Razvojni centri (3. del): izigravanja in vprašljiv učinek 161 milijonov subvencij

Razvojni centri bi morali postati središča tehnološkega preboja slovenskega gospodarstva. Danes so trije že v stečaju, ostalim prihodki upadajo.

Ilustracija: Metod Blejec; Ozadje: Google Earth, Landsat / Copernicus

Podjetje Lotrič meroslovje je od leta 2010 do leta 2018 (podatki za leto 2019 še niso na voljo) zraslo kar za trikrat. Če je imelo podjetje v začetku prejšnjega desetletja skoraj 1,5 milijona evrov letnih prihodkov, so se ti do konca leta 2018 povzpeli na kar 4,3 milijona evrov. Ustrezno je zrasel tudi dobiček podjetja – s 138.000 evrov v letu 2010 na 380.000 evrov konec leta 2018.

Po besedah direktorja Lotrič meroslovja Marka Lotriča je bil eden izmed ključnih vzrokov za rast prodaje in dobička podjetja sodelovanje v razvojnem centru za elektroindustrijo in elektroniko NELA.

RC NELA je bil namenjen raziskavam na področju najzahtevnejših postopkov merjenja, razvoju energetsko učinkovitih električnih strojev in naprednih stikal. RC NELA je ustanovilo deset podjetij, največji med njimi so bili Domel, Hidria in LTH Castings. Lotrič meroslovje je bil lastnik le štirih odstotkov razvojnega centra. Sodelovanje v razvojnem centru je bilo po pojasnilu Lotriča izrednega pomena.

Ob ustanovitvi RC NELA so bili malo podjetje, zato niso premogli veliko znanja, kako sodelovati z velikimi. »Srečali smo se z razmišljanjem velikih podjetij, kakšna je pot odločanja v takih podjetjih, razumevanje kulture velikih podjetij, ki nam je pomagala,« pove Lotrič. Večji partnerji so jih začeli vključevati v velike posle s tujimi izdelovalci avtomobilskih delov, na primer z avstrijsko Magno.

Povečala se je tudi raziskovalna dejavnost podjetja. V okviru Lotrič meroslovja sta v razvojnem centru najprej delala dva raziskovalca, zdaj so v podjetju štirje ali pet, je povedal Lotrič. Razvili so več meritvenih postopkov, ki jih tržijo. Eden izmed njih je postopek za kalibracijo vetrovnikov. Po besedah Lotriča je Lotrič meroslovje edino podjetje v radiju 500 kilometrov, ki lahko podjetjem ponudi to storitev. Razvili so tudi meritve za čistost prostorov. Tako lahko zdaj s posebnimi napravami merijo, koliko je delcev v zraku in pretok zraka v prostorih, kjer je treba biti še posebej pazljiv glede čistoče – na primer v operacijskih dvoranah, laboratorijih in občutljivih proizvodnih obratih. »Če pogledamo število zaposlenih [v Lotrič meroslovju], se je to povečalo za dvakrat tudi zaradi tega, ker nam je NELA odprla oči, kako delati z večjimi podjetji,« zatrdi Lotrič.

RC NELA je financirala tudi država. V okviru projekta ustanovitve razvojnih centrov slovenskega gospodarstva je centru namenila 19,9 milijona evrov javnih sredstev. Ob RC NELA je država leta 2011 z evropskim denarjem in denarjem iz slovenskega proračuna podprla še 16 razvojnih centrov in jim skupno dodelila za 161 milijonov evrov subvencij za raziskave in razvoj.

A vsi razvojni centri ne predstavljajo tako pozitivne zgodbe, kot je delovanje Lotrič meroslovja v RC NELA. Trije izmed razvojnih centrov so danes v stečaju. Prihodki ostalih so v zadnjih letih padli za več kot polovico. Ministrstvo za gospodarstvo, ki je razvojnim centrom leta 2011 dodelilo omenjenih 161 milijonov javnih sredstev, danes ne zna povedati, kakšen učinek je imela ta subvencija na razvoj gospodarstva. Jasno pa je, da razvojni centri niso postali paradni konji raziskav in razvoja našega gospodarstva, kar je z obilno injekcijo javnih sredstev želelo doseči ministrstvo.

Foto: Lotrič meroslovje

Razvojni centri slovenskega gospodarstva: projekt z mnogo napakami

Razvojni centri slovenskega gospodarstva so združenja velikih in malih podjetij, ki naj bi v okviru centrov razvijali nove produkte z visoko dodano vrednostjo. Centri naj bi postali središča slovenskega gospodarskega razvoja, ki bodo poskrbela za razvojne preboje, več in dobro plačana delovna mesta ter s tem tudi za več denarja v državni blagajni. Ministrstvo za gospodarstvo je njihovo delovanje leta 2011 podprlo s skupno 161 milijoni evri javnih sredstev, ki bi morali biti porabljeni izključno za raziskave in razvoj.

A projekt se ni izšel po načrtih. V prvem članku o razvojnih centrih smo pokazali, kako je ministrstvo teh 161 milijonov evrov javnih sredstev centrom dodelilo brez jasnih ciljev, kaj želijo s tem denarjem sploh doseči.

Zaradi napačnih izračunov na ministrstvu so podjetjem dodelili več denarja, kot bi ga v skladu z evropskimi pravili smeli. Ta napaka je slovenske davkoplačevalce stala skoraj 14 milijonov evrov. Gospodarsko ministrstvo so namreč revizorji zaradi omenjene napake kaznovali z vračilom 14 milijonov evrov evropskih sredstev, luknjo pa je moral pokriti državni proračun.

V drugem članku smo opozorili na še hujše nepravilnosti. Te so se zgodile po tem, ko so razvojni centri že dobili evropski denar. Šlo je za prelivanje javnega denarja na bančne račune podjetij, ki so imela lastniški delež v razvojnih centrih.

Zaradi teh nepravilnosti je morala Slovenija v evropski proračun vrniti dodatnih 31 milijonov evrov. Ministrstvo za gospodarstvo je od razvojnih centrov zahtevalo vračilo dobrih 62 milijonov evrov. A zaradi nadaljnjih napak ministrstva večine tega denarja najverjetneje ne bo mogoče nikoli izterjati.

Prejemniki denarja iz projekta Razvojni centri slovenskega gospodarstva. Infografika: Metod Blejec; Ozadje: Google Earth, Landsat / Copernicus

Nejasen učinek financiranja razvojnih centrov

Ob vseh napakah in nepravilnostih pri financiranju in delovanju razvojnih centrov je glede napak pri financiranju in delovanju razvojnih centrov vprašljiv tudi končni učinek 161-milijonske injekcije javnega denarja v centre.

Po podatkih ministrstva za gospodarstvo so trije razvojni centri že v stečaju. Tem centrom je ministrstvo dodelilo skupaj 27 milijonov evrov javnih sredstev.

Delovanje ostalih 14 razvojnih centrov je bolj nejasno. Računsko sodišče je v lanski reviziji financiranja razvojnih centrov celoten projekt financiranja označilo za neuspešen. Tudi Darja Radić, ki je kot ministrica za gospodarstvo leta 2011 dodelila sredstva razvojnim centrom, je »zelo razočarana, da bo zelo malo rezultata, malo premalo«, kot se je izrazila v telefonskem pogovoru.

Javni podatki obenem kažejo na občuten padec poslovne uspešnosti razvojnih centrov, ki trenutno niso v stečaju. Ti so v letu 2014, torej v zadnjem letu javnega financiranja njihovega delovanja, skupaj dosegli za dobrih 61 milijonov evrov prihodkov od prodaje svojih izdelkov in storitev. V letu 2018 (zadnji podatki, ki so na voljo), je ta upadla na slabih 30 milijonov evrov – torej skoraj za več kot polovico.

Le dva razvojna centra sta imela v letu 2018 višje prihodke kot v letu 2014. Večina ostalih je zabeležila drastičen, tudi nekajkraten padec prihodkov. Največji ekstrem je razvojni center SIMIT. Prihodki RC SIMIT so upadli s 6,8 milijona evrov iz leta 2014 na le tristo evrov v letu 2018.

Vprašanje je tudi, koliko obstoječih prihodkov razvojni centri sploh še ustvarijo z razvojem novih izdelkov. V telefonskih pogovorih z več predstavniki razvojnih centrov smo izvedeli, da se nekateri centri ne ukvarjajo več z razvojem lastnih izdelkov, temveč z drugimi dejavnostmi. Kakšen je dejanski obseg raziskav in razvoja v posameznih centrih danes, bi lahko pokazala le natančna revizija gospodarskega ministrstva.

Na podlagi podatkov o poslovanju in pogovorov s poznavalci lahko s precejšnjo verjetnostjo sklepamo, da se razvojni centri v veliki večini kljub vložku 160 milijonov javnih sredstev niso razvili v jedra slovenskega gospodarskega napredka.

Ministrstvo dopustilo izigravanje pogojev

Za slab rezultat vloženih evropskih milijonov je v veliki meri krivo gospodarsko ministrstvo. Po ugotovitvah revizije računskega sodišča, ki je bila izdana lani, je namreč gospodarsko ministrstvo razpisne pogoje za dodelitev javnih sredstev pripravilo na povsem neprimeren način.

Namesto da bi ministrstvo leta 2011 ob začetku projekta razvojnim centrom sredstva dodeljevalo na podlagi pretekle razvojne uspešnosti podjetij, ki so ustanovila te centre, so se zadeve lotili drugače. Podjetja so za javni denar kandidirala na podlagi svojih predvidevanj, kako uspešni bodo razvojni centri v prihodnosti. Ministrstvo jih je torej z razpisnimi pogoji prisililo v napovedovanje prihodnosti. Po ugotovitvah računskega sodišča je bilo to povsem neustrezno.

Ministrstvo je javna sredstva delilo na podlagi nekakšne dražbe obljub. Podjetja so morala ministrstvu ob kandidaturi na razpisu napovedati, koliko dodane vrednosti bodo ustvarili razvojni centri, koliko novih zaposlitev bodo ustvarili, koliko pravic industrijske lastnine bodo prijavili na podlagi svojega dela in koliko tako imenovanih spin-off podjetij bo ustvarilo delovanje razvojnih centrov. Bolj optimistične napovedi so dala podjetja, večjo možnost so imela, da jim bo ministrstvo dodelilo evropski denar.

Zaradi tega ni presenetljivo, da so tako evropski preiskovalci urada za boj proti goljufijam (OLAF) kot tudi slovenski revizorji urada za nadzor proračuna in računskega sodišča v primerih posameznih razvojnih centrov ugotavljali izigravanje teh napovedi.

Poglejmo primer razvojnega centra Jesenice. Največji lastnik razvojnega centra je železarna Sij Acroni Jesenice. Center se je ukvarjal z razvojem novih vrst jekla in kompozitnih vlaken, kot so smole, ojačane s steklenimi vlakni. Ministrstvo ga je financiralo s 6,6 milijona evrov javnih sredstev.

Razvojni center Jesenice se je zavezal, da bo v zameno za javni denar do konca leta 2014 ustvaril vsaj 31 novih delovnih mest. Ta pogoj je s 43 zaposlitvami RC Jesenice uradno tudi dosegel. A preiskovalci evropskega urada za boj proti goljufijam so ugotovili, da to v resnici niso bila na novo ustvarjena delovna mesta. Okoli dve tretjini teh zaposlitev so namreč predstavljali delavci, ki so prej delali za lastnike razvojnega centra, nato pa so se prezaposlili v sam razvojni center. RC Jesenice tako v večini primerov ni ustvaril novih delovnih mest, temveč je le prevzel nekdanje delavce svojih lastnikov.

Preiskovalci OLAF so ugotovili tudi nenavadno prakso za doseganje kriterija dodane vrednosti razvojnega centra. RC Jesenice je moral za dosego tega kriterija doseči določen prihodek iz prodaje svojih izdelkov. A preiskovalci so ugotovili, da so bile prodaje v veliki meri le navidezne.

Izdelke RC Jesenice so namreč kupovala podjetja, ki so bila lastnik razvojnega centra. A teh izdelkov razvojnemu centru njegovi lastniki niso plačali le z lastnim denarjem. Razvojni center je namreč svojim lastnikom najprej dal posojila po zelo nizki obrestni meri v skupni vrednosti 2,8 milijona evrov. Nato so lastniki centra od RC Jesenice s tem izposojenim denarjem kupili izdelke in s tem napihnili prihodke razvojnega centra.

Ko je prišel čas za vračilo posojil, lastniki razvojnemu centru teh niso vrnili. Namesto tega so določili, da jim mora RC Jesenice izplačati večmilijonski dobiček iz poslovanja, ta dobiček pa so uporabili kot kompenzacijo za vračilo posojil. Toda v skladu z evropskimi pravili bi moral RC Jesenice ves dobiček porabiti za financiranje raziskav in ne za pokrivanje posojil, ki jih je dal lastnim ustanoviteljem.

Za pojasnila o teh spornih metodah doseganja zavez do ministrstva smo se obrnili na Miho Krischa, direktorja RC Jesenice. Pritrdil nam je, da je razvojni center dejansko prevzel delavce svojih ustanoviteljev. Po njegovih pojasnilih je bil to edini način, da razvojni center na hitro dobi ustrezen kader. Glede spornih posojil ustanoviteljem razvojnega centra je Krisch pojasnil, da na ta očitek ne zna dobro odgovoriti in da je bil kriterij dodane vrednosti uradno dosežen.

Kot nam je še pojasnil Krisch, zaradi obeh ugotovljenih nepravilnosti niso utrpeli nikakršnih sankcij.

Razvojni center Jesenice ni edini, kjer so revizorji opozorili na izigravanje pravil. Sume na nepravilnosti v zvezi z zaposlovanjem delavcev, ustanavljanjem podjetij in prijavami industrijske lastnine smo ugotovili pri še treh razvojnih centrih.

Eden izmed teh je Razvojni center informacijsko-komunikacijskih tehnologij Savinja Žalec. RC Savinja Žalec naj bi razvijal informacijsko tehnologijo za trgovine, zdravstvo, turistična podjetja in za javno upravo. Za to je dobil osem milijonov javnih sredstev.

Eden izmed pogojev ministrstva za dodelitev sredstev je bil, da mora RC Savinja ustanoviti 21 novih spin-off podjetij. Ta podjetja naj bi nastala na podlagi raziskovalne dejavnosti razvojnega centra, v njih pa bi moral imeti po pravilih razpisa razvojni center lastniški delež.

RC Savinja ni ustanovil nobenega svojega podjetja. Sodeloval je pri ustanovitvi 21 s. p.-jev, v katerih ne more imeti lastniških deležev. Med njimi so na primer samostojni podjetnik za izvajanje fizioterapije, za športne storitve, za marketing, za lektoriranje, prevajanje in tolmačenje. Kakšno zvezo imajo ti samostojni podjetniki z delom razvojnega centra, ki naj bi se osredotočal na razvoj informacijske tehnologije, ni jasno.

A ministrstvo v tem ni videlo težave, saj je privolilo v sklenitev aneksa k pogodbi o financiranju razvojnega centra, s katerim so razvojnemu centru dovolili ustanovitev s. p.-jev namesto pravih raziskovalnih podjetij. Zakaj so privolili v to, nam na ministrstvu niso znali pojasniti.

Na največjega lastnika RC Savinja podjetje Mikropis smo se večkrat obrnili s prošnjo za pogovor, odgovora na naše prošnje pa nismo dobili.

Ministrstvo smo vprašali, ali so tudi pri drugih razvojnih centrih preverili, kako so izpolnili kazalnike ustvarjanja dodane vrednosti, ustvarjanja novih zaposlitev in ustanovitve novih podjetij. Na vprašanje nam niso odgovorili.

Ministrstvo ni sankcioniralo odgovornih

Posamične pozitivne zgodbe ne morejo prikriti mnogih napak gospodarskega ministrstva, zaradi katerih je morala Slovenija v Bruselj vrniti skupaj 45 milijonov evrov evropskih sredstev, ministrstvo pa od razvojnih centrov terja za več kot 60 milijonov evrov vračil javnega denarja. Obenem se odpira tudi vprašanje o učinkovitosti 161 milijonov evrov vrednih subvencij v razvojne centre.

Infografika: Metod Blejec; Ozadje: Google Earth, Landsat / Copernicus

Zakaj je prišlo do tolikšnega števila nepravilnosti pri financiranju razvojnih centrov? Za odgovor na to vprašanje bi morali odgovorni na ministrstvu opraviti celotno revizijo poslovanja vseh štirinajstih še delujočih centrov.

A na kaj takega ne gre računati. Kot so nam že septembra lani sporočili z ministrstva v odgovoru na naša vprašanja v zvezi z razvojnimi centri, »glavnino svojih resursov« namenijo tekočim projektom, financiranim z evropskimi sredstvi. Dobršen del sredstev je namenjen tudi načrtovanju prihodnjih projektov. »Kar se tiče podajanja mnenj, komentarjev, pojasnil glede ugotovitev ali sprejemanja odločitev, sprejetih v obdobju prejšnjega vodstva ministrstva, ocenjujemo, da to ne bi bilo niti korektno niti smotrno in tvorno, zato se jih bomo vzdržali,« so na ministrstvu odgovorili na naša vprašanja o financiranju razvojnih centrov slovenskega gospodarstva.

Na ministrstvo smo se obrnili tudi z vprašanjem o odgovornih za nepravilnosti pri financiranju razvojnih centrov in kako bodo odgovorne sankcionirali. Odgovorili so nam le, da »je bil zadevni razpis prvi tako obsežen in kompleksen javni razpis. Poleg tega je bil izveden leta 2010, še v času prejšnje finančne perspektive, v kateri pravila črpanja EU sredstev niso bila najbolj optimalno določena. Strokovni sodelavci, ki so takrat delali na omenjenem razpisu, danes ne delajo več na teh vsebinah ali pa so v vmesnem času zapustili ministrstvo.«

Da ima ministrstvo še kar obilico težav pri nadzoru nad porabo evropskih sredstev, pa razkriva njihov odgovor na naše vprašanje, zastavljeno lani jeseni. Vprašali smo jih, na kakšen način trenutno spremljajo delovanje razvojnih centrov. Ministrstvo je moralo namreč pravilnost delovanja glede na določila razpisa spremljati vse do konca leta 2019. V okviru tega je moralo med drugim nadzorovati, da centri nepremičnine in opremo, kupljeno iz javnih sredstev, uporabljajo za raziskave in razvoj, in ne na primer za bogatenje lastnikov razvojnih centrov. Sredi septembra lani so z ministrstva odgovorili, da sproti spremljajo delovanje razvojnih centrov, da preverjajo njihovo poslovanje in da osem razvojnih centrov deluje »v okviru pričakovanj«.

Toda kot smo ugotovili v naši preiskavi delovanja razvojnih centrov, je takšnih razvojnih centrov, pri katerih do danes ni bilo ugotovljenih hujših nepravilnosti, le sedem. Kaj se torej dogaja z osmim?

Gre za že omenjeni primer razvojnega centra Intech-Les. Kot je razvidno iz javno objavljenih dokumentov urada za nadzor proračuna, so aprila lani dobili prijavo suma nepravilne porabe evropskih sredstev pri financiranju RC Intech-Les. Center je od ministrstva dobil dobrih 17 milijonov evrov javnih sredstev. Kot smo zapisali, so uslužbenci ministrstva po dobljeni prijavi opravili nadzor v razvojnem centru in ugotovili hude nepravilnosti, zaradi katerih so podali tudi kazensko ovadbo.

Na ministrstvu so še lani zatrjevali, da izvajajo sproten nadzor nad delovanjem razvojnih centrov. Obenem pa so prav v tem času šele na podlagi opozoril urada za nadzor proračuna ugotovili nepravilnosti pri poslovanju razvojnega centra Intech-Les. Direktor RC Intech-Les Robert Ivančič je sicer v odgovoru Pod črto zavrnil očitke o nepravilnostih pri poslovanju razvojnega centra.

Na ministrstvu so v zvezi z naknadno ugotovljenimi nepravilnostmi v projektu Intech-Les zapisali, da »so v nekaterih primerih potrebne notranje informacije vključenih oseb ali oseb, ki imajo o morebitnem nezakonitem ravnanju vedenje iz prve roke«. Le na podlagi takšnih prijav lahko torej ugotovijo, da je z delovanjem razvojnega centra nekaj narobe.

Pri prijavi v zvezi z razvojnim centrom Intech-Les je bil glavni očitek, da razvojni center stavb, financiranih z javnim denarjem, ne uporablja za raziskave, kot bi jih glede na pogoj za dodelitev subvencije moral. Namesto tega naj bi Intech-Les stavbo uporabljal za proizvodnjo elektronskih komponent enega izmed podjetij, povezanih z lastništvom Intech-Les.

Če bi na ministrstvu preverjali dejansko uporabo prostorov, financiranih z milijoni javnega denarja, bi lahko tudi sami ugotovili to domnevno nepravilnost.

Pričujoči primer nakazuje, da je ministrstvo kljub vsem nepravilnostim iz preteklih let še letos pomanjkljivo nadzorovalo delovanje razvojnih centrov, v katere je bilo vloženih 161 milijonov evrov javnih sredstev.

Ugotovitev novih nepravilnosti v primeru RC Intech-Les vzbuja dvom, da je ministrstvo trenutno sposobno nadzirati pravilnost porabe milijonov evrov javnega denarja za subvencije podjetjem. Kot so nam sicer sporočili z ministrstva za gospodarstvo, so imeli med letoma 2014 in 2020 za takšne subvencije na voljo več kot 600 milijonov evrov.

Zato bi morali zdaj ukrepati odgovorni.

Za črpanje evropskih sredstev na državni ravni je odgovorna Služba vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. Ta nato deli evropska sredstva ministrstvom, slednja pa jih lahko razdelijo podjetjem in javnim ustanovam. Za nadzor nad porabo je odgovoren urad za nadzor proračuna, ki deluje v okviru finančnega ministrstva. Ta je v okviru svojih revizij financiranja razvojnih centrov tudi ugotovil večino nepravilnosti.

Toda, vse kaže, da je zdaj čas za sistemski nadzor nad celotnim delovanjem ministrstva za gospodarstvo pri razdeljevanju evropskega denarja. In nato za sprejetje potrebnih ukrepov, ki bi zagotovili ustrezen nadzor nad evropskimi sredstvi na gospodarskem ministrstvu.

Avtor člankov: Anže Voh Boštic
Vodja/urednica projekta: Taja Topolovec
Urejanje člankov in preverjanje dejstev: Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Metod Blejec
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec
Oblikovanje infografik in vizualij: Metod Blejec

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #evropska sredstva #Razvojni centri slovenskega gospodarstva

Deli zgodbo 1 komentar



Več iz teme: Evropska sredstva

Nadzorujemo pravilnost in smotrnost porabe milijonov evrov, ki jih Slovenija dobiva iz evropskega proračuna.

47 prispevkov

Hišne preiskave v RC Savinja: že šesti razvojni center s sumom goljufij

Policisti so včeraj hišne preiskave v razvojnem centru Savinja Žalec opravili zaradi suma goljufije s sredstvi EU. Pri Pod črto …

Tema: Evropska sredstva, Kriminal
Članek,

Epizoda 24: izgubljeni milijoni v razvojnih centrih

Lažne študije, prebarvani stroji, goljufije in druge nepravilnosti v razvojnih centrih, ki bi morali postati gonilo tehnološkega napredka v Sloveniji.

Tema: Evropska sredstva, Nadzor nad javnim sektorjem, Podcast
Podcast,

1 komentar

APMMB2 14. 4. 2020, 08.19

Kdo si jerazvojne centre izmislil? Kdo jim je zagotovil denar za delovanje? Koliko "naših" je zaposlejnih v razvojnih centrih? Če so zaposleni dobili službo zato ker so "naši", so referenca zato, da bodo omogočili zaposljevanje takšnim, ki bodo s produkcijo polnili proračun?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno