Zakaj mora biti delo domov za starejše bolj transparentno

Domovi za starejše v Sloveniji niso primorani spremljati kazalnikov kakovosti dela. Zato zakonodajalec ne pozna situacije, ki naj bi jo reguliral.

Ilustracija: Ajda Erznožnik, oblikovanje: Metod Blejec

Ko se naš znanec, starš ali stari starš preseli v dom za starejše, želimo verjeti, da bo tudi tam živel varno in polno življenje.

V teoriji obstajata dva mehanizma, preko katerih se lahko objektivno prepričamo o kakovosti dela v domovih za starejše. Prvi je konkurenčnost trga: če želijo domovi sobe in postelje ohraniti polne, morajo delovati na visoki ravni. Drugi mehanizem je transparentnost delovanja: delo domov za starejše bi moralo biti, tako kot delo vseh javnih inštitucij, transparentno. Le tako lahko za svoja dejanja odgovarjajo javnosti.

A v Sloveniji ne moremo računati na nobenega izmed obeh varnostnih mehanizmov.

Ker kapacitet v domovih za starejše že leta primanjkuje, se domovom ni treba bati, da bodo postelje ostane nezasedene. In ker vsi domovi za starejše ne spremljajo kakovosti svojega dela, ga ne morejo transparentno deliti z javnostjo. Naša leto dni dolga preiskava je pokazala, da v tem trenutku zaradi nepopolnih podatkov o delovanju domov za starejše za kakovost dela v njih ne more jamčiti nihče.

Kako je potekala naša preiskava?

Lani smo se na Pod črto namenili preiskati kakovost dela v slovenskih domovih za starejše. Ker enotne baze o kakovosti dela v domovih nimamo, smo se obrnili neposredno na vodstva domov. Prosili smo jih za statistične podatke o kazalnikih kakovosti dela. To so na primer število padcev stanovalcev, število razjed zaradi pritiska, ki nastanejo v domu, in število bolnišničnih okužb. Na podlagi teh podatkov smo želeli ugotoviti, kako dobro dom skrbi za svoje stanovalce.

Številne domove smo obiskali tudi osebno. Pogovarjali smo se z negovalkami, sestrami in direktorji domov. O njihovem bivanju smo povprašali mnoge stanovalce in njihove sorodnike. Govorili smo s predstavniki ustanov, ki z domovi za starejše sodelujejo: s centri za socialno delo in skupnostjo socialnih zavodov Slovenije. Prav tako smo se pogovarjali s predstavniki ministrstva za delo, ki je odgovorno za socialno zakonodajo, in s predstavniki ministrstva za zdravje, ki je zadolženo za zakon o dolgotrajni oskrbi.

Potrebujemo poenoten sistem spremljanja kakovosti

Kaj smo ugotovili? V tem času smo se dodobra spoznali z izzivi, s katerimi se bolj ali manj uspešno soočajo slovenski domovi za starejše. A zaradi pomanjkanja ustreznega mehanizma spremljanja kakovosti se je nemogoče sistematično ukvarjati z izboljšanjem delovanja domov.

Ključna ugotovitev naše preiskave je ta, da na nacionalni ravni potrebujemo poenoten sistem, preko katerega morajo domovi za starejše spremljati svoje delo.

Določeni domovi namreč v tem trenutku sploh ne spremljajo statistik svojega dela. Drugi domovi so sicer uvedli sisteme spremljanja kakovosti, a ker ti niso poenoteni na državi ravni, zbranih podatkov med seboj ne moremo primerjati. Obenem je vprašljivo, kako zanesljivo domovi sploh spremljajo določene podatke o svojem delu. Kako dobro deluje posamezen dom, zato z gotovostjo ne moremo vedeti.

To, da zbiranje enotnih podatkov o kakovosti dela v domovih za starejše ni obvezujoče, povzroča tri probleme.

Kakšne so posledice?

Največja težava je, da se odgovorni ne morejo odzvati na stanje v domovih. Različne vlade na primer že skoraj zadnjih 15 let pripravljajo zakon o dolgotrajni oskrbi. Zakon bo predvidoma spremenil področje vseh oblik oskrbe, ki jo oseba potrebuje dlje časa. Mednjo spadata tudi institucionalizirana oskrba starejših in zagotavljanje kakovosti te oskrbe. Toda če odgovorni ne poznajo dejanskega stanja na področju kakovosti oskrbe za starejše, ne morejo pripraviti ustreznih zakonskih rešitev za izboljšanje kakovosti delovanja domov.

Čeprav zakon o dolgotrajni oskrbi nujno potrebujemo, vlade do danes niso uspele predstaviti verzije, ki bi jo podprla tako stroka kot državni zbor. Verzija zakona, ki jo je spisalo ministrstvo za zdravje v vladi Mira Cerarja, ni prišla niti do državnega zbora. Tako domovi kot skupnost socialnih zavodov so jo označili za popolnoma neprimerno.

Kako ustrezno so zakoni zastavljeni, je odvisno od tega, kako dobro pripravljavci zakona poznajo probleme, s katerimi se srečujejo domovi za starejše.

A ker domovi za starejše svojega dela ne spremljajo, pristojna ministrstva ne morejo vedeti, kakšno je dejansko stanje v domovih. Po našem opažanju se odgovorni na primer ne ukvarjajo z dejstvom, da nekateri domovi ne spremljajo prenosov večkratno odpornih bakterij znotraj doma. Ali pa, da zdravstveni delavci v nekaterih domovih niso dovolj izobraženi za uspešno preprečevanje bolnišničnih okužb.

Ne poznajo tudi podrobnosti, kot je ta, da so stanovalci nezadovoljni, ker jih uniformiranje osebja spominja na bolnišnico in ne na dom, kar dom za starejše gotovo je. Ali pa, da je socialna oskrba komaj zadostna, ker v domovih primanjkuje kadra, ki se ukvarja s počutjem stanovalcev. Da sedaj večino socialnega dela opravijo zdravstveni delavci, ki za to niso usposobljeni. Da je torej smiselno, da je kader v domovih usposobljen za več stvari.

Vse to mora zakonodajalec vedeti. Ob nepoznavanju situacije obstaja nevarnost, da bo zakon o dolgotrajni oskrbi institucionalizirano obliko varstva starejših izvajalcem še otežil. Tako lahko zakon na primer izniči napredek, ki so ga domovi za starejše z vpeljevanjem svojih sistemov kakovosti naredili sami. Ob tem lahko posamezni specifični problemi v zakonu ostanejo nenaslovljeni.

Socialno pravičnost preiskujemo z vašo pomočjo. Podprite naše delo v 2019.

Posledice čutijo tudi domovi in javnost

Naslednji problem je ta, da se dom za starejše brez poznavanja situacije ne more stalno izboljševati. Šele takrat, ko dom prične sistematično zbirati podatke o posameznem kazalniku, lahko presodi o kakovosti svojega dela. Tako stori prvi korak na poti do izboljšave.

Poglejmo primer. V črnomaljskem domu za starejše so statistiko nastalih razjed v domu začeli spremljati leta 2004. V tem letu so našteli 26 razjed, v naslednjem kar 34. V tem času je v domu bivalo okoli 100 nepokretnih stanovalcev, ki so edini dovzetni za nastanek razjed.

Odstotek tistih, ki so v domu dobili razjedo, je bil previsok, je presodilo osebje. Odločili so se, da bodo sprejeli dodatne preventivne ukrepe, zaradi katerih se naj bi število razjed zmanjšalo. Bili so uspešni. Zadnja leta v črnomaljskem domu za starejše nastane okoli 8 razjed zaradi pritiska letno.

A medtem ko nekateri domovi uvajajo sisteme spremljanja kakovosti, drugi tega ne počnejo. Zato niti sami ne vedo, kako dobro delujejo in kaj morajo pri svojem delu izboljšati.

Zadnji problem pa je ta, da bodoči stanovalec v domu ne more vedeti, v kako dober dom se bo preselil. Oseba, ki se odloči za bivanje v domu – ali pa njen svojec – ima pravico vedeti, kako kakovostno nego lahko pričakuje. A v tem trenutku dom za kakovost svojega dela ne more jamčiti z objektivnimi dejavniki.

Bodoči stanovalci lahko kakovost doma presojajo le na podlagi subjektivnih dejavnikov, kot so na primer zagotovila vodstev domov, pričevanja znancev ali pa splošni občutek, ki ga oseba dobi v domu.

Predstavniki ministrstva za delo in ministrstva za zdravje prejšnje vlade so nam sicer zatrdili, da se zavedajo, da je za zagotavljanje kakovosti dela v domovih za starejše treba narediti več ter da se bo spremljanje kakovosti dela v prihodnosti nedvomno uvedlo. A v svojem mandatu se s tem problemom vseeno niso ukvarjali. Morebitne spremembe so sedaj odvisne od vlade Marjana Šarca.

Preberite naše članke o domovih za starejše

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #Domovi za starejše

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Socialna država

Ali dovolj dobro skrbimo za najšibkejše člane družbe? Analiziramo neučinkovitost socialne zaščite v Sloveniji.

41 prispevkov

Revščina v Sloveniji: kje smo danes

Čeprav beležimo gospodarsko rast, več kot 13 odstotkov ljudi živi v revščini, med njimi ogromno samozaposlenih.

Tema: Socialna država
Mnenje,

Socialna aktivacija: vključevanje ali izkoriščanje dolgotrajno brezposelnih

Pilotni program ministrstva za delo, ki naj bi aktiviral dolgotrajno brezposelne, v prvem letu obstoja ni upravičil skoraj 5 milijonov …

Tema: Socialna država
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno