Kazenski postopki v primeru korupcije in gospodarskega kriminala v Sloveniji trajajo dolgo – predolgo. Praviloma se vsak tak postopek, v katerega so vpleteni posamezniki z močjo ali družbenim vplivom, ne konča prej kot v petih letih. Pogosti so primeri, ko od suma storitve kaznivega dejanja pa do pravnomočne sodbe mine tudi deset let ali več.

Eden izmed vzrokov za počasne kazenske postopke naj bi bilo po mnenju nekaterih poznavalcev tudi počasno delo policije. Konkretneje Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU), ki je zadolžen za preiskavo najhujših in najbolj kompleksnih kaznivih dejanj s področja gospodarskega kriminala, organiziranega kriminala in korupcije.

Notranje ministrstvo (MNZ) je lani opravilo nadzor nad delovanjem NPU. Poročilo o nadzoru smo pridobili tudi pri Pod črto. Uslužbenci MNZ so v njem popisali napake, ki si jih v tako eminentni enoti, kot je NPU, po njihovem mnenju ne bi smeli privoščiti. Uradni predstavniki policije se sicer z najbolj obremenjujočimi ugotovitvami poročila ne strinjajo.

A tudi samo poročilo o notranjem nadzoru se zdi precej površno. Ogromno pozornosti namreč namenja birokratskim napakam in administrativnim pomanjkljivostim. Z ustreznostjo strokovnega dela NPU pa se ukvarja le površinsko. Poročilo tako izpostavlja nekatere pomanjkljivosti delovanja NPU, ne da pa odgovorov na vprašanje, zakaj NPU ne deluje tako, kot bi moral.

Primer Farmacevtka

Delovanje policije je zelo težko preiskovati. Policijske preiskave so kot del predkazenskega postopka tajne. Dokumentacija in zbrani dokazi pa po navadi javnosti niso na voljo, vse dokler ni postopek pravnomočno zaključen – po navadi s pravnomočno sodbo sodišča. Tako lahko od konca policijske preiskave pa do takrat, ko so dokumenti teoretično o njej na voljo javnosti, mine vrsta let.

Zakaj teoretično? Policija, tožilstvo, pa tudi nekatera sodišča, se vedno bolj upirajo posredovanju dokumentov javnosti. Pri Pod črto v zadnjem letu dni opažamo vedno več zavrnilnih odgovorov na naša zaprosila za dokumentacijo o posameznih primerih – tudi takrat, ko je postopek že pravnomočno končan.

Zaradi tega lahko o učinkovitosti dela NPU sklepamo le na podlagi tistih primerov, kjer smo uspeli pridobiti vsaj del relevantne dokumentacije. To so v primeru delovanja NPU postopki proti ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću.

Največ zanimanja javnosti je – verjetno tudi zaradi narave očitanega mu kaznivega dejanja – pritegnil tako imenovani primer Farmacevtka. Primer pa je zanimiv tudi zato, ker kaže na nenavadno počasno delo NPU, ki je vsaj pripomoglo k padcu primera na sodišču.

Spomnimo: policija je v prisluhih Zoranu Jankoviću ugotovila sum, da je župan v zameno za spolne usluge farmacevtki uredil zaposlitev v občinskem podjetju Lekarna Ljubljana. Primer je na koncu na sodišču padel zaradi počasnega dela policije in tožilstva. Po odločitvi sodišča bi moralo tožilstvo zahtevo za preiskavo ali obtožnico v tem primeru vložiti najkasneje v dveh letih po koncu izvajanja prisluhov. Tožilstvo je ta rok zamudilo, zato je sodišče prisluhe izločilo iz postopka. S tem pa je tožilstvo izgubilo najpomembnejši dokaz proti Zoranu Jankoviću.

Poglejmo primer Farmacevtka podrobneje. Kot je razvidno iz ovadbe NPU, ki smo jo od tožilstva pridobili že leta 2017, je policija Jankoviću pričela prisluškovati zaradi suma sprejemanj podkupnine v primeru, ki ni povezan s farmacevtko. Policija je sredi aprila 2014 pridobila sodno odredbo za prisluhe Jankoviću, nato pa je njegovim pogovorom prisluškovala do 18. oktobra 2014. V času prisluškovanja Jankoviću pa je policija v prisluhih odkrila tudi Jankovićevo zahtevo po spolnih uslugah v zameno za ureditev zaposlitve farmacevtki.

Po končanem prisluškovanju so se zadeve pričele odvijati zelo počasi. Kot je razvidno iz ovadbe, je policija hišne preiskave na ljubljanski občini in v Lekarni Ljubljana v primeru Farmacevtka opravila šele več kot leto dni po koncu prisluškovanja – sredi decembra 2015. Jankoviča in ključne priče je zasliševala med decembrom 2015 in majem 2016. Ovadbo v primeru pa je tožilstvu poslala šele sredi septembra 2016. NPU je tako za preiskavo relativno enostavnega primera potreboval kar dve leti. Tožilstvo je zahtevo za preiskavo v primeru Farmacevtka nato vložilo šele aprila 2017 in s tem za sedem mesecev prekoračilo rok, do katerega bi bili prisluhi po odločitvi sodišča še veljaven dokaz proti Jankoviću.

Ostali postopki proti Jankoviću

Primer Farmacevtka ni edini, kjer je preiskava na NPU trajala precej dolgo. V primeru preiskave suma 1,4 milijona evrov preplačila ljubljanske občine gradbincu Grep pri saniranju gramozne jame pred gradnjo športnega centra Stožice so od naznanila suma kaznivega dejanja NPU pa do ovadbe policije minila več kot tri leta. Finančna uprava je sum kaznivega dejanja policiji poslala januarja 2012. NPU pa je ovadbo spisal šele marca 2015.

Podobna neaktivnost preiskovalcev NPU se pokaže tudi v primeru suma utaje dobrih 100.000 evrov davkov Jankovića pri preprodaji delnic Mercatorja. Policija je naznanilo suma kaznivega dejanja dobila februarja 2013. Prva obvestila v tej zadevi pa so po ovadbi sodeč preiskovalci NPU pričeli zbirati šele novembra 2013. Iz ovadbe ni razvidno, zakaj so za pričetek dela na primeru potrebovali kar devet mesecev. Ovadbo so nato na NPU spisali šele septembra 2014.

O primeru Jankovićevega suma zlorabe položaja in sprejemanja podkupnin v zvezi z gradnjo hladilnice v Stožicah, zaradi česar naj bi občina gradbinca Grep preplačala za več milijonov evrov, je bila policija od finančne uprave obveščena januarja 2012. Ovadbo je tožilstvu podala šele po več kot dveh letih preiskave – marca 2014.

Da gre vendarle hitreje, so na NPU dokazali v primeru preiskovanja suma utaje davka pri poslovanju Electe. Electa je bila nekdaj v lasti Zorana Jankovića, zdaj pa sta lastnika njegova sinova – Damijan in Jure Janković. Electa naj bi leta 2012 s pomočjo fiktivnih pogodb utajila za 165.000 evrov davka. Policija je naznanilo suma utaje davkov v tem primeru dobila julija 2013, ovadbo pa je tožilstvu poslala aprila 2014 – torej v devetih mesecih.

Zadeva pa je bila drugačna pri še enem sumu Electine utaje davka, in sicer pri dajanju lastnih nepremičnin v najem. Leta 2009 naj bi z neobračunavanjem davka na dodano vrednost Electa na ta način utajila 80.000 evrov davka. Policija je naznanilo suma tega kaznivega dejanja dobila januarja 2013, ovadbo pa spisala šele slabi dve leti pozneje – sredi novembra 2014.

Pomanjkljiv nadzor

Ker v zgoraj opisanih primerih nimamo dostopa do celotne policijske dokumentacije, ne moremo z gotovostjo trditi, da je bilo za večletne preiskave krivo prepočasno delo preiskovalcev NPU. Opisani primeri pa vseeno pokažejo, da bi lahko bile predolge preiskave sistemski problem. Primer Farmacevtka tudi pokaže, da lahko zaradi počasnega dela policije padejo postopki na sodišču.

Še en indic, da so policijske preiskave pogosto predolge, daje letno poročilo specializiranega državnega tožilstva (SDT) za leto 2017. V njem so tožilci sicer poudarili, da je sodelovanje s policijo dobro. Obenem pa so opozorili na posamezne predolge preiskave kaznivih dejanj. »Pri nekaterih kazenskih ovadbah, ki jih preverja policija, kazenski postopek traja predolgo. Državni tožilci SDT kljub posredovanju več urgenc za pospešitev postopka tudi po preteku enega leta od posredovanja kazenske ovadbe v preveritev pogosto dobijo odgovor, da zaradi preobremenjenosti in dela z drugimi prednostnimi zadevami posamezna kazenska ovadba na policiji še ni prišla na vrsto za obravnavo,« so zapisali v poročilu.

Odgovor, zakaj preiskave na NPU trajajo toliko časa, bi morala dati vodstvo policije in notranje ministrstvo. Vodstvo policije je namreč pristojno za izvajanje nadzora nad delom NPU, notranje ministrstvo pa za nadzor delovanja celotne policije. Ta dva organa bi morala analizirati, kaj so vzroki za dolgotrajne preiskave in ali lahko morebitno slabo delo preiskovalcev na NPU škodi kazenskemu postopku.

Zadnji nadzor nad delom NPU je lani opravilo notranje ministrstvo. Nadzor so zaključili decembra, poročilo o nadzoru pa smo z zahtevo po dostopu do informacije javnega značaja pridobili tudi pri Pod črto.

Poročilo je skrb vzbujajoče, in sicer zaradi dveh razlogov. Prvič, kot so zapisali pripravljavci poročila, se pri delu NPU pojavljajo napake, ki si jih tako eminentna inštitucija ne bi smela privoščiti. In drugič, problematičen je sam obseg nadzora. Ta se v največji meri osredotoča na oceno pravilnosti birokratskih postopkov v NPU, čeprav v posameznih delih opozori tudi na težave NPU pri preiskovalnem delu. A to ni zadosti, da bi na notranjem ministrstvu lahko predstavili celovito oceno učinkovitosti dela NPU.

Poslanci državnega zbora so NPU ustanovili leta 2010. Namen ustanovitve urada je bil predvsem zagotoviti bolj učinkovite in kakovostne preiskave na področju najhujših oziroma najbolj kompleksnih oblik kriminala s področja gospodarske kriminalitete, korupcije in organiziranega kriminala. Kriminalisti, ki so jih na NPU premestili iz ostalih policijskih enot, so zaradi zahtevnosti svojega dela praviloma dobili tudi višje plače. Trenutno na NPU dela 72 posameznikov.

Kljub pomembnosti NPU pa je bil nadzor vodilnih v policiji nad delom urada zelo pomanjkljiv, ugotavlja poročilo notranjega ministrstva. Uprava kriminalistične policije, kateri je NPU podrejen, že najmanj šest let ni opravila sistemskega nadzora v NPU, so zapisali v poročilu. V policiji so sicer opravili dva nadzora nad delom NPU, a sta bila oba zelo ozko usmerjena. Nadzirali so razpored dela in organizacijo na NPU ter področje izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov. »Nadzorna skupina [notranjega ministrstva] ne vidi stvarno utemeljenih razlogov, zakaj je policija od ustanovitve NPU do danes izvedla le dva, in še to strokovna nadzora v NPU, čeprav ji 18. člen zakona o organiziranosti in delu v policiji med drugim nalaga dolžnost nadzorovanja dela policijskih enot,« so zapisali v poročilu notranjega ministrstva.

Birokratske pomanjkljivosti

Je pa širši nadzor nad delom NPU že leta 2012 prvič opravilo notranje ministrstvo. V takratnem nadzoru so ugotovili več pomanjkljivosti. Med drugim, da se na NPU ne ukvarjajo dovolj z zbiranjem tako imenovanih operativnih informacij, s katerimi lahko preprečijo storitve kaznivih dejanj (spomnimo, takšne operativne informacije je sicer na nezakonit način za policijo zbiral tudi Dejan Ornig). Obenem je NPU takrat preiskal »bistveno manjše število zadev« s področja gospodarske kriminalitete in korupcije kot primerljive policijske enote. Prav tako je bilo dodeljevanje novih zadev posameznim preiskovalcem na NPU strokovno vprašljivo.

Notranje ministrstvo je zato policiji takrat izdalo obvezna navodila, da morajo med drugim pri NPU zaključiti večje število preiskav s svojega delovnega področja in da morajo skrajšati čas preiskovanja posamezne zadeve.

Lanski nadzor nad delom NPU pa ugotavlja, da določene pomanjkljivosti še kar niso odpravljene. Zaostankov pri preiskovanju zadev na NPU nimajo, imajo pa primere dolgotrajnih preiskav. Lani jeseni so tako imeli odprte tri zadeve iz leta 2014, šest iz leta 2015 in štiri iz leta 2016. Vzrok za dolgotrajne preiskave so po ugotovitvah MNZ pridobivanje podatkov iz tujine ali pa kompleksnost in obsežnost same zadeve.

So torej te dolgotrajne preiskave upravičene? Eden izmed primerov kaže, da ne nujno. V okviru nadzora nad delom NPU so uslužbenci MNZ pregledali pet preiskav urada. V prvem primeru je šlo za sum gospodarskega kriminala. Ostalih podrobnosti o primeru poročilo ne navaja. Zapisano pa je: »kljub kompleksnosti je bil čas, ki je potekel od zaznave kaznivega dejanja do podaje kazenske ovadbe (nekaj manj kot dve leti) in s tem trajanje policijske preiskave, občutno predolg. Z drugačno organizacijo dela v NPU bi bila preiskava kaznivega dejanja nedvomno lahko zaključena prej.«

Uslužbenci MNZ so napake ugotovili tudi pri vseh ostalih štirih preiskavah NPU, ki so jih preučili. Šlo je dve preiskavi sumov trgovanja z drogo, preiskavo pranja denarja in preiskavo korupcije v športu. A ugotovljene napake so bile predvsem birokratske narave.

Na primer, MNZ je v več primerih ugotovila, da je policija obvestilo o kaznivem dejanju spisala več dni po prejemu kazenske ovadbe, čeprav bi to morala storiti takoj po prejemu ovadbe. V primeru tihotapljenja droge je bilo poročilo o zaključku uporabe prikrite metode policijskega dela napisano devet mesecev po zaključku te metode dela, čeprav bi morala policija tako poročilo napisati v roku desetih dni po zaključku. V še enem primeru tihotapljenja droge pa so nadzorniki MNZ ugotovili, da policisti niso preiskali treh avtomobilov, za katere so od sodišča dobili odredbo za preiskavo, ob tem pa niso uradno zabeležili, zakaj teh avtomobilov niso preiskali. Pri policiji so za Pod črto pojasnili, da ta tri vozila v času preiskave niso več uporabljali osumljenci, zato policisti niso imeli več razlogov za preiskavo teh vozil.

Kot so zapisali v poročilu, so uslužbenci MNZ sicer v vseh petih pregledanih zadevah zaradi obsežnosti zadev pregledali le posamezne listine, in ne vse dokumentacije, vezane na posamezno zadevo.

Lanski nadzor MNZ nad delom NPU se zdi tako izjemno površinski. Namesto, da bi se zakopali v odkrivanje razlogov za počasne preiskave ali iskali posledice tega počasnega dela, so se zadovoljili z opozarjanjem na birokratske pomanjkljivosti. Glede teh birokratskih pomanjkljivosti so sicer zapisali, da je ponavljanje birokratskih napak »v NPU, torej enoti, ki je bila ustanovljena za posebne primere odkrivanja in preiskovanja zahtevnih kaznivih dejanj, posledično s tem pa naj bi bili v tej enoti zaposleni vrhunsko usposobljeni strokovnjaki,« nesprejemljivo.

Poročilo sicer postreže s še eno zanimivo ugotovitvijo. Na podlagi odredbe notranjega ministrstva je moral generalni direktor policije lani ustanoviti skupino, ki bi preučila, kako bolje organizirati delo v NPU. Skupina je bila ustanovljena februarja 2018, delo pa bi morala končati do konca leta 2018.

Toda, kot so ugotovili na MNZ, se je omenjena delovna skupina do avgusta 2018 sestala le trikrat, »do takrat pa ji je uspelo uskladiti le odločitev o izvedbi spletne ankete«. V času nadzora MNZ nad delom NPU so člani delovne skupine nato usklajevali anketna vprašanja in ciljno skupino anketirancev. »Glede na pomembnost ureditve statusa NPU nadzorna skupina [notranjega ministrstva] ocenjuje, da je delovna skupina preveč pasivna, policija pa usmeritve ministrstva ne bo mogla (kvalitetno) uresničiti do 31. 12. 2018, ko se izteče rok.«

Ta ugotovitev je torej še en dokaz, da policija problem učinkovitosti delovanja NPU jemlje premalo resno. Kot so nam v začetku februarja letos sporočili s policije, bo delovna skupina svoje ugotovitve vodstvu policije posredovala marca letos.

Policija se z ugotovitvami ne strinja

Le površinski in birokratsko usmerjeni nadzor MNZ nad delovanjem NPU je, kot gre sklepati iz odgovorov policije, dal slednji priložnost za zmanjševanje teže ugotovitev o pomanjkljivosti dela urada.

Pri policiji tako poudarjajo, da nadzor ministrstva ni odkril napak, ki bi imele dejanski negativen vpliv na preiskovalno delo NPU. »Ugotovljene pa so bile določene posamezne administrativne nepravilnosti, ki se nanašajo na dokumentiranje in evidentiranje policijskih opravil in niso imele nobenega vpliva na strokovno in učinkovito vodenje kriminalističnih preiskav,« so v policiji komentirali ugotovitve nadzora.

Glede zgoraj omenjene ugotovitve MNZ o predolgi preiskavi v enem izmed pregledanih primerov v zvezi s sumom gospodarskega kriminala so v policiji v odgovoru izkoristili pomanjkljiv pregled spisa v zadevi. Kot rečeno, so uslužbenci MNZ ugotovili, da je NPU zadevo preiskoval skoraj dve leti, kar je bilo po njihovem mnenju občutno predolgo. Čas preiskovanja zadeve bi lahko po mnenju MNZ skrajšali, če bi se v NPU bolje organizirali.

A obenem so v poročilu uslužbenci MNZ zapisali, da so zaradi obsežnosti zadeve pregledali le nekaj ključnih listin tega primera. »Že samo zaradi tega razloga zaključek nadzorne skupine, da je policijska preiskava trajala občutno predolgo in da bi boljša organizacija dela NPU ta čas bistveno skrajšala, po naši oceni ni in ne more biti utemeljen. Dejstvo je, da je časovno trajanje predkazenskega postopka v danem primeru narekovala vsebinska in strokovna zahtevnost primera, udeležba posameznih osumljenih oseb in sam potek dogodkov v ugotavljanju dejanskega stanja, kar je moč ugotoviti iz spisovne dokumentacije, v kolikor bi se vsa pregledala,« so na policiji zapisali kot komentar na ugotovitve poročila o dolgotrajnem reševanju primera.

V policiji se prav tako ne strinjajo z mnenjem MNZ, da policija delovanja NPU ne nadzira dovolj in da je delovna skupina, ki preučuje reorganizacijo NPU, premalo aktivna. Obenem oporekajo tudi ugotovitvam, da je lanski nadzor pokazal, da se pri delu NPU ponavljajo ključne napake, ki so jih na ministrstvu ugotovili že leta 2012. »Vsa pooblastila in naloge, ki so jih opravili preiskovalci NPU in ki so bili predmet nadzora, so bili zakoniti, tj. opravljeni v skladu z [zakonodajo]. Očitane nepravilnosti se nanašajo le na dokumentiranje in evidentiranje le-teh v skladu z internimi akti policije,« so v ogovoru Pod črto zapisali v policiji.

Na podlagi poročila MNZ in odzivov policije sta se torej oba organa znašla v nenavadni situaciji. MNZ policiji očita ponavljanje napak, ki naj bi bile za tako renomirano organizacijo, kot je NPU, nedopustne. Obenem pa so te ugotovljene napake skoraj izključno birokratske oziroma administrativne narave, zato ne vplivajo na učinkovitost in pravilnost dela NPU. To poudarjanje birokracije v nadzoru je nato izkoristila tudi policija in kritike delovanja NPU zavrnila z argumentom, da gre za nepomembne administrativne zadeve.

Po drugi strani pa nam predvsem dolgotrajnost preiskav ponuja vedno več indicev, da je z delom NPU nekaj narobe. S tem bi lahko bila povezana tudi odločitev generalne direktorice policije Tatjane Bobnar, da trenutnemu direktorju NPU, Darku Majheniču, ne dodeli novega mandata na čelu urada. Kot so časniku Delo sporočili s policije, Tatjana Bobnar od novega vodje pričakuje bolj ambiciozen pristop pri vodenju NPU in posebej izkazano visoko motiviranost za pregon najzahtevnejših oblik kriminala.

Policija nam je te navedbe Delu potrdila. V odgovoru Pod črto so zapisali še, da je Majhenič »v zadnjih petih letih nedvomno prispeval k rezultatom dela NPU, zato odločitev generalne direktorice policije ne pomeni nezaupnice njegovemu delu. Generalna direktorica policije verjame, da bo z novim pristopom, ki ga prinaša novo vodstvo, Nacionalnemu preiskovalnemu uradu omogočila nov zagon pri delu.«

Potrebujemo strokovno analizo dela NPU

Za komentar rezultatov nadzora MNZ in dela NPU na splošno smo zaprosili Andreja Rupnika, nekdanjega direktorja Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, ki je pred tem zasedal več vodilnih mest v kriminalistični policiji in generalni policijski upravi. Bil je vodja več projektov reorganizacije v policiji in svetoval na področju strateškega načrtovanja dejavnosti v policiji.

Tudi Rupnik je po pregledu poročila o nadzoru nad NPU opozoril na pretirano osredotočenost poročila na birokratske pomanjkljivosti. »V celoti pa manjka bistven sklop nadzora, ki bi objektivno pokazal, kako poslovno uspešen in učinkovit (strokoven) je NPU pri preiskovanju kriminalitete v primerjavi s klasičnimi kriminalističnimi enotami in uniformirano policijo,« je v odgovoru Pod črto zapisal Rupnik.

Nadzorniki notranjega ministrstva bi morali po Rupnikovem mnenju pridobiti podatke o vseh zadevah, ki jih je obravnaval NPU, in med drugim ugotoviti, kako uspešne so bile te kriminalistične preiskave. Torej, koliko preiskav se je končalo z obsodbami na sodiščih in v koliko preiskavah preiskovalcem ni uspelo najti dovolj kakovostnih dokazov za obsodbo. »Ker naj bi bil NPU specializirana enota, bi moral v primerjavi z ostalimi enotami dosegati boljša razmerja v odnosu med tožilskimi zavržbami ovadb in vloženimi obtožnimi predlogi oziroma obtožnicami, ter v odnosu med ustavljenimi sodnimi postopki, oprostilnimi sodbami in obsodilnimi sodbami,« je poudaril Rupnik.

Učinkovita je takšna inštitucija, ki v primerjavi z drugimi s čim manj sredstvi in v čim krajšem času dosega nadpovprečne rezultate. A poročilo MNZ o delu NPU ne vsebuje nobenih takšnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko ocenili, »ali je projekt NPU uspešnica ali le ponesrečen poskus prenosa tujih izkušenj, površno povzetih med gledanjem tujih TV serij in filmov,« je bil kritičen Rupnik. Opozoril je še, da ministrstvo s takšnimi površinskimi nadzori tudi ne deluje v skladu z zakonodajo. Policijska zakonodaja namreč določa, da ministrstvo nadzira »izvajanje nalog in uporabo pooblastil v policiji« na »celovit, sistematičen in načrten način«, česar zadnji redni nadzor nad delom NPU ni storil.

Rupnik je sicer kritičen tudi do same ustanovitve NPU. Opozoril je, da je bila ustanovitev urada leta 2010 političen projekt. »Preko noči se je ustvarila nazivna elita preiskovalcev na podoben način, kot če bi na nivoju tretjerazredne vaške nogometne lige članom kluba nekega dne razdelili bleščeče nove drese in moštvu rekli, da so od tega trenutka naprej prva liga …«

Po njegovih izkušnjah na NPU niso zaposleni najboljši slovenski kriminalisti, saj projekt najboljših kriminalistov ni pritegnil. Bolj učinkovito bi bilo, če bi v policiji ob posebno zahtevnih preiskavah ustanovili začasne skupne preiskovalne skupine, ki bi vključevale posameznike s potrebnim znanjem. »V takih timih je dejansko mogoče v zahtevnih primerih in za določen čas koncentrirati delo najboljših preiskovalcev, ki se po zaključku vrnejo k svojemu rednemu delu,« je poudaril Rupnik.

Kot naslednji korak Rupnik predlaga ustanovitev neodvisne zunanje strokovne skupine ljudi s primernimi znanji, ki bi s primerno metodologijo ocenila dejansko učinkovitost Nacionalnega preiskovalnega urada. Na Direktoratu MNZ za policijo in druge varnostne naloge namreč po Rupnikovem mnenju nimajo zaposlenih z ustreznimi znanji za poglobljeno analizo učinkovitosti NPU. »Če hočeš nadzorovati, kaj in kako nekdo dela, moraš poznati njegov posel in biti v tem poslu boljši od njega. Zato bi morala tak – enkraten – nadzor opraviti interdisciplinarna skupina. Če teh kompetenc nimaš, pa delaš nadzore po ‘metodologiji’, ki je razvidna iz poročila. Po svojih najboljših močeh. In seveda brez pravega učinka,« je zaključil Rupnik.

Dokument: Poročilo o nadzoru nad NPU