Zakaj vsi dolgotrajno bolni in invalidi ne dobijo primerne oskrbe

Zaradi staranja populacije bo dolgotrajno oskrbo potrebovalo vse več ljudi. A v Sloveniji sistem takšne oskrbe kljub drugačnim obljubam vlade še do danes ni urejen.

Ilustracija: Ajda Erznožnk
Ilustracija: Ajda Erznožnk

Jožičin dan poteka nekako takole: ko zjutraj vstane, gre v sobo gospe Rozike (zaradi varovanja zasebnosti objavljamo le imeni oseb). Roziki, enaindevetdesetletni gospe iz okolice Brežic, najprej skuha skodelico čaja. Takrat ji da tudi prvo tableto, ji vstavi zobe, jo umije in previje. Ob devetih je čas za kavo. Ob enajstih je malica, ob pol dveh Roziko ponovno previje. Potem je kosilo, nujno s kozarcem vina – deci rujnega ob dobrem obroku je že od nekdaj Rozikina drobna razvada. Ob šestih jo Jožica z moževo pomočjo pelje ven, na vrt, da se naužije sonca ali vsaj svežega zraka. Potem je čas za menjavo plenic, večerjo in tablete. Ponoči je mirno, spi dobro, pove Jožica. Spi ob elektronski varuški, da jo ponoči sliši dihati in ve, da je vse v redu.

Kdo je Jožica? Rozikina hči, njena negovalka, medicinska sestra? Zdaj sicer res opravlja vsa ta dela, a v resnici je Jožica upokojenka, ki je vse svoje življenje delala v gostinstvu in ki se je nege naučila zgolj iz nuje. Je žena, mama štirih otrok in hči Rozikine najboljše prijateljice. In zakaj se zdaj njeno celotno življenje vrti okoli Rozike? »Za teto Roziko smo pa skrbeli, ker je bilo treba,« pove Jožica. »Verjetno je tako moralo biti.«

Rozika ima eno hčer, ki se je že v osemdesetih poročila in se izselila iz mesta. Za ostarelo mamo ni mogla ali ni želela skrbeti. Jožica je po drugi strani mamino najboljšo prijateljico od nekdaj redno obiskovala. Ko se je starala in ni mogla več skrbeti zase, je zanjo hodila po opravkih in ji čistila hišo. Ko je šla v dom za upokojence, je doplačala njeno bivanje. Ker si ni mogla privoščiti cele nege, jo je dnevno hodila umivat. A nekega dne, ko je bila Jožica pri Roziki na obisku, se je ta obrnila k njej in ji rekla: »A bi me lahko ti domov vzela? Pa ne mi vrat zapirati …« Iskrena prošnja ostarele gospe Jožice ni pustila hladne.

Tako je Roziko res odpeljala domov in jo nastanila v sobo, kjer je prej bival njen najmlajši sin. V sobi, katere vrata so še vedno oblepljena z nalepkami Radia Študent in drugih sinovih zanimanj, iz stropa pa visi doma narejena luč iz odslužene rolke, je v enem kotu sedaj bolniška postelja za Roziko, ki je postala članica družine. Zanjo največ skrbi Jožica, pomagata tudi mož in najmlajši sin. Skrb je naporna, prizna Jožica, a ji ni težko. »Najhuje je bilo čistiti zobe,« se nakremži Jožica. »To je bilo huje kot previjati, a se navadiš.«

Rozikin mesečni prejemek je – kljub temu, da poleg pokojnine prejema še dodatke – prenizek, da bi si lahko plačala polno nego in bivanje v domu za starostnike. Bivanje v domu v tem primeru sicer sofinancira občina. A v tem primeru bi si občina po Rozikini smrti sofinanciranje za dom povrnila s prodajo njene hiše oziroma terjanjem dedičev. Rozika, ki je vso svoje življenje delala, obenem pa skrbela za dom in družino, svoje hiše ne želi izgubiti v zameno zato, da bo prejela nego, ki jo kot ostarela in bolna gospa potrebuje.

Rozika je samo ena izmed več kot 60.000 Slovencev, ki potrebuje dolgotrajno oskrbo: trajno pomoč pri opravljanju vsakodnevnih opravil, ki jih zaradi bolezni, invalidnosti, starosti ali drugih razlogov oseba ne more več opravljati sama. Pomoč je lahko socialna, na primer pri dnevnih opravilih, ali pa zdravstvena. Trenutno so Slovencem na voljo različne oblike pomoči, od domov za starostnike do pomoči na domu, a enotni sistem za dolgotrajno oskrbo ni vzpostavljen. Zato je tako kot Rozika veliko starejših odvisnih od življenjskih okoliščin in dobre volje znancev.

Osnutek prepotrebnega zakona o dolgotrajni oskrbi je v pripravi že leta. Zakon bi uredil tako enoten sistem za dolgotrajno oskrbo kot njeno financiranje. Vlada je v začetku leta 2016 napovedala, da bo zakon o dolgotrajni oskrbi sprejet še letos, a glede na to, da je zakon trenutno šele v fazi prehoda z ministrstva za delo na zdravstveno ministrstvo, se to skoraj zagotovo ne bo zgodilo.

Povprečen Slovenec lahko pričakuje zgolj 58,7 zdravih let življenja

Urejen sistem dolgotrajne oskrbe bo vse bolj potreben. Že leta 2011 je v Sloveniji 11,9 odstotkov celotne populacije prejemalo vsaj eno izmed oblik dolgotrajne oskrbe, do leta 2060 naj bi po predvidevanjih statističnega urada dolgotrajno pomoč potrebovalo 13 odstotkov vseh Slovencev.

Pričakovana življenjska doba narašča in je v letu 2014 znašala 84,1 za Slovenke in 78,1 za Slovence. Skupna pričakovana življenjska doba, 81,1 leta, je višja od evropskega povprečja, ki v osemindvajsetih državah članicah znaša 80,9 leta. Ob upadu natalitete med letoma 1980 in 2000 je za Slovenijo značilen trend staranja populacije. Leta 2045 naj bi bilo v Sloveniji 29 odstotkov vseh prebivalcev starejših od 65 let.

oskrba1
Vir: Eurostat

Zdrava leta, ki naj bi jih doživel povprečen Slovenec, ne naraščajo sorazmerno s pričakovano starostjo. Leta 2014 so bila pričakovana zdrava leta za žensko 59,6 let in za moškega 57,8 let. To je praktično enako, kot je bilo enajst let prej, leta 2005. Takrat so bila pričakovana zdrava leta življenja 58,25 let. Leta 2010 je ta vrednost močno upadla in se spustila celo na 54 let, a v zadnjih letih se je ponovno povzpela nad 58 let. To je še vedno manj od evropskega povprečja – povprečen Evropejec lahko pričakuje skoraj 3 zdrava leta življenja več kot povprečen Slovenec, 61,7 let. Iz tega lahko sklepamo, da bo vse več ljudi potrebovalo dolgotrajno oskrbo, prav tako pa jo bodo potrebovali dlje časa.

Številke so znane

V Sloveniji smo šele pred kratkim dobili vpogled v realno stanje na področju dolgotrajne oskrbe: zaradi vse očitnejše problematike in zaradi mednarodnih pritiskov. Slovenija je morala podatke o dolgotrajni oskrbi zbrati in posredovati Eurostatu, Svetovni zdravstveni organizaciji in Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj. Zato je leta 2012 Statistični urad Republike Slovenije (SURS) ustanovil Medinstitucionalno delovno skupino za statistično spremljanje stanja na področju dolgotrajne oskrbe, v katero so bili vključeni ministrstvo za delo, ministrstvo za zdravje, ekonomisti in socialni delavci. Tako smo leta 2012 dobili prve zanesljive statistike o področju dolgotrajne oskrbe v Sloveniji.

Slovenija je leta 2011 za potrebe dolgotrajne oskrbe namenila 477 milijonov evrov oziroma 1,32 odstotka BDP-ja. Od leta 2003, ko je ta odstotek znašal 1,01, Slovenija v dolgotrajno oskrbo vlaga precej več, a to je še vedno manj od povprečja v državah članicah OECD, ki je znašalo 1,6 odstotka državnega BDP-ja. Za zdravstveni del dolgotrajne oskrbe v Sloveniji sicer namenjamo približno 60 odstotkov vseh sredstev, preostalih 40 odstotkov za socialno oskrbo, na primer za pomoč pri opravilih na domu.

oskrba2
Vir: SURS

 

Večina vseh izdatkov za dolgotrajno oskrbo – kar 74 odstotkov – je javnih sredstev. Polovica jih izvira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, še četrtino prispeva Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Preostalo četrtino krijejo deloma državni in deloma občinski proračuni.

Toda: zaradi varčevalnih ukrepov v javnem sektorju delež javnih sredstev upada, veča pa se delež zasebnih sredstev za dolgotrajno oskrbo. Zasebni izdatki so se povečali s 24 odstotkov leta 2003 na 36 odstotkov v letu 2011. Določene oblike dolgotrajne oskrbe so tako pogosto na voljo le tistim, ki si jih zmorejo privoščiti.

Dolgotrajna oskrba je namenjena vsem, ki potrebujejo pomoč pri opravljanju dnevnih opravil. Razumljivo pa pri vseh oblikah dolgotrajne oskrbe močno prevladuje delež starejših državljanov. V vsaj eno izmed oblik dolgotrajne pomoči je bilo leta 2011 vključenih 11,9 odstotka ljudi, starejših od 65 let. Dolgotrajna oskrba ni enakomerno porazdeljena niti po spolu: večina prejemnikov dolgotrajne oskrbe je žensk.

V Sloveniji je bilo ob koncu leta 2011 skupno 60.795 prejemnikov dolgotrajne oskrbe. Od tega je bilo v institucionalizirano oskrbo – v veliki večini so to domovi za upokojence – vključena več kot tretjina (36 odstotkov) oseb. Drugo tretjino predstavljajo prejemniki dolgotrajne oskrbe na domu. Prejemnikov denarnega dodatka, ki niso bili vključeni v nobeno drugo obliko dolgotrajne oskrbe (vseh prejemnikov dodatka je bilo več), je bilo malo manj, 30 odstotkov. V dnevno varstvo pa je bil vključen zgolj dober odstotek vseh prejemnikov dolgotrajne oskrbe, ugotavlja medinstitucionalna skupina, ki spremlja stanje na področju dolgotrajne oskrbe v delovnem zvezku, ki ga je izdal Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR).

vir: Delovni zvezek Dolgotrajna oskrba – uporaba mednarodne definicije v Sloveniji, UMAR 2014
Vir: Delovni zvezek Dolgotrajna oskrba – uporaba mednarodne definicije v Sloveniji, UMAR, 2014

Čeprav Slovenija trenutno ponuja dolgotrajno pomoč v vseh štirih oblikah, je sistem preveč razdrobljen in nepovezan. Različne službe ne komunicirajo med sabo, zato ne moremo zagotoviti, da posameznik dobi vso pomoč, ki ustreza njegovim potrebam.

Sistem je preveč razdrobljen

Rozika, na primer, prejema denarno pomoč, namenjeno starostnikom in invalidom: po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dobi pokojnino, po Zakonu o družbenem varstvu telesno in duševno prizadetih pa še invalidnino in dodatek za pomoč in postrežbo. Vse prejemke izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Njena pokojnina znaša 415 evrov, invalidnina je okoli 60 evrov, dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb, ki ga za njeno skrb prejme Jožica, pa znaša 292 evrov. Skupno dobi 767 evrov mesečno.

Pa vseeno: s tem denarjem si Rozika ne more kaj dosti pomagati. Kar je nepokretna, bolj kot razne denarne dodatke potrebuje celovito nego. Celotno oskrbo pa bi ji lahko nudil le dom za upokojence: v brežiškem domu bi na primer njena nega stala 1200 evrov.

Storitve ali pomoč za dolgotrajno oskrbo trenutno ureja več različnih zakonov in zavarovanj: poleg pokojninskega in invalidskega zavarovanja dolgotrajno oskrbo trenutno pokriva še zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo, socialni prejemki in socialnovarstvene storitve, skrb za vojne veterane in Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih.

Kadar oseba ne more opravljati večine ali vseh življenjskih potreb, kot so na primer gibanje zunaj stanovanja, oblačenje, hranjenje, obuvanje in skrb za osebno higieno, je oseba upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo. Ampak ta dodatek je tako nizek, da si oseba, ki potrebuje dolgotrajno pomoč in oskrbo, za ta denar ne more najeti pomoči izven svoje družine. Višina dodatka je 146,06 evra za osebo, ki potrebuje pomoč pri opravljanju večine življenjskih funkcij, 292,11 evra za nepokretno osebo in 418,88 evra za osebo, ki potrebuje 24-urni nadzor.

 

Zgodbe na Pod črto omogočate bralci z donacijami. Podprite naše delo v 2017. Želim podpreti Pod črto.

 

Na neformalno oskrbo se ne moremo več zanašati

Dolgotrajna oskrba, predvsem njen socialni del, je bila v Sloveniji tradicionalno v rokah družin oseb, ki pomoč potrebujejo. Večina slovenskih hiš je medgeneracijskih in po svoji – glede na evropsko povprečje relativno hitri – upokojitvi so skrb za ostarele starše prevzeli njihovi otroci.

A taka, neformalna oblika pomoči, je že zdaj v upadu. V prihodnosti bo dosegla še nižjo raven. Zaradi daljše delovne dobe in odseljevanja iz rodnih mest otroci svojim staršem ne bodo več mogli nuditi pomoči. Neformalna oblika dolgotrajne pomoči je bila v preteklosti bolj ali manj norma, danes vse bolj izginja. Statistični urad Republike Slovenije (SURS) predvideva, da bo leta 2060 dolgotrajno pomoč v neformalni obliki možno zagotoviti samo tretjini vseh tistih, ki bodo dolgotrajne pomoči potrebni. To naj bi bilo okoli 4,3 odstotka celotne populacije Slovenije, preostalih 8,7 odstotkov pomoči potrebnih bo brez primerne reforme sistema, tako kot Rozika, ostalo samih in prepuščenih milosti ali nemilosti svoje okolice.

Nega na domu v zameno za potne stroške

Gospa Slavica Frelih, koordinatorka projekta Starejši za starejše na južnem Primorskem, dolgoletna prostovoljka in upokojena medicinska sestra, je zelo zasedena gospa. Zjutraj se po zajtrku usede v svoj avto – ne preveč čist, kar je, kot pravi, posledica njenega procesa prioritizacije – in se odpelje do hiše malo naprej od njene.

Slavica v hišo vstopi, kot da gre v lastno. Moškega ob vhodu pozdravi, kot da pozdravlja lastnega brata. Otroka na dvorišču potreplja po glavi, kot da gre za njenega vnuka. Odločnega koraka hodi po hodniku hiše, mimo kuhinje, do gospe, za katero bi, če ne bi vedela bolje, pomislila, da je njena mama.

Ko je gospa Marija pred več kot dvajsetimi leti zbolela za multiplo sklerozo, sta njen sin in snaha nekaj časa sama skrbela zanjo. Ko je bolezen napredovala, je postajalo očitno, da bo Marijina oskrba zahtevala več časa in znanja, kot ga njena družina premore.

Sredstev za najem pomoči Marijina družina ni imela. Zato so poklicali Slavico Frelih, za katero se je po okolišu Bertokov že takrat vedelo, da je usposobljena medicinska sestra, ki je v prostem času tudi prostovoljka. S Slavico je družina sklenila dogovor. Slavica bo skrbela za Marijo, družina pa ji bo za to plačala potne stroške. Že dvajset let Slavica za Marijo skrbi praktično brezplačno.

Marijin sin in snaha pomagata – ko Slavice ni, Marijo postrežeta ter jo udobno namestita. Večina oskrbe pa je v Slavičinih rokah. Slavica Marijo vsak dan obišče okoli osme ure zjutraj. Takrat jo umije in previje, jo nahrani in ji dela družbo. Nato se Slavica posveti drugim opravkom, večinoma drugim prostovoljskim dejavnostim. Popoldan pa se skoraj vedno ponovno odpravi do Marije, če kaj potrebuje.

O tem, da sta si gospe postali zelo blizu, ni nobenega dvoma. Ko se ozrem po fotografijah v Marijini dnevni sobi, je Slavica ob meni in mi razlaga imena ljudi, ki jih portretirajo, in dogodke, ki jih reprezentirajo. Nekaj lepih spominov si delita – Marijini najljubši spomini niso ure, ki jih skupaj preživljata dnevno, temveč izleti, na katere jo je še do nedavnega vozila Slavica z društvom upokojencev. Očitno je, da sta navezani druga ne drugo. Marija se vseeno nasmehne in pove: »Če mi ne bi ustrezala, bi jo vrgla ven!« A v resnici bi Marija brez Slavice težko shajala.

Uzakonjenje

Kot socialna država in kot država članica Evropske unije mora Slovenija zagotoviti sistemske rešitve za državljane, ki na določeni točki svojega življenja niso več sposobni skrbeti za svoje življenjske potrebe. Rešitve vlada obljublja že skoraj desetletje. V začetku letošnjega leta je premier Miro Cerar napovedal, da bo zakon sprejet še letos. Zakon je sicer v pripravi, a v tej fazi se letošnja uzakonitev zdi skoraj nemogoča.

Prvič je bil predlog zakona o dolgotrajni oskrbi v obravnavi v državnem zboru leta 2010. Ministrstvo za delo je takrat pripravilo osnutek, ki je predvideval vzpostavitev enotnega, dostopnega in usklajenega sistema za dolgotrajno oskrbo. V novem sistemu področje dolgotrajne oskrbe ne bi bilo več tako razdrobljeno: ustanovili bi zavod za dolgotrajno oskrbo, ki bi omogočal usklajevanje med različnimi službami. Osebe, ki bi potrebovale dolgotrajno oskrbo, bi se najprej sestale s koordinatorjem s tega zavoda, s katerim bi skupaj določila, katere oblike dolgotrajne oskrbe so za osebo najbolj primerne.

Predvidene so bile tri oblike dolgotrajne oskrbe: institucionalna, na primer v domu za starostnike, dolgotrajna oskrba na domu in kombinacija obeh. Posamezniki bi imeli na voljo tudi možnost dodelitve osebnega pomočnika ali pa denarno nadomestilo za zagotavljanje oskrbe. O obliki bi lahko (so)odločali tudi prejemniki oskrbe in njihove družine. Hkrati bi z večjim poudarkom pomoči na domu posameznikom omogočili, da čim dlje ostanejo doma.

Predlog zakona leta 2010 ni bil sprejet. Po besedah Davorja Dominkuša z ministrstva za delo, ki je sodeloval pri pripravi zakona, je padel zaradi predvidenega načina financiranja.

Predlog je temeljil na solidarnostnem financiranju. Predvideval je uvedbo obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, ki bi ga, tako kot zdajšnje zdravstveno zavarovanje, za zaposlene plačevali delodajalci. Del financiranja pa bi prispevala država neposredno iz proračuna. Obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo bi zavarovancu krilo stroške storitev dolgotrajne oskrbe, stroške za prilagoditev stanovanja in pripomočke za dolgotrajno oskrbo. Poleg obveznega zavarovanja bi uvedli tudi prostovoljno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, ki bi osebam, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, nudil dodatne ugodnosti. A v gospodarski krizi takšna sprememba zavarovalnega sistema ni prišla v poštev.

Financiranje dolgotrajne oskrbe je najhujši kamen spotike tudi pri pripravi novega zakona. Nov predlog zakona, ki ga je vsaj v zadnjem letu pripravljalo ministrstvo za delo, vsebinsko ostaja nespremenjen, pove Davor Dominkuš z ministrstva za delo. Zagotovitev potrebnih sredstev pa je bolj problematična. Po oceni ministrstva za delo naj bi za financiranje dolgotrajne oskrbe potrebovalo dodatnih 90 do 110 milijonov javnih sredstev na leto.

Nov predlog zakona spet predvideva uvedbo nove oblike obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, ki bi ga, tako kot sedanjega, plačevali delodajalci. Delno bi sistem financirala tudi država. Ministrstvo želi s tako obliko solidarnostnega financiranja dolgotrajno oskrbo narediti dostopno vsem in ne le tistim, ki si ga lahko privoščijo, pove Dominkuš. Obvezno zavarovanje, ki je predvideno v prvi verziji zakona, tako ostaja, ampak v drugačni obliki. Zaenkrat se govori o možnosti združitve zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja ali pa o spremembi storitev, ki jih krije dopolnilno zdravstveno zavarovanje, pojasni Dominkuš. Kako natanko naj bi novo zavarovanje izgledalo in kako bo obremenilo posameznika, ministrstvo, ki je vsaj zadnje leto delalo na novem osnutku zakona, še ne zna povedati.

Ker pa bo v vsakem primeru zakon spremenil sistem zdravstvenega zavarovanja, je ministrstvo za delo ocenilo, da predlog ni več v njihovi pristojnosti. Na pobudo ministrice za delo se osnutek zakona o dolgotrajni oskrbi zato seli v pristojnost ministrstva za zdravje. Trenutno o prenosu pristojnosti še odloča vlada. Bo pa dialog med ministrstvoma še vedno potekal, sporoča ministrstvo za delo in poudarja, da se predlog seli sporazumno.

Vlada prelamlja obljubo

Zaradi staranja populacije je ureditev dolgotrajne oskrbe za vse, ki jo potrebujejo, vse bolj potrebna. Evropska komisija ocenjuje, da naj bi do leta 2060 dolgotrajno oskrbo potrebovalo več kot dvakrat toliko Slovencev kot zdaj – kar 135.000. A ta problematika je bila v Sloveniji do sedaj potisnjena ob rob. Slovenija še do pred kratkim ni zbirala niti statistik, ki bi pokazale, koliko državljanov potrebuje pomoč in kakšno pomoč prejemajo. Tradicionalno so večino dolgotrajne oskrbe nudili svojci posameznika, a v sistemu, v katerem se bomo upokojevali vedno starejši, bo to to vse bolj nemogoče. Ti učinki se že kažejo – ker se javno financiranje za dolgotrajno oskrbo v zadnjih letih ne povečuje, si morajo dolgotrajno oskrbo starejši vse večkrat plačati iz lastnega žepa.

Vlada se problema zaveda in obljublja rešitev. A kot kaže, bo svojo obljubo prelomila. Zakon, za katerega je Cerar januarja 2016 dejal, da bo sprejet še v tem letu, namreč še vedno ne ponuja rešitve, kako bomo financirali sistem, v katerem bi bila dolgotrajna oskrba na voljo vsem, ki zaradi invalidnosti, nepokretnosti ali starosti ne morejo več nemoteno opravljati vseh življenjskih opravil.

PodCrto_Design_Podpri_Cam#4_Banner_960x360_Strap # WebButton

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Socialna država

Ali dovolj dobro skrbimo za najšibkejše člane družbe? Analiziramo neučinkovitost socialne zaščite v Sloveniji.

41 prispevkov

Revščina v Sloveniji: kje smo danes

Čeprav beležimo gospodarsko rast, več kot 13 odstotkov ljudi živi v revščini, med njimi ogromno samozaposlenih.

Tema: Socialna država
Mnenje,

Zakaj mora biti delo domov za starejše bolj transparentno

Domovi za starejše v Sloveniji niso primorani spremljati kazalnikov kakovosti dela. Zato zakonodajalec ne pozna situacije, ki naj bi jo …

Tema: Socialna država
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno