Razvojni centri (2. del): goljufije namesto raziskav in razvoja

Hujše nepravilnosti pri porabi evropskih sredstev so revizorji ugotovili v večini razvojnih centrov, pet centrov se je znašlo tudi v kazenskih postopkih.

Ilustracija: Metod Blejec; Ozadje: Google Earth, Landsat / Copernicus

V začetku leta 2011 je ministrstvo za gospodarstvo pripravilo 161 milijonov evrov vredno injekcijo za razvoj slovenska gospodarstva. Denar so predstavljala evropska sredstva in sredstva iz domačega proračuna, ki so bila namenjena vzpostavitvi 17 razvojnih centrov slovenskega gospodarstva.

A financiranje teh centrov se ni izšlo po načrtih. V letih po dodelitvi sredstev je moralo ministrstvo zaradi nepravilnosti pri delovanju razvojnih centrov v evropski proračun vrniti skupno kar 30 milijonov evrov evropskih sredstev. Pet razvojnih centrov se je znašlo tudi v kazenskih postopkih zaradi sumov goljufij pri porabi sredstev. Ministrstvo je od razvojnih centrov zaradi vseh nepravilnost terjalo vračilo 62 milijonov evrov. Vendar večine tega denarja zaradi lastnih napak pri upravljanju projekta ministrstvo ne bo nikoli dobilo povrnjenega.

Kaj je šlo narobe?

Sedemnajst razvojnih centrov, ki so jih sestavljala velika in mala podjetja, naj bi ustvarilo središča gospodarskega razvoja. Centri naj bi razvijali produkte z visoko dodano vrednostjo, ustvarjali dobro plačana delovna mesta in posledično poskrbeli za več denarja v državni blagajni. A projekt so že od začetka spremljale težave.

V prvem članku smo pokazali, kako je ministrstvo 161 milijonov evrov javnih sredstev podjetjem dodelilo brez jasnih ciljev, kaj želijo s tem denarjem sploh doseči. Zaradi napačnih izračunov na ministrstvu pa so podjetjem dodelili tudi več denarja, kot bi ga v skladu z evropskimi pravili smeli. Gospodarsko ministrstvo so revizorji kaznovali z vračilom že razdeljenih sredstev. Ta napaka je tako državni proračun in s tem slovenske davkoplačevalce stala skoraj 14 milijonov evrov.

Nepravilnosti razvojnih centrov pri porabi sredstev pa so se izkazale za še hujše. Zaradi teh nepravilnosti je morala država v evropski proračun vrniti dodatnih 30 milijonov evrov sredstev.

Pri Pod črto smo s pomočjo dokumentacije ministrstva za gospodarstvo in pogovorov z več vpletenimi v projekt financiranja razvojnih centrih pridobili natančnejše podatke o nepravilnostih. Hude nepravilnosti – takšne, pri katerih je bilo nepravilno porabljenega denarja za več kot 500.000 evrov – je ministrstvo odkrilo pri kar devetih od sedemnajstih razvojnih centrov.

Ta številka se bo kmalu najverjetneje povečala še za en razvojni center. Ministrstvo je namreč konec lanskega leta odkrilo nove nepravilnosti pri še enem izmed financiranih projektov. Kršitev so bile v tem primeru tako hude, da naj bi ministrstvo podalo kazensko ovadbo.

Razvojni centri in njihovi večji ustanovitelji. Infografika: Metod Blejec; Ozadje: Google Earth, Landsat / Copernicus

Goljufije pri prodaji rabljenih strojev

Ena izmed hudih nepravilnosti pri porabi evropskih sredstev je bilo kanaliziranje evropskega denarja in denarja iz slovenskega proračuna na bančne račune ustanoviteljev razvojnih centrov. Razvojni centri vsega javnega denarja namreč niso porabili za raziskave, temveč so ga prek najrazličnejših nedovoljenih poslov prelili v podjetja, ki so ustanovila razvojne centre.

Najhujše zlorabe evropskih sredstev so privedle tudi do kazenskih postopkov. Eden izmed primerov takšne zlorabe je razvojni center SIMIT, v katerem so se ukvarjali z razvojem novih materialov. RC SIMIT je ustanovilo 14 podjetij, med večjimi lastniki so bili Talum, Cimos, LTH Castings in Unior.

Kot smo navedli v prvem članku, je RC SIMIT od gospodarskega ministrstva za raziskave in razvoj dobil trinajst milijonov evrov javnega denarja. Iz tega denarja so nato v RC SIMIT kupili opremo, s pomočjo katere naj bi opravljali raziskave. Nakup te opreme so financirali z dvema milijonoma evrov javnih sredstev.

Pri RC SIMIT so se zavezali, da bodo v skladu z evropskimi pravili na trgu kupili novo raziskovalno opremo. Obenem bi morali z javnim razpisom pridobiti najugodnejšo ponudbo za nakup te opreme.

A v resnici so nakup izpeljali nekoliko drugače. Opremo je razvojnemu centru prodalo kar podjetje CIMAT, ki je v lasti družbe Cimos. Cimos pa je, kot rečeno, drugi največji lastnik razvojnega centra SIMIT.

Podjetje CIMAT razvojnemu centru obenem ni prodalo nove opreme. Prodali so jim kar svojo, že rabljeno raziskovalno opremo. Da bi oprema izgledala kot nova, so jo pred prodajo prebarvali.

S tem poslom so v Cimosu dosegli, da se je dva milijona javnih sredstev, ki bi morala biti namenjena za raziskave in razvoj, iz RC SIMIT prelilo neposredno v Cimos. Zaradi te goljufije je bilo več nekdanjih vodilnih v Cimosu konec leta 2018 na prvi stopnji obsojenih na večletne zaporne kazni.

Za komentar spornih poslov v zvezi z RC SIMIT smo večkrat zaprosili njegovo direktorico Suzano Horvat. Odgovora nismo dobili.

Višina javne subvencije, ki jo je dobil posamezen razvojni center. Infografika: Metod Blejec; Ozadje: Google Earth, Landsat / Copernicus

Nepotrebni nakupi prostorov

Goljufije pri nakupu opreme so bile le eden izmed načinov, kako kanalizirati denar v ustanovitelje razvojnih centrov. Drug način je bila prodaja zgradb razvojnim centrom, ki jih razvojni centri po ugotovitvah revizorjev v resnici niso potrebovali.

Poglejmo primer razvojnega centra IKT iz Kranja. Kot že ime pove, se naj bi ta razvojni center ukvarjal z razvojem informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

Razvojni center IKT je še s štirimi podjetji ustanovilo kranjsko podjetje Iskratel. Iskratel je bil daleč največji, kar 80-odstotni lastnik razvojnega centra IKT. Ministrstvo je RC IKT dalo 10 milijonov evrov javnih sredstev, še 20 milijonov pa so morali v razvojni center vložiti ustanovitelji. Sodeč po zapisu na spletni strani razvojnega centra, je bil cilj RC IKT »v petih do osmih letih postati vodilni center in podjetniško okolje na področju IKT tehnologij in aplikacij na področju Vzhodne, JV in Srednje Evrope ter eden izmed sedmih najbolj prepoznanih razvojnih centrov na področju informacijsko komunikacijske tehnologije v EU«.

Kot smo pri Pod črto razkrili že leta 2015, je urad za nadzor proračuna v primeru RC IKT že leta 2014 ugotovil nepravilno porabo javnih sredstev. RC IKT je namreč od svojega lastnika Iskratela za 7,4 milijona evrov odkupil prostore v dveh stavbah v kraju Stražišče pri Kranju v skupni velikosti slabih 10.000 kvadratnih metrov. Ta nakup je razvojni center financiral tudi z okoli 2,2 milijona javnih sredstev. A po ugotovitvah revizorjev center teh nepremičnin za izvajanje raziskovalne dejavnosti sploh ni potreboval.

Kaj je torej podjetje Iskratel doseglo s prodajo nepremičnin razvojnemu centru? Na svoje bančne račune je prelilo 2,2 milijona evrov sredstev evropskih in državnih sredstev, ki bi jih moral RC IKT porabiti za raziskave in razvoj.

Ob tem je Iskratel s prodajo prostorov v višini 7,4 milijona evrov nazaj na svoje bančne račune kanaliziral tudi za dobrih pet milijonov evrov sredstev, ki bi jih morali glede na pogodbo z državo vložiti v delovanje razvojnega centra. Kot smo opisali v prvem članku, je bil lasten vložek Iskratela v delovanje RC IKT pogoj za to, da je razvojni center sploh dobil 10 milijonov evrov javnih sredstev za raziskave in razvoj. A namesto da bi RC IKT teh pet milijonov evrov porabil za raziskave in razvoj, ga je prek nakupa nepremičnin prenesel nazaj v Iskratel.

RC IKT je nato za obnovo od Iskratela kupljenih prostorov, ki jih ni potreboval, porabil še nadaljnjih 830.000 evrov. Od tega je bilo javnih sredstev za 250.000 evrov. Skupno je torej RC IKT po ugotovitvah revizorjev zaradi nepotrebnih nakupov prostorov napačno porabil za 2,4 milijona evrov javnih sredstev.

Razvojni center IKT v Stražišču pri Kranju. Foto: Tomaž Umek

Neupravičeni nakupi programske opreme, zobozdravniškega stola …

Tretji način prelivanja denarja za raziskave v ustanovitelje razvojnih centrov je bil nakup raznih programov ali nepotrebnih študij.

Eden izmed takšnih primerov je bil Razvojni center informacijsko-komunikacijskih tehnologij Savinja Žalec. Glavni ustanovitelj RC Savinja je bilo podjetje Mikropis. Center naj bi razvijal informacijsko tehnologijo za trgovine, zdravstvo, turistična podjetja in za javno upravo. Za to je dobil osem milijonov javnih sredstev.

Po ugotovitvah revizorjev je RC Savinja dobršen del tega denarja porabil kar za nakup in prenos že razvite programske opreme za samopostrežne blagajne od svojega ustanovitelja podjetja Mikropis. RC Savinja je Mikropisu za nakup in prenos te opreme plačal skoraj pet milijonov evrov. Od teh je 2,7 milijona evrov predstavljal evropski in državni denar.

Takšnega prelivanja javnega denarja v zasebno podjetje prek prodaje opreme evropska pravila ne dovoljujejo. Revizorji niso mogli ugotoviti, za kakšne raziskave je RC Savinja sploh potreboval programsko opremo podjetja Mikropis.

To ni bila edina nepravilnost, ki so jo revizorji ugotovili v primeru RC Savinja.

Med nepravilnostmi izstopa nakup operacijskega zobozdravniškega stola za dobrih 16.000 evrov. Revizorji niso mogli ugotoviti, zakaj pri RC Savinja ta stol potrebujejo pri izvajanju raziskav na informacijskotehnološkem področju. Iz centra so revizorjem sicer odgovorili, da stol uporabljajo za »ugotavljanje stresa in preventive v raziskovalne namene«.

Zaradi najrazličnejših, po mnenju revizorjev nepotrebnih nakupov opreme oziroma storitev, ministrstvo od RC Savinja danes terja vračilo 3,8 milijona evrov javnih sredstev.

Na RC Savinja oziroma njegovega največjega lastnika, podjetje Mikropis, smo se večkrat obrnili s prošnjo za komentar, a odgovorov nismo dobili.

Deset let po dodelitvi sredstev nove nepravilnosti

Nepravilnosti pri porabi sredstev sicer ministrstvo odkriva še danes – torej deset let po dodelitvi sredstev.

Lansko leto je namreč odkrilo nenamensko porabo sredstev pri še enem razvojnem centru Intech-Les. Največja lastnika tega razvojnega centra sta podjetji Javor Pivka in Fragmat. RC Intech-Les je država za raziskave in razvoj na področju lesnih materialov, izdelkov in bivalnih enot izplačala dobrih sedemnajst milijonov javnih sredstev.

Z ministrstva za gospodarstvo so nam v primeru RC Intech-Les sporočili, da je njihova lanska revizija poslovanja ugotovila »nenamensko porabo sredstev«. Kolikšen del sredstev bodo zahtevali nazaj, na ministrstvu še obračunavajo. Nepravilnosti so bile tako velike, da je ministrstvo na podlagi svojih ugotovitev v zvezi s financiranjem RC Intech-Les podalo kazenske ovadbe. Proti komu točno so bile ovadbe vložene, sicer ni znano.

Direktor RC Intech-Les Robert Ivančič je v odgovoru na naša vprašanja zapisal, da se z ugotovitvami gospodarskega ministrstva o nepravilnostih pri financiranju razvojnega centra ne strinjajo v celoti. Ne glede na ugotovitve ministrstva »smo prepričani, da je naše delovanje vseskozi zakonito, transparentno in skladno s pogoji sofinanciranja«, meni Ivančič. S kazenskimi ovadbami v primeru financiranja RC Intech-Les Ivančič ni seznanjen.

V primeru Razvojnega centra Intech-les je sporen nakup in uporaba stavbe razvojnega centra. Foto: Inženirski biro Saje

Zaradi napak ministrstva nepravilno porabljen denar vračamo razvojnim centrom

Skupna vsota nepravilnosti pri porabi evropskih sredstev je tako velika, da je ministrstvo za gospodarstvo od razvojnih centrov še sredi lanskega leta terjalo skupno dobrih 62 milijonov evrov vračil javnih sredstev. Desetim centrom, pri katerih so revizorji odkrili hujše nepravilnosti, je ministrstvo namenilo skupno 101 milijon evrov javnih sredstev.

Do lani jeseni je ministrstvu od centrov uspelo izterjati le 26 milijonov evrov. A v resnici je ta številka precej nižja. Ministrstvo namreč zaradi lastnih napak izgublja tožbe, ki so bile v primeru razvojnih centrov vložene na sodišče. Zato mora nekaterim centrom vračati že izterjana sredstva.

Poglejmo spet primer razvojnega centra SIMIT. Kot smo zapisali, so revizorji ugotovili, da je SIMIT namesto novih strojev za raziskovanje od svojega lastnika Cimosa kupil rabljene prebarvane stroje in s tem zakrivil kaznivo dejanje goljufije. Nekdanji predsednik uprave Cimosa France Krašovec je bil konec leta 2018 zaradi tega početja nepravnomočno obsojen na pet let zapora.

Evropska pravila so v tem primeru jasna – če prejemnik evropskih sredstev izvaja goljufije na škodo teh sredstev, mu mora država vzeti vsa javna sredstva.

Toda: namesto da bi ministrstvo od RC SIMIT takoj zahtevalo vrnitev vseh javnih sredstev, so od razvojnega centra zahtevali le vrnitev dveh milijonov evrov – toliko, kolikor je bilo neposredne škode zaradi goljufije. RC SIMIT je ta dva milijona evrov takrat vrnil ministrstvu.

Nato pa je po več opozorilih urada za nadzor proračuna ministrstvo od RC SIMIT zahtevalo vračilo vseh javnih sredstev. Z obrestmi vred bi moral razvojni center tako vrniti kar 18 milijonov evrov.

Del tega denarja, 5,2 milijona evrov, si je ministrstvo povrnilo z unovčitvijo bančne garancije. Preostalo vsoto pa je želelo ministrstvo izterjati prek sodišča.

Sledil je preobrat. Sodišče je odločilo ne samo, da RC SIMIT državi ni treba vrniti preostalih 13 milijonov evrov, temveč tudi, da mora država razvojnemu centru vrniti že odvzetih 5,2 milijona evrov sredstev.

Kako je mogoče, da je država morala vrniti denar nekomu, ki je goljufal z javnim denarjem? Odgovor se skriva v postopkovnih napakah ministrstva pri izterjavi sredstev, so nam pojasnili na gospodarskem ministrstvu.

Kot smo že napisali, je RC SIMIT z nakupom rabljene opreme v Cimos skanaliziral dva milijona evrov javnih sredstev. Ministrstvo bi moralo ob tej ugotovitvi v skladu z evropskimi pravili od RC SIMIT takoj zahtevati, da vrne vsa dobljena javna sredstva. Sodišče je odločilo, da je SIMIT z vrnitvijo dveh milijonov evrov pravno gledano že izpolnil kazen za goljufijo, ki mu jo je najprej naložilo ministrstvo. Zato ni dovoljeno, da bi ministrstvo naknadno zaradi iste nepravilnosti zahtevalo še povrnitev ostalega denarja – četudi bi moral SIMIT po evropskih pravilih vrniti ves javni denar. Vračilo celotnih sredstev bi bilo zakonito le, če bi ministrstvo od SIMIT takoj zahtevalo povrnitev vseh dobljenih sredstev.

Napake v postopkih in nepoznavanje evropskih pravil na ministrstvu za gospodarstvo so torej povzročili, da goljufom z evropskimi sredstvi ni treba vračati denarja. Ministrstvo je tako letos RC SIMIT v poravnavi na podlagi sodbe vrnilo 5,2 milijona evrov.

A primer RC SIMIT ni edini. Ministrstvo je moralo že odvzeta sredstva vračati tudi kranjskemu razvojnemu centru IKT.

Kot smo zapisali zgoraj, so revizorji urada za nadzor proračuna v primeru RC IKT ugotovili neupravičene nakupe poslovnih prostorov od svojega lastnika – podjetja Iskratel. A ministrstvo je po naših podatkih v nasprotju z evropskimi pravili RC IKT najprej dalo dovoljenje za nakup teh prostorov. Ker je RC IKT prostore kupil z dovoljenjem ministrstva, slednje od centra ne more terjati vračila sredstev za nakup prostorov, je odločilo sodišče. Ministrstvo je moralo nato RC IKT vrniti že odvzetih 2,4 milijona evrov evropskih sredstev.

Nepoplačanih več kot 50 milijonov evrov

Opozoriti je treba tudi na primer razvojnega centra Seaway Yachts, v katerem naj bi razvijali nove materiale, pogone in navtične tehnologije. Tudi v tem primeru je šlo za sume goljufij pri porabi evropskih sredstev. Po ugotovitvah revizorjev je RC Seaway Yachts orodja za raziskave in razvoj za skoraj pet milijonov evrov kupil kar od enega izmed svojih lastnikov – podjetja Seaway group. RC Seaway Yachts je podjetju Seaway group tudi posodil več kot tri milijone evrov javnih sredstev, ki bi jih moral razvojni center porabiti za raziskave in razvoj.

Ministrstvo je v tem primeru unovčilo bančno garancijo in prek tega dobilo povrnjenih za 7,6 milijona evrov javnih sredstev. A bančno garancijo je razvojnemu centru Seaway Yachts dala nekdanja Factor banka. Ker se je Factor banka v času finančne krize zaradi obilice slabih posojil pripojila k družbi za upravljanje terjatev bank, tako imenovani slabi banki, je ministrstvu omenjenih 7,6 milijona evrov povrnila slaba banka. A ker slaba banka upravlja z davkoplačevalskim denarjem, to pomeni, da smo goljufije podjetja Seaway pokrili davkoplačevalci in ne zasebna podjetja, ki so goljufala z javnim denarjem.

S tožilstva so nam sicer sporočili, da so že aprila lani proti trem osebam v primeru Seaway vložili obtožnico – ta je že pravomočna, sojenje pa se še ni začelo.

Če torej upoštevamo izgubljene tožbe ministrstva v primerih SIMIT in RC IKT ter unovčitev bančne garancije v primeru Seaway, je država do danes od dejanskih krivcev za napačno porabo evropskih sredstev izterjala le 11 milijonov evrov. Ostalih 51 milijonov ostaja nepoplačanih.

A vsota izterjanih sredstev bi se lahko še zmanjšala. Ministrstvo je namreč vpleteno v še nekaj tožb zaradi že odvzetih evropskih sredstev. Sodeč po že končanih postopkih je velika verjetnost, da bo izgubilo še katero izmed tožb.

Ilustracija: Metod Blejec; Ozadje: Google Earth, Landsat / Copernicus

Ministrstvo ni želelo izterjati napačno porabljenega denarja

Napak pri razdeljevanju in porabi javnega denarja za razvojne centre je bilo precej. Ob tem je treba izpostaviti še, da napačne ali celo goljufive porabe evropskih sredstev niso odkrivali uslužbenci gospodarskega ministrstva, ki so bili prvi zadolženi za nadzor nad porabo sredstev. Napake so odkrili šele revizorji urada za nadzor proračuna, ki vsako leto revidirajo le vzorec evropskih projektov.

Kot so zapisali revizorji urada, uslužbenci na ministrstvu za gospodarstvo niso upoštevali niti minimalnih standardov preverjanja porabe javnega denarja v razvojnih centrih. Od razvojnih centrov na ministrstvu niso zahtevali niti celotne dokumentacije, ki je potrebna za nadzor nad porabo evropskega denarja.

Ministrstvo za gospodarstvo je nato ugotovitvam revizorjev urada za nadzor proračuna oporekalo. Še več, kljub ugotovitvam revizorjev ministrstvo od razvojnih centrov najprej sploh ni želelo izterjati napačno porabljenega denarja.

Poglejmo spet primer razvojnega centra SIMIT. Kot je razvidno iz dokumentacije urada za nadzor proračuna, so po ugotovljenih goljufijah v letih 2013 in 2014 v uradu ministrstvo večkrat pozvali, naj od RC SIMIT zahtevajo vračilo vseh 14,7 milijona evrov dodeljenih javnih sredstev. A ministrstvo tega ni hotelo storiti. Od RC SIMIT so najprej zahtevali le vračilo dobrih dveh milijonov evrov. Ministrstvo je poziv revizorjev za zahtevo vračila vseh dodeljenih javnih sredstev upoštevalo šele v začetku 2015. A kot rečeno, je prav zaradi zahtevanja vračila sredstev »po delih« ministrstvo na koncu izgubilo tožbo na sodišču in je moralo posledično RC SIMIT vrniti že odvzeta javna sredstva.

Nekdanji minister Dragonja: financiranje razvojih centrov je bil dober razpis

Zakaj se je ministrstvo upiralo odvzemu sredstev v primerih hudih nepravilnosti, zaradi katerih danes potekajo kazenski postopki? O tem smo pri Pod črto vprašali Metoda Dragonjo. Leta 2014, ko je ministrstvo zavračalo pozive urada za proračun, je vodil ministrstvo za gospodarstvo.

Metod Dragonja je nekdanji predsednik uprave Leka, v svoji karieri pa je zasedal tudi več političnih funkcij. Gospodarski minister je bil že med letoma 1996 in 1999, nato pa je to funkcijo opravljal še osem mesecev v letu 2014. Od leta 2018 do upokojitve marca letos je bil državni sekretar na finančnem ministrstvu. Kot državni sekretar je bil med drugim odgovoren tudi za nadzor nad delovanjem slabe banke.

Dragonjo smo vprašali, zakaj se je upiral zahtevam za vračilo sredstev v primerih, ko so revizorji ugotovili sume goljufij. Dragonja nam je najprej zatrdil, da se s tem ni ukvarjal. Nato smo mu natančneje opisali primer razvojnega centra SIMIT in dejstvo, da je bil v času, ko ministrstvo od RC SIMIT ni želelo izterjati javnih sredstev, minister prav on. Dragonja se je nato le spomnil primera in povedal, da so vztrajali le pri vračilu tistega dela javnih sredstev, s katerim so v RC SIMIT dejansko na goljufiv način kupili rabljene stroje namesto novih.

Vendar je prav to, da je ministrstvo zahtevalo le vračilo teh dveh milijonov evrov in ne celotnih dodeljenih javnih sredstev, razlog, da je morala Slovenija v primeru RC SIMIT v evropski proračun vrniti skoraj petnajst milijonov evrov sredstev. Od RC SIMIT je ministrstvo izterjalo le dva milijona evrov. Razliko smo pokrili davkoplačevalci.

Bolj podrobnih odgovorov od Dragonje ni bilo mogoče dobiti. Ob podrobnejših vprašanjih o nepravilnostih pri financiranju razvojnih centrov je namreč poudarjal domnevno slabo vodstvo urada za nadzor proračuna v času, ko je slednje ugotavljalo množično nenamensko porabo evropskih sredstev za te centre. Povedal je, da so revizije preveč formalistične in da revizorji »ne ustvarjajo dodane vrednosti«.

Dragonja je na koncu pogovora poudaril, da je bilo financiranje razvojnih centrov dober razpis oziroma kar najboljša oblika porabe evropskih sredstev. Pri razvojnih centrih je šlo po njegovem prepričanju za resne projekte v tehnoloških dejavnostih. Ocena uspešnosti porabe 161 milijonov evrov za financiranje razvojnih centrov pa je po njegovem mnenju »stvar percepcije«.

V prvih dveh člankih o razvojnih centrih slovenskega gospodarstva smo pokazali, kako je moralo ministrstvo zaradi napak pri višini dodeljenih subvencij v evropski proračun najprej vrniti 14 milijonov evrov evropskih sredstev. Zaradi napak in celo goljufanja pri porabi teh sredstev pa je nato ministrstvo ostalo še brez 30 milijonov evropskih sredstev. Kot povrnitev škode za napačno porabo tega denarja je ministrstvo nato od podjetij zahtevalo vrnitev 62 milijonov javnih sredstev. A velike večine tega denarja zaradi lastnih napak ministrstvo ne bo moglo izterjati. V tretjem članku pa bomo pokazali, zakaj ministrstvo še danes ne more povedati, kakšen je bil učinek 161-milijonske subvencije za ustanovitev razvojnih centrov na slovensko gospodarstvo. Razkrili bomo tudi, kako so nekateri razvojni centri obšli pravila v razpisu ministrstva, da jim zaradi neizpolnjevanja razpisnih pogojev ni bilo treba vračati javnega denarja.

Preberite tretji članek: Razvojni centri (3. del): izigravanja in vprašljiv učinek 161 milijonov subvencij

——-

Objava  nasprotnih dejstev v zvezi s prispevkom »Razvojni centri (2. del): goljufije namesto raziskav in razvoja«

“ISKRATEL in RC IKT zanikata trditve iz prispevka z naslovom “Razvojni centri (2. del): goljufije namesto raziskav in razvoja”, da naj bi transakcije, s katerimi je RC IKT od ISKRATEL-a kupil poslovne prostore predstavljale goljufije in da naj bi RC IKT zaradi nepotrebnih nakupov prostorov napačno porabil za 2,4 milijona evrov javnih sredstev. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII Pg 961/2016, ki jo je s sodbo opr. št. I Cpg 900/2018 potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani, izhaja, da je RC IKT sredstva iz razpisa “RCSG” porabil namensko in v skladu z razpisom in sklenjeno pogodbo. Ne drži torej, da naj bi RC IKT izvedel nepotrebne nakupe prostorov ali da naj bi 2,4 milijona evrov javnih sredstev porabil napačno. Prav tako pa ne drži niti, da bi bila transakcija nakupa poslovnih prostorov s strani kateregakoli organa opredeljena kot goljufija – tega v svojem poročilu ne ugotovi niti Urad za nadzor proračuna.

Prav tako ISKRATEL in RC IKT zanikata navedbo, da naj bi se RC IKT z razvojem informacijskih in komunikacijskih tehnologij ukvarjal pogojno. Skupna vrednost razvojnih vlaganj v razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij v času izvajanja projekta (med letoma 2011 in 2014) in še pet let po zaključku projekta (do konca leta 2019) presega 20 milijonov EUR, kar je razvidno iz končnega poročila o izvedbi projekta ter letnih poročil, zato je neizpodbitno, da se je RC IKT ukvarjal in se še ukvarja z razvojem informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

ISKRATEL in RC IKT pa zanikata tudi navedbe, da naj bi RC IKT sredstva, namenjena raziskavam in razvoju prenesel nazaj v ISKRATEL. Poleg subvencij, namenjenih za nakup in adaptacijo prostorov Tehnološkega parka RC IKT, so RC IKT in soustanovitelji v projekt vložili prek 22 milijonov EUR lastnih sredstev, od tega prek 8 milijonov EUR za financiranje raziskav in razvoja ter 12 milijonov EUR za nakup in adaptacijo prostorov ter nakup raziskovalne in razvojne opreme. Že sam program »RCSG« je strogo ločil porabo sredstev za investicije ter sofinanciranje raziskav in razvoja, zato domnevna zloraba, kot je napačno in zavajajoče prikazana v prispevku, niti de-jure niti de-facto sploh ni bila mogoča, tega pa v svojem poročilu ne ugotovi niti Urad za nadzor proračuna.”

RC IKT, d.o.o. in ISKRATEL, d.o.o., Kranj

 

Odgovor avtorja članka Anžeta Voha Boštica

Članek nikjer ne trdi, da so bile nepravilnosti, odkrite v primeru RC IKT, goljufive. V primeru RC IKT nadzorni organi niso odkrili suma goljufije.

Sodeč po poročilu urada za nadzor proračuna (UNP) je RC IKT tudi z javnimi sredstvi od svojega večinskega lastnika, podjetja Iskratel, odkupil del dveh nepremičnin s skupno površino 9446 kvadratnih metrov. RC IKT bi moral te površine uporabiti le za potrebe lastnih raziskav in razvoja oziroma za razvoj novih tehnologij in novih podjetij. Revizorji UNP pa so ugotovili, da je v kupljenih prostorih tudi po njihovem nakupu v največjem delu delovalo podjetje Iskratel. Kupljenih prostorov RC IKT torej ni namenil za nove raziskave in razvoj oziroma za razvoj novih podjetij in jih zato po ugotovitvah UNP za svoje delovanje ni potreboval.

RC IKT 2,4 milijona evrov javnih sredstev, s katerimi je sofinanciral nakup in obnovo omenjenih prostorov, ni porabil v skladu z razpisom, torej za nakup infrastrukture za razvoj novih tehnologij in podjetij. Prejemnik teh nepravilno porabljenih javnih sredstev je bilo podjetje Iskratel. Z nakupom prostorov, ki jih RC IKT za svoje delovanje ni potreboval, je torej RC IKT omenjenih 2,4 milijona evrov prelil v svojega lastnika, podjetje Iskratel. Zaradi te nepravilnosti je morala Slovenija v evropski proračun vrniti dobra dva milijona evrov.

Nepravilnost podrobno opisuje poročilo UNP, ki je dostopno na tej povezavi, in sicer od strani 12 dalje, podnaslov 4.3.1. Nakup poslovnih prostorov v Kranju.

 

Objava nasprotnih dejstev RC IKT in Iskratel v zvezi z odgovorom avtorja članka (13. 5. 2020)

“RC IKT je 2,4 milijona evrov javnih sredstev, s katerimi je sofinanciral nakup in obnovo omenjenih prostorov, porabil namensko in v skladu z razpisom, torej za nakup infrastrukture za razvoj novih tehnologij in podjetij. RC IKT omenjenih 2,4 milijona evrov ni prelil v svojega lastnika, podjetje Iskratel d.o.o., kot to v svojem odgovoru napačno navaja novinar, pač pa je RC IKT s temi sredstvi kupil poslovne prostore, kar je veljalo za upravičen strošek po javnem razpisu. V teh prostorih je RC IKT v skladu z javnim razpisom in sklenjeno Pogodbo o sofinanciranju uredil prostore za izvajanje dejavnosti subjekta inovativnega okolja, t.j., kot v sodbi opr. št. VIII Pg 961/2016 ugotavlja Okrožno sodišče v Ljubljani, je RC IKT v kupljenih poslovnih prostorih uredil “edinstveni inovacijsko podjetniški ekosistem za informacijsko komunikacijske tehnologije v Sloveniji, katerega namen je, da poveže inovacijske, razvojno raziskovalne aktivnosti na eni strani ter podjetniško podporo in razvoj na drugi strani”. Vse navedeno izhaja tudi iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII Pg 961/2016, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 900/2018.”

Avtor člankov: Anže Voh Boštic
Vodja/urednica projekta: Taja Topolovec
Urejanje člankov in preverjanje dejstev: Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Metod Blejec
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec
Oblikovanje infografik in vizualij: Metod Blejec

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #evropska sredstva #Razvojni centri slovenskega gospodarstva

Deli zgodbo 4 komentarji



Več iz teme: Evropska sredstva

Nadzorujemo pravilnost in smotrnost porabe milijonov evrov, ki jih Slovenija dobiva iz evropskega proračuna.

45 prispevkov

Seznam razvojnih centrov, v katerih so ugotovili hujše nepravilnosti

Pri Pod črto smo analizirali deset razvojnih centrov, pri katerih je proračunska inšpekcija ugotovila za več 100.000 evrov ali celo …

Tema: Evropska sredstva, Nadzor nad javnim sektorjem
Članek,

Razvojni center Jesenice: previsoka cenitev nepremičnine

Razvojni center Jesenice mora zaradi ugotovitev evropskih revizorjev vrniti 600.000 evrov javnih sredstev.

Tema: Evropska sredstva, Nadzor nad javnim sektorjem
Članek,

4 komentarji

baubau 9. 4. 2020, 10.35

Očitno živimo v deželi tatov in goljufov.

Ludvik Kotar 9. 4. 2020, 13.55

Čestitam vam za raziskovalno novinarsko delo, kar je v Sloveniji žal prej izjema kot pravilo. Če želimo, da se kaj razreši, konča, obsodi, opere javnega linča in podobno, je potrebno biti konkreten, torej z imeni in priimki, sicer vse ostane le pri ugotovitvah. Torej, gospodarsko ministrstvo so ljudje z imeni in priimki. Zato pri opisovanju njihovega dela ali nedela poskusite na vsak način operirati z imeni in priimki, da se bo vedelo, kdo je kaj predlagal, odločil, zamudil, zavlekel,zašuštral... To bi morali uporabljati vedno in pri vseh zgodbah, čeprav se zavedam, da je to včasih izjemno težko, skoraj misija nemogoče. Na tej poti vas podpiram in vam želim veliko uspeha!
Ludvik Kotar, Ptuj

Saso Rutar 11. 4. 2020, 12.04

Čestitke! Sicer me zelo skrbi, kako se bo takšna javna uprava sposobna odzvati na mega-probleme prihajajoče post-korona krize. Sposobnost krmarjenja med domačijskimi pogodbami in upravljanja mafijske delitve nam pri resnih gospodarskih problemih ne bo pomagala. No, vsaj sicer dopadljiv lik Dragonja se je spokal v penzijo. Aja, a on pa ni objektivno odgovoren?

Dusan Radonjic 11. 4. 2020, 17.51

Moje iskrene cestitke novinarjem, ki ste raziskovali to neverjetno gnojsnico taksnih in drugacnih tatov in tajkunov. Kot je ze iz prikazanega mozno sklepari, da v Sloveniji ni ovir za mafijske posle vseh vrst. Poglejmo samo TES pa bomo videli, da mafija sega vertikalno in horizontalno v poslovnem svetu. V primerih, ko so znana imena lastnikov racunov v oazah, prav tako ni ustreznih ukrepov. Morda pa je to zaradi tega, ker ze sedaj nimamo zadosti zaporniskih kapacitet, kar trdijo meritorni. Torej, najbrz bomo se v prihodnosti lahko brali podobnea odkritja novinarjev, njihov trud pa bo zaman. Slovenija-vstan!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno