Razvojni centri (1. del): kako smo vračali milijone evrov evropskih sredstev

Država je leta 2011 s 161 milijoni evrov javnega denarja financirala ustanovitev razvojnih centrov slovenskega gospodarstva. Projekt je največji polom pri črpanju evropskih sredstev pri nas.

Ilustracija: Metod Blejec; Ozadje: Google Earth, Landsat / Copernicus

Sredi leta 2010 je Slovenija čutila resne posledice globalne finančne krize, za ovinkom pa jo je že čakal nov padec gospodarstva. Na ministrstvu za gospodarstvo so takrat kovali velikopotezne načrte za zagon gospodarskega razvoja. Na mizi so imeli namreč 161 milijonov evrov javnih sredstev za pomoč slovenskim podjetjem.

Prva Janševa vlada je  načrtovala, da bi ta denar porabili predvsem za izgradnjo infrastrukture, kot so ceste in proizvodne hale. Ministrstvo za gospodarstvo pod Pahorjevo vlado je razmišljalo bolj vizionarsko. Denar so želeli vložiti v ustanovitev razvojnih centrov slovenskega gospodarstva – v več združenj velikih in malih podjetij, ki bi postala središče slovenskega tehnološkega napredka. S tem vložkom v slovensko gospodarstvo bi poskrbeli za nova, dobro plačana delovna mesta in več denarja za davčno blagajno.

Vizija je bila brez dvoma navdušujoča. A načrt se ni iztekel po željah ministrstva. Še deset let po pričetku projekta na ministrstvu ugotavljajo nepravilnosti pri porabi denarja.

Mnoga podjetja, ki so prejela sredstva, so namesto financiranja razvoja novih produktov javni denar z najrazličnejšimi manevri prelila na svoje bančne račune, razkrivajo dokumenti, ki smo jih z zahtevo po dostopu do informacij javnega značaja pridobili od ministrstva za gospodarstvo.

Do danes so hude napake pri porabi sredstev odkrili pri kar desetih razvojnih centrih od sedemnajstih. V vsaj petih razvojnih centrih so odgovorni v kazenskih postopkih zaradi sumov goljufij z evropskimi sredstvi. Zaradi množice napak je morala Slovenija vrniti 45 milijonov evrov evropskih sredstev. Od prejemnikov evropskih sredstev pa je država terjala vračilo 62 milijonov evrov.

A veliko večino tega denarja razvojni centri državi ne bodo nikoli vrnili zaradi napak ministrstva.

Največji problem je, da nihče ne ve, kaj je država v zameno za 161 milijonov evrov vložka v razvojne centre sploh dobila.

Trije razvojni centri so že končali v stečaju. Po naših informacijah v več ostalih centrih ne razvijajo več novih produktov oziroma so jim močno padli prihodki. Gospodarsko ministrstvo ne zna povedati, kakšne rezultate je dalo 161 milijonov evrov vloženega javnega denarja v te razvojne centre.

Kako je prišlo do tega in kdo so odgovorni? V prvem članku poglejmo, kako je ministrstvo razvojnim centrom dalo preveč denarja, zaradi česar je morala država za kazen vrniti 14 milijonov evropskih sredstev. V naslednjih člankih bomo opisali prelivanje denarja, namenjenega za raziskovanje v razvojnih centrih, v podjetja, ki so imela razvojne centre v lasti. Zaradi teh nepravilnosti smo morali v evropski proračun vrniti še dodatnih 30 milijonov evrov. Pojasnili bomo tudi, zakaj je namesto gospodarskega preboja ministrstvo za 160 milijonov evrov dobilo centre, za katere še samo ne ve, kako uspešni so.

Čemu so namenjena evropska sredstva

Začnimo na začetku – pri evropskih sredstvih. V medijih pogosto zasledimo, da je bil nek vodovod, obnova turistične znamenitosti ali izgradnja ceste financirana iz evropskih sredstev. Kaj so pravzaprav ta sredstva in čemu so namenjena?

Evropska sredstva so, poenostavljeno povedano, plačilo manj razvitim državam članicam Evropske unije za včlanitev v Evropsko unijo. Z včlanitvijo v EU je morala naša država svoj trg odpreti za podjetja bolj razvitih članic, kot so Nemčija, Avstrija, države Beneluksa ali skandinavske države. To je pomenilo večjo konkurenco za slovenska podjetja in s tem zaostreno tekmovanje naših podjetij s tujimi na domačem trgu.

V zameno za odprtje trga je Slovenija postala tako imenovana neto prejemnica evropskih sredstev. Vsaka država v evropski proračun nakazuje denar za delovanje Evropske unije. Nato pa iz njega dobi evropska sredstva. Bolj razvite države v evropski proračun plačajo več sredstev, kot jih nato počrpajo. Pri manj razvitih državah je obratno.

Evropska komisija evropska sredstva deli v okviru finančnih perspektiv. To je sedemletni okvirni proračun Evropske unije. V obdobju finančne perspektive med letoma 2007 in 2013, v okviru katere so bili financirani tudi razvojni centri, je Slovenija v evropski proračun po podatkih finančnega ministrstva vplačala 2,8 milijarde evrov. Počrpala pa je 4,6 milijarde evrov evropskih sredstev. Slovenija je iz evropskega proračuna torej dobila za 1,8 milijarde evrov več denarja, kot ga je vanj vplačala.

A te številke pokažejo tudi, da so evropska sredstva v večini financirana iz žepa slovenskih davkoplačevalcev. Pri evropskih sredstvih namreč ne gre za podarjeni denar Evropske unije. Večina teh sredstev je davkoplačevalski denar prebivalcev Slovenije, ki se prek Bruslja kanalizira nazaj v Slovenijo.

Ker gre pri evropskih sredstvih za javni denar, morajo biti ta namenjena za javno korist. Financirajo ureditev vodovodov, ukrepe proti poplavam, socialne programe, gradnjo cest ali železnic, čistilnih naprav, obnovo kulturnih znamenitosti, šol in vrtcev in podobno.

Bolj kontroverzna je poraba evropskih sredstev za subvencije zasebnim podjetjem. Zato pri porabi takšnih subvencij veljajo stroga pravila. Evropska sredstva se lahko praviloma porabi le za spodbudo delovanja podjetij, ki ima širše učinke na celotno družbo. Na primer za raziskovalno dejavnost podjetij in razvoj.

Raziskave ter razvoj novih storitev in produktov so po eni strani drage, po drugi strani pa uspeh ni vedno zagotovljen. Vendar pa novi, visokotehnološki izdelki z visoko dodano vrednostjo pomenijo več prodanih izdelkov na trgu za dražjo ceno. Kar ustvari tudi več in bolje plačana delovna mesta in več denarja za državno blagajno. Več pobranih davkov pomeni potencialno tudi več socialnih ugodnosti za prebivalce države. Financiranje razvoja in raziskav podjetij lahko tako pripomore k večji blaginji celotne družbe, in zato se lahko del evropskih sredstev porabi tudi za podjetništvo.

Razvojni centri in njihovi večji ustanovitelji. Infografika: Metod Blejec; Ozadje: Google Earth, Landsat / Copernicus

Nejasni cilji financiranja razvojnih centrov

Poglejmo primer subvencij za razvojne centre slovenskega gospodarstva. Spadale so v skupino subvencij za spodbujanja raziskav in razvoja slovenskih podjetij.

Ves ta denar sicer ni bil evropski. Pri porabi evropskih sredstev mora namreč država zagotoviti tudi del financiranja neposredno iz lastnega proračuna. Tako je bilo tudi pri razvojnih centrih. Petinosemdeset odstotkov od 161 milijonov je predstavljal evropski denar, preostalih 15 odstotkov pa je financiral slovenski proračun.

A veliko denarja še ne pomeni tudi veliko rezultatov. In to je dokazal tudi primer razvojnih centrov.

Zataknilo se je že pri določanju ciljev vlaganja v razvojne centre. Torej, kaj točno želi ministrstvo s 161-milijonsko injekcijo v slovenska podjetja sploh doseči.

Računsko sodišče je v lani poleti izdani reviziji o financiranju razvojnih centrov zapisalo, da ministrstvo ni določilo ne splošnih ne bolj podrobnih ciljev razpisa.

Državni razvojni program za obdobje 2007–2013 je določal, da mora Slovenija povečati konkurenčnost svojega gospodarstva, kakovosti življenja prebivalcev in trajnostno rabo naravnih virov.

A ministrstvo ni v nobenem izmed dokumentov v okviru financiranja razvojnih centrov določilo niti, kako bodo skupno 161 milijonov evrov vredne subvencije pripomogle k doseganju ciljev iz razvojnega programa, niti, kako bo ministrstvo izmerilo doseganje teh ciljev. Posledično ministrstvo še danes ne more oceniti, kakšno korist je financiranje razvojnih centrov sploh prineslo slovenskemu gospodarstvu in širši družbi.

Od ministrstva tudi pri Pod črto nismo mogli dobiti jasnih odgovorov, kakšne učinke je imelo 161 milijonov evrov subvencij. Zato smo se s prošnjo za pogovor obrnili na nekdanjo ministrico za gospodarstvo Darjo Radić. Kot ministrica iz kvote stranke Zares je Radić ministrstvo vodila prav v času, ko je to dodelilo javna sredstva 17 razvojnim centrom.

Financiranje razvojnih centrov je bil eden izmed glavnih razpisov v času vlade Boruta Pahorja, nam je pojasnila Radič. Glavni namen je bil ustvariti razvojna jedra po različnih panogah slovenskega gospodarstva. Večja slovenska podjetja so ministrstvu takrat povedala, da potrebujejo predvsem denar za raziskovalne dejavnosti. Ključno pri tem naj bi bilo tudi sodelovanje velikih in malih podjetij pri takšnih raziskovalnih projektih.

Pri razpisu je »šlo za velike denarje«, kot se je izrazila Radič, saj so hoteli slediti željam podjetij po bolj dolgoročnem financiranju. Podjetja so se namreč pritoževala, da običajno dobijo subvencijo za projekte, ki trajajo le leto ali leto in pol. V tem času lahko le »nekaj na pol naredijo in nato nimajo denarja za nadaljevanje«, je dodala Radić. Zato so načrtovali štiriletno in večmilijonsko financiranje za posamezne razvojne centre.

Cilj projekta je bil po besedah Darje Radić izdelava izdelkov, proizvodov in storitev z višjo dodano vrednostjo – torej produktov, ki bi jih lahko naša podjetja drago prodala v tujini. Velika podjetja naj bi se povezala z malimi na način, da so mala podjetja dobavitelj velikim in partner pri razvijanju produktov. »Rekli smo, ne bomo dajali več denarja za posamezna podjetja, itak je treba delati na povezovanju, ustvarjanju razvojnih jeder, kjer lahko pričakujemo nove izdelke,« pove Radič.

Pomemben cilj financiranja razvojnih centrov je bila tudi trajnost razvojnih centrov – torej, da ti ne usahnejo leta 2015, ko se konča dotok evropskih sredstev, temveč nadaljujejo s svojim raziskovalnim delom in postanejo trajni centri razvoja inovativnih produktov.

A to se ni zgodilo. Trije razvojni center so danes v stečaju, nekateri drugi se po naših ugotovitvah ne ukvarjajo več z raziskovalnim delom. Prihodki preostalih razvojnih centrov so med letoma 2014 in 2018 skupno upadli za več kot polovico.

Država je morala zaradi napačne porabe denarja in celo goljufij v evropski proračun vrniti 45 milijonov evrov evropskega denarja in to luknjo pokriti z denarjem slovenskih davkoplačevalcev. »Sem zelo razočarana, da bo zelo malo rezultata [teh subvencij],« se z oceno o nesmotrnosti porabe evropskih milijonov strinja Darja Radić.

Kaj je šlo v projektu tako zelo narobe? Nepravilnosti je bilo veliko, skupen imenovalec pa je eden – nesposobnost ministrstva pri vodenju projekta razvojnih centrov.

Ilustracija: Metod Blejec; Ozadje: Google Earth, Landsat / Copernicus

Ministrstvo podjetjem dalo preveč denarja

Čeprav ministrstvo ni določilo jasnih ciljev financiranja razvojnih centrov, je v začetku leta 2011 skupno 161 milijonov evrov dodelilo 17 razvojnim centrom. Glavni lastniki teh centrov so bili eno ali več velikih podjetij, manjšinski lastniki pa manjša podjetja. Velika podjetja s področja avtoindustrije Talum, Cimos, Unior in LTH Castings so s še desetimi manjšimi družbami ustanovila razvojni center z imenom RC SIMIT. Center naj bi se ukvarjal predvsem z razvojem novih materialov.

Razvojne centre so po podobnem principu ustanovila tudi druga velika in znana slovenska podjetja. Premogovnik Velenje je s še 16 ostalimi podjetji ustanovil razvojni center Energija. Iskratel je še s štirimi podjetji ustanovil razvojni center za informacijske in komunikacijske tehnologije. Skupina Seaway je še s šestimi podjetji in občino Puconci ustanovila razvojni center za nove materiale, pogone in navtične tehnologije.

Po ustanovitvi bi moralo 17 razvojnih centrov postopoma dobiti izplačan evropski denar in pričeti z raziskovanjem in razvijanjem novih izdelkov. A prva napaka se je zgodila že pred pričetkom delovanja razvojnih centrov. Po ugotovitvah revizorjev je namreč gospodarsko ministrstvo razvojnim centrom dodelilo preveč denarja. Zaradi te napake je morala na koncu Slovenija v evropski proračun vrniti skoraj 14 milijonov evrov evropskih sredstev.

Kaj je bil vzrok za to? Šlo je za napako pri določitvi intenzivnosti državne pomoči. Ta določa, kolikšen delež vlaganj v razvoj bodo financirala javna sredstva, kolikšen delež pa morajo prispevati podjetja.

Poglejmo primer že omenjenega razvojnega centra SIMIT. Od ministrstva je RC SIMIT dobil slabih trinajst milijonov evrov javnega denarja. Še približno enkrat toliko milijonov evrov so morali prispevati lastniki RC SIMIT. Ministrstvo je torej financiralo okoli polovico vložka v razvoj v razvojnem centru.

A deleži sofinanciranja iz javnih sredstev za razvojne centre so bili po ugotovitvah revizorjev urada za nadzor proračuna previsoki.

Evropska pravila omejujejo intenzivnost državne pomoči za zasebna podjetja glede na velikost podjetja in glede na vrsto raziskav. Javni denar lahko vsem podjetjem v celoti financira izvajanje temeljnih raziskav. To so osnovne raziskave nekega področja, za katere še ni jasno, ali bodo imele kakršno koli tržno vrednost oziroma ali bo podjetje na njihovi podlagi lahko razvilo in nato prodalo kakršne koli produkte.

Drugače je pri financiranju izdelave prototipnih produktov. Za razvoj takšnih produktov lahko ministrstvo velikemu podjetju nameni le četrtino javnih sredstev. Ostalih 75 odstotkov stroškov razvoja produkta mora pokriti podjetje samo. Malemu podjetju lahko ministrstvo za razvoj produktov prispeva nekoliko več, skupno 45 odstotkov celotnih stroškov razvoja.

Logika takšnega financiranja je jasna. Temeljne raziskave so lahko drage, obenem pa ni jasno, ali bodo podjetja dognanja iz teh raziskav kadarkoli uporabila za izdelavo produktov. Ob tem so temeljne raziskave v interesu celotne družbe, zato je tudi stopnja intenzivnosti subvencij višja. Pri razvoju prototipov pa si podjetje že lahko z veliko verjetnostjo obeta nov produkt in s tem dobiček od prodaje tega produkta. Zato je tudi državna pomoč v tem primeru ustrezno nižja.

Po ugotovitvah urada za nadzor proračuna so na gospodarskem ministrstvu ob odobritvi financiranja razvojnih centrov leta 2011 narobe izračunali dovoljeno višino sofinanciranja glede na velikost podjetij, ki so dobila denar, pa tudi glede na naravo raziskav, ki jih bodo ta podjetja izvajala. Zaradi tega so razvojnim centrom namenila več javnih sredstev, kot bi jim lahko, če bi upoštevala evropska pravila o državnih pomočeh.

V takšnih primerih mora država po evropskih pravilih kot kazen v evropski proračun vrniti del denarja, ki ga je že dala podjetjem. Tega denarja država ne sme izterjati od podjetij, saj podjetja niso bila krivec za napačne izračune. Država mora torej kazen plačati iz svojega proračuna.

Višina javnih subvencij, ki so jih pridobili posamezni razvojni centri. Infografika: Metod Blejec; Ozadje: Google Earth, Landsat / Copernicus

Slab preračun gospodarskega ministrstva davkoplačevalce stal skoraj 14 milijonov evrov

V primeru financiranja razvojnih centrov je kazen za napačen preračun višine financiranja znašala deset odstotkov evropskih sredstev, ki jih je gospodarsko ministrstvo namenilo za financiranje centrov. Slovenija je v razvojne centre vložila 161 milijonov evrov, od katerih je bilo evropskih sredstev za 138 milijonov. Preostanek je ministrstvo financiralo iz državnega proračuna. Ker je Slovenija za financiranje razvojnih centrov pridobila 138 milijonov sredstev EU, je morala v evropski proračun vrniti 13,8 milijona evrov.

Naj ob tem poudarimo, da je lahko Slovenija teh 13,8 milijona evropskih sredstev nato ponovno pridobila od Evropske unije in jih namenila za financiranje projektov. Vendar pa je pri financiranju razvojnih centrov moral to skoraj štirinajst milijonsko luknjo pokriti državni proračun. Neupravičeno dodeljene subvencije podjetjem smo torej pokrili davkoplačevalci.

Darjo Radić, ki je kot ministrica leta 2011 dodelila sredstva razvojnim centrom in bila s tem tudi odgovorna za napačne izračune, smo prosili za komentar vračila sredstev. Odgovorila je, da s temi vračili ni bila seznanjena.

Nesposobnost gospodarskega ministrstva pri preračunu dovoljenih višin subvencije je davkoplačevalce na koncu stala skoraj 14 milijonov evrov.

A to je šele prva izmed napak, ki so jih morali na koncu pokriti slovenski davkoplačevalci. Naslednje so bile za državni proračun še dražje. Revizorji so namreč ugotovili neupravičeno porabo dodeljenih sredstev v kar desetih razvojnih centrih. Zaradi tega je morala država vrniti nadaljnjih 30 milijonov evrov evropskih sredstev. Več o tem boste lahko prebrali v prihodnjem članku.

Preberite drugi članek v seriji: Razvojni centri (2. del): goljufije namesto raziskav in razvoja


Avtor člankov: Anže Voh Boštic
Vodja/urednica projekta: Taja Topolovec
Urejanje člankov in preverjanje dejstev: Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Metod Blejec
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec
Oblikovanje infografik in vizualij: Metod Blejec

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #evropska sredstva #Razvojni centri slovenskega gospodarstva

Deli zgodbo 1 komentar



Več iz teme: Evropska sredstva

Nadzorujemo pravilnost in smotrnost porabe milijonov evrov, ki jih Slovenija dobiva iz evropskega proračuna.

45 prispevkov

Seznam razvojnih centrov, v katerih so ugotovili hujše nepravilnosti

Pri Pod črto smo analizirali deset razvojnih centrov, pri katerih je proračunska inšpekcija ugotovila za več 100.000 evrov ali celo …

Tema: Evropska sredstva, Nadzor nad javnim sektorjem
Članek,

Razvojni center Jesenice: previsoka cenitev nepremičnine

Razvojni center Jesenice mora zaradi ugotovitev evropskih revizorjev vrniti 600.000 evrov javnih sredstev.

Tema: Evropska sredstva, Nadzor nad javnim sektorjem
Članek,

1 komentar

gump 31. 3. 2020, 15.23

BRAVO, TAKE NOVINARJE RABIMO,NE PA PEROPAGANDISTE.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno