Devetnajstega aprila je državni zbor sprejel novelo zakona o socialnovarstvenih prejemkih, s katero se je denarna socialna pomoč dvignila z 297,53 na 385,05 evrov. Dvig socialne pomoči je spremljala debata, ali bo ob višji pomoči sploh še kdo pripravljen iskati zaposlitev, namesto da bi se pogovarjali o tem, kakšno socialno pomoč potrebujejo tisti, ki so se znašli v stiski, in s kakšnimi ukrepi jim lahko omogočimo čimprejšnji izhod iz te stiske.

Dvig denarne socialne pomoči je potekal nekoliko nenavadno.

Prejšnja vsota denarne socialne pomoči je temeljila na izračunu višine minimalnih življenjskih stroškov iz leta 2009, ki so bili ocenjeni na 385 evrov. Slabih tristo evrov socialne pomoči je torej predstavljalo 77 odstotkov te vsote. Glede na to, da denarna socialna pomoč do pred kratkim ni dosegala niti skoraj desetletje starih izračunov o minimalnih življenjskih stroških, ni izpolnjevala svojega osrednjega cilja – zadovoljitve minimalnih življenjskih potreb v višini, ki še omogoča preživetje.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se je že ob začetku mandata leta 2014 zavezalo, da bo anomalijo odpravilo. Prvi korak k oceni nove višine denarne socialne pomoči je bil nov izračun minimalnih življenjskih stroškov. Sodeč po novi študiji, ki jo je naročilo ministrstvo, so se minimalni življenjski stroški zvišali za dobrih 55 evrov in so leta 2017 znašali 441 evrov.

Ministrstvo za delo je predlagalo, da se nova denarna socialna pomoč dvigne na 75 odstotkov novih minimalnih življenjskih stroškov – na 331 evrov. Denarna socialna pomoč je manjša od minimalnih življenjskih stroškov zato, da ne razvrednoti dela, je takrat pojasnilo ministrstvo.

A v medresorski obravnavi se je zataknilo. Ministrstvo za finance ni odobrilo predloga ministrstva za delo in s tem dodatnih 18 milijonov evrov na letni ravni za denarno socialno pomoč, ki bi jih ta zahteval. Ministrica za delo Anja Kopač Mrak je zato konec februarja od predloga novele zakona odstopila.

Ko je že kazalo, da bo denarna pomoč ostala osnovana na desetletje starih izračunih, je v začetku marca predlog novele zakona o socialnovarstvenih prejemkih, ki denarno pomoč zvišuje na 331 evrov, sprejela vlada.

Mesec kasneje se je predlagana nova vsota denarne socialne pomoči ponovno dvignila. Kljub nasprotovanju ministrice za delo je odbor državnega zbora za delo potrdil amandma Levice, ki denarno pomoč do konca letošnjega leta dviguje na 385 evrov oziroma na vsoto, ki je bila potrebna za preživetje leta 2009. V začetku naslednjega leta naj bi se pomoč ponovno spustila na 331 evrov oziroma na 75 odstotkov vsote, ki je bila za preživetje potrebna lani. Tako je državni zbor na koncu izglasoval nekakšen bizaren kompromis, kjer se bo višina socialne pomoči najprej precej povečala, nato pa s prihodnjim letom spet zmanjšala.

Novela zakona je bila 19. aprila s 33 glasovi za in 22 proti v državnem zboru sprejeta.

Dvig denarne socialne pomoči so spremljale precej kontroverzne debate. Ministrica za delo Anja Kopač Mrak, ministrstvo za finance in Gospodarska zbornica Slovenije so najglasneje opozarjali, da tolikšno povišanje denarne socialne pomoči ruši razmerje med minimalno plačo (638 evrov neto) in denarno pomočjo in zato razvrednoti delo. »Visok dvig denarne socialne pomoči bo znižal število tistih, ki se bodo aktivno zavzemali za novo zaposlitev,« je 20. aprila na svoji spletni strani zapisala Gospodarska zbornica Slovenije in tako utemeljila dejstvo, da višina denarne socialne pomoči ne sme dosegati vsote, ki je bila leta 2009 potrebna za preživetje.

Spletni medij podcrto.si zagovarja stališče, da je revščina v družbi nedopustna. Pravna in socialna država mora ustvariti pogoje, v katerih se lahko vsak sposoben posameznik zaposli in za svoje delo prejema plačilo, s katerim lahko dostojno živi. Za tisti del družbe, ki ni (več) sposoben delati, pa mora država poskrbeti z denarno pomočjo in s socialnimi transferji.

Denarna socialna pomoč je namenjena prvi skupini ljudi.

Namenjena je temu, da ima posameznik, ki se zaradi kateregakoli razloga znajde na socialnem robu, na voljo dovolj sredstev, da se lahko ukvarja z dolgoročnim reševanjem svoje situacije in ne z vprašanjem, kako si zagotoviti naslednji obrok. Glede na izračune iz leta 2017 je takšna vsota – vsota, s katero bi še lahko preživel – 441 evrov. Tolikšna bi morala biti denarna socialna pomoč, da bi izpolnjevala svoj smisel.

A že nižji znesek – 385 evrov, kolikor pomoč znaša sedaj, je sprožil debato o tem, koliko ljudi bo zaradi povišanja pomoči prenehalo z delom ali pa vsaj z aktivnim iskanjem zaposlitve. Taka debata je nesmiselna. Prvič zato, ker dolgoročno preživetje z vsoto, ki je manjša od lanskih minimalnih življenjskih stroškov, brez pomoči družine in prijateljev ali pa na primer dela na črno, praktično ni mogoče. Drugič pa zato, ker neupravičeno implicira, da ljudje, ki prejemajo denarno socialno pomoč, nočejo delati.

Zakaj je debata o lenobi revnih nesmiselna

Vse dobrodelne organizacije, s katerimi smo na Pod črto govorili v okviru naše pretekle preiskave o revščini v Sloveniji, govorijo o deležu ljudi, ki zaradi lastne nezmožnosti ali pomanjkanja volje nikoli ne bo pogledal iznad praga revščine. Za to obstaja več razlogov in vsi so objektivni: zaradi revščine staršev – in največkrat njihovih staršev pred tem – otroci podedujejo miselne in vedenjske vzorce, ki jim onemogočajo drugačen razvoj. Zase ne gojijo nobenih ciljev in ne iščejo nobenih poti do njih. Najverjetneje bodo živeli življenje, ki je na las podobno življenju njihovih staršev.

A ta del revnih je majhen in konstanten. »Mi imamo 10 odstotkov tistih, ki v desetih letih socialne podpore niso naredili koraka, da bi si sami pomagali,« je že leta 2016 za Pod črto povedala Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije Moste-Polje in pobudnica projekta Botrstvo. Podobne ocene so nam podali tudi na Karitasu. Ti ljudje bodo povsem zadovoljni najverjetneje za vedno živeli od pomoči države.

A velika večina revnih Slovencev je bila v to situacijo pahnjena in se želijo izvleči iz revščine. Mame samohranilke so med krizo izgubile službo, samozaposleni očetje so pristali v bolnišnici in niso mogli plačevati prispevkov za socialno varstvo, delovni invalidi so za svoje delo podplačani, starke so se s prenizko pokojnino same znašle v preveliki hiši. Denar je izhlapeval, dolgovi so se kopičili in mnogi so se bili prisiljeni prvič v življenju soočiti z dejstvom, da so revni.

In huje. Soočiti so se morali z dejstvom, da revščina v praksi ne pomeni le manj kot 616 evrov dohodka na mesec, temveč pomeni tudi socialno izključenost, samoobtoževanje, depresijo, nezmožnost soočanja s svojo situacijo in predvsem pomanjkanje državnih mehanizmov, ki bi omogočili, da se nekdo ponovno postavi na noge.

Prvi takšen državni ukrep za preprečevanje revščine je tako denarna socialna pomoč, ki posamezniku omogoči, da se osredotoči na izboljšanje svoje situacije in ne le na golo preživetje. Naslednji ukrepi države pa bi se morali osredotočati na sistemsko izboljšanje dostopa do zaposlitve, primernega izobraževanja, prekvalifikacije, morda omogočanja javnih del – skratka na to, da bi posameznik čim prej spet lahko dobil dostojno delo. A do te, verjetno najpomembnejše točke, debata sploh ni prišla.

Revni so tudi zaposleni

Debata o tem, ali bo 385 evrov denarne socialne pomoči sprožilo val prostovoljno nezaposlenih ljudi, je zato nesmiselna. A debata o razmerju med višino denarne pomoči in minimalne plače, po drugi strani morda ni odveč.

Humanitarne organizacije ne poročajo o vedno večjem številu ljudi, ki želijo preživeti le z državno pomočjo, temveč o vedno večjem številu ljudi, ki jim država kljub njihovemu trudu dostojnega preživetja ne omogoča. Govorijo o vse večjem številu zaposlenih, ki zaprošajo za pakete hrane, in vse več samozaposlenih, ki sebi in svoji družini ne morejo kriti stroškov bivanja. V tem trenutku je revnih skoraj pet odstotkov vseh zaposlenih Slovencev in skoraj četrtina vseh samozaposlenih.

Več kot 4-odstotna gospodarska rast, s katero se lahko pohvalimo v letu 2017, ni dosegla najranljivejših skupin. Nasprotno, delovni trg je vse bolj segmentiran: vse več je prekarcev, delavcev brez delavskih pravic, in slabo plačanih delavcev, minimalna plača pa ostaja komaj višja od praga tveganja revščine.

Neto minimalna plača je letos s 638 evri mesečno zgolj za 22 evrov višja od praga tveganja revščine. Pri Pod črto smo že leta 2016 izračunali, da dobi družina z dvema otrokoma, v kateri sta oba starša zaposlena za minimalno plačo, isto vsoto kot družina, v kateri ni zaposlen nihče, pa je zaradi tega upravičena do socialnih pomoči in dodatkov. Ker ta pomoč predstavlja minimum, potreben za preživetje družine z otroki, to pomeni, da tudi dve minimalni plači v družini ne zadostujeta za kaj več kot le preživetje iz meseca v mesec – torej daleč od dostojnega življenja.

Slovenija je trenutno v obdobju gospodarske rasti in glede na veliko število revnih zaposlenih in samozaposlenih je morda pravi čas, da se vprašamo tudi, ali je treba »dostojno plačano delo« ponovno definirati. Minimalni življenjski stroški so namreč izračunani po jasni formuli in reinterpretacije ne dopuščajo.