Zakaj naš sistem dodeljevanja denarne socialne pomoči revne drži v primežu revščine

Posameznik od države ne dobi dovolj sredstev, da bi lahko pokril minimalne življenjske stroške, družine, v katerih sta nezaposlena oba starša, pa dobijo toliko sredstev kot družine s staršema na minimalni plači.

Branje tega prispevka vam bo vzelo približno 13 minut
Članek je objavljen tudi na MMC RTV Slovenija
PodCrto_Revscina_PaketPomoci
Paket hrane. Ilustracija: Metod Blejec

Gospa Marica (ime je spremenjeno) je mati štirih otrok. Oba z možem sta nezaposlena, a ker je samo ona prijavljena na zavodu za zaposlovanje, družina dobiva javna sredstva le za pet članov družine in živi izključno od socialne pomoči. In te ni tako malo. Mesečno dobijo 1.141 evrov denarne socialne pomoči in otroških dodatkov, poleg tega gospa dobi plačano osnovno in zdravstveno zavarovanje, naročnino za RTV, družina ima še subvencijo na stanovanje. Finančna vrednost vseh dodatkov je 194 evrov. Iz tega zneska je izvzeta subvencionirana šolska prehrana otrok. Ta znaša okoli štiri evre na dan za otroka, kar v primeru družine Marice pomeni dodatnih okoli 320 evrov na mesec. Torej dobi družina za okoli 1.655 evrov državnih pomoči na mesec.

Gospod Boris (ime je spremenjeno) je oče dveh otrok, oba z ženo sta zaposlena za nedoločen čas. Njun skupni mesečni dohodek je 1.310 evrov. Upravičena sta še do otroškega dodatka v vrednosti 126 evrov, to pa je tudi edina denarna pomoč, ki jo dobivata od države. Njun mesečni prihodek je torej skupno 1.436 evrov. Njuna otroka v šoli nimata subvencionirane prehrane. Če bi imela tako kot prva družina štiri otroke, bi na račun dodatnega otroškega dodatka po našem izračunu dohodek družine znašal okoli 1.750 evrov. Torej le sto evrov več od družine, kjer ni zaposlen nobeden izmed staršev.

Obe družini sicer živita nad uradno postavljenim pragom tveganja revščine, ki za družino z dvema otrokoma uradno znaša 1.251 evrov na mesec. Družina z brezposelnima staršema ima ob tem za 219 evrov višje prihodke od družine z zaposlenima.

Sistem socialne pomoči v Sloveniji ne deluje. Družina, kjer ni zaposlen nobeden izmed staršev, lahko prek državne pomoči dobi več sredstev, kot znašata dve minimalni plači. Po drugi strani pa so socialni transferji za posameznika brez družine tako nizki, da ga potisnejo na rob preživetja in ne pokrijejo niti uradno definiranih minimalnih življenjskih stroškov. Na ministrstvu za delo pa ne vedo, kako sistem narediti učinkovitejši.

Revščino blažimo vedno slabše

Koliko dejansko pomagajo socialni transferji?

V Sloveniji je leta 2014 po uradnih ocenah pod pragom revščine živelo 290.000 ljudi. Odstotek bruto domačega proizvoda, ki ga v Sloveniji namenjamo za socialno varstvo oseb, je nižji od evropskega povprečja. Po poročanju Eurostata je evropsko povprečje BDP-ja, ki so ga države članice namenile socialnemu varstvu, vključno s pokojninami, leta 2012 znašalo 29,8 odstotka. V Sloveniji smo istega leta za socialno varstvo, vključno s pokojninami, namenili 25,4 odstotka BDP-ja.

Kljub nižjemu odstotku pa smo revščino v Sloveniji s pomočjo socialnih transferjev v primerjavi z Evropsko unijo blažili relativno dobro. V letu 2014 smo s socialnimi transferji nad prag tveganja revščine dvignili 10,6 odstotka prebivalstva, medtem ko je Evropska unija z javnimi sredstvi iz revščine pomagala 8,8 odstotka ljudem.

Slabše se izkažemo, če lansko leto primerjamo s Slovenijo izpred devetih let. S socialnimi transferji v Sloveniji pomagamo vse manj ljudem. Leta 2005 smo s transferji, iz katerih so izključene pokojnine, revščino zmanjšali s 25,9 odstotka ljudi na 12,2 odstotka. Torej: s socialnimi transferji smo nad pragom tveganja revščine obdržali več kot polovico oseb, ki bi bile sicer revne. V letu 2014 bi bilo brez transferjev revnih 25,1 odstotka Slovencev, po transferjih pa jih je pod pragom revščine 14,5. Če smo torej leta 2005 revščino s transferji zmanjšali za 13,7 odstotne točke, smo jo lani zmanjšali le za 10,6 odstotne točke. Učinkovitost transferjev se torej statistično slabša.

Vir: SI-STAT
Vir: SI-STAT

Slabše blaženje revščine je sicer značilno tudi za Evropsko unijo. A ta je blaženje zmanjšala za 0,8 odstotne točke, medtem ko ga je Slovenija kar za 3,1 odstotne točke.

Kako preživeti z 270 evri mesečno?

Najmanj pomagamo posameznikom brez družin, ki so ena izmed najranljivejših skupin v Sloveniji. Brez družinskih prejemkov je z denarno socialno pomočjo praktično nemogoče preživeti. Socialna pomoč, v osnovi namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki še omogoča preživetje, trenutno namreč predstavlja zgolj 70 odstotkov izračunanih minimalnih stroškov, ki so menda potrebni za golo preživetje. Se pravi za hrano in ogrevano stanovanje. Uradno minimalni življenjski stroški znašajo 385 evrov na osebo, socialna pomoč za osebo brez družine pa znaša le 270 evrov na mesec. Minimalni življenjski stroški so bili izračunani pred več kot petimi leti, zato so danes verjetno še višji.

Alenka Petek s Karitasa z nami deli zgodbo gospoda Gorazda. Gorazd (ime je spremenjeno) je moški srednjih let, trenutno prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Gorazd živi sam, v 29 kvadratnih metrov velikem stanovanju stanovanjskega sklada. Mesečno prejema 269 evrov denarne socialne pomoči, upravičen je do zdravstvenega zavarovanja, RTV-naročnine in stanovanjske subvencije, ki pa najemnine ne pokrije v celoti. Ko Gorazd pokrije najemnino, mu za preživetje ostane 250 evrov mesečno. Ta vsota ne zadostuje niti za položnice in hrano. Kje so šele oblačila, obutev ali morebitno popravilo pralnega stroja. Preživi s pomočjo paketov hrane s Karitasa.

»Če ste samski, vam ni pomoči,« pove Martina Trbanc, raziskovalka na Inštitutu RS za socialno varstvo. »Vedno se pogovarjamo o družinah, a v resnici imajo samski ljudje na 270 evrih mesečno največjo težavo.«

Denarna socialna pomoč raste sorazmerno s številom družinskih članov. Družinam pomaga tudi otroški dodatek in morebitne subvencije, medtem ko je posameznik brez družine s socialno pomočjo prisiljen životariti iz tedna v teden, iz dneva v dan. Tak človek ni odvisen le od socialne pomoči, temveč celo od nevladne pomoči v obliki paketov hrane. Sklepamo lahko, da so številni za golo preživetje prisiljeni v delo na črno.

Socialni transferji so trenutno na prenizki ravni, pritrjujejo na centru za socialno delo, na inštitutu za socialno varstvo, na humanitarnem programu Botrstvo in tudi na ministrstvu. Mojca Bajič iz Centra za socialno delo Bežigrad pove: »Pri nas so najdražji stroški tisti, ki so za življenje res nujno potrebni. Samo hrana in stanovanjski stroški so ogromni, zato za pomoč vse večkrat prosijo tudi zaposleni.«

Da je osnovna denarna socialna pomoč prenizka, se zavedajo tudi na ministrstvu. V novem proračunu, ki sicer še ni sprejet, naj bi se denarna socialna pomoč za posameznika povečala za 18 evrov mesečno, na 288 evrov. Ali na 75 odstotkov vsote, ki jo posameznik potrebuje za preživetje. »To je še vedno premalo,« se strinja Štefan Lepoša, vodja direktorata za socialne zadeve na ministrstvu, ki hkrati zagotavlja, da so na tem področju storili vse, kar so lahko. Vlada v višje povišanje ne privoli.

Bolje se godi družinam

Družine, ki so upravičene do vseh družinskih dodatkov, s pomočjo transferjev dvignemo nad prag revščine. A ker so do vseh prejemkov upravičene le družine brez dohodkov, jih socialni dodatki postavijo v podobno ali celo boljše finančno stanje, kot ga imajo družine z dvema lastnima minimalnima dohodkoma. Zakaj se to dogaja?

Z zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev leta 2012 je denarna socialna pomoč postala zelo usmerjena v tiste brez dohodkov in premoženja. »Ta reforma temelji na arbitrarno določenih predpostavkah o tem, kaj je pravično in kaj ni,« pove Martina Trbanc z Inštituta za socialno varstvo. »Zdaj je natančno določeno, kako veliko stanovanje še lahko imaš, koliko je lahko vreden tvoj avtomobil – določiš, kdo je dovolj reven, da je še upravičen do denarne pomoči.« Na primer: posameznik lahko ima v lasti 60 kvadratnih metrov veliko stanovanje in vozilo, ki je vredno do 8.060 evrov, da ga sistem še obravnava kot revnega. Štiričlanska družina lahko ima v lasti 130 kvadratnih metrov veliko stanovanje.

Minimalna plača sicer pomeni, da se delavec komaj prebija iz meseca v mesec. A ker je njihov dohodek za nekaj evrov višji od praga tveganja revščine, ali pa ker imajo morda preveliko hišo, zaposleni izpadajo iz sistema prejemanja socialnih transferjev.

Revščina med zaposlenimi je zato v Sloveniji vedno bolj pereča problematika. Polovica Karitasovih uporabnikov je zaposlenih, opozarja Alenka Petek.

Za vedno na socialni pomoči

Dejstvo, da družini en ali pa v nekaterih primerih celo dva zaposlena člana prineseta več od obeh zaposlenih staršev, ni ravno dobra motivacija za iskanje zaposlitve. Nekdo, ki na lastni koži občuti, da se mu ne izplača delati, lahko postane neaktiven zgolj zato, ker ugotovi, da država delovne aktivnosti ne nagrajuje dovolj.

Martina Trbanc poda pogled iz povsem človeške perspektive: »Če se malo vživimo – če je nekdo že par let neaktiven, si najde neke strategije za preživetje. Malo uspe delati na črno, hkrati dobiva neke transferje, potem se ti pa odpre možnost za zaposlitev za minimalno plačo, pa hkrati veš, da bo tvoj otrok izgubil kosilo in preostale bonitete – a se ti to izplača?«

Kot smo dokazali v uvodnem primeru, se dejansko ne izplača. Nekatere družine bi lahko tak sistem zlahka izkoristile in nekaj jih gotovo počne prav to. Alenka Petek s Karitasa ocenjuje, da je takšnih okoli 20 odstotkov Karitasovih uporabnikov. Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, pa meni, da je njihovih uporabnikov, ki izkoriščajo sistem, le okoli deset odstotkov.

Število uporabnikov, ki višjih ciljev od golega preživetja z javnimi sredstvi nimajo, se sicer ne povečuje. Raste pa število tistih, ki so v revščino padli zaradi izgube zaposlitve med krizo in bi se iz nje radi izkopali. »Nekoč je bilo veliko več uporabnikov tiste vrste, ki niso želeli delati ali pa so imeli druge vzroke, da so bili izključeni s trga dela. Danes pa je veliko tistih, ki so padli v ta sistem, ker so izgubili službo. Ti pravzaprav nočejo biti uporabniki socialnih pomoči,« opaža Štefan Lepoša, zdajšnji vodja direktorata za socialne zadeve na ministrstvu in nekdanji vodja Centra za socialno delo Vič-Rudnik.

Vedno se bodo našli tisti, ki bodo poskušali izkoristiti sistem, opozarja Martina Trbanc. Zato sistema ne moreš graditi zanje. Kar lahko država stori, je to, da spodbuja dejavne s tem, da jih primerno nagradimo. Nekdo, ki dela, ne more biti  v slabšem ali istem položaju kot nekdo, ki ne dela.

Revne bomo »aktivirali«

Trenuten sistem socialnih transferjev ima torej dve pomanjkljivosti. Po eni strani odraslih članov revnih družin ne motivira za izboljšanje svojega položaja. Po drugi strani pa revnim posameznikom ne omogoča preživetja. Kako se bo te problematike lotilo ministrstvo?

Čarobni odgovor se glasi: aktivacija prebivalstva. Torej: revne in socialno izključene ponovno vključiti v trg dela in jih družbeno opolnomočiti.

»Mi moramo priti v situacijo, ko bo nezaposlen človek motiviran, če le ima še resurse, da se vrne na trg dela,« pove Lepoša z ministrstva za delo. »Po moji oceni bi morali to situacijo popraviti s sistemom aktivacije.«

V okviru evropske strategije Evropa 2020 je Slovenija pridobila 3,225 milijarde evrov pomoči; večino bomo sicer vložili v gospodarski razvoj. Na svoj račun naj bi prišla tudi socialna država – vzpostavili bomo okoli 140 socialnih programov, za katere naj bi bilo med letoma 2014 in 2020 na voljo okoli 717 milijonov evrov. Namen programov je, da revno prebivalstvo ponovno vključimo na trg dela. Končni cilj je, da vsaj 25 odstotkov oseb, vključenih v programe, dobi delo. Programi se bodo med drugim izvajali v okviru centrov za socialno delo in nevladnih organizacij, začeli pa naj bi se izvajati spomladi že prihodnje leto.

Programi se sicer začenjajo z zamikom, pove Martina Trbanc z inštituta za socialno varstvo – morali bi se začeti že lani. Obenem še zdaj ni točno jasno, kakšna bo vsebina teh programov. Med njimi so tudi močno vprašljivi. Na primer: evropski denar naj bi namenili za program učenja revnih o pripravi kakovostnih jedi iz poceni živil. Spet drugi bi bili bolj dolgoročno usmerjeni in bi se ukvarjali s tem, kako revne pripeljati do zaposlitve, pove Martina Trbanc z inštituta za socialno varstvo. Kako, se še ne ve.

Kako bodo videti ti programi, ne zna povedati niti Štefan Lepoša, ki je od avgusta letos na ministrstvu za delo odgovoren za področje sociale.

Programi obenem vso odgovornost za pridobitev zaposlitve prelagajo na posameznika, ne upoštevajo pa trenutnega stanja trga dela. »Jaz lahko nekoga aktiviram štiriindvajset ur na dan, ampak če ne bom imela delovnega mesta, kjer bi ta posameznik lahko delal, nisem naredila nič,« pove Sendi Murgel iz Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije. »Ne vem, ali je sploh smiselno imeti take programe,« dodaja. Če končne nagrade v obliki zaposlitve, ali bolje, dobro plačane zaposlitve, ni, motiviranost revnega prebivalstva ne pomeni veliko.

Trg dela programov ne podpira

Trg dela pa ne ponuja dosti možnosti. Kljub gospodarski rasti je ta še vedno zelo nestabilen, segmentacija pa se še vedno veča, ocenjuje Martina Trbanc.

Država na tem mestu sicer teži k spremembam. A te spremembe temeljijo predvsem v spremembi delovnopravne zakonodaje, ki zdaj omogoča lažje odpuščanje redno zaposlenih delavcev v upanju, da bodo zaradi tega delodajalci zaposlovali več.

A nove zaposlitve za nedoločen čas so redke – leta 2014 je bila večina novih zaposlitev sklenjenih za določen čas. Precej je tudi samozaposlovanja. Ker v obdobju krize in zaprtosti trga niso imeli druge izbire, se je veliko mladih odločilo za odprtje s. p.-jev, k tem pa jih je s subvencijo v znesku 5.000 evrov še do pred nekaj leti motivirala tudi država.  A danes je pod pragom revščine kar četrtina samostojnih podjetnikov.

Na mladih svet stoji

»Kar me najbolj skrbi, je dejstvo, da se povečuje število prejemnikov denarne pomoči med mladimi, da so to fakultetno izobraženi ljudje. Država je vložila ogromno denarja v strokovnjake, ki so zdaj na 270 evrih pomoči. To sporočilo mladim, da bodo preživeli na 270 evrih socialne pomoči, je katastrofalno. Mladi morajo dobiti sporočilo, da se morajo zaposliti, morajo v službo, da lahko sebe preživijo,« pove Štefan Lepoša z ministrstva za delo.

Stopnja brezposelnosti med mladimi, starimi od 25 do 29 let, se sicer niža. A vprašanje je, zakaj. Imajo ti ljudje kakovostne zaposlitve, ali pa so prisiljeni odpreti s. p. in živeti na robu revščine? Morda delajo v nemogočih pogojih ali za polovični delovni čas, ki jim ne omogoča dovolj dohodkov?

Poveden je primer Eve (ime je spremenjeno), ki je bila lani absolventka arhitekture. Začela je delati v pohištvenem salonu, kjer so ji zagotovili, da hočejo njene usluge obdržati tudi po poteku njenega študentskega statusa. Letos so obljubo resda izpolnili. A ponudili so ji službo le za polovični delovni čas, za  katero bi dobila 308 evrov mesečno brez dodatkov. Evino delo v podjetju je zajemalo urejanje spletne strani, delala je kataloge, risala je pohištvo in prostore za potencialne stranke. Za zadnje storitve minimalna urna postavka po navadi znaša 25 evrov. Ponudba, ki jo je dobila Eva, je za 3,5 evra na uro. Službo je odklonila, ker se ji za ta denar preprosto ne izplača delati.

Naše delo omogočate bralci. Do sredine decembra zbiramo 15.000 evrov za pripravo vsebin v 2016. Podprite nas z donacijo.

Zaposlitev ne pomeni socialne varnosti

Osebe, ki so zaposlene za določen čas, lahko v hipu ostanejo brez zaposlitve in socialne varnosti. Še manj stabilni pa so prekarni delavci in samostojni podjetniki. Samozaposleni so brez ugodnosti zaposlenih, saj nimajo bolniške in dopustov. V primeru, da kakšen mesec niso sposobni delati in ne morejo plačati prispevkov, takoj ostanejo še brez zdravstvenega zavarovanja.

Tudi zaposlitve, ki naj bi nudile več stabilnosti, so v nekaterih primerih vse prej kot varne. Vse gospe, ki se vsakodnevno srečujejo z revnimi zaposlenimi, mi vedo postreči z zgodbami o tem, kako delodajalci izkoriščajo svoje delavce. Najhuje je v gradbeni ali podobnih storitvenih dejavnostih, pove Anita Ogulin. »Poznam primere, ko delodajalec delavcu to plačo nakaže, ta pa mora nesti denar delodajalcu nazaj. Ker morajo iz tega povrniti svoje prispevke, ki so jih dali, in ta oseba nima potem prav ničesar.«

Alenka Petek pove, da so nekateri zasebniki že tako izurjeni v izkoriščanju delavcev, da jih inšpekcija praktično ne more uloviti. »Poznamo ljudi, ki so še v slovenskem parlamentu prenavljali na črno. Potem vemo, kakšno je stanje. To je treba narediti dostojnejše za človeka. Ne pa da človek gara in potem s tistim, kar prinese konec meseca domov, ne more preživeti.«

Dragoš: Za rast gospodarstva žrtvujemo delavce

Srečo Dragoš s Fakultete za socialno delo je do trenutne državne politike zelo kritičen. »Danes je socialna država damping za najslabše plačane kategorije redno zaposlenih,« pove. Nizke socialne pomoči namreč  omogočajo nizke minimalne plače.

Dragoš pravi, da gre segmentiran in nestabilen trg delovne sile na roko nekaterim delodajalcem. Ker smo zniževali minimalno plačo, smo delodajalcem omogočili, da ustvarjajo rast svojih podjetij z izkoriščanjem delavcev. Z višjo minimalno plačo bi morali rast podjetij utemeljevati drugače kot z nižanjem plač – na primer s kakovostjo njihovih proizvodov ali storitev. Tako pa smo določenim delodajalcem dovolili, da izkoriščajo živo delovno silo. »Tako v Sloveniji podpiramo gospodarsko rast in kapitalizem,« je kritičen Dragoš.

Potrebujemo sistemske spremembe

Socialna varnost in zaposlitev sta v konceptu socialne države prepleteni – prispevki iz zaposlitve financirajo socialno varnost zaposlenih. A ob tako nestabilnem trgu dela prepletenost lahko postane nevarna. Ko nekdo izgubi zaposlitev, s tem ostane tudi brez socialne varnosti. Martina Trbanc meni, da bi morali zato začeti razmišljati o tem, da bi kakšno izmed socialnih zavarovanj ločili od zaposlitve.

»Naš sistem je dobro deloval, dokler je bila večina ljudi redno zaposlenih in je plačevala prispevke. Tisti hip, ko pa ljudje začnejo ostajati zunaj sfere dela, pa se začne to razmerje rušiti. Zato bi morali začeti razmišljati o tem, da kakšnega izmed osnovnih zavarovanj ne bi več vezali na zaposlitev, ampak bi se financiralo iz davkov,« pravi Martina Trbanc.

Primer so zdravstvene storitve. Zaposleni so zdravstveno zavarovani prek svoje zaposlitve, nezaposlenim ga financira bodisi zavod za zaposlovanje bodisi centri za socialno delo. Samozaposleni in prekarni delavci pa morajo za zavarovanje poskrbeti sami. A njihovi dohodki niso redni in plačilo zdravstvenega zavarovanja jim včasih predstavlja previsok izdatek. Če kakšen mesec prispevkov ne morejo plačati, tisti mesec nimajo dostopa do zdravstvenih storitev.

Če bi zdravstveno zavarovanje vsem prebivalcem ne glede na njihov zaposlitveni status financirali iz državnega proračuna, bi dostop do vsaj osnovnih zdravstvenih pravic imeli vsi državljani. Glede na to, da se zavarovanja v veliki meri že zdaj financirajo iz državnega proračuna, bi ta sprememba pomenila predvsem zmanjšanje nepotrebnih administrativnih postopkov pri podeljevanju zavarovanja iz različnih institucij. To bi sistem zelo poenostavilo, pove Martina Trbanc.

Obenem bi z dodatki ali zavarovanji, ki so namenjeni vsem, ljudje dobili občutek, da od države za plačilo svojih davkov tudi nekaj dobijo. Univerzalnost določenih pravic tako spodbuja družbeno kohezivnost, pove Martina Trbanc.

Ločevanje določenih socialnih zavarovanj od zaposlitve bi bila ogromna sistemska sprememba. Ampak glede na spreminjanje trendov v Sloveniji bodo v nekem trenutku tudi te potrebne, zato bi se moralo začeti o njih čim prej razmišljati, opozarja Martina Trbanc. »Z danes na jutri se ne bo zgodilo nič, v desetih letih pa se da storiti veliko.«

Kako naprej?

Kljub naraščajoči revščini in s tem povezanimi družbenimi težavami v Sloveniji sistemskih sprememb za zmanjševanje revščine za zdaj ne načrtujemo.

»Dolgoročne vizije v tem trenutku ni in temu bi morali posvetiti veliko več pozornosti,« pove Štefan Lepoša z direktorata za socialne zadeve na ministrstvu. »Absolutno bi morali začeti razmišljati o tem.«

Glede na to, da prav Lepoša od avgusta letos zaseda položaj vodje direktorata za socialne zadeve, bo moral biti prav on tisti, ki bo posvetil največ pozornosti razmisleku in pripravi sistemskih sprememb na področju blaženja revščine.

Prav dejstvo, da nimamo niti vizije, kakšna naj bi bila Slovenija čez 10 ali 20 let, je najbolj problematično. Načrtovani projekti socialnega vključevanja in aktivacije, ki jih bomo financirali z evropskimi sredstvi do leta 2020, so zelo kratkoročno usmerjeni. Vprašanje je, ali jim bo sploh uspelo blažiti trenutno revščino. Zagotovo pa je ne morejo dolgoročno znižati. Če ne vemo, v katero smer gremo, so namreč vsi ukrepi, ki jih načrtujemo, zgolj obliži na rano, ne pa tudi zdravilo.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 5 komentarjev



Več iz teme: Socialna država

Ali dovolj dobro skrbimo za najšibkejše člane družbe? Analiziramo neučinkovitost socialne zaščite v Sloveniji.

41 prispevkov

Revščina v Sloveniji: kje smo danes

Čeprav beležimo gospodarsko rast, več kot 13 odstotkov ljudi živi v revščini, med njimi ogromno samozaposlenih.

Tema: Socialna država
Mnenje,

Zakaj mora biti delo domov za starejše bolj transparentno

Domovi za starejše v Sloveniji niso primorani spremljati kazalnikov kakovosti dela. Zato zakonodajalec ne pozna situacije, ki naj bi jo …

Tema: Socialna država
Članek,

5 komentarjev

Lenći 9. 12. 2015, 21.13

Zavod za zaposlovanje ne financira vsem nezaposlenim zdravstvenega zavarovanja, le tistim, ki prejemajo nadomestilo.
Razen tega boleče aktualen članek.

bb 11. 12. 2015, 09.42

Z zakonom o upravljanju javnih sredstev - dejansko gre za zakon
Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS)

Anže Voh Boštic 11. 12. 2015, 10.24

Hvala za opombo, smo popravili.

valčka cvek 11. 12. 2015, 18.43

Sem invalidka III.Kategorije skrajšanim delovnim časom z omejitvijo
pa bi se rada zaposlila za lažje ,ki ga ne dobim z nadomestilom ,ker je premajhen ne morem se preživljati pa tudi za polpžnice ni ...živim v bloku in sem na pragu revščine država ima za vse druge samo za svoje državljane pa ni...

md 13. 12. 2015, 17.36

Zelo dober članek. Bojim se pa, da bo država kljub takim sijajnim primerom novinarskega dela še naprej ostala gluha, gluha, gluha, gluha ... Slovenija, moja žalost.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno