Preberite prvi del preiskave: Vpliv SDS na televizije (1. del): pri čem se je Janša zgledoval po Orbanu

Lani poleti je madžarska medijska družba TV2 Media od državnega telekomunikacijskega operaterja Telekoma Slovenije kupila drugo največjo slovensko komercialno televizijo Planet TV. TV2 Media na Madžarskem izdaja eno izmed dveh največjih komercialnih televizij TV2.

Lastnik skupine TV2 Media je madžarski investicijski sklad Abraham Goldman, ki ga obvladuje madžarski finančnik József Vida skupaj z nekaterimi partnerji. Med njimi je domnevno tudi največji madžarski oligarh in medijski lastnik Lőrinc Mészáros.

Oba sodita v krog poslovnežev blizu vladajoče stranke Fidesz in njenega predsednika Viktorja Orbána. Ta krog na Madžarskem obvladuje velik del medijskega in večino televizijskega trga. Za njihove medije so značilni popolna lojalnost Orbánovi politiki, širjenje protimigrantske in protibruseljske propagande ter napadi na politične nasprotnike stranke Fidesz. V ta krog pa sodijo tudi madžarski lastniki podjetij v medijskem sistemu stranke SDS: televizije Nova24TV, političnega tednika Demokracija in mreže lokalnih spletnih medijev, kar smo pokazali v prejšnjih preiskavah.

To pomeni, da je omenjena interesna skupina s prevzemom Planeta TV okrepila regionalni vpliv madžarskega medijskega modela, ki ga je Madžarska v zadnjih nekaj letih razširila na več sosednjih držav: poleg Slovenije še v Severno Makedonijo in v države, kjer prebiva madžarska manjšina (na Slovaško in v Romunijo). S prevzemom Planeta TV je možnost vplivanja na javno mnenje povečala tudi stranka SDS, ki je politična in ideološka zaveznica Fidesza na mednarodnem parketu. Za medije pod okriljem SDS v madžarski lasti pa je značilna popolna lojalnost stranki in njenemu predsedniku Janezu Janši, kar smo pri Pod črto pokazali v lanskih preiskavah medijskega sistema SDS.

V prvem delu preiskave o vplivu madžarskega medijskega dela na politiko stranke SDS smo pokazali, da sta imela Viktor Orbán in Janez Janša zelo podobne poglede na medijsko politiko. Tako Orbán kot Janša sta v času svoje prve vlade najprej prevzela nadzor nad državnimi televizijami. Ko sta se znašla v opoziciji, sta oba ustanovila svoji strankarski televiziji – Orbán Hír TV, Janša pa Novo24TV. Oba sta uspela s pomočjo svojih poslovnih povezav ustanoviti še dodatno televizijo, ki jima je bila naklonjena – Orbán EchoTV, Janša pa Planet TV, ki je ob ustanovitvi leta 2012 veljala za medijski projekt SDS.

Prav tako sta slovenski in madžarski premier za upravičevanje svojih medijskih podvigov uporabljala enako politično retoriko: da je treba tako na Madžarskem kot tudi v Sloveniji na vsak način odpraviti domnevno močno ideološko pristranskost oziroma sovražnost medijev do politične desnice. In sicer z novimi medijskimi zakoni, političnim kadrovanjem, prevzemom javnih medijev ter z ustanavljanjem in financiranjem provladnih medijev.

Podobnosti v delovanju obeh politikov se tu ne končajo. Poteze Janeza Janše v trenutni vladi namreč močno spominjajo na poteze Viktorja Orbána po njegovi vnovični zmagi na volitvah leta 2010.

Kako si je Orbán podredil večino madžarskih televizij

Ko si je Orbán po veliki volilni zmagi aprila 2010 v parlamentu zagotovil ustavno večino, je začel uresničevati misel, da so bile njegove medijske reforme med prvo vlado premalo radikalne, smo izvedeli od madžarskih sogovornikov.

Njegove načrte prevzema televizij je omejevala stara madžarska ustava, ki je njegovi (in vsem predhodnim) vladam preprečevala spreminjanje medijske zakonodaje. Vlade namreč niso imele dvotretjinske parlamentarne večine, ki je bila po 61. členu ustave potrebna za spreminjanje medijskih zakonov. Toda, ko je večina poslancev julija 2010 potrdila spremembo ustave in spremenila 61. člen, da je po novem vključeval pravico državljanov do »pravilne in ustrezne obveščenosti o javnih zadevah«, je s tem pripravila pravno podlago za vse prihodnje spremembe medijske zakonodaje.

Katere so bile najpomembnejše posledice Orbánove medijske politike?

Najprej si je zagotovil pravno podlago za združitev vseh javnih medijev (radia, televizije in tiskovne agencije) pod enotno medijsko družbo, ki jo je kadrovsko obvladovala njegova stranka Fidesz. Nato je poskrbel, da bodo novi medijski regulatorji dovolili takšno združitev, ki bi zaradi velikosti nove medijske družbe bistveno spremenila razmerje na medijskem trgu. Poleg tega so imeli regulatorji še eno pomembno vlogo: otežiti delovanje kritičnih medijev in lojalnim oligarhom iz kroga Fidesza omogočiti prevzem zasebnih medijev, ki so bili prej v lasti tujih lastnikov.

Do konca leta 2010 je tako vlada brez javne razprave sprejela več medijskih zakonov. Med ključnimi spremembami je bila ustanovitev novega regulatorja za medije in za telekomunikacije (NMHH) z velikimi pooblastili (podeljevanje medijskih licenc, sankcije za kršitve, odobritev prevzemov med medijskimi podjetji …), ki je bil podrejen vladajoči politiki, saj je njegovega direktorja imenoval premier, mandat pa je trajal kar devet let (brez omejitev števila mandatov).

Vodstvene naloge so zaupali posameznikom iz kroga Fidesza. Vodenje NMHH je 2010 prevzela poslanka Fidesza Annamária Szalai, ki jo je po smrti leta 2013 zamenjala pravna zastopnica številnih Fideszovih medijev Monika Karas.

Poleg ustanovitve novega regulatorja je vlada leta 2010 sprejela tudi zakon o pravicah in dolžnostih medijev, ki je vladi omogočil regulacijo vsebine (tako imenovano medijsko ustavo), in medijski zakon, ki je uvedel številne nove sankcije za lastnike medijev. Novi regulator je lahko med drugim enostransko presojal, ali so novinarske objave »moralne in uravnotežene« ter izrekal zelo visoke kazni za domnevne kršitve – poleg denarnih kazni do 700.000 evrov je bila možna sankcija tudi odvzem licence ali zaprtje medija. Po novem zakonu so novinarji (in mediji) v določenih primerih izgubili pravico do zaščite vira, kar je dodatno otežilo razkrivanje morebitnih nepravilnosti, v katere so bili vpleteni predstavniki vlade ali provladni oligarhi.

Politična vloga novih regulatorjev se je zelo jasno pokazala leta 2010, ko sta dva tuja medijska lastnika (švicarski Ringier in nemški Axel Springer) napovedala združitev njunih medijskih podjetij na Madžarskem. Za združitev sta se odločila zaradi vplivov globalne finančne krize in vpliva interneta, ki so močno posegli v poslovni model komercialnih medijev, saj so ti izgubili velik del oglasnih prihodkov.

Vendar je regulator preprečil združitev zaradi domnevno negativnih posledic za konkurenco in raznolikost medijskega trga. Ringier in Axel Springer sta zato leta 2014 zapustila madžarski medijski trg, še prej pa sta deleže prodala skladu VCP iz kroga Fidesza (tej prodaji in poznejši združitvi regulator ni nasprotoval). Skupno podjetje se je nato preoblikovalo v Mediaworks, ki ga je leta 2016 prevzel nekdanji Orbánov medijski svetovalec iz prve vlade Gábor Liszkay. Takrat je bil Liszkay odgovorni urednik desnega dnevnika Magyar Nemzet.

S posebnim zakonom pa si je vlada omogočila tudi združitev vseh tedanjih javnih televizijskih servisov (M1, M2 in Duna TV), nacionalnih radijskih postaj in nacionalne tiskovne agencije pod skupno streho novega sklada za medijske storitve in podporo (MTVA). Prvi direktor MTVA je postal Csaba Fazekas, nekdanji menedžer v poslovnem sistemu Orbánovega zaveznika Lajosa Simiscke. Imenovala pa ga je direktorica NMHH Annamária Szalai.

Z združitvijo javnih medijev so na Madžarskem popolnoma centralizirali produkcijo vsebin v MTVA, pri čemer so v procesu združevanja brez opozorila odpustili več kot tisoč izkušenih ljudi, številne vplivne in priljubljene oddaje pa so bile ukinjene čez noč, je v knjigi o Orbánu zapisal avstrijski novinar Paul Lendvai (Ciceron, 2020). Službo so izgubili zlasti tisti, ki so bili v preteklosti kritični do Orbána in njegove politike, je še dodal.

Toda televizijski trg sta kljub temu obvladovali dve najstarejši madžarski komercialni televiziji TV2 in RTL Klub, ki sta bila v lasti tujih lastnikov in sta imeli veliko večje televizijsko občinstvo kot Fideszov medijski sistem. Zato je začela Orbánova vlada pritiskati tudi na tuje medijske lastnike, za katere je postajal madžarski medijski trg zaradi novih restriktivnih medijskih zakonov, nelojalne konkurence provladnih medijev in prihajajoče globalne gospodarske krize vse manj zanimiv.

V tem procesu je eno izmed ključnih vlog odigrala prav TV2, ki je lani prevzela slovenski Planet TV.

Politični prevzem TV2

TV2 je bila prva komercialna televizija na Madžarskem, ki jo je 1997 ustanovila nemška medijska skupina ProSiebenSat1. Ta je skupaj z nekaterimi drugimi tujimi medijskimi podjetji vstopila na Madžarsko po koncu socializma, saj se je medijski trg takrat popolnoma odprl za tuje vlagatelje.

Toda razmere na medijskem trgu so se začele močno spreminjati po letu 2008. Takrat je Madžarsko najprej zajela globalna finančna kriza, ki je med drugim močno prizadela prihodke komercialnih medijskih podjetij. Sledilo je prvo leto Orbánove vlade, med katerim je začela vladajoča politika spreminjati medijske zakone, s katerimi si je podredila javne medije in pritisnila na tuje medijske lastnike, ki so bili v preteklosti kritični do nove vlade (to obdobje smo podrobneje opisali v prvem delu preiskave). V istem obdobju se je začel povečevati tudi vpliv družabnih omrežij in internetnih podjetij, ki so tradicionalnim medijem postopoma prevzela vse večji delež pozornosti in oglasnih prihodkov.

To je med tujimi vlagatelji povzročilo veliko negotovosti, nam je pojasnila madžarska raziskovalka in direktorica inštituta za spremljanje medijev Mérték Ágnes Urbán. Zato so se začela tuja medijska podjetja umikati iz Madžarske in iskati kupce za svojo medijsko lastnino.

Med njimi je bila tudi družba ProSiebenSat1. Nekaj časa so neuspešno iskali kupca za TV2, nato so televizijo leta 2013 prepustili dvema nekdanjima vodilnima menedžerjema na TV2: Yvonne Dederick in Zsoltu Simonu. Posel so predstavili kot menedžerski odkup, vendar se je pozneje izkazalo, da je celotno operacijo vodil in financiral Orbánov zaveznik Lajos Simicska.

Leta 2015 sta se Orbán in Simicska sprla in politično ločila. Simicska je začel svoje medije uporabljati za kritiko Orbána in njegove politike. Pri Fideszu so tako zaradi spora s Simicsko začasno izgubili najstarejšo strankarsko televizijo Hír TV, ki je postala izrazito kritična do Orbána in njegove vlade. A madžarski premier je v zelo kratkem času znova poskušal prevzeti nadzor nad mediji. Med prvimi medijskimi prevzemi je bila prav TV2, ki sta jo Dederick in Simon preko zapletene lastniške strukture prodala uspešnemu ameriškemu filmskemu producentu madžarskega rodu Andrewu Vajni, ki je med drugim produciral filme o Eviti, Terminatorju, Rambu in drugih akcijskih junakih. Na ta način so iz podjetja izrinili Simicko, ki je bil še vedno njen skriti lastnik.

Vajna se je po vrnitvi na Madžarsko zelo hitro zbližal s Fideszom, saj je imel od njihove podpore številne koristi, smo izvedeli od madžarskih sogovornikov. Leta 2011 je prevzel več pomembnih funkcij v državnih filmskih ustanovah, dodelili so mu tudi edino državno koncesijo za upravljanje igralnic v Budimpešti. Kmalu po prevzemu se je spremenila tudi uredniška politika TV2, ki je postala še bolj naklonjena vladi in stranki Fidesz, kot je bila pod prejšnjimi lastniki. Toda ko je Vajna v začetku leta 2019 nepričakovano umrl, je prevzem TV2 napovedal madžarski finančnik József Vida, ki do takrat ni bil dejaven na madžarskem medijskem trgu, nam je povedala Ágnes Urbán.

Novi lastnik TV2 je tako postal investicijski sklad Abraham Goldman, ki ga obvladuje Vida skupaj z nekaterimi partnerji, med katerimi naši sogovorniki omenjajo tudi največjega madžarskega oligarha Lőrinca Mészárosa, Orbánovega prijatelja iz otroštva, ki je postal po razhodu s Simicsko osrednji madžarski medijski lastnik.

Novembra 2018 so na Madžarskem združili še velik del zasebnih medijev, ki so jih od leta 2010 prevzeli ali ustanovili podjetniki iz kroga Fidesza. Štirinajst različnih lastnikov je svojo medijsko lastnino podarilo novoustanovljenemu srednjeevropskemu tiskovnemu in medijskemu skladu KESMA. Skladu so takrat skupaj podarili 476 televizijskih in radijskih programov, spletnih in tiskanih medijev ter številne oglaševalske agencije, zato je KESMA postal (s privoljenjem varuha konkurence in medijskega regulatorja NMHH) največji medijski lastnik v državi, ki je skupaj pobral 43 odstotkov vseh prihodkov na medijskem trgu, je izračunal Attila Bátorfy. Vodenje KESMA so najprej zaupali poslancu Fidesza Istvánu Vargi, nato je medijski sklad prevzel Gábor Liszkay.

Del KESMA je postala tudi najstarejša Fideszova televizija Hír TV, ki jo je Lajos Simicska prodal nekdanjemu sodelavcu in lastniku provladne Echo TV Zsoltu Nyergesu. Ta pa je televizijo podaril KESMA.

Orbánova vlada si je torej najprej v samo enem letu po prevzemu oblasti leta 2010 podredila vse javne medije. Ob tem je s pomočjo državnega oglaševanja in lojalnih medijskih oligarhov okrepila tudi zaseben medijski steber, ki ga je Orbán s pomočjo lojalnih poslovnežev zgradil v opoziciji. Z ustanovitvijo KESMA in vstopom Vide v TV2 leta 2019 pa se je dokončno izoblikoval sedanji madžarski medijski model, v katerem politika neposredno obvladuje javne medije, lojalni poslovneži, povezani s stranko Fidesz, pa zasebne.

Lastnike zasebnih medijev na Madžarskem politika nagrajuje z državnim oglaševanjem, kar smo podrobneje opisali v prvi preiskavi madžarskega medijskega modela. Na ta način je mogoče vzdrževati tudi številne provladne ali propagandne medije, ki na trgu ne bi mogli preživeti, in financirati njihovo regionalno širitev, je povedala Urbán. Predvsem pa ohranjati izkrivljen medijski trg, na katerem je večina medijev popolnoma odvisnih od posrednega ali neposrednega državnega oglaševanja.

Televizija v rokah politike

Madžarski medijski raziskovalec in analitik pri madžarskem preiskovalnem mediju Átlátszó Attila Bátorfy nam je povedal, da imata zdaj med televizijami največji tržni delež skupina TV2 (40 odstotkov) in skupina RTL (38 odstotkov), ostale si delijo ostalih 22 odstotkov, kjer največji delež predstavljajo javne televizije.

V državni lasti so vse javne televizije (M1, M2, M3, M4, regionalna Duna TV in Duna World), provladni sta tudi zasebni televiziji TV2 in Hír TV ter manjša ATV. Dejanski doseg provladnih televizij je zaradi pomanjkanja podatkov težko natančno izračunati, je pojasnil Bátorfy. S skupino raziskovalcev Atlo pa so v analizi madžarskega medijskega trga ocenili, da je mogoče med provladne medije uvrstiti tri četrtine vseh televizij, ki skupaj dosegajo 52 odstotkov televizijskega občinstva.

Po podatkih skupine analitikov Atlo so provladni mediji leta 2018 prejeli kar 80 odstotkov vsega državnega denarja za oglaševanje (država je za oglaševanje porabila 230 milijonov evrov), v 2019 pa se je skupna vrednost državnega oglaševanja še povečala – na 265 milijonov evrov. Državno oglaševanje je za večino provladnih medijev največji ali skoraj edini vir prihodka, ocenjujejo pri Atlo.

Med neodvisnimi sta ostali samo Viasat3 (ta ima zanemarljiv delež na trgu, podobno kot slovenska TV3) in RTL Klub, ki je v lasti luksemburške skupine RTL Group.

RTL Klub je druga najstarejša komercialna televizija na Madžarskem, ki je začela oddajati oktobra 1997, samo nekaj dni pozneje kot TV2. RTL Klub je sicer tipična komercialna televizija, ki predvaja predvsem lahkotne in razvedrilne vsebine, je povedala Ágnes Urbán. Toda ob tem na RTL pripravljajo tudi informativni program, ki ima na Madžarskem zelo dobro gledanost. V večernih poročilih objavljajo domače in mednarodne novice ter preiskovalne zgodbe, ki so kritične do madžarske vlade. Prav tako povzemajo tudi razkritja neodvisnih (večinoma spletnih) preiskovalnih medijev, ki brez podpore televizije ne bi nikoli dosegla širšega občinstva.

»Velika razlika je, ali preiskavo na spletu prebere nekaj tisoč, morda deset tisoč ljudi, ali pa jo na televiziji spremlja milijon državljanov,« je pomen RTL Kluba povzela Urbán. RTL je tudi edini nacionalni medij, ki doseže starejše gledalce in prebivalce podeželja, ki jih Fidesz nagovarja z mrežo lokalnih medijev in nacionalno RTV.

Podobno vlogo ima v Sloveniji največja komercialna televizija Pop TV, ki podobno kot RTL na Madžarskem pripravlja informativni program, v katerem so pogosto kritični do vlade in politikov.

Je mogoče tudi v Sloveniji vzpostaviti medijski sistem, kjer ena vladajoča politična stranka (SDS) obvladuje javno in več zasebnih televizij, s katerimi dosega večino televizijskega občinstva?

Ponoven poskus prevzema javne RTV

Prve poteze Janeza Janše na področju medijev po začetku tretjega mandata spomladi 2020 so nakazale, da hoče SDS tudi tokrat posnemati medijsko strategijo, ki so jo začeli v madžarskem Fideszu izvajati pred desetimi leti.

V prvih nekaj mesecih po imenovanju nove vlade so poskusili pri SDS prevzeti nadzor nad javno RTV in sprejeti paket medijskih zakonov, s katerimi bi si podredili javne medije in domnevno vzpostavili mehanizme za financiranje vladi naklonjenih medijev. Pa tudi poskrbeti, da bodo zasebno televizijo Planet TV prevzeli vladi naklonjeni lastniki. Vendar vladi Janeza Janše v nasprotju z Viktorjem Orbánom v enem letu po prevzemu oblasti ni uspelo vzpostaviti nadzora nad mediji.

Sedanja slovenska vlada pod vodstvom SDS je – podobno kot med prvim in drugim mandatom Janeza Janše – najprej posegla v javno RTV.

Aprila 2020 (en mesec po nastopu mandata) je predčasno razrešila tri nadzornike nacionalke (Matjaža Medveda, Ireno Ostrouško in Petro Majer) ter jih zamenjala s svojimi kandidati: Borutom Rončevićem, Antonom Tomažičem in Dragom Zadergalom (vsi trije nadzorniki so blizu SDS in politični desnici). Maja 2020 pa se je prvič sestal tudi novi programski svet, ko je nov mandat po glasovanju v državnem zboru nastopilo sedem novih svetnikov. Med njimi so bili tudi Alenka Gotar, Slavko Kmetič, Alojz Bogataj in Janez Štuhec, ki so bodisi člani stranke bodisi ideološko blizu SDS.

Vladni poskus predčasne razrešitve nadzornikov je z začasno odredbo ustavilo upravno sodišče. Novi programski svet pa novembra ni izglasoval predčasne razrešitve generalnega direktorja RTVS Igorja Kadunca. Novega generalnega direktorja je zato RTV Slovenija dobila šele konec januarja letos. In sicer dotedanjega predsednika nadzornega sveta Andreja Graha Whatmougha, ki bo nasledil Kadunca letos aprila. Graha Whatmougha je sicer za nadzornika RTV Slovenije predlagala koalicijska stranka SMC.

Vladi Janeza Janše se je ponovila zgodba z drugega mandata 2012–2013, ko so prav tako poskušali po hitrem postopku pridobiti večino v nadzornem in programskem svetu RTV Slovenija ter zamenjati njeno vodstvo (generalnega direktorja in urednike). Vendar jim je zaradi padca vlade leta 2013 zmanjkalo časa, da bi prevzeli nadzor nad javno RTV, smo pokazali v prvem delu preiskave.

Takšen vpliv na poslovanje, vodenje in vsebinsko usmeritev nacionalke jim je omogočil sedanji zakon o RTV Slovenija, ki ga je sprejela prva Janševa vlada leta 2005 in ga je pripravil poslanec SDS Branko Grims. Ministrstvo za kulturo, ki je bilo pristojno za pripravo zakona, je tudi takrat vodil sedanji kulturni minister Vasko Simoniti. Vendar se je že leta 2012 izkazalo, da se lahko ti postopki zavlečejo, saj zakon ne predvideva predčasne razrešitve nadzornikov in programskih svetnikov. Zaradi sestave obeh organov pa se mora SDS usklajevati tudi s koalicijskimi partnerkami, saj imajo tudi druge stranke in interesne skupine pravico do imenovanja nadzornikov in programskih svetnikov (zaposleni na RTVS, nacionalne manjšine …).

To še vedno pomeni, da lahko SDS pridobi veliko vpliva na največji javni medij. V prvem mandatu Janeza Janše je SDS po spremembi zakona o javni RTV pridobila zadostno večino v obeh nadzornih organih RTVS, da je lahko imenovala svojega generalnega direktorja Antona Guzeja, direktorja radia in televizije Vinka Vasleta in Jožeta Možino ter več drugih urednikov blizu politični desnici. A ji trenutna medijska zakonodaja in razmerje moči v parlamentu nista omogočila hitrega prevzema javne televizije po zgledu Viktorja Orbána po letu 2010.

Prodaja Planeta TV

Vlada pa je bila uspešna pri prodaji televizije Planet TV, ki so jo pri državnem Telekomu Slovenije lani prodali madžarski medijski družbi TV2.

Planet TV so pri Telekomu Slovenije ustanovili med drugim mandatom Janeza Janše leta 2012. Nova televizija je veljala za politični projekt stranke SDS, ki pa je bila za državni Telekom zelo draga in finančno neuspešna naložba.

Planet TV ni v osmih letih od ustanovitve nikoli ustvaril dobička, temveč so njegove izgube večkrat presegle po deset milijonov evrov na leto. Telekom Slovenije je v Planet TV od ustanovitve vložil več kot 70 milijonov evrov v obliki kapitalskih vložkov, posojil, oglasov in drugih storitev. V poslovnem letu 2019 je izguba Planeta znašala skoraj devet milijonov evrov. Neuspešnost televizijskega projekta kaže tudi dejstvo, da je Telekom v svojih bilancah ovrednotil vrednost naložbe v Planet TV na ničlo.

Toda pri Telekomu Slovenije kljub omenjenim poslovnim rezultatom niso ukinili Planeta, ampak so pokrivali izgube, odpisovali dolgove in ga večkrat dokapitalizirali. Marca 2020 so poskušali neuspešno prodati polovični delež Planeta, nato so se nadzorniki odločili za prodajo celotnega deleža v televiziji do konca junija 2020.

Pomladi je njihovi televizijski družbi grozila insolventnost, saj bi za delovanje do konca leta potrebovala pet milijonov evrov. Prav toliko pa je na koncu znašala kupnina, ki jo je za Planet TV plačala madžarska TV2, pri čemer je Telekom pred nakupom pokril še za več kot 20 milijonov evrov dolgov Planet TV.

Ko je leta 2013 zaradi nezaupnice padla druga vlada Janeza Janše, je SDS izgubila tudi velik del vpliva na državnem Telekomu in s tem na Planet TV. Prodaja Planeta madžarski TV2 zato najbolj ustreza prav SDS, saj je Planet TV prevzela interesna skupina medijskih podjetnikov blizu stranke Fidesz in Viktorja Orbána. Ta interesna skupina financira tudi ostale medije pod okriljem SDS. Vodenje Planeta je prevzel bolgarski državljan Pavel Stanchev, ki je bil direktor Planeta (oziroma njenega izdajatelja Antenna TV SL) že v času druge Janševe vlade.

Je SDS vplivala tudi na izbiro novega lastnika Planet TV, za katerega so se poleg TV2 zanimali še štirje kupci?

Tedanjemu predsedniku nadzornega sveta Telekoma Slovenije Alešu Šabedru smo poslali več vprašanj glede izbire kupca in morebitnih političnih pritiskov pred prodajo, a nam kljub več poskusom ni odgovoril. Šabeder je sicer kmalu po prodaji Planeta odstopil kot predsednik nadzornega sveta Telekoma, ker da zaradi trenutnih razmer in nesoglasij »ne more več opravljati svojih dolžnosti z zadostno mero dolžne skrbnosti«.

Slovenski medijski trg preiskujemo z vašo pomočjo. Podprite nas v 2021!

Majhen doseg in izgube televizij blizu SDS

Vlada pod vodstvom SDS je s prodajo Planeta TV madžarski TV2 pridobila del televizijskega trga in s tem potencialnega vpliva na javno mnenje. Toda njen vpliv na slovenske televizije je trenutno veliko manjši od vpliva Orbánove stranke Fidesz na madžarski televizijski prostor.

TV2 je na Madžarskem ena izmed dveh največjih komercialnih televizij, ki ima na madžarskem televizijskem trgu približno 40-odstotni tržni delež. Planet TV ima v Sloveniji bistveno manjši delež. Po podatkih, ki smo jih pridobili od agencije Valicon za leto 2019, je Planet TV kot prvo izbiro med televizijami navedlo 5,4 odstotka gledalcev (približno 86.000), občasno pa ga je gledalo dobrih 43 odstotkov ali 686.000 gledalcev, kar je mogoče pripisati predvsem nekaterim razvedrilnim oddajam, kot je kviz Milijonar, ali športnim prenosom.

Še manjši delež ima druga televizija pod okriljem SDS. Po podatkih Valicona za leto 2019 je samo 0,4 odstotka gledalcev navedlo Novo24TV kot svojo prvo televizijsko izbiro (približno 7000 gledalcev). Med tistimi, ki omenjeno televizijo gledajo občasno, se je skupni delež gledalcev Nove24TV povečal na 3,7 odstotka oziroma slabih 58.000.

Za primerjavo: najbolj gledano slovensko komercialno televizijo Pop TV je za prvo izbiro navedlo slabih 34 odstotkov ali približno 536.000 gledalcev – torej petkrat več od Planeta TV in Nove24TV skupaj. Med občasnimi uporabniki Pop TV pa je skoraj 70 odstotkov oziroma približno 1,1 milijona gledalcev.

V preiskavi medijskega modela SDS smo pokazali, da je Nova24TV od ustanovitve leta 2015 do uradnega vstopa madžarskih lastnikov 2017 ustvarila za več kot milijon evrov izgube, saj so njeni ustanovitelji podcenjevali stroške za zagon in vzdrževanje televizijskega medija. Po prihodu madžarskih vlagateljev so se njeni prihodki sicer podvojili, a je po podatkih agencije Mediana za leto 2019 po prihodku močno zaostajala za ostalimi televizijami.

Leta 2019 je Nova24TV ustvarila za približno 1,76 milijona prihodkov od prodaje. Planet TV je v istem obdobju ustvaril za dobrih 14 milijonov prihodkov od prodaje. Pro Plus, ki izdaja komercialni televiziji Pop TV in Kanal A, pa približno 74 milijonov – skoraj petkrat več kot Nova24 in Planet TV skupaj.

Po ocenah agencije Mediana je bruto vrednost oglaševanja leta 2019 dosegla dobro milijardo evrov, pri čemer so v Mediani šteli in merili dejansko število oglasov ter jih ovrednotili glede na objavljene cenike medijskih podjetij. Toda od direktorice agencije Janje Božič Marolt smo izvedeli, da je dejanska (neto) vrednost precej nižja zaradi oglaševalskih paketov, popustov, kompenzacij, neformalnih dogovorov in brezplačnih objav, česar pa mediji ne razkrivajo.

Koliko nižja? Po podatkih Mediane so slovenske televizije leta 2019 predvajale za skoraj 900 milijonov evrov oglasov. Polovico tega deleža (450 milijonov evrov) je pobralo podjetje Pro Plus s televizijskimi programi Pop TV, Kanal A ter tremi plačljivimi tematskimi programi Kino, Oto in Brio.

Toda pri Pro Plusu so v letu 2019 zabeležil samo 74 milijonov evrov prihodkov od prodaje. To kaže, da je razlika med bruto in neto vrednostjo zelo velika, pri čemer oglasi niso edini vir prihodkov Pro Plusa, saj zaračunavajo tudi nadomestilo za predvajanje njihovih programov pri kabelskih in telekomunikacijskih operaterjih. Ta po oceni več sogovornikov znašajo nekaj več kot deset milijonov evrov na leto.

O realnih vrednostih televizijskega oglaševanja smo povprašali več posameznikov, ki delajo ali so delali pri največjih zakupnikih medijskega prostora (vsi so hoteli ostati neimenovani). Njihove ocene so bile zelo podobne. Povedali so nam, da realno vrednost oglaševanja na televizijah ocenjujejo na približno 80 milijonov evrov, kar predstavlja približno dve tretjini celotnega (neto) oglaševalskega kolača v slovenskih medijih (tega so ocenili na približno 120 milijonov evrov). Od tega dobrih 60 milijonov pobere Pro Plus, 12 milijonov javna RTV (ta se delno financira tudi z oglasi), šest milijonov pa Planet TV (ostalo si razdelijo manjše televizije).

Zaradi omenjenih značilnosti slovenskega televizijskega trga bosta Nova24TV in Planet TV kljub vstopu novega madžarskega lastnika težko povečali gledanost in prihodke, kar pomeni, da bo ostal razmeroma omejen tudi njun potencialni vpliv na javno mnenje. Zato je treba v tej luči razumeti željo po obvladovanju javne RTV, ki lahko po gledanosti in dosegu edina tekmuje z največjima komercialnima televizijama v okviru Pro Plusa (Pop TV in Kanalom A).

Podatki Valicona kažejo, da je najbolj gledani prvi program nacionalke kot prvo izbiro navedlo približno 12 odstotkov ali 192.000 gledalcev. Med občasnimi občinstvi prvega programa je dobrih 40 odstotkov ali 644.000 gledalcev (drugi in tretji program imata manjše občinstvo). Če bi SDS poleg Planeta in Nove24TV obvladovala tudi javno RTV, bi to že pomenilo znaten del slovenskega televizijskega trga, saj bi od večjih televizij samo Pop TV in Kanal A ostala neodvisna od neposrednega vladnega vpliva.

Toda vpliv na televizije lahko pri SDS povečajo še na dva načina, kar kaže vsebina predlaganih novih medijskih zakonov, ki jih je vlada predstavila lani poleti. S prevzemom nacionalne tiskovne agencije STA in napovedano ustanovitvijo novega sklada za financiranje slovenske televizijske produkcije.

Poskus prevzema slovenske tiskovne agencije

Iz predloga zakona o nacionalni tiskovni agenciji STA je mogoče sklepati, da hoče vlada pod vodstvom SDS spremeniti način vodenja in financiranja agencije po madžarskem zgledu: zmanjšati njeno neodvisnost in vplivati na produkcijo informativnih vsebin, s katerimi STA oskrbuje večino slovenskih medijev.

V predlogu zakona je zapisano, da bi iz RTV prispevka po novem financirali tudi delovanje javnega servisa STA, za katero bi vsako leto namenili tri odstotke od zbranega prispevka (približno tri milijone evrov). STA bi tako postala neposredno odvisna od RTV Slovenija, ta pa bi imela po novem brezplačen dostop do vsebin STA.

Prav nadzor nad vsebinami nacionalne tiskovne agencije je imel zelo pomembno vlogo pri Orbánovem prevzemu javnih medijev po letu 2010, nam je pojasnila raziskovalka madžarskih medijev z inštituta Mérték Ágnes Urbán.

Fidesz je že v prvem letu prevzel nadzor nad medijskimi regulatorji in nad združenimi javnimi mediji ter jih spremenil v provladno propagandno trobilo. Toda to še ni bilo dovolj, saj je imela nacionalna televizija precej manjši doseg kot zasebne (te so bile takrat še v lasti tujih lastnikov).

Zares široko nacionalno občinstvo so pridobili šele z vsebinami nacionalne tiskovne agencije, ki so jo združili z ostalimi javnimi mediji. Njene storitve pa so dali na voljo zastonj in so jih zato povzemali številni madžarski mediji, zlasti regionalni, lokalni in spletni.

Provladne vsebine so tako razširjali tudi mediji, ki sicer niso bili povezani s Fideszom, ampak so z brezplačnimi vsebinami madžarske tiskovne agencije napolnili svoj informativni program in zmanjšali stroške produkcije. Ponavadi tako, da so brez zunanjega (političnega) pritiska odpustili novinarje, ki so pripravljali informativne vsebine, saj jih niso več potrebovali, je pojasnila Urbán.

Takšna centralizirana produkcija vsebin je bila zelo pomembna, saj je vsak dan zagotavljala enotna sporočila glede ključnih političnih in ideoloških tem: kdo so po mnenju oblasti pravi domoljubi in kdo zunanji sovražniki? Katere nevladne organizacije po mnenju oblastnikov delujejo v interesu madžarskih državljanov in katere služijo (sovražnim) tujim interesom (EU, tako imenovanim liberalnim elitam …), katere so pomembne nacionalne teme in kdo so prave avtoritete, je dejala sogovornica.

Pri širjenju provladnih sporočil bi bila zato v Sloveniji zelo pomembna prav STA, ki posredno vpliva na poročanje velike večine slovenskih medijev, tudi televizije.

Toda prihodnja strategija vlade pod vodstvom SDS kljub omenjenim predlaganim spremembam zakona še ni čisto jasna.

Vodja vladnega urada za komuniciranje (UKOM) Uroš Urbanija, sicer prvi odgovorni urednik Nove24TV, je v imenu UKOM večkrat ustavil financiranje javne službe, ki jo opravlja STA. Nato je vlada februarja letos sporočila, da naj bi STA postala del novega nacionalnega demografskega sklada. Predsednik vlade Janez Janša je marca letos javno pozval direktorja STA Bojana Veselinoviča k odstopu. Konec februarja pa je pod okriljem SDS nastala še nova nacionalna tiskovna agencija NTA, ki jo je ustanovil član SDS in kolumnist Nove24 Aleš Ernecl.

Nov poskus financiranja zasebnih medijev pod okriljem SDS

Avtorji novega paketa medijske zakonodaje pa so predvideli tudi bistveno povečanje državnega financiranja zasebnih medijev, kar je prav tako ena izmed ključnih značilnosti madžarskega medijskega modela.

Med drugim so predlagali, da bi se udejanjanje javnega interesa na področju medijev po novem financiralo iz prispevka za RTV Slovenija in ne več iz proračuna kot doslej.

Trenutno veljavni zakon o medijih namreč predvideva, da mora država podpirati medije pri ustvarjanju in razširjanju določenih vsebin, ki so pomembne za zagotavljanje pluralnosti in raznolikosti, za zagotavljanje pravice do obveščenosti, spodbujanje ustvarjalnosti in podobnih nalog medijev v javnem interesu.

V ta namen so na kulturnem ministrstvu vsako leto razpisali razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev, ki je bil za letos vreden približno 2,7 milijona evrov. Po novem pa naj bi ta znesek podvojili, saj hočejo predlagatelji zakona javni RTV odvzeti pet odstotkov od zbranega RTV prispevka, kar po izračunih vodstva RTV Slovenija pomeni slabih pet milijonov evrov na leto glede na zbrani prispevek leta 2019.

Še več denarja bi država zbrala z napovedanim novim skladom za financiranje slovenske televizijske produkcije, v katerem bi se vsako leto nateklo 25 milijonov evrov. Ta denar bi po predlogu vlade prispevali telekomunikacijski operaterji (ponudniki interneta in kabelske televizije), ki bi v sklad vsak mesec vplačali po 3,5 evra na vsakega naročnika (število naročnikov teh storitev so predlagatelji zakona ocenili na približno 600.000). Zbrani denar pa bi – enako kot petodstotni delež televizijskega prispevka za udejanjanje javnega interesa v medijih – razporejalo ministrstvo za kulturo. To pomeni, da bi vlada medijem vsako leto razdelila po skoraj 30 milijonov evrov, od tega veliko večino televizijam.

Takšno državno financiranje televizijske produkcije bi lahko koristilo prav Novi24TV, televiziji pod okriljem SDS. Po trenutnem predlogu bi bili do denarja iz sklada za financiranje slovenske televizijske produkcije upravičeni samo izdajatelji televizijskega programa, ki imajo status nepridobitnega medija posebnega pomena, dosegajo najmanj 0,3-odstotni povprečni mesečni delež gledalcev ali so prosto dostopni na način prizemne digitalne video radiodifuzije.

Status nepridobitnega programa ima po podatkih ministrstva za kulturo trenutno samo en televizijski program, in sicer murskosoboška televizija TV AS (takšen status podeljujejo na kulturnem ministrstvu). So se pa delničarji NTV24 že leta 2016 strinjali, naj Nova24TV pridobi status nepridobitnega televizijskega programa. Toda tega statusa glede na podatke v razvidu medijev pri Nova24TV še niso pridobili.

Če bi se v napovedanem novem skladu za spodbujanje televizijske produkcije vsako leto zbralo za 25 milijonov evrov, je to za slovenski televizijski trg zelo veliko denarja, s katerim bi bilo mogoče kljub nizki gledanosti in omejenim prihodkom od oglaševanja občutno okrepiti zasebne provladne medije.

Za primerjavo: Planet TV in Nova24TV sta v letu 2019 skupaj zaslužila za približno polovico tega zneska. Večji letni prihodek sta med televizijami imela samo javna RTV (približno 120 milijonov evrov) in Pro Plus (74 milijonov evrov). Vsoto 25 milijonov evrov bruto oglaševanja pa je po podatkih Mediane leta 2019 preseglo samo sedem največjih zasebnih oglaševalcev (Ferrero, Telekom Slovenije, Lidl, Spar, Mercator …), pri čemer so njihovi dejanski zneski zaradi doseženih popustov in kompenzacij še bistveno nižji. To pomeni, da bi postala država, če izvzamemo RTV prispevek, po morebitnem sprejemu novega medijskega zakona tudi največji financer na televizijskem trgu – podobno kot na Madžarskem.

Bi novi zakoni dejansko omogočali pretakanje tega denarja v zasebne medije, ki so blizu vladajoči SDS? Za mnenje smo povprašali več medijskih in pravnih strokovnjakov, a so nam odgovorili, da je treba za takšne napovedi počakati na končno besedilo zakona, saj je na prvotne predloge med javno razpravo prispelo skoraj 200 pripomb. Porajajo se tudi določeni dvomi v pravno vzdržnost predlaganih sprememb.

S kulturnega ministrstva so nam odgovorili, da so predlogi sprememb in dopolnitev zakona o medijih, zakona o RTV Slovenija in zakona o Slovenski tiskovni agenciji »še vedno v fazi usklajevanja med vladnimi resorji in koalicijskimi partnerji«. Natančna časovnica prihodnjih faz zakonodajnega postopka zato še ni znana.

Za komentar smo se obrnili tudi na stranko SDS, vendar se na našo prošnjo za pogovor o njihovi medijski politiki niso odzvali.

Prihodnost Pop TV

Za prihodnost slovenskega televizijskega trga je pomembno tudi vprašanje, kakšna bo pod novimi lastniki uredniška usmeritev največje slovenske komercialne televizije Pop TV, ki jo je Janez Janša zaradi kritičnega poročanja razglasil za »največjo opozicijsko stranko« v Sloveniji.

Ko je evropska komisija lani jeseni češkemu poslovnežu Petru Kellnerju (oziroma njegovemu naložbenemu skladu PPF) odobrila nakup medijske skupine CME, katere del je tudi Pop TV, se je Janševo razpoloženje zelo izboljšalo, saj je prevzem tako imenovane največje opozicijske stranke pospremil s pozitivnim tvitom. Konec lanskega leta pa se je Petr Kellner na Brdu pri Kranju srečal s predstavniki slovenske vlade.

Kellner je na Češkem veljal za močnega zakulisnega igralca, ki ima veliko vpliva v gospodarstvu in politiki, večino poslovnih interesov pa ima v Rusiji in na Kitajskem.

O Kellnerjevem političnem prepričanju ni znanega skoraj ničesar. Vendar nam je več sogovornikov na Češkem povedalo, da bo Kellner kot pragmatičen podjetnik uporabljal slovensko notranjo politiko in njene ideološke razprtije izključno za lastne interese in interese njegovih najpomembnejših partnerjev: Kitajske in Rusije. To namreč počne tudi na Češkem, kjer izrazito podpira proruske in prokitajske politike.

To pomeni, da novi lastniki Pro plusa najbrž ne bi pustili neposrednega vpliva slovenskih politikov na njihovo delovanje, saj da so za takšne pritiske premočni. Bi pa morda bili pripravljeni sklepati pragmatična zavezništva, če jim bi to koristilo pri uresničevanju strateških interesov.

A Petr Kellner je konec marca letos umrl v helikopterski nesreči. Njegova smrt je kakršna koli predvidevanja o prihodnosti Pro plusa še otežila.

Na vprašanje Društva novinarjev Slovenije glede prihodnje uredniške usmeritve Pop TV so s PPF pred Kellnerjevo smrtjo sicer odgovorili, da »v celoti spoštujejo neodvisno, objektivno, pluralistično in kakovostno novinarstvo«.

Zasebni interesi SDS pod krinko pluralizma

Na primeru madžarskega medijskega modela smo pokazali, kako si je ena politična stranka (Fidesz) popolnoma podredila javne in velik del zasebnih medijev. Pri tem je svoje posege v medije (spremembe zakonov, financiranje in ustanavljanje provladnih medijev …) upravičevala z ideološkim uravnoteževanjem medijskega prostora, ki da ni dajal prostora politični desnici in je pristransko napadal desne vlade.

Toda Fidesz pod vodstvom premierja Viktorja Orbána si kljub omenjeni politični retoriki v resnici ni prizadeval za medijski pluralizem, bolj kakovostne medije ali celo za širjenje konzervativnih vrednot. Mediji pod okriljem Fidesza so postali propagandna orodja v rokah ene politične stranke, ki jih je Orbán uporabljal za utrjevanje in legitimiranje svoje oblasti ter napad na nasprotnike, pa tudi za discipliniranje desnih politikov, če so se oddaljili od Fidesza ali so mu začeli predstavljati konkurenco.

Na ta način je Orbán ustvaril medijski sistem, v katerem je bila kritika vlade sicer še vedno mogoča, a v praksi zelo otežena, saj je med televizijami ostala od vpliva vlade neodvisna samo druga največja komercialna televizija RTL Klub.

Zelo podobno je mogoče razumeti tudi medijske posege SDS in Janeza Janše. Njegov vpliv na slovenske televizije je sicer bistveno manjši, kot je vpliv Orbána na madžarski televizijski prostor. Toda zgodovina njegove medijske politike prav tako kaže, da SDS nikoli ni hotela odpraviti nekaterih najhujših anomalij v slovenskem medijskem prostoru, na katere smo opozorili na Pod črto: zlorabe javnega denarja za politično propagando, zlorabe občinskih medijev za promocijo županov, skrivanja medijskega lastništva, pritiskov lastnikov na poročanje novinarjev in izigravanja medijske zakonodaje.

Nasprotno. Omenjene pomanjkljivosti slovenskega medijskega prostora so poskušali v zadnjem letu znova uporabiti za prevzem javnih medijev ter za izgradnjo in krepitev lastnega medijskega sistema, ki je bil – enako kot na Madžarskem – podrejen eni politični stranki (SDS) in njenim interesom.

Avtor člankov in vodja preiskave: Lenart J. Kučić

Urejanje člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic

Lektura: Ana Bogataj

Zasnova vizualne podobe in kreativa: Taja Topolovec

Ilustracije: Matija Medved