Vdori v komunikacijo: Kako želi policija primer Ornig pomesti pod preprogo

Je vrh policije vedel za vdiranje informatorja Dejana Orniga v zasebno korespondenco posameznikov? S slabo izvedenim nadzorom nad lastnim delom želi policija to vprašanje pomesti pod preprogo.

Foto: policija.si
Slovesnost ob 25-letnici policije v kongresnem centru Brdo, ki je potekala pod geslom: Slovenska policija, vedno za ljudi. Na sliki ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar (desno) in Marjan Fank (poleg nje). Foto: policija.si

Informator policije Dejan Ornig je med decembrom 2012 in majem 2015 po lastnem priznanju vdrl v elektronsko pošto, Facebook račune in drugo elektronsko komunikacijo vsaj 300 posameznikov. Za večino izmed njih so Ornig ali kriminalista, s katerima je sodeloval, sumili, da so vpleteni v kriminalna dejanja. Približno petini oseb je moral Ornig v komunikacijo vdreti le zato, da je prišel do komunikacije tistih, ki so se njemu ali policiji zdeli sumljivi.

Vrh policije tem dejstvom ne nasprotuje. Zaplete se pri vprašanju, kdo vse v policiji je vedel za Ornigovo vdiranje.
Ornig trdi, da sta mu kriminalista Klemen Radetič in Mitja Mišigoj, s katerima je sodeloval, pogosto naročala, o kateri osebi naj s svojimi metodami zbere informacije. Z njegovim početjem pa naj bi bili seznanjeni tudi vodilni v policiji.

To pomeni, da bi za Ornigovo vdiranje v zasebno komunikacijo posameznikov mimo sodnih odredb morala vedeti tudi generalni direktor policije Marjan Fank in direktor kriminalistične policije Branko Japelj. Ornig je namreč med septembrom 2014 in majem 2015, ko je sodeloval s kriminalistom Mišigojem, vdiral v komunikacijo potencialnih skrajnežev. Tudi tistih, ki naj bi novačili borce za tuja bojišča.

Po Ornigovih trditvah naj bi mu Mišigoj v času tega sodelovanja povedal, da »je šla zadeva zelo visoko v policiji«. Torej naj bi bil z Ornigovim delovanjem seznanjen sam vrh generalne policijske uprave – vključno z generalnim direktorjem Fankom. Še več – policija naj bi nato Ornigove podatke posredovala Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, ta pa nato tudi tujim tajnim službam.

Policija tem trditvam nasprotuje. Kot so zapisali v odgovoru mediju podcrto.si, do vodilnih v policiji – direktorja Fanka in šefa kriminalistov Japlja – prihajajo »obdelane, ocenjene in ovrednotene informacije z izdelanimi prognozami in priporočili o posameznih varnostnih pojavih, in nikakor ne podrobne informacije«. Vodilni v policiji pa ne vedo, kako posamezni informatorji te informacije zberejo. Zato tudi niso mogli vedeti za Ornigove vdore v komunikacijo morebitnih skrajnežev.

Policija je zaščitila tudi kriminalista, s katerima je Ornig sodeloval. Kriminalista po javnem zatrjevanju policije menda nista vedela, da Ornig informacije pridobiva z vdiranjem v zasebno komunikacijo posameznikov. Ornig naj bi po njunem mnenju do informacij prišel kot član zaprtih skupin na družbenih omrežjih. Zato tudi nista dajala navodil, naj Ornig vdira v elektronsko komunikacijo. Edina napaka kriminalistov je bila po mnenju policije ta, da iz posredovanih informacij nista razbrala, da Ornig vdira v elektronsko komunikacijo.

Nihče ni ničesar vedel

Kdo ima v tej zgodbi prav? Poglejmo najprej zadnji argument policije – torej, da kriminalista nista vedela za Ornigove vdore. Sodeč po korespondenci med Ornigom in kriminalistoma, ki smo jo pregledali, je ta argument absurden. Ornig v korespondenci kriminalistoma jasno pove, da je vdrl v računalnik osumljenca, da prevzema Facebook profile, da ima vzpostavljen tako imenovani »backdoor« na predalu elektronske pošte osumljenca. Kriminalistoma obenem pogosto pojasni, da zaradi izboljšane varnosti za »prevzem« Facebook profila potrebuje osebne podatke osumljenca, kot je na primer datum rojstva. Kriminalista sicer Ornigu nikoli ne ukažeta vdora v elektronsko korespondenco – namesto tega si zaželita, da Ornig osebo »pogleda«, navedeta, da so osebe »vredne podrobnejšega pregleda«, da naj »razširi informacije« o posamezni osebi in podobno.

Zavajanje policije na tem področju meče nenavadno luč na trditev, da vodilni v policiji niso vedeli za Ornigove vdore. Koliko lahko tej trditvi zaupamo? Dejstvo je, da neizpodbitnih dokazov za vpletenost vrha policije Ornig nima. A zaradi načina Ornigovega dela je zelo težko zagovarjati argument, da za njegovo početje niso vedeli vsaj nadrejeni obema kriminalistoma.

Dejan Ornig je med decembrom 2012 in septembrom 2014 sodeloval s kriminalistom Klemnom Radetičem z ljubljanske policijske uprave. Kot izhaja iz korespondence med Ornigom in Radetičem, se je Ornig v tem času ukvarjal predvsem s preiskovanjem lokalne kriminalitete. Zato je mogoče, da Ornigovim podatkom višje v policiji niso namenjali posebne pozornosti. Toda: čeprav Ratedič sodelovanja z Ornigom ni hotel posebej komentirati, je za podcrto.si povedal, da so na policiji za način njegovega sodelovanja z Ornigom vedeli in da ima policija v zvezi s tem »vse zabeleženo«.

Sodelovanje Orniga s policijo se spremeni, ko njegova kontaktna oseba septembra 2014 postane Mitja Mišigoj. Pod Mišigojevim vodstvom se Ornig loti preiskovanja ekstremistov. Kot so nam potrdili tudi na policiji, so kriminalisti v tem času v sodelovanju z Ornigom »pridobili nekatere informacije, ki so se nanašale na aktivnosti, povezane s terorizmom«. Tudi Mišigoj je lokalni kriminalist policijske uprave Ljubljana. Težko je torej verjeti, da bi Mišigoj na lastno pest prek Orniga zbiral podatke o ekstremistih oziroma teroristih, tudi tistih v tujini, ki za Slovenijo niso pomenili varnostne grožnje.

Ornig je v tem obdobju Mišigoju predal veliko podatkov. Po njegovih besedah je Mišigoju dostavljal celotne kopije Facebook profilov 31 sumljivih oseb, vključno z GSM-številkami, telefonskimi imeniki teh oseb, komunikacijo oseb in fotografijami. Vseh podatkov naj bi bilo kar za 1,4 gigabajta. Te podatke so nato po Ornigovih besedah obdelali policijski analitiki. Tudi policija nam je potrdila, da so bili pridobljeni podatki »v nadaljevanju pregledani in ovrednoteni ter ustrezno obdelani«.

Težko je verjeti, da policijski analitiki ob tako obsežnih kopijah elektronskih profilov in komunikacije posameznikov niso vedeli, da jih je Ornig pridobil z vdori. Prav tako je težko verjeti, da policijski analitiki podatkov niso delili z nadrejenimi oziroma da se ob tem nihče od nadrejenih v policiji ni vprašal in ni preveril, od kod Mišigoju in analitikom toliko podatkov o tujih ekstremistih.

Navedeni argumenti, kdo od nadrejenih v policiji je vedel oziroma bi moral vedeti za Ornigovo vdiranje, so seveda le (logična) sklepanja. Dejstva o tem, kako visoko v policiji so vedeli za početje Dejana Orniga ter kriminalistov Radetiča in Mišigoja, bi lahko podal strokovni nadzor, ki ga je februarja letos odredil direktor policije Marjan Fank. Toda pridobljeni podatki kažejo, da se policija pri nadzoru sploh ni trudila raziskati niti očitka, da je Ornig po naročilu kriminalistov vdiral v zasebno komunikacijo posameznikov. Kaj šele, da bi nadzor preveril, kdo vse je za to vedel.

Mlačen strokovni nadzor

Policijo smo najprej zaprosili za osebni pogovor z direktorjem Fankom oziroma primerno osebo, ki bi nam lahko natančno razložila, kako je nadzor potekal. Sporočili so nam, da to ne bo mogoče. Zato moramo o poteku nadzora sklepati le iz pisnih odgovorov policije na naša vprašanja in informacij, ki smo jih pridobili od drugih virov.

Z Dejanom Ornigom smo se o njegovih vdorih prvič obširneje pogovarjali konec januarja. Prisoten je bil še Matej Kovačič, Ornigov znanec, ki je obenem strokovnjak za informacijsko varnost in zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan. Po pogovoru je Kovačič z Ornigovim dovoljenjem za nasvet o zadevi povprašal ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča, ta pa je nato o zadevi obvestil direktorja policije Fanka. Klemenčič je Fanku po pojasnilih policije povedal, da naj bi Ornig razpolagal s korespondenco s kriminalistoma, ki dokazuje vpletenost policije pri njegovih vdorih.

Fank je nato odredil strokovni nadzor v policiji. Ta je po pojasnilih policije ugotovil le »neprimernost komuniciranja kriminalista s konkretno osebo prek elektronske pošte«. Torej – kriminalist Mišigoj bi moral za komunikacijo z Ornigom uporabiti druge kanale. Nadzor naj bi odkril še nekatere sistemske pomanjkljivosti v delovanju policije, ki naj bi jih že odpravljali.

Policijo smo zaprosili za natančna pojasnila, kako so izvedli strokovni nadzor, katere dokaze so v nadzoru pridobili in kakšne sistemske pomanjkljivosti so odkrili. A na policiji nam teh podatkov niso posredovali. Kot pojasnjujejo, so zaradi občutljivosti področja označeni s stopnjo tajnosti. Torej za javnost niso dostopni.

Policija je enega izmed kriminalistov, ki je sodeloval z Ornigom (najverjetneje gre za Mitjo Mišigoja, ki na naša vprašanja ni želel odgovarjati), ovadila šele junija. Takrat smo policiji predali del elektronske korespondence med Ornigom in Mišigojem, ki jo je slednji pošiljal s službene elektronske pošte s končnico @policija.si.

Policija je torej zdaj v nenavadni situaciji – javno trdi, da kriminalista v sodelovanju z Ornigom nista naredila kaznivega dejanja, obenem pa je enega izmed njiju zaradi sumov kaznivih dejanj ovadila specializiranemu državnemu tožilstvu.

Neresnični odgovori

Zakaj policija razlogov za sum kaznivega dejanja ni ugotovila že februarja v strokovnem nadzoru? Kot so nam pojasnili, v tem nadzoru sploh niso pregledali službene pošte kriminalista Mišigoja.

Zakaj je niso pregledali? Najprej so tako nam kot tudi drugim medijem na policiji zatrjevali naslednje: »V strokovnem nadzoru ni bila pridobljena vsebina korespondence [Mišigoja z Ornigom], saj lahko policija pridobi vsebino komuniciranja po elektronski pošti le na podlagi sodne odredbe in to samo v primeru, ko gre za utemeljene razloge za sum storitve kaznivega dejanja drugih oseb.«

To pojasnilo ne drži. Pravilnik o obdelavi podatkov o elektronskih komunikacijah policije in o dostopu do policijskih zbirk podatkov v 11. členu jasno določa, da lahko policija elektronsko pošto kriminalista pregleda že na podlagi odredbe generalnega direktorja policije.

S tem dejstvom smo soočili policijo. Odgovorili so nam, da imamo prav. In obenem dodali: »Pri načrtovanju strokovnega nadzora in tudi kasneje pri izvedbi strokovnega nadzora nadzorniki niso razpolagali z informacijami, ki bi zahtevale odredbo za pregled službene komunikacije. Takšna odredba bi bila nesorazmerna z namenom strokovnega nadzora.«

Ta argument policije je nenavaden. Ponovimo: kot so nam potrdili tudi na policiji, je minister Klemenčič že februarja Fanka obvestil, »da naj bi konkretna oseba delovala kot policijski vir in da naj bi bilo njeno domnevno nezakonito ravnanje posledica navodil kriminalistov, ter tudi o tem, da naj bi konkretna oseba razpolagala z elektronsko komunikacijo«.

Policija je torej bila obveščena o obremenjujoči elektronski komunikaciji, in to celo od pravosodnega ministra. Kljub temu pa bi bil po mnenju policije pregled elektronske pošte kriminalista nesorazmeren poseg.

Policija se po nam dostopnih informacijah prav tako ni trudila, da bi korespondenco med Ornigom in kriminalistoma pridobila po drugi poti. Na primer tako, da bi o zadevi povprašala Dejana Orniga. Namesto tega sta konec februarja lani dva policista s sektorja za zaščito podatkov obiskala Mateja Kovačiča. Kot nam je zatrdil Kovačič, je policistoma tudi sam povedal o obstoju korespondence med Ornigom ter kriminalistoma Radetičem in Mišigojem. Še več – povedal jima je tudi, da s korespondenco razpolagamo pri podcrto.si. Vendar tudi nas nihče s policije ni prosil za pregled te korespondence. Na policiji so enega izmed kriminalistov ovadili šele, ko smo jim na podcrto.si sami v pregled in komentar predali del korespondence med Ornigom in Mišigojem.

Zakaj so policisti obiskali prav Mateja Kovačiča? »Po podatkih, ki smo jih prejeli, je bil g. Kovačič oseba, ki naj bi razpolagala s podatki, s katerimi je bil seznanjen minister,« je bil celoten odgovor policije na to vprašanje. Sta pa policista prek Kovačiča Orniga opozorila, da naj podatkov o svojem sodelovanju s policijo ne razkriva javnosti, saj lahko v nasprotnem primeru »pride do ogroženosti [Ornigove] lastne varnosti«, kot so pojasnili na policiji.

Po zatrjevanju policije naj bi strokovni nadzor pokazal še, da je kriminalist Mišigoj Orniga večkrat opozoril, da do podatkov ne sme priti s kaznivim dejanjem, torej vdiranjem v komunikacijo posameznikov. Korespondenca med Ornigom in Mišigojem tega ne potrjuje.

Prav tako korespondenca ne potrjuje še ene ugotovitve, do katere je policija prišla pri strokovnem nadzoru: da je Mišigoj sodelovanje z Ornigom prekinil, ko je ugotovil, da je Ornig vpleten »v domnevno druga nezakonita dejanja«.

Pri teh drugih nezakonitih vdorih gre za domneven vdor v policijski komunikacijski sistem Tetra, ki naj bi ga Ornig izvedel septembra 2014. Spomnimo, zaradi tega vdora je bil Ornig maja letos s kaznovalnim nalogom obsojen na leto in tri mesece pogojnega zapora. Ornig se je na kaznovalni nalog že pritožil, zato se bo v kratkem začelo sojenje. Policija je pri Ornigu zaradi suma vdora v Tetro konec aprila 2015 opravila hišno preiskavo, o njej pa so poročali praktično vsi večji slovenski mediji. Zadnja elektronska korespondenca med Ornigom in Mišigojem pa nosi datum 18. maj 2015. Tega dne je Mišigoj Orniga še spraševal o dodatnih podatkih glede določenih sumljivih posameznikov. Korespondenca torej govori v prid Ornigovi trditvi, da se je sodelovanje s policijo končalo na njegovo pobudo, in ne na pobudo policije zaradi domnevnih Ornigovih kaznivih dejanj.

maj
Korespondenca med Ornigom (Mali Picasso) in Mišigojem (JANKO METKA), ki je potekala 18. maja 2015, torej tri tedne po hišni preiskavi pri Ornigu.

Na policiji na naše dodatno vprašanje, kako lahko na podlagi izvedenega strokovnega nadzora trdijo, da so sodelovanje z Ornigom prekinili, ko so ugotovili, da je vpleten v domnevno druga kazniva dejanja, čeprav korespondenca tega ne potrjuje, niso dali jasnega odgovora. Povedali so le, da bi bilo »neživljenjsko pričakovati, da policist s takšno osebo ne bi imel nobenega stika več«.

Ornig je za podcrto.si medtem zatrdil, da je želel Mišigoj sodelovanje z njim nadaljevati tudi po hišni preiskavi. Mišigoj naj bi Ornigu tako svetoval, naj se preseli na Primorsko (kjer je Ornig lani spomladi dobil novo službo), se ustali, nato pa spet vzpostavi stik z njim, da bosta nadaljevala s sodelovanjem.

Ministrica se bo do ravnanja policije še opredelila

Korespondenca in odgovori policije torej kažejo na dejstvo, da se policija v strokovnem nadzoru ni trudila potrditi ali zavrniti trditev Dejana Orniga o njegovem sodelovanju s kriminalistoma Radetičem in Mišigojem pri vdiranju v elektronsko korespondenco sumljivih posameznikov. Kaj šele da bi v nadzoru poskušala ugotoviti, kako visoko v policiji so vedeli za Ornigovo delovanje.

Ob tem se postavlja tudi vprašanje, ali lahko vrh policije preiskuje samega sebe. Kot rečeno, Ornig trdi, da naj bi za njegove vdore vedel sam direktor policije Marjan Fank. Fank pa je tudi tisti, ki odreja strokovne nadzore nad delom policije in ki mu je nato izročeno poročilo o nadzoru.

Z namenom, da bi se izognili takemu konfliktu interesov, ima pooblastila za nadzor policije tudi ministrstvo za notranje zadeve (MNZ). Kot so nam povedali na ministrstvu, so od policije zahtevali le poročanje o ugotovitvah strokovnega nadzora. Niso pa opravili lastnega nadzora nad delom policije. Na naše dodatno vprašanje, ali bodo tak nadzor le izvedli, pa so nam odgovorili, da so od policije že zahteval pojasnila o postopkih, ki niso zajeta v poročilu o strokovnem nadzoru, ki ga je opravila Generalna policijska uprava, in zagotovili, da »bo v okviru pooblastil MNZ preveril vse očitke, ki ste jih navedli«. Po tej preverbi pa se bo po pojasnilih MNZ do dejanj policije lahko opredelila tudi ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar.

 

Policijsko zavajanje javnosti

Policiji zavajanje javnosti pri nezakonitih posegih v zasebnost državjanov ni tuje. Tega so se že poslužili v primeru tako imenovanih IMSI lovilcev za pridobivanje GSM številk osumljencev.

IMSI lovilec je naprava, ki simulira bazno postajo v GSM omrežju. Te antene oziroma bazne postaje sestavljajo GSM omrežja mobilnih operaterjev in so razporejene po celotni Sloveniji. Mobilni telefon pa se glede na svojo lokacijo poveže s tisto bazno postajo, ki mu je najbližje in zato oddaja najmočnejši signal. S spreminjanjem lokacije telefon tako preskakuje z ene bazne postaje na drugo glede na jakost signala postaj.

IMSI lovilec simulira bazno postajo na način, da se GSM aparati povežejo z lovilcem namesto z resnično bazno postajo. Policija GSM številko pridobi tako, da z IMSI lovilcem sledijo osumljencu in s tem ugotovijo, kateri mobilni telefon ostaja vseskozi povezan z lovilcem.

Zaradi svojega delovanja predstavlja IMSI lovilec tudi hud poseg v zasebnost državljanov. Lovilec namreč ne »ujame« le mobilnika osumljenca, temveč tudi vseh ostalih posameznikov, ki se v nekem trenutku nahajajo na območju okoli IMSI lovilca. Tako dobi policija podatke, kje se v nekem trenutku nahaja množica posameznikov. To pa odpira možnost zlorab policijskega dela pri nadzoru nad državljani. Zato uporaba IMSI lovilcev polciji še do danes ni dovoljena.

Kljub temu je policija IMSI lovilce pri svojem delu že uporabljala in o tem javno lagala. Novembra 2012 je zdajšnji direktor policije Marjan Fank, takrat v funkciji namestnika direktorja kriminalistične policije, v oddaji Vroči mikrofon na Valu 202, zatrdil, da IMSI lovilec policija resda ima, a ga ne uporablja za pridobivanje telefonskih številk osumljencev. Na vprašanje novinarja, zakaj so lovilca kupili, je Fank odgovoril, da za primer, ko bi njegovo uporabo v prihodnosti dovolila sprememba zakonodaje.

Nato je Marjan Fank januarja 2013 za časnik Večer priznal, da policija IMSI lovilec uporablja, a le ko je neposredno ogroženo življenje ljudi – ob ugrabitvah in iskanju pogrešanih.

Konec leta 2014 pa je spletni medij Slo-tech z zahtevo po dostopu informacije javnega značaja od policije pridobil podatke o dejanski uporabi IMSI lovilca. Podatki kažejo, da je policija IMSI lovilec za pridobitev telefonskih števik osumljencev redno uporabljala od leta 2006 pa vse do leta 2012. Prav leta 2012 ga je uporabila največkrat – v kar 79 primerih. Razlog za uporabo sta bila najbolj pogosto trgovanje z drogo (51 primerov)  in velika tatvina (13 primerov). Torej: daleč od tega, da bi IMSI lovilce uporabljali le za »iskanje pogrešanih«.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 0 komentarjev

Objavljeno tudi v: Dnevnik



Več iz teme: Nadzor nad delom represivnih organov

Nadzorujemo, ali policija in ostali represivni organu svoje delo opravljajo zakonito in v skladu z etičnimi standardi.

53 prispevkov

Odgovorni za sporno delo kriminalistov našel zaposlitev pri ministru

Nekdanji policist Franci Kregar, odgovoren za hude nepravilnosti pri delu kriminalistov v civilu, dobil zaposlitev na zaupanje v kabinetu notranjega …

Tema: Nadzor nad delom represivnih organov
Članek,

Nadzor nad policijo: hude nepravilnosti pri delu kriminalistov v civilu

Nezakonito sledenje, neupravičeno vklepanje, potvarjanje dokumentacije: notranje ministrstvo v dveh nadzorih opozorilo na sistematično kršenje predpisov mobilnih kriminalističnih oddelkov.

Tema: Nadzor nad delom represivnih organov
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno