Kako je slaba banka terjatve do prezadolženih podjetij prodajala neprevejenim kupcem

Slaba banka terjatev ne sme prodajati prvotnim dolžnikom. Posnetki pogovorov njenih direktorjev pa kažejo, da so bili na slabi banki glede spoštovanja tega načela v preteklosti precej nedosledni.

Poslovanje Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), kakor se glasi uradno ime slabe banke, na področju terjatev sproža poslovno-moralno dilemo: ali lahko terjatve proda dolžniku in tako morebiti zasluži več, kot če bi jih prodala z dolžnikom nepovezani osebi ali podjetju? Ali pa bi se morala vzdržati vzpodbujanja moralnega hazarda in terjatve prodajati izključno nepovezanim osebam?

Kot kažejo pridobljeni posnetki sej upravnega odbora DUTB, so se direktorji slabe banke vsaj v letu 2015 odločili za prvo možnost. Slaba banka je lani s prodajo terjatev zaslužila skupno 133 milijonov evrov. Ker na slabi banki niso preverjali, ali so kupci terjatev povezani z originalnimi dolžniki, pa ni znano, koliko teh terjatev so na koncu po diskontnih cenah odkupili ti originalni dolžniki.

SlabaBanka4

Moralni hazard

Na slabo banko je bilo konec leta 2013 preneseno za pet milijard tako imenovanih slabih posojil. Poenostavljeno povedano, tistih posojil, ki jih dolžniki niso mogli več odplačevati v roku oziroma za katere se je domnevalo, da jih ne bodo mogli poplačati v celoti.

Slaba banka ima pri upravljanju teh posojil oziroma terjatev, kot se imenujejo strokovno, več možnosti. Terjatve si lahko poskuša poplačati z izvršbo nad sredstvi dolžnika – recimo tako, da mu zarubi nepremičnino.

Terjatve lahko spremeni v lastniške deleže in prične dejansko upravljati z zadolženim podjetjem z namenom, da ga naredi spet dobičkonosnega in ga nato dražje proda investitorjem.

Terjatve pa lahko tudi »preproda«. To pomeni, da jih z določenim popustom kupi nekdo drug, nato pa ta kupec namesto slabe banke poskuša od dolžnika dobiti čim višje poplačilo terjatev.

Preprodaja terjatev lahko spodbuja omenjeni moralni hazard. Poglejmo si hipotetični primer. Recimo, da je Podjetje A v času debelih krav pred zadnjo finančno krizo najelo 10 milijonov evrov posojila pri eni od državnih bank. V času krize Podjetje A zaradi slabšega poslovanja posojila ni moglo več odplačevati. Zato se je terjatev, vredna 10 milijonov evrov, prenesla na slabo banko.

Slaba banka nato glede na premoženje in trenutno poslovanje Podjetja A oceni, da lahko podjetje dejansko poplača le pet milijonov evrov posojila. Računica slabe banke je jasna. Če uspe terjatev »preprodati« za več kot pet milijonov evrov, je to s poslovnega vidika pametna odločitev. V kolikor bi morebitni kupci ponudili manj kot pet milijonov, pa se slabi banki bolj splača, da sama zarubi premoženje podjetja ali poskuša kako drugače poplačati terjatev in tako iz prenesene terjatve dobi vsaj pet milijonov evrov.

Recimo, da se slabi banki javi Podjetje X, ki je za nakup terjatev pripravljeno odšteti šest milijonov evrov. Prodaja terjatev do Podjetja A Podjetju X bi bila za slabo banko pametna poslovna odločitev. Toda: kaj če so lastniki Podjetja X osebni prijatelji lastnikov Podjetja A? In terjatve v Podjetju X na podlagi skrivnega dogovora z lastniki podjetja A v resnici kupujejo za lastnike podjetja A? S tem manevrom bi se lastniki Podjetja A, ki želijo obdržati to podjetje, izognili plačilu celotnega posojila, torej desetih milijonov evrov. Namesto tega bi prijateljskemu Podjetju X plačali le šest milijonov evrov in s tem odkupili terjatve do samih sebe.

Zakaj takšno poslovanje sproža moralni hazard? Temu vzorcu bi lahko sledila tudi druga podjetja. Če nekoliko poenostavimo: na bankah bi se podjetja zadolžila za več milijonov evrov, nato pa tega posojila ne bi več odplačevala. Terjatve bi nato po diskontni ceni kupila njim prijateljska podjetja, ki bi nato terjatve po prav tako znižani ceni prodala originalnim dolžnikom.

In kdo poplača razliko med prvotno višino posojila in dejanskim poplačilom? V zadnji bančni krizi smo bili to davkoplačevalci, ki smo banke zaradi izgub iz slabih posojil dokapitalizirali z več milijardami evrov.

PREBERITE TUDI: Zakaj objavljamo vsebino nekaterih pogovorov članov upravnega odbora DUTB

Primer ACH

Ob zgornjem hipotetičnem primeru se postavlja vprašanje, ali oziroma koliko takšnih preprodaj terjatev prvotnim dolžnikom se je dejansko zgodilo. DUTB natančnih podatkov o svojem poslovanju pri preprodaji terjatev ne želi razkrivati. Na podlagi pridobljenih posnetkov pogovorov med direktorji slabe banke in javno dostopnih informacij, pa lahko sklepamo na precejšnjo verjetnost, da je do takšnih preprodaj prišlo.

V javnosti je najbolj odmeval primer prodaje terjatev slabe banke konec marca lani. Takrat je DUTB ameriški banki Bank of America Merrill Lynch (okrajšano: BAMLI) prodala terjatve do štirih podjetij v skupni vrednosti 123 milijonov evrov. Največji delež posla so bile terjatve do holdinga ACH v vrednosti 105,4 milijona evrov. V to paketno prodajo so bile vključene še terjatve do Elana v višini 14,3 milijona evrov, terjatve do Adrie Airways v višini 6,3 milijona evrov in do Polzele v višini 1,82 milijona evrov. DUTB še danes ne želi razkriti, s kolikšnim popustom je BAMLI-ju dejansko prodala te terjatve.

Največ medijske pozornosti je požela prodaja terjatev holdinga ACH. V sredini prejšnjega desetletja se je skupina menedžerjev ACH-ja pod vodstvom Hermana Rigelnika, ki je bil prvi predsednik slovenskega državnega zbora po osamosvojitvi, odločila za menedžerski odkup ACH-ja. Ko je prišla finančna kriza, pa ti menedžerji posojil niso mogli več odplačevati. Terjatve do ACH-ja so banke decembra leta 2013 prenesle na DUTB. Ta pa jih je, kot rečeno, za neznano vsoto – ki pa je bila nižja od nominalne vrednosti neodplačanega posojila v vrednosti 105 milijonov evrov – prodala BAMLI-ju.

Po prodaji so se v medijih začele pojavljati špekulacije, da je BAMLI terjatve v resnici kupil v imenu menedžerjev ACH-ja. Po poročanjih več slovenskih medijev, ki jih nismo mogli neodvisno preveriti, naj bi DUTB terjatve do ACH-ja BAMLI-ju prodala za 80 milijonov evrov. ACH bi torej po tem scenariju poravnal za do 25 milijonov evrov manj, kot bi moral plačati za celotno poplačilo posojila. To razliko 25 milijonov evrov bi po tem scenariju zaradi že omenjene sanacije bank pokrili slovenski davkoplačevalci.

Na ACH-ju so za podcrto.si takšno delovanje zanikali. Zapisali so: »Družba ACH d.d. ni ne sama in ne preko drugih posrednikov odkupila terjatev do holdinga, torej do samega sebe, tudi ne del njih. Še več, o nameri [prodaje terjatev BAMLI-ju] nas ne DUTB in ne ostali finančni upniki, ki so se lani odločili terjatve do nas prodati, niso predhodno seznanili.«

V ACH-ju so še pojasnili, da so pri avstrijski banki z ruskim lastnikom, VTB Bank, januarja letos najeli posojilo in terjatve poravnali v 100-odstotni višini. Peter Krivc, finančni direktor ACH-ja, je obenem za podcrto.si zatrdil, da so slabo banko pred prodajo terjatev BAMLI-ju obvestili, naj terjatev ne proda, saj so jih pri ACH-ju sposobni odplačati.

Slabo banko smo vprašali, ali vedo, kdo je bil končni kupec terjatev do ACH-ja. Glavni izvršni direktor Imre Balogh nam je konec avgusta letos pojasnil, da tega ne vedo. Gre namreč za poslovne skrivnosti in zato pri BAMLI-ju ne morejo preveriti, kaj je slednji počel s terjatvami do ACH-ja.

Če pa drži pojasnilo ACH-ja, da jim je uspelo terjatve poplačati v celoti, pa se postavlja vprašanje, zakaj ni celotno poplačilo terjatev od ACH-ja dobila že DUTB in zakaj je namesto tega terjatve s popustom prodala BAMLI-ju. To vprašanje smo želeli zastaviti izvršnim direktorjem slabe banke. Po več tednih dogovarjanja za intervju na to temo smo le dobili termin za pogovor, ki bi moral potekati v ponedeljek ta teden. A so nam nato s službe za odnose z javnostjo pogovor tik pred zdajci odpovedali. Imre Balogh je sicer julija letos na vprašanje spletnega medija siol.net, ali so zaradi prodaje terjatev ACH-ja s popustom ameriškemu BAMLI-ju na DUTB izgubili 20 milijonov evrov, odgovoril: »Številka je najbrž daleč nižja od navedene, vendar dvomim, da ima razen kupca kdo pravilne podatke.«

Posnetki pogovorov upravnega odbora

Terjatve do ACH-ja je DUTB prodala 31. marca lani – zadnji dan pred rošado neizvršnih direktorjev v upravnem odboru slabe banke. Do marca lani so bili člani upravnega odbora neizvršni direktorji Lars Nyberg (predsednik upravnega odbora DUTB), Carl-Johan Lindgren, Arne Berggren in Mitja Mavko ter izvršni direktorji Torbjörn Mansson (glavni izvršni direktor), Aleš Koršič in Janez Škrubej. S prvim aprilom so Lindgrena, Berggna in Mavka zamenjali Marko Simoneti, Imre Balogh in Janez Širovnik. Naloga neizvršnih direktorjev je nadziranje pravilnosti in smotrnosti poslovanja izvršnih direktorjev. Slednji pa dejansko vodijo poslovanje slabe banke.

Iz posnetkov upravnega odbora, ko so v njem že sedeli Simoneti, Balogh in Širovnik, lahko sklepamo, zakaj slabe banke v tistem času ni zanimalo, kdo je končni kupec terjatev, ki jih prodaja.

Na enem od posnetkov pogovorov, ki se je najverjetneje zgodil spomladi 2015, takrat še neizvršni direktor Imre Balogh opozori na tveganje pri preprodajah terjatev. Ostalim direktorjem predlaga preverjanje kupcev terjatev, da ti terjatev na koncu ne bodo prodali originalnim dolžnikom ali s temi dolžniki povezanimi osebami in podjetji. V nasprotnem primeru bo slaba banka kršila tako mednarodne standarde kot slovensko zakonodajo. Obenem bi lahko slaba banka s preprodajami terjatev tudi nevede prala denar. »Brez preverjanja poslovnih partnerjev se ne moremo prepričati, da ti dejansko niso povezani z originalnimi dolžniki. Zato predlagam, da mora biti tako preverjanje del procedure pri vsakem poslu,« direktorjem predlaga Balogh.

Takratni glavni izvršni direktor Torbjörn Mansson nato izrazi mnenje, da tega ni lahko storiti. Nekdo izmed direktorjev, ki ga po glasu ni moč prepoznati, predlaga, da bi prepoved poslovanja z originalnim dolžnikom zapisali v pogodbah, ki jih slaba banka sklene s poslovnimi partnerji. In nato doda: »Ker, če prodaš [terjatve] BAMLI-ju, jih lahko ta preproda naslednji dan. Ker BAMLI-ja naša zakonodaja ne obvezuje.«

Predsednik upravnega odbora in glavni neizvršni direktor Lars Nyberg nato predlaga, da naj se do naslednjega zasedanja upravnega odbora pripravi predlog za ureditev tega področja. »Ker, če bi imeli primer pranja denarja, bi to res zelo negativno vplivalo na ugled slabe banke,« opozori Nyberg.

Na enem od prihodnjih sestankov, ki se je sodeč po posnetkih pogovorov odvijal avgusta ali septembra lani, je upravni odbor znova načel vprašanje preprodaje terjatev. Imre Balogh ostale direktorje opozori, da ukrepi za preverjanje kupcev terjatev v slabi banki še niso bili sprejeti. Prav tako predlaga, da bi morali uslužbenci DUTB v dostopnih bazah podatkov sami preverjati, da potencialni kupci terjatev niso povezani z originalnim dolžnikom. »Ne moremo se zanašati le na zagotovila kupcev,« opozori Balogh.

Torbjörn Mansson predlogu Balogha nasprotuje. Takšno preverjanje kupcev gre dlje od odgovornega delovanja, kot ga DUTB nalagajo pravila njenega dela, pove Mansson. Prav tako nimajo orodij za preverjanje kupcev. »Lahko bi se zanašali na javne baze podatkov, a te niso popolne. Vedno sem bil mnenja, da moramo narediti vse, kar se da, a na koncu se moramo zanesti na zagotovila poslovnih partnerjev, saj nimamo virov za preverjanje partnerjev […] Mislim, da takšnega preverjanja ne izvaja nobena banka – niti velike banke ne.«

Eden od direktorjev se nato zavzame za vključitev deklaracije v pogodbe, ki jih slaba banka sklepa s kupci terjatev. Deklaracija bi zagotavljala, da je posel ničen, če pride do preprodaje terjatev originalnim dolžnikom ali povezanim osebam. Nato doda: »Če gremo k BAMLI-ju, na primer, so bile tiste terjatve preprodane v enem mesecu.«

Direktor še opomni upravni odbor, da je preprečevanje preprodajanja terjatev originalnim dolžnikom odgovornost slabe banke. Mansson mu odgovori, da se s to trditvijo ne strinja.

Eden od direktorjev nato predlaga, da bi kupcem terjatev prepovedali nadaljnjo prodajo teh terjatev za neko določeno obdobje. S tem bi kupcem terjatev preprečili, da bi že naslednji dan terjatve preprodali originalnim dolžnikom.

A Mansson je drugačnega mnenja. »Predlog je stvar debate, a če bomo investitorjem zapovedali, kaj lahko storijo s kupljenimi terjatvami, potem smo na spolzkih tleh […]. To bo zmanjšalo interes vlagateljev za poslovanje v Sloveniji.« Na to se odzove eden od ostalih direktorjev: »Rad bi imel časovno prepoved preprodaje terjatev, ki bi trajala pol leta ali leto dni, zato, da terjatve niso prodane nazaj originalnemu dolžniku z 78-odstotnim diskontom! Takšna časovna omejitev po mojem mnenju ni nerazumna!«

»Na moralni ravni se strinjam. Implementacija tega na način, da nam poslovno ne škoduje …«  besede Manssona obvisijo v zraku.

Med pogovorom nato eden od direktorjev ostale opozori: »Si lahko predstavljate, kaj se nam lahko zgodi, če nekdo prične ponovno izvajate tiste BAMLI transakcije z določenimi skupinami ljudmi?« Glavni neizvršni direktor Lars Nyberg se s tem strinja: »Mislim, da imamo problem. Mislim, da imaš prav, v primeru prodaje [originalnim dolžnikom] bi zašli v zelo težke politične probleme.« Posnetek pogovora se nato konča.

Glede na zadnji posnetek pogovora, ki ga imamo o tej temi, gre sklepati, da se takratni upravni odbor ni odločil za nadaljnje ukrepanje. Ta posnetek vsebuje debato na odboru slabe banke za notranjo revizijo (revizijska komisija DUTB). Debata je potekala oktobra ali novembra lani, gre sklepati iz posnetka. Takrat v upravnem odboru ni bilo več Larsa Nyberga in Torbjörna Manssona. Manssona je v funkciji glavnega izvršnega direktorja DUTB zamenjal prej neizvršni direktor Imre Balogh, Nyberga pa vlada takrat ni nadomestila.

Na tem posnetku se sliši vprašanje predsednika odbora za notranjo revizijo, Marka Simonetija, kakšen je status reševanja problematike prodaje terjatev povezanim osebam. Imre Balogh mu odgovori, da bodo postopali tako, kot morajo.

»Torej bomo preverili prvi korak (prvega kupca, op. a.). Do zdaj za tako preverjanje nismo imeli podpore upravnega odbora, zdaj pa to podporo imamo?« vpraša Simoneti. »Da,« mu odgovori Balogh.

»To moramo storiti. Tak je zakon in naša zaveza. Ostaja le vprašanje, kako daleč lahko preverimo zadevo,« odvrne Simoneti.

Odzivi

Kasnejših posnetkov pogovorov nimamo. Zato smo se z našimi vprašanji o tem, kako so uredili preverjanje kupcev terjatev, obrnili na DUTB.

V pogovoru konec avgusta letos sta nam izvršna direktorja Imre Balogh in Aleš Koršič povedala, da so v pogodbah s kupci terjatev zdaj vključene kazenske klavzule. Če kupec terjatev slednje proda originalnemu dolžniku, mora DUTB-ju plačati kazen 50 odstotkov od prodajne cene terjatve. Ta omejitev velja pet let. Obenem na slabi banki v neodvisnih bazah podatkov preverjajo, ali so kupci terjatev povezani z originalnimi dolžniki.

Obenem pa v pogodbah s kupci ne prepovedo nadaljnje preprodaje, je povedal Balogh. Teoretično bi se torej lahko zgodilo, da prvi kupec terjatev preproda terjatve nekomu tretjemu, ta tretji pa nato terjatve proda originalnemu dolžniku. Kako bi slaba banka ukrepala v tem primeru?

»V tem primeru se [po pogodbi] ne zgodi nič. To je precej nerealna situacija. Vsekakor pa bi to predstavljajo nameren obvod pogodbenih določil.« Na vprašanje, kako bi slaba banka postopala v tem primeru, je Balogh odgovoril: »Prenehajmo govoriti o hipotetičnih primerih. Kaj takega se še ni zgodilo in zelo verjetno se ne bo zgodilo. Če pa se bo, potem bomo ta most prečkali, ko ga bomo dosegli. Seveda bomo pogledali morebitne dobre in slabe stani vsake odločitve in se nato odločili.« Koršič pa je dodal, da je vprašanje, kako uspešni bi bili s takimi tožbami na sodišču, glede na to, da trenutna zakonodaja ne daje pravnih okvirov za takšne tožbe.

Balogha in Koršiča smo tudi vprašali, ali je po vedenju slabe banke v preteklosti že prišlo do preprodaj terjatev originalnim dolžnikom. »Ne vem, če smo o čem takem kdaj bili obveščeni. Bile so nekatere domneve, a nič dokazanega,« je za podcrto.si povedal Balogh.

Na dodatno vprašanje, kaj se je po njihovem vedenju dogajalo s terjatvami ACH-ja, sta direktorja odgovorila, da je šlo pri zgodbah o preprodaji teh terjatev originalnemu dolžniku za špekulacije. Kljub temu so na te špekulacije reagirali. Na vprašanje, kaj so ugotovili, pa je Balogh odvrnil, da so informacije o nadaljnji prodaji terjatev poslovna skrivnost in da zato tega, kje so na koncu pristale terjatve do ACH-ja, niso mogli ugotoviti.

Na vprašanje, kaj pomeni posneto opozorilo enega od direktorjev DUTB, kaj se lahko zgodi z njimi, če začne kdo ponovno izvajati »BAMLI transakcije določenim skupinam«, pa je Koršič odgovoril, da lahko le »predvidevam, kaj je bil namen te izjave […] Težko komentiram izjavo, ker ne poznam konteksta izjave.« Na vprašanje, ali jim končna usoda terjatev ACH-ja ni znana, ker v času prodaje teh terjatev še niso imeli strogih pravil pri preprodaji terjatev, je Balogh odgovoril, da je ta sklep delno pravilen.

Balogh in Koršič se nista želela opredeliti do stališča Torbjörna Manssona, ki je sodeč po posnetkih zagovarjal manj preverjanja kupcev terjatev. Je pa dilema legitimna, je poudaril Balogh: »Iz mednarodne prakse poznano številne primere, kjer slabe banke ali administratorji tujih bank niso bili tako občutljivi v zadevi [preprodajanja terjatev], kot smo občutljivi mi. Zato so terjatve iz poslovnih razlogov prodajali originalnim dolžnikom. Originalni dolžniki imajo namreč največ informacij [o dejanski vrednosti terjatev] in lahko zato ponudijo najboljšo ceno. Vsaka organizacija je učeča organizacija in mi smo se iz prodaje terjatev BAMLI-ju naučili, da obstajajo določena tveganja.«

Vprašanja o preprodajanju terjatev smo postavili tudi zdajšnjemu predsedniku upravnega odbora Marku Simonetiju. Simoneti zadeve ni želel uradno komentirati.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #DUTB #slaba banka

Deli zgodbo 1 komentar



Več iz teme: Banke

Preiskujemo nepravilnosti in neetičnosti v poslovanju slovenskih bank.

15 prispevkov

DUTB zaradi spora s Savo s stroški financiranja izgubila do 7,5 milijona evrov

Slaba banka je za obresti na posojila, s katerim je plačala prenos terjatev Save na DTUB, plačala okoli 7,5 milijona …

Tema: Banke
Članek,

Učinki našega dela: finančno ministrstvo zaostruje nadzor nad slabo banko

Finančno ministrstvo bo tudi zaradi razkritij o izogibanju določil Lahovnikovega zakona bolj nadzoralo delovanje slabe banke. Slednja bo morala ministrtvu …

Tema: Banke
Članek,

1 komentar

Johan 13. 10. 2016, 08.49

Tole v bistvu ni ravno zgodba za Pulitzerja, ne. Vse kar je so se dogovarjali o tem daje treba nekako kupce preverjati. Vsak ki ni totalen možganski tetraplegik pa ve kako težko je realno preveriti firme registrirane v davčnih oazah, oz. že samo firmo, ki je registrirana v tujini. Če bi bilo to tako lahko bi verjetno vedeli že vse o Jankovićevem "imperiju" na Cipru in podobne zgodbe.
Dajte raje napisat kaj o tem zakaj je bilo potrebno pripojiti Probanko in Factor-co.

Komentiraj objavo

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje obvezna polja.

Zadnje objavljeno