Skrivnostni kupec bohinjskega hotela: goljuf ali žrtev ruskega oligarha?

Lastnik Eco Hotela Bohinj je prek slabe banke postal dvaindvajsetletni sin nekdanjega podpredsednika ruskega naftnega giganta Rosneft, osumljenega večmilijonskih goljufij v Rusiji.

Eco hotel Bohinj. Foto: www.bohinj-eco-hotel.si. Objavljeno z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic, reprodukcija ni dovoljena.

Resnični lastniki Eco Hotela Bohinj pod slikovitimi vršaci Julijskih Alp in le par kilometrov oddaljenega od Bohinjskega jezera so bili od aprila 2016 do konca leta 2017 skrbno skriti.

Neposredna lastnica hotela je bila družba Cerita Limited s sedežem v ciprskem mestu Nikozija. S hotelom je upravljala podružnica Cerite v Sloveniji. Lastnik ciprske Cerite je bilo podjetje Rokanimus, registrirano na Britanskih Deviških otokih. Podatkov o lastništvu podjetij pa Britanski Deviški otoki ne dajejo.

Januarja 2018 pa se je zgodila sprememba. Od takrat mora večina podjetij s sedežem v Sloveniji uradnim organom sporočiti, kdo je resnični lastnik podjetja. Kot resnični lastnik Cerite se je prijavila oseba z imenom Valerij Votinov.

Kdo je Valerij Votinov? S pomočjo preiskovalcev mednarodne novinarske mreže Organized Crime and Corruption Reporting Project (OCCRP) smo uspeli ugotoviti, da gre za dvaindvajsetletnega sina Andreja Votinova – nekdanjega podpredsednika ruskega naftnega giganta Rosneft, ki ga danes ruska država preganja zaradi suma večmilijonskih goljufij.

Ovadbo proti Andreju Votinovu je zaradi suma goljufij vložil kar generalni direktor Rosnefta Igor Sečin, eden izmed najmočnejših ljudi v Rusiji in tesen zaupnik Vladimirja Putina. Po mnenju zagovornikov Andreja Votinova naj bi prav vpletenost Sečina dokazovala, da Votinova v Rusiji politično preganjajo.

Glede na to, da je bil Valerij Votinov v času nakupa bohinjskega hotela star devetnajst let, bi bilo težko verjeti, da je večmilijonski nakup hotela financiral z lastnim zasluženim denarjem. Za nakupom tako najverjetneje stoji njegov oče Andrej Votinov, ki je pred kazenskim pregonom iz Rusije pobegnil v Veliko Britanijo.

A od kod Andreju Votinovu denar za nakup hotela? Bi lahko ta izviral iz goljufij v Rusiji? Ali pa je Votinov res žrtev notranjih političnih obračunavanj v Rusiji?

Zakopali smo se v nenavadno zgodbo bohinjskega hotela – in Andreja Votinova – da bi ugotovili, kaj od tega drži. A ker nadzorne inštitucije v tem primeru niso opravile svojega dela oziroma so si namenoma zatiskale oči, lahko zgotovimo le, da to še danes ni povsem jasno. Edino upanje, da bo zadeva dobila epilog, je trenutno parlamentarna preiskovalna komisija o poslih slabe banke, ki so jo januarja ustanovili poslanci.

Eco Hotel Bohinj

Eco Hotel Bohinj je maja 2009 zgradilo podjetje MPM Engineering v lasti podjetnika Boštjana Čokla. Hotel s štirimi zvezdicami, 102 sobama, bowling progami, kinodvorano in wellnessom so odprli mesec dni pozneje. Gradnjo hotela in vodnega parka ob hotelu je Čokl financiral tudi z 14,6 milijonov evrov posojil, ki sta jih podjetju MPM Engineering dali Nova ljubljanska banka in Factor banka.

Kot nam je pojasnil Boštjan Čokl, se je za gradnjo hotela odločil, ker je v poslu videl poslovno priložnost, možnost pridobitve sredstev EU za gradnjo hotela in pa potencial Bohinja kot turistične destinacije. A že kmalu po odprtju hotela so se začele pojavljati težave. Hotel se je odprl v času globalne finančne krize, prihodki hotela pa so bili prenizki za odplačevanje posojil.

Banke, ki so Čoklovemu podjetju MPM Engineering posodile denar, so ta posojila označile za slaba. Zato so bile terjatve do MPM Engineeringa v času sanacije bank tako prenesene na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) oziroma slabo banko, kot je pogovorno znana.

Konec leta 2015 je po poročanju spletnega medija Siol.net prišlo do prodaje terjatev DUTB do podjetja MPM Engineering. Te naj bi za 6,6 milijona evrov kupila nemška družba RIMC International, ki upravlja z vrsto hotelov v več državah. Le nekaj mesecev za tem pa je, kot lahko sklepamo iz javno dostopnih informacij, terjatve od družbe RIMC odkupila Cerita Limited.

Boštjan Čokl je za Pod črto pojasnil, da je kot lastnik MPM Engineeringa že od začetka leta 2015 iskal možne investitorje, ki bi njegovemu podjetju bodisi plačevali za najem hotela bodisi bi ga bili pripravljeni odkupiti. Nato pa ga je kontaktiral direktor Ceritine podružnice v Sloveniji Igor Nemanič in mu ponudil odkup hotela – vendar le pod pogojem, da bi Čokl hotel vzel v najem.

Cerita je od družbe RIMC odkupila terjatve do podjetja MPM Engineering, od slednjega pa odkupila še Eco Hotel. Z denarjem, ki ga je dobilo od nakupa hotela, je podjetje MPM Engineering nato poplačalo ostale dolgove, med drugim neplačane davke in dolgove do dobaviteljev, je pojasnil Čokl.

Zdaj z Eco Hotelom upravlja podjetje SHD, ki je v lasti Anžeta Čokla, sina Boštjana Čokla. Najem je sklenjen za obdobje dvajset let, višine najemnine pa nam Anže Čokl ni želel razkriti. Podružnica Cerite v Sloveniji je v letu 2017 po javno dostopnih podatkih zabeležila 582.000 evrov prihodkov, tako, da je mogoče, da je to vsota letne najemnine, ki jo SHD Ceriti plačuje za najem Eco hotela.

Povezave

Po prodaji hotela Ceriti in njegovi oddaji v najem podjetju, ki je povezano z nekdanjim lastnikom hotela, so se zaradi teh nenavadnih povezav v medijih konec leta 2017 pričele pojavljati špekulacije, da za družbo Cerita v resnici stoji prav družina Čokl. Motiv Čoklovih naj bi bil obdržati hotel v svoji lasti in se obenem izogniti plačilu več milijonov evrov dolga do bank.

Kot rečeno, naj bi bilo nekdanje podjetje Boštjana Čokla, MPM Engineering, bankam dolžno okoli 15 milijonov evrov. Terjatve, ki so nato prešle v last Cerite, pa je družba RIMC od DUTB nato odkupila le za 6,6 milijona evrov. Če bi za nakupom dejansko stala družina Čokl, bi se torej Čoklovi s plačilom 6,6 milijona evrov slabi banki rešili 15-milijonskega dolga do slovenskih bank. Preostanek, torej okoli osem milijonov evrov, pa smo s sanacijo bank pokrili davkoplačevalci.

A to, da naj bi za nakupom terjatev stala družina Čokl, je Boštjan Čokl v medijih odločno zanikal. Obenem do sedaj še nihče ni objavil dokumentov, ki bi neposredno dokazovali, da družina Čokl dejansko stoji za družbo Cerita.

So pa od leta 2018 javno dostopni podatki, ki kažejo, da je resnični lastnik Cerite nekdo drug – ruski poslovnež Andrej Votinov oziroma njegov sin Valerij Votinov. Njuna vloga v lastninjenju Eco Hotela pa vzbuja sum, da bi pri celotnem poslu lahko šlo za pranje denarja – oziroma, da je bil za nakup hotela uporabljen denar sumljivega izvora.

Kot rečeno, so morala konec leta 2017 vsa podjetja, ki so registrirana v Sloveniji, državnim organom sporočiti, kdo je resnični lastnik podjetja. Kot resnični lastnik podjetja se je vpisal Valerij Votinov.

Pri Pod črto smo s pomočjo projekta OCCRP preverili, ali obstaja povezava med Valerijem in Andrejem Votinovim. S pomočjo pridobljenih dokumentov smo ugotovili, da je Valerij Votinov 22-letni sin Andreja Votinova.

Zakaj je ta povezava pomembna? Andreja Votinova v Rusiji iščejo, ker naj bi bil povezan z milijonskim ogoljufanjem naftnega podjetja Rosneft. Zgodba o goljufijah pa je precej nenavadna.

V registru dejanskih lastnikov je kot lastnik Cerite vpisan Valerij Votinov.

Andrej Votinov

Danes sedeminštiridesetletni Andrej Votinov se je v ruskem gospodarstvu povzpel precej visoko. Nekdanji generalni direktor naftne rafinerije v Tuapseju v lasti ruskega naftnega giganta Rosneft je leta 2013 napredoval celo na mesto podpredsednika Rosnefta.

Generalni direktor Rosnefta je Igor Sečin, ki ga ameriški in evropski mediji opisujejo kot enega izmed glavnih svetovalcev ruskega predsednika Vladimirja Putina in kot de facto Putinovega namestnika. Bil naj bi tudi vodja tako imenovane frakcije Silovikov – združbe nekdanjih pripadnikov sovjetskih tajnih služb, ki so se po razpadu Sovjetske zveze povzpeli na visoka mesta v ruski politiki in gospodarstvu in imajo velik vpliv na rusko politiko, gospodarstvo in samega Putina.

Prvi so na sporne posle Votinova opozorili ruski mediji. Novinar Roman Šlejnov, ki zdaj dela za glavni opozicijski časopis v Rusiji Novaja gazeta, je v ruskem mediju Vedomosti januarja 2014 objavil članek o sumljivem konfliktu interesov med Votinovim in njegovim delodajalcem, Rosneftom. Votinov je bil namreč do leta 2009 edini lastnik ruskega gradbenega podjetja z imenom Vsi ljudje so enaki (po rusko: Vse ljudi ravni). Nato je direktorica podjetja postala Votinova sestra, leta 2014 pa je bilo podjetje v lasti osebe z imenom Aleksander Firičenko.

Do konflikta interesa naj bi prišlo, ker je podjetje Vsi ljudje so enaki gradilo objekte, v katerih je nato Rosneft najel pisarne. Votinov naj bi bil tako po eni strani predstavnik podjetja Rosneft, po drugi strani pa naj bi njegovo bivše podjetje v času njegove zaposlitve na visokih položajih v Rosneftu pridobilo dobičkonosne posle pri Rosneftu.

Ob objavi članka v začetku leta 2014 so predstavniki Rosnefta novinarju Romanu Šlejnovu zagotovili, da pri poslovanju Rosnefta z nekdanjim podjetjem Votinova ni nič narobe.

Nato pa je leto in pol pozneje sledil preobrat. Aprila 2015 so sodeč po poročanju ruske tiskovne agencije Interfax v Rosneftu Votinova najprej odstavili z mesta podpredsednika tega podjetja.

Nadaljnji razvoj dogodkov razkriva sodba britanskega sodišča v Westminstru, ki je odločalo o izročitvi Votinova Rusiji. Konec avgusta 2015 naj bi se generalni direktor Igor Sečin s pismom obrnil na ruskega notranjega ministrstva s prijavo spornih poslov, v katere naj bi bil vpleten Votinov. Po tej prijavi se je v Rusiji proti Votinovu sprožilo več kazenskih postopkov. Votinov naj bi po očitkih ruskih organov pregona odobril plačilo Rosnefta za najem in uporabo poslovne stavbe svojemu nekdanjemu podjetju Vsi ljudje so enaki, čeprav Rosneft stavbe ni nikoli uporabljal.

Rosneft naj bi tako nekdanjemu podjetju Votinova Vsi ljudje so enaki za najem stavbe med septembrom 2013 in septembrom 2014 skupno plačal 157 milijonov ruskih rubljev (kar bi danes znašalo dva milijona evrov). Vendar pa poslovna stavba po zagotavljanju ruskih oblasti v tistem obdobju sploh še ni bila dokončana in je bila zato neuporabna. Andrej Votinov in Aleksander Firičenko naj bi po zagotavljanju ruskih oblasti vedela, da stavba ni uporabna, kljub temu pa naj bi Votinov odobril plačilo za najem stavbe. Firičenko je bil v Rusiji nato v zvezi s tem primerom tudi obsojen na sodišču.

Votinov naj bi bil vpleten v še eno goljufijo – plačilo ruskemu podjetju po imenu Graviton za dela, ki jih Graviton ni nikoli opravil. Rosneft naj bi tako po posredovanju Votinova Gravitonu plačal 138 milijonov rubljev (1,8 milijona današnjih evrov) za demontažo ladijskih privezov v bližini rafinerije, ki jo je nekdaj vodil Votinov. Vendar pa Graviton teh del takrat ni dokončal, zato ne bi smel dobiti plačila.

A Votinov sojenja za ta očitana mu kazniva dejanja ni pričakal v Rusiji, temveč je zbežal v Veliko Britanijo, razkrivajo dokumenti britanskega sodišča. Junija 2018 je namreč britansko sodišče odločalo o izročitvi Votinova Rusiji. Iz sodbe sodišča o izročitvi tudi izhajajo podrobnosti o domnevno spornih poslih Votinova v Rusiji.

Kot je razvidno iz sodbe, se je Votinov zagovarjal, da ga preganja generalni direktor Rosnefta in eden najmočnejših ljudi v Rusiji, Igor Sečin osebno. Kot je sodišču povedal zagovornik Votinova, naj bi slednjega Sečin preganjal, ker Votinov ni želel sodelovati v »korupcijskih načrtih« Sečina in ker se je uprl Rosneftovi politični podpori ruskemu režimu.

Britansko sodišče je pritrdilo argumentu Votinova, da prav Sečin in ostali vodilni v Rosneftu stojijo za prošnjo Veliki Britaniji, da izroči Votinova Rusiji. Prav tako je pritrdilo argumentu, da je delovanje Igorja Sečina v Rusiji zelo sporno. Sodišče je za nenavadno označilo še dejstvo, da se tako pomembna in vplivna oseba, kot je generalni direktor Rosnefta Sečin, osebno vpleta v kazenski pregon Andreja Votinova.

Obenem pa je sodišče poudarilo, da ni Votinov predstavil nikakršnega dokaza, da gre v njegovem primeru dejansko za maščevanje Sečina in da Votinov dejansko ni vpleten v kriminalna dejanja.

Kljub temu je sodišče izročitev Votinova Rusiji zavrnilo. A razlog za zavrnitev kot rečeno ni bil ta, da bi sodišče ugotovilo, da Votinova v Rusiji preganjajo po krivem. Izročitev je sodišče zavrnilo, ker se je zbalo, da Votinov v Rusiji ne bi bil deležen poštenega kazenskega postopka.

Vodja ruskih preiskovalcev v primeru Votinov po imenu M. A. Thakahov, je namreč kot argument za izročitev Votinova Rusiji britanskemu sodišču posredoval lažne podatke, je razvidno iz sodbe. Sodišču je Thakahov povedal, da naj bi rusko sodišče, ki je obsodilo Aleksandra Firičenka, v sodbi zapisalo, da je Firičenko kriminalna dejanja izvajal skupaj z Votinovim. S tem je želel ruski preiskovalec britanskemu sodišču dodatno utemeljiti zahtevo za izročitev Votinova.

A britansko sodišče je ugotovilo, da rusko sodišče v sodbi proti Firičenku ni zapisalo, da naj bi ta zakon kršil skupaj z Votinovim. Zaradi te neresnične izjave ruskega preiskovalca je britansko sodišče podvomilo v pošten kazenski pregon proti Votinovu, slednji pa je lahko ostal v Veliki Britaniji.

Votinov je pridobil tudi prebivališče v Monaku. Vir: Novaja gazeta.

Nenavadno plačilo za hotel

Kdo je torej kupec bohinjskega Eco hotela? Je to goljuf, ki želi morebiten nelegalno pridobljen denar prek svoje družbe Cerita oprati z vlaganjem v slovenski turizem? Ali pa je to politični preganjanec, ki v hotel vlaga prislužen denar?

Na podlagi javno dostopnih podatkov na to vprašanje ni možno dokončno odgovoriti. Lahko pa opozorimo na sumljive okoliščine posla.

Prva je omenjeno prvotno skrivanje lastništva hotela za družbo z Britanskih Deviških otokov. Druga je vpis 22-letnega sina kot dejanskega lastnika hotela.

Tretja pa so podrobnosti izpeljanega posla Ceritinega nakupa hotela. Denar za nakup terjatev naj bi slabi banki po poročanju medija Siol.net nakazalo neko drugo podjetje z imenom Rubbio International, sedež pa naj bi imelo v Švici. Tega podatka sicer nismo mogli neodvisno preveriti, nakazilo podjetja Rubbio pa naj bi po podatkih našega vira razkrila notranja revizija posla prodaje terjatev v zvezi z bohinjskim hotelom.

S pomočjo preiskovalcev projekta OCCRP pa smo ugotovili, da podjetja z imenom Rubbio International ne vsebuje noben poslovni register na svetu. V primerih pranja denarja je sicer po mnenju poznavalca področja, s katerim smo govorili, pogosta praksa, da neko nepremičnino kupi eno podjetje, denar zanjo pa pride z računa čisto drugega, nepovezanega podjetja.

Z vprašanji o poslu nakupa hotela smo se sicer obrnili tudi na predstavnika podjetja Cerita v Sloveniji, Igorja Nemaniča. Prek njega smo sicer želeli vzpostaviti tudi stik z Votinovimi, a nam ni uspelo.

Nemanič je v odgovorih na naša vprašanja zapisal, da se je Cerita za nakup Eco hotela odločila, ker je v njem videla dobro priložnost za investicijo in možnost poslovne širitve dejavnosti. V letih 2017 in 2018 je Cerita kupila celo dodatna zemljišča in trenutno poleg hotela gradi dodatno restavracijo.

Hotel so podjetju SHD, ki ga vodi Anže Čokl, sin prejšnjega lastnika hotela, Boštjana Čokla, pri Ceriti dali v najem zato, ker je za Cerito nakup hotela izključno finančna naložba. Na vprašanje, zakaj je bilo lastništvo Cerite sprva skrito za podjetjem na Britanskih Deviških otokih, pa je Nemanič odgovoril, da lastništvo »nikoli ni bilo skrito«. Razkrili so namreč, da je lastnik slovenske podružnice Cerite ciprsko podjetje Cerita Limited, nato pa so v skladu z zakonodajo leta 2018 navedli še dejanskega lastnika podjetja – torej Valerija Votinova.

Na vprašanje, od kod Nemanič pozna Votinove in kako je prišel v stik z njimi, nam je odgovoril, da družino Votinov pozna že vrsto let, na ostala vprašanja pa ne bo odgovoril, ker so osebna. Prav tako Nemanič nima pomislekov v zvezi s sodelovanjem z Votinovimi in domnevnimi vpletenostmi Andreja Votinova v goljufije, saj, kot je zapisal Nemanič, poslovno sodeluje z družbo Cerita Limited in nima »nobenega pomisleka glede sodelovanja z njo kot direktor njene podružnice v Sloveniji pri upravljanju njenega premoženja, naloženega v nepremičnine«.

Nemanič pa nam ni znal povedati, katero podjetje je dejansko plačalo za terjatve slabi banki in ali gre res za neznano podjetje Rubbio International. »Od kod oziroma iz katere banke pa je Cerita LTD plačala kupljene terjatve, ne vem, vem pa, da je bilo plačilo nakazano preko bank in torej natančno preverjeno,« je zapisal Nemanič.

Obisk ruskega predsednika Vladimirja Putina v Rosneftovi rafineriji v Tuapseju oktobra 2013. V ospredju je poleg Putina Igor Sečin. Za njima pa Andrej Votinov. Foto: kremlin.ru

Slabosti slabe banke

Toda kot smo že leta 2016 razkrili pri Pod črto v zvezi s posli slabe banke, lahko v zadnjo trditev Nemaniča – da je bilo plačilo natančno preverjeno – močno dvomimo.

Oktobra 2016 smo v seriji preiskovalnih člankov o slabi banki, ki smo jih napisali na podlagi pridobljenih posnetkov sej upravnega odbora DUTB, ugotovili tudi namensko mižanje odgovornih o tem, komu dejansko prodajajo terjatve do prezadolženih podjetij.

Slaba banka bi morala od vsega začetka pri prodaji terjatev upoštevati mednarodne standarde in slovensko zakonodajo ter skrbeti za to, da terjatev ne prodaja originalnim dožnikom oziroma ne sodeluje pri pranju denarja. A pridobljeni pogovori vodilnih v slabi banki so razkrili, da ni bilo tako.

Vodilni v slabi banki v času, ko jo je vodil glavni izvršni direktor, Šved Torbjörn Mansson, namreč načrtno niso hoteli preverjati, kdo so končni kupci terjatev v lasti DUTB. V slabi banki so se sicer pogovarjali predvsem o tem, na kakšen način morajo preverjati kupce terjatev, da se slednje ne bi znašle v rokah originalnih dolžnikov. S posnetkov pogovorov lahko sklepamo, da so se podrobnega preverjanja, kdo je dejansko končni kupec terjatev, izogibali. Čeprav pogovori tečejo predvsem okoli prodaje originalnim dolžnikom, pa lahko sklepamo, da se je zaradi pomanjkanja skrbnosti prav tako pomanjkljivo preverjalo, ali se skozi nakupe terjatev morda ne pere denar. Takratni predsednik upravnega odbora je namreč v pogovorih tudi večkrat opozoril, da bi morebitni primer pranja denarja, ki bi nastal zaradi ne dovolj skrbnega preverjanja kupcev terjatev, močno omajal ugled slabe banke.

Sporne posle slabe banke preiskujemo z vašo pomočjo. Podprite Pod črto v 2019!

Kako so potekali pogovori med direktorji slabe banke glede preverjanja kupcev terjatev?

Spomladi leta 2015 je poznejši naslednik Manssona, Imre Balogh, ki je bil takrat še neizvršni direktor DUTB, na seji upravnega odbora banke opozoril na tveganje pri preprodajah terjatev. Ostalim direktorjem je predlagal preverjanje kupcev terjatev, da ti terjatev na koncu ne bodo prodali originalnim dolžnikom ali s temi dolžniki povezanimi osebami in podjetji. V nasprotnem primeru bo slaba banka kršila tako mednarodne standarde kot slovensko zakonodajo, je pojasnil. Obenem bi lahko slaba banka s preprodajami terjatev tudi nevede prala denar, je še opozoril. »Brez preverjanja poslovnih partnerjev se ne moremo prepričati, da ti dejansko niso povezani z originalnimi dolžniki. Zato predlagam, da mora biti tako preverjanje del procedure pri vsakem poslu,« je direktorjem predlagal Balogh.

Takratni predsednik upravnega odbora in glavni neizvršni direktor DUTB Lars Nyberg je nato predlagal, da naj se do naslednjega zasedanja upravnega odbora pripravi predlog za ureditev tega področja. »Ker, če bi imeli primer pranja denarja, bi to res zelo negativno vplivalo na ugled slabe banke,« je opozoril Nyberg.

Na enem od prihodnjih sestankov, ki se je sodeč po posnetkih pogovorov odvijal avgusta ali septembra 2015, je upravni odbor znova načel vprašanje preprodaje terjatev. Imre Balogh je ostale direktorje opozoril, da ukrepi za preverjanje kupcev terjatev v slabi banki še niso bili sprejeti. Prav tako je predlagal, da bi morali uslužbenci DUTB v dostopnih bazah podatkov sami preverjati, da potencialni kupci terjatev niso povezani z originalnim dolžnikom. »Ne moremo se zanašati le na zagotovila kupcev,« opozori Balogh.

Torbjörn Mansson je predlogu Balogha nasprotoval. Takšno preverjanje kupcev gre dlje od odgovornega delovanja, kot ga DUTB nalagajo pravila njenega dela, je menil Mansson.

Eden od direktorjev se je nato zavzel za vključitev deklaracije v pogodbe, ki jih slaba banka sklepa s kupci terjatev. Deklaracija bi zagotavljala, da je posel ničen, če pride do preprodaje terjatev originalnim dolžnikom ali povezanim osebam. Direktor še opomni upravni odbor, da je preprečevanje preprodajanja terjatev originalnim dolžnikom odgovornost slabe banke. Mansson mu je odgovoril, da se s to trditvijo ne strinja.

Eden od direktorjev je nato predlagal, da bi kupcem terjatev prepovedali nadaljnjo prodajo teh terjatev za neko določeno obdobje. S tem bi kupcem terjatev preprečili, da bi že naslednji dan terjatve preprodali originalnim dolžnikom.

A Mansson je bil drugačnega mnenja: »Predlog je stvar debate, a če bomo investitorjem zapovedali, kaj lahko storijo s kupljenimi terjatvami, potem smo na spolzkih tleh […]. To bo zmanjšalo interes vlagateljev za poslovanje v Sloveniji.« Na to se odzove eden od ostalih direktorjev: »Rad bi imel časovno prepoved preprodaje terjatev, ki bi trajala pol leta ali leto dni, zato, da terjatve niso prodane nazaj originalnemu dolžniku s 78-odstotnim diskontom! Takšna časovna omejitev po mojem mnenju ni nerazumna!«

Manson je odgovoril: »Na moralni ravni se strinjam. Implementacija tega na način, da nam poslovno ne škoduje …«  Besede Manssona obvisijo v zraku.

Glavni neizvršni direktor Lars Nyberg je debato zaključil z besedami: »Mislim, da imamo problem. V primeru prodaje [originalnim dolžnikom] bi zašli v zelo težke politične probleme.«

Toda sklepati gre, da se upravni odbor niti takrat ni odločil za nadaljnje ukrepanje. Na pridobljenih posnetkih je namreč tudi debata na odboru slabe banke za notranjo revizijo (revizijska komisija DUTB). Debata je potekala oktobra ali novembra 2015, gre sklepati s posnetka. Takrat v upravnem odboru ni bilo več Larsa Nyberga in Torbjörna Manssona. Manssona je v funkciji glavnega izvršnega direktorja DUTB zamenjal prej neizvršni direktor Imre Balogh, Nyberga pa vlada takrat ni nadomestila.

Na tem posnetku se sliši vprašanje predsednika odbora za notranjo revizijo, Marka Simonetija, kakšen je status reševanja problematike prodaje terjatev povezanim osebam. Imre Balogh mu odgovori, da bodo postopali tako, kot morajo.

»Torej bomo preverili prvi korak (prvega kupca, op. a.). Do zdaj za tako preverjanje nismo imeli podpore upravnega odbora, zdaj pa to podporo imamo?« vpraša Simoneti. »Da,« mu odgovori Balogh.

»To moramo storiti. Tak je zakon in naša zaveza. Ostaja le vprašanje, kako daleč lahko preverimo zadevo,« odvrne Simoneti.

Na slabi banki so se izogibali nadzoru nad preprodajo terjatev.

Ministrstva primer ne zanima

Kot torej kažejo posnetki, so se na slabi banki s preverjanjem kupcev terjatev začeli nekoliko bolj resno ukvarjati šele konec leta 2015. Iz dokumenta, ki ga je objavil Siol.net, pa je razvidno, da je bil takrat posel prodaje terjatev do družbe MPM Engineering, ki je imela v lasti Eco hotel Bohinj, že bolj ali manj sklenjen. Takrat še glavni izvršni direktor DUTB Torbjörn Mansson je namreč v elektronskem sporočilu sredi septembra 2015 predstavniku družbe RIMC International čestital za dosego dogovora glede Eco hotela Bohinj. Spomnimo, RIMC je nato terjatve do podjetja MPM Engineering, ki je imelo v lasti hotel, prodalo Ceriti.

Kdo lahko razkrije skrivnost nakupa hotela?

Podoben sklep lahko izpeljemo iz odgovorov finančnega ministrstva. Ministrstvo je namreč od DUTB pridobilo poročilo notranjerevizijske službe slabe banke v zvezi s prodajo bohinjskega hotela. Revizija je, kot rečeno, pokazala na sume nepravilnosti pri prodaji terjatev v zvezi s hotelom.

Na ministrstvu so v odgovoru Pod črto v zvezi s tem poročilom zapisali: »O [poročilu] smo opravili tudi pogovor z izvršnimi in neizvršenimi direktorji. Iz pogovora je izhajalo, da se ugotovitve notranje revizije nanašajo na postopke prodaj iz leta 2014 in 2015, torej pred sprejetjem zadnje novele zakona o ukrepih za krepitev stabilnosti bank in novega zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma. DUTB smo zaprosili še za nekaj dodatnih pojasnil. Ministrstvo je bilo s strani DUTB seznanjeno, da so notranji sistem nadgradili na način, da v prihodnje do takšnih situacij pri prodajah terjatev ne bo več prihajalo.«

Z drugimi besedami: ker slovenska zakonodaja takrat ni eksplicitno določala, da DUTB ne sme biti vpletena v pranje denarja, jih na finančnem ministrstvu kot kaže ne moti, da bi se lahko v primeru prodaje Eco hotela Bohinj zgodilo prav to.

Slaba banka posameznih primerov prodaje terjatev ne komentira.

Bo torej kateri izmed slovenskih državnih organov sploh ugotavljal, od kod Votinovim denar za nakup bohinjskega hotela in ali gre v tem primeru za pranje denarja? Edina, ki se po našem vedenju z zadevo še ukvarja in ki bi lahko podala odgovor na to, je preiskovalna komisija državnega zbora. Poslanci so namreč januarja ustanovili parlamentarno preiskavo delovanja slabe banke, v okviru preiskave pa naj bi po lastnih zagotovilih preiskali tudi prodaje terjatev. Kot razlog za ustanovitev komisije so poslanci citirali tudi ugotovitve Pod črto iz leta 2016 o tem, kako so takratni vodilni v slabi banki poskušali obiti zakonske omejitve višine plač direktorjev podjetij v lasti slabe banke. Spomnimo, zaradi naših razkritij je konec leta 2016 odstopil tudi predsednik upravnega odbora slabe banke Marko Simoneti.

Preberite vse naše članke o spornih poslih slabe banke: Zgodbe s slabe banke

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #DUTB #Eco Hotel Bohinj #slaba banka #Votinov

Deli zgodbo 0 komentarjev

Objavljeno tudi v: Finance



Več iz teme: Banke

Preiskujemo nepravilnosti in neetičnosti v poslovanju slovenskih bank.

25 prispevkov

Slaba banka: Prodajo Eco hotela Bohinj preiskuje tudi policija

Policija vodi predkazenski postopek v primeru prodaje terjatev do podjetja MPM Engineering, nekdanjega lastnika Eco hotela Bohinj. Ta teden smo …

Tema: Banke
Članek,

Povzetek preiskave: sporno lastništvo bohinjskega Eco hotela

Resnični kupec bohinjskega hotela je najverjetneje človek, ki ga v Rusiji preganjajo zaradi večmilijonskih goljufij. Sam trdi, da je žrtev …

Tema: Banke
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno