Enaindvajsetega oktobra letos je nekdanji mariborski župan Franc Kangler v eni izmed sob državnega zbora pripravil nekakšno mini predstavo za javnost. Pred poslanci je sedel s kupčkom obvestil, da ga na pošti čaka pismo s policije, tožilstva oziroma sodišča. Liste je dvigoval v zrak, pustil, da so mu polzeli med prsti in padali na mizo, ter ogorčeno povedal: »Če je to normalno, da ti poštar tedensko dvakrat, trikrat pozvoni, poglejte to, poglejte.«

Za kaj gre? Franc Kangler se je do danes znašel v vsaj dvajset kazenskih postopkih zaradi suma različnih kaznivih dejanj. Obsojen je bil v le eni zadevi – pa še ta je kasneje padla na vrhovnem sodišču. Ostale zadeve so padle bodisi na tožilstvu bodisi na sodišču.

Kako je mogoče, da se posameznik v Sloveniji znajde v kar dvajsetih sodnih postopkih, nato pa ni dokončno obsojen v niti eni zadevi?

S tem vprašanjem naj bi se ukvarjala preiskovalna komisija državnega zbora. A že ustanovitev komisije je doma, pa tudi v tujini, dvignila veliko prahu. Poslanci koalicije v njej nočejo sodelovati, urad generalnega državnega tožilca in sodni svet pa želita s pritožbo na ustavno sodišče celo preprečiti delovanje parlamentarne komisije. Zaskrbljenost zaradi ustanovitve komisije je izrazila celo Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD).

Kaj je vzrok za tako oster odziv na ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije? Kritiki ji očitajo politično delovanje. Ne brez razloga. Kot je zapisano v aktu o odreditvi parlamentarne preiskovalne komisije, je njen prvotni namen ugotoviti politično odgovornost nosilcev javnih funkcij, ki naj bi sodelovali pri pripravi “političnega in kazenskega pregona” Franca Kanglerja. Komisija torej že na začetku svojega delovanja predpostavlja, da je proti Francu Kanglerju obstajal neke vrste politično dirigiran kazenski pregon.

To komisiji jemlje kredibilnost – in obenem povzroča veliko škodo kredibilnosti parlamentarnega nadzora nad delom policije in tožilstva.

Če bi se komisija dela lotila drugače in si kot glavni namen zastavila ugotoviti, kako se lahko nek posameznik znajde v kar dvajsetih postopkih in ni nato dokončno obsojen v niti enem, bi lahko ustanovitev takšne komisije le pozdravili. Torej komisije, ki bi preučila, kaj je narobe v sistemu kazenskega pregona v Sloveniji, da je policija kar dvajsetkrat preiskovala Franca Kanglerja, nato pa so vse policijske preiskave padle bodisi na tožilstvu bodisi na sodišču.

Primer Kangler

S postopki proti Francu Kanglerju je nekaj hudo narobe. Ne zato, ker gre za postopke proti konkretnemu (nekdanjemu) politiku. Noben posameznik se v demokratičnih družbah ne bi smel znajti v kar dvajsetih (pred)kazenskih postopkih, na koncu pa ne bi bil dokončno obsojen v niti enem. Razloga za takšen izid postopkov proti Kanglerju sta lahko le dva. Bodisi je policija kar dvajsetkrat preganjala nedolžnega človeka, kar bi bilo seveda skrb vzbujajoče. Bodisi je v vsaj nekaterih primerih Franc Kangler dejansko storil očitano mu kaznivo dejanje, vendar je nekaj narobe s slovenskim kazenskim sistemom, da za izvedeno kaznivo dejanje ni bil sankcioniran.

Dejstvo je, da je sodišče v enem primeru proti Francu Kanglerju razsodilo, da je Kangler storil kaznivo dejanje. Vendar Kangler ni bil sankcioniran zato, ker je tožilstvo po ugotovitvah sodišča prepozno začelo pregon zoper njega.

Mariborsko okrožno in nato še višje sodišče sta Kanglerja 2016 oziroma 2017 obsodili na sedem mesecev pogojne zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje. Kangler je namreč leta 2009 kot župan izkoristil svoj vpliv, da so na občinskem stanovanjskem skladu nezakonito zaposlili njegovo strankarsko kolegico in zasebno prijateljico Astrid Bah. Nato ji je stanovanjski sklad na Kanglerjevo prigovarjanje nezakonito povrnil še stroške študija v višini 4642 evrov.

Ključni dokaz v postopku so bili telefonski prisluhi Kanglerju, ki jih je policija opravila na podlagi odredbe sodišča. In prav zaradi teh telefonskih prisluhov je postopek proti Kanglerju na vrhovnem sodišču maja letos padel. Kanglerju so policisti prisluškovali leta 2009. Tožilstvo pa je obtožni predlog proti Kanglerju vložilo šele leta 2013. Po mnenju vrhovnega sodišča bi moralo tožilstvo obtožni predlog vložiti najkasneje v roku dveh let po koncu prisluškovanja. Ker je ta rok zamudilo za približno dve leti, so prisluhi postali nezakonit dokaz. S tem pa je seveda padel ključen dokaz na sojenju proti Kanglerju.

Toda, ali to pomeni, da Kangler očitanega mu kaznivega dejanja ni storil? V 13. točki sodbe vrhovnega sodišča piše naslednje:

Po presoji Vrhovnega sodišča [so] v obsojencu (Francu Kanglerju, op. a.) očitanem ravnanju podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje […]. Celotno obsojenčevo ravnanje je bilo namreč fravdulozno ter usmerjeno v doseganje neprava, torej nezakonitega cilja. Nezakonito je bilo v konkretnem primeru, da je bila Astrid Bah že pred objavo razpisa delovnega mesta vnaprej izbrana, da bo zasedla to delovno mesto, temu pa so bili prilagojeni razpisni pogoji in izvedba razpisa, s tem pa je obsojenec posredoval, da se opravi uradno dejanje, ki se na takšen način ne bi smelo opraviti. Celotno obsojenčevo ravnanje je bilo tako ciljno naravnano v udejanjanje neprava, to je v objavo razpisa prostega delovnega mesta za vnaprej izbrano kandidatko.

Vrhovno sodišče je torej potrdilo dejansko krivdo Kanglerja. Sodbo je razveljavilo zaradi prekoračitev roka za hranjenje posnetkov telefonskih pogovorov, in ne zato, ker je Kangler dejansko nedolžen.

Političnost parlamentarne komisije

Parlamentarna komisija torej preiskuje domnevni politični pregon proti posamezniku, ki je kot župan dokazano deloval nezakonito. Z osredotočanjem na ta domnevno politični pregon Kanglerja, za katerega ne navaja prepričljivih dokazov, pa zanemarja drugo, izjemno pomembno vprašanje: kaj je narobe s kazenskim sistemom, da lahko nekoga spravi v kar dvajset postopkov, nato pa se vsi končajo brez obsodbe? Tega namreč še danes ne vemo.

Parlamentarna komisija bi se torej morala osredotočiti izključno na vprašanje učinkovitosti in upravičenosti kazenskega pregona v primeru Kangler – torej, kako dobro delujejo policija, tožilstvo in sodišče v takšnih postopkih. S tem bi lahko ugotovila vzroke za nenavadne procese proti Francu Kanglerju. Lahko se zgodi, da bo komisija ugotovila tudi politično vmešavanje v postopke proti Kanglerju. V primeru nesporne potrditve takšnega vmešavanja bi moralo biti to najstrožje sankcionirano. Osredotočanje na vprašanje, kaj v kazenskem postopku v Sloveniji ne deluje, da so možni primeri, kot je Kanglerjev, bi preiskavi parlamentarne komisije prineslo vrednost in kredibilnost.

Komisija se bo sodeč po aktu o njeni ustanovitvi ukvarjala tudi z nekaterimi strokovnimi vprašanji, s katerimi bi se nedvomno morala ukvarjati. V mandatu komisije je namreč precej področij, na katere smo opozarjali tudi pri Pod črto. Eden izmed namenov parlamentarne preiskave je preveriti ustreznost hranjenja profilov DNK osumljencev kaznivih dejanj v policijskih evidencah. Kot smo pri Pod črto razkrili lani, je zaradi neustreznih evidenc profilov DNK na sodišču padel postopek proti osumljencu posilstva. Komisija si bo celo prizadevala ugotoviti, koliko kazenskih postopkov je zaradi neustrezne hrambe profilov DNK padlo na sodiščih – torej pridobiti podatek, ki ga na Pod črto od odgovornih nismo uspeli dobiti.

Komisija bo pod drobnogled vzela tudi nezakonito vdiranje Dejana Orniga v elektronske komunikacije državljanov po naročilu policije: torej še eno zgodbo, ki smo jo razkrili pri Pod črto in ki ni bila nikoli v celoti razjasnjena. Med drugim bo komisija pridobila tudi vsa poročila o nadzoru notranjega ministrstva nad delovanjem policije. Pri Pod črto smo v zadnjih letih večkrat poročali o neustreznem nadzoru nad delom policije in o nepripravljenosti policije, da odpravi nepravilnosti, ki so jih pri njenem delovanju ugotovili na notranjem ministrstvu.

Obžalovanja vredno je, da bodo s poudarjanjem neosnovanih trditev o političnem pregonu Franca Kanglerja tudi morebitne pomembne ugotovitve o strokovnih pomanjkljivostih delovanja organov odkrivanja in pregona izgubile na veljavi. Z osredotočanjem na političnost pregona poslanci opozicije zamujajo dobro priložnost, da bi dejansko pripomogli k boljšemu delovanju policije, tožilstev in sodišč.