.

Prvi takšen državni ukrep za preprečevanje revščine je tako denarna socialna pomoč, ki posamezniku omogoči, da se osredotoči na izboljšanje svoje situacije in ne le na golo preživetje. Naslednji ukrepi države pa bi se morali osredotočati na sistemsko izboljšanje dostopa do zaposlitve, primernega izobraževanja, prekvalifikacije, morda omogočanja javnih del – skratka na to, da bi posameznik čim prej spet lahko dobil dostojno delo. A do te, verjetno najpomembnejše točke, debata sploh ni prišla.

Revni so tudi zaposleni

Debata o tem, ali bo 385 evrov denarne socialne pomoči sprožilo val prostovoljno nezaposlenih ljudi, je zato nesmiselna. A debata o razmerju med višino denarne pomoči in minimalne plače, po drugi strani morda ni odveč.

Humanitarne organizacije ne poročajo o vedno večjem številu ljudi, ki želijo preživeti le z državno pomočjo, temveč o vedno večjem številu ljudi, ki jim država kljub njihovemu trudu dostojnega preživetja ne omogoča. Govorijo o vse večjem številu zaposlenih, ki zaprošajo za pakete hrane, in vse več samozaposlenih, ki sebi in svoji družini ne morejo kriti stroškov bivanja. V tem trenutku je revnih skoraj pet odstotkov vseh zaposlenih Slovencev in skoraj četrtina vseh samozaposlenih.

Več kot 4-odstotna gospodarska rast, s katero se lahko pohvalimo v letu 2017, ni dosegla najranljivejših skupin. Nasprotno, delovni trg je vse bolj segmentiran: vse več je prekarcev, delavcev brez delavskih pravic, in slabo plačanih delavcev, minimalna plača pa ostaja komaj višja od praga tveganja revščine.

Neto minimalna plača je letos s 638 evri mesečno zgolj za 22 evrov višja od praga tveganja revščine. Pri Pod črto smo že leta 2016 izračunali, da dobi družina z dvema otrokoma, v kateri sta oba starša zaposlena za minimalno plačo, isto vsoto kot družina, v kateri ni zaposlen nihče, pa je zaradi tega upravičena do socialnih pomoči in dodatkov. Ker ta pomoč predstavlja minimum, potreben za preživetje družine z otroki, to pomeni, da tudi dve minimalni plači v družini ne zadostujeta za kaj več kot le preživetje iz meseca v mesec – torej daleč od dostojnega življenja.

Slovenija je trenutno v obdobju gospodarske rasti in glede na veliko število revnih zaposlenih in samozaposlenih je morda pravi čas, da se vprašamo tudi, ali je treba »dostojno plačano delo« ponovno definirati. Minimalni življenjski stroški so namreč izračunani po jasni formuli in reinterpretacije ne dopuščajo.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #denarna pomoč #revščina #socialna država

Deli zgodbo 10 komentarjev



Več iz teme: Socialna država

Ali dovolj dobro skrbimo za najšibkejše člane družbe? Analiziramo neučinkovitost socialne zaščite v Sloveniji.

42 prispevkov

Samozaposleni v kulturi po epidemiji: skoraj tretjina z dohodki pod pragom tveganja revščine

Država približno dva tisoč samostojnim ustvarjalcem zaradi njihovih kulturnih dosežkov krije prispevke za socialno varnost. Vendar s tem ne rešuje …

Tema: Kultura, Socialna država
Članek,

Revščina v Sloveniji: kje smo danes

Čeprav beležimo gospodarsko rast, več kot 13 odstotkov ljudi živi v revščini, med njimi ogromno samozaposlenih.

Tema: Socialna država
Mnenje,

10 komentarjev

Boštjan 16. 5. 2018, 10.00

Na vprašanje, koliko ljudi bo prenehalo delati zaradi povečanja socialne pomoči, ste si odgovorili kar sami v predzadnjem odstavku. Spraševanje o odnosu med socialno pomočjo, minimalno plačo in odstotkom delovno aktivnega prebivalstva je še KAKO smiselno. 72 bilijonov USD svetovnega javnega dolga se ni nabralo zaradi kupovanja "topov".

Upam, da ste ustvarjalci na tem portalu dovolj inteligentni, da boste ugotovili, da pri dvigovanju socialne pomoči tik pred volitvami ne gre za "zagotavljanje dostojnega življenja socialno izključenih državljanov" (po potrebi uporabiti kako drugo visokoletečo frazo), pač pa za plačevanje predvolilne propagande z našim denarjem. Če niste, lahko kar zaprete štacuno, ker flancanja je že po državno sponzoriranih medijih več kot dovolj.

APMMB2 18. 5. 2018, 06.25

Dvigovanje najnižjih plač, nanižjih pokojnin in nanjnižjih socialnih prispevkov vodi v uravnilovko.V kolikor ni možno povišati vseh prejemkov in vsem, potem ni dovoljeno poviševati najnižjih. Preprosta matematika nam pove, da s tem ustvarjamo uravnilovko, saj najnižji prejemki začno dohitevati ostale in potem ni več stimulacije.
Zakaj pa bi delal, če za brezdelo dobim socialni prispevek, ki je skorajda enak plači?
Če oblast ni sposobna zagotoviti plač, pokojnin in socilanih prispevkovm potrebnih za preživetje, naj odstopi in prepusti oblast tistim, ki so to sposobni izvesti.
Sedanja oblast, ki jo predstavlajo: SMC, SD in DESUS očitno tega ni sposobna in zato mora zapustiti vlado. Če se to ne bo zgodilo, naj si reveži sami pripišejo revščino in naj še nadalje živijo v bedi.

Mitja 19. 5. 2018, 10.11

Spoštovani, se strinjam z obema komentarjema. Predvolilna in všečna poteza, ki olajša življenje nekaterim, tistim, ki se znojijo v službah, pa ne. Dokler država ne uvede sistemskih ukrepov za večanje zaposlovanja, dvig minimalnih plač, spodbujanja ustreznih usposabljanj, dvigne raven izobraževanja itd. bo na sončni strani Alp iz leta v leto slabše. Je pa to velik zalogaj, ki verjetno zahteva trdo delo 4 letnega mandata, marsikatero nepopularno potezo, a vodi v boljši jutri. Recimo, da upanje umre zadnje ... kogarkoli bomo že izvolili.
Ne glede na rezultat pa je nujno, da je ljudstvo glasno, aktivno - znotraj soseske, krajevne skupnosti, organizacije, občine, države. Demokracija ne obstaja, če se zanjo ne borimo ves čas in prav vsi.

Mateja Klarič 19. 5. 2018, 11.01

Oba dosedanja odgovora lepo kažeta na to, kako stigmatizirani smo prejemniki socialne pomoči, čeprav nam ta ne omogoča niti plačevanja najnujnejšega in čeprav se mnogi trudimo, da bi si izboljšali svoj položaj in našli delo. Osebno ne dobim službe, ker sem preprosto prestara in vsaka moja prošnja roma naravnost v koš že ob pogledu na datum rojstva. Čeprav je to nezakonita diskiriminacija je hkrati tudi vsem dobro znano dejstvo. Najlažje je torej reči: "naj si reveži sami pripišejo revščino in naj še nadalje živijo v bedi." Tukaj lahko res samo spomnim na star slovenski pregovor 'sita vrana lačni ne verjame.' Beda duha je res še večji problem od materialne bede.

Jure 19. 5. 2018, 21.12

Tole je pa enostransko politično mnenje .... res, zelo daleč od nevtralnega raziskovalnega novinarstva, saj poleg mnenja vsebuje tudi precej napak in nerazumevanja obstoječega sistema dodeljevanja denarne socialne pomoči ..... žal to res ni več raziskovalno novinarstvo raven nevtralnosti, ki sem ju bil do sedaj vajen .... toliko o mojih načrtih za donacijo :( Škoda.

Jožef Vadnjal 20. 5. 2018, 11.53

Meni se zdi to odličen prispevek, ki nikakor ne odraža "nerazumevanja". Tak očitek skupini preiskovalnih novinarjev, ki se že leta ukvarjajo s takšnimi temami, je žaljiv.
Kvečjemu predstavlja poskus diskreditacije z liberalističnimi krilaticami o "nevtralnosti" - od vsake misleče osebe je bizarno pričakovati, da lahko piše o takih temah in ostane "nevtralna". Zato popolnoma podpiram opredelitev.
Bi pa dodal še to, da debata odraža dva diametralno nasprotna pogleda na delo in dohodke. Prvi ima nekatere utemeljene pomisleke, vendar pride do resne omejitve pri (ne)razumevanju strukturnih vzrokov za revščino v kapitalizmu - brez revnih delavcev ne bi bili več konkurenčni. In kako lažje utemeljiti to revščino kot z moraliziranjem o lenosti revnih?
Drugi vidik (ki ga stranke, ki so povišanje predlagale, ne predstavljajo, ker so oportunisti) razume te strukturne vzroke. Dvig podpore prepoznava kot pomemben korak proti dostojnemu življenju, ne glede na neke arbitrarno določene pogoje, kdo si ga zasluži in kdo ne.

Adis s 25. 5. 2018, 12.08

Saj ravno zaradi tega so bile ideje o družbenokoristnem delu za prejemnike socialne pomoči. Torej vsak dela sposoben (torej razni hudi invalidi bi bili izvzeti) bi za prejemanje socialne pomoči moral opravljati določeno število družbenokoristnih ur (recimo 20ur tedensko). S tem bi pridobili dodatno delovno silo na raznoraznih področjih, prejemnike socialne pomoči bi spravili iz domov ven, med ljudi (socializacija tistih najbolj izločenih), gojile bi se delovne navade (sploh tistim, "zakrnelim", ki so že leta na sociali), poboljšalo bi se splošno mnenje javnosti o prejemnikih pomoči, pa še rešil bi se problem "lenuhov", ki so na sociali samo zato, ker se jim ne da delat.

Ampak če se to naglas pove, takoj sledijo zmerljivke, od fašizma do prisilnega dela.

Peter Pečenko 30. 5. 2018, 01.02

@Jure...
tvoji "načrti" so bili zagotovo vedno le načrti in nikoli nisi imel resnega namena da bi kaj doniral, drugače bi odprl denarnico namesto da klobaš.

@Adis.
to "prisilno" delo za socialno pomoč je problematično iz raznih vidikov, recimo primer ko so govorili koliko dela je v gozdovih po žledu, in koliko imamo brezposlenih, vsakemu motorko v roko in v gozd za socialko... evo, dvojni problem. za delo z motorko se rabi znanje, ni vsakodo primeren za delo z motorko, hitro lahko pride do resnih poškodb. Rad bi videl vse tiste ki bili tako glasni da bi sami brez predznanja prijeli za motorko pa da jih vidim.
druga stvar je pa nelojalna konkurenca, opravljeno delo za slabo plačilo in to v težkih razmerah.
primer shawshank redemption film, kjer kaznjenci opravljajo dela pod tržno ceno, za delo niso plačani, upravnik pa tlači denar v žep.
Če so na voljo dela morajo biti potemtakem razpisana - in potem pošteno plačana.

@Boštjan
ko že imaš toliko čez inteligenco novinarjen na portalu, naj te opomnem da tudi sam ne premoreš dovolj inteligence da bi doumel da v slovenščini izraz biljon ne obstaja... 72 billion je 72 miljard.

@apmmb2
sklepam da je pri desničarjih strah pred uravnilovko tako močan le zaradi tega ker se zavedajo da do velikega zaslužka lahko pridejo le preko pleč izkoriščanih delavcev...
torej se morate takoj upret povišanju minimalne plače, čeprav ta kljub rednemu 8 urnem delavniku ne zagotavlja golega preživetja, a direktor brez problemčka v žep vtakne 10.000€ mesečno in še miljonsko nagrado za uspešno delo ob koncu leta. bog ne daj da bi mu pristrigli krila in denar pravično razdelili med delavce. direktor vendar rabi vsako leto nov avto, tri vikende in jahto. kakšen direktor pa bi bil brez vsega tega!? nesposoben?!

igcek 4. 10. 2018, 09.27

Zelo dobro odgovori Peter Pečenko... svaka čast.

Karla Korez 14. 11. 2018, 16.20

Komentarji predhodnikov,vsak ima svoj prav .Drzava mora vsakemu drzavljanu priskrbet delo,ki je placano tako,da ne ustvarja revezev.Torej brez socialnih pomoci ,ampak delo vrednega placila.Torej ne ustvarjajmo bogatih revezev.(moja razlaga:z dvigom30 E place pa res nisi naredil nicesar boljsega) Dostojno placilo za delo in zivljenje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno