V začetku avgusta so mediji objavili novico o domnevno sporni zahtevi notranjega ministra Aleša Hojsa po nadzoru nad delom kriminalistov Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU).

Mediji, pa tudi nekateri pravni strokovnjaki, so se na Hojsovo zahtevo odzvali kritično. S svojo zahtevo naj bi Hojs posegel v neodvisnost delovanja kriminalistov. Pojavljale pa so se tudi ocene, da naj bi na ta način Hojs in stranka SDS poskušala pritiskati na delo kriminalistov v uradu, ki med drugim zaradi različnih sumov nezakonitih ravnanj preiskuje tudi posameznike, povezane s stranko SDS.

So kritike upravičene?

Pri Pod črto že vrsto let skozi različne preiskave opozarjamo na pomanjkljivo delo kriminalistov – tako na nacionalnem preiskovalnem uradu kot tudi v posameznih policijskih upravah. Spraševali smo se, zakaj preiskave nekaterih primerov trajajo nerazumno dolgo (na primer preiskave proti ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću) in zakaj v nekaterih primerih kriminalisti z nespoštovanjem predpisov ogrožajo veljavnost zbranih dokazov na sodišču. Po tej plati je poostren nadzor ministrstva nad delom kriminalistov lahko le dobra novica.

A problem se skriva drugje. V tem, kdo je odredil nadzor in kako se ta nadzor izvaja.

Kritike, da nadzora ne sme biti, so kontraproduktivne

Omenjeni kritiki – od profesorjev varnostnih ved in kazenskega prava do nekaterih predstavnikov pravosodnih organov in opozicijskih politikov – problematizirajo že samo možnost, da minister odredi nadzor nad delom policije v posameznih primerih. Policija je namreč pri svojem delu neodvisna oziroma jo lahko usmerja le tožilstvo, trdijo kritiki. Zaradi tega kakršen koli nadzor nad delom kriminalistov v posameznih primerih ni primeren oziroma je celo grožnja vladavini prava.

Ti argumenti ne vzdržijo resne presoje. So pa primerno orodje vodilnih v pravosodnih organih, da se izognejo potrebnemu nadzoru nad svojim delom.

Notranje ministrstvo že leta izvaja nadzor nad konkretnimi primeri, ki jih je preiskovala policija. O ugotovitvah nekaterih izmed teh nadzorov smo v zadnjih letih obširno poročali tudi pri Pod črto.

Eden je primer Farrokh, v katerem je ministrstvo še v času prejšnje vlade ugotovilo slabo delo kriminalistov pri preiskovanju pretakanja iranskega denarja prek banke NLB. Drugi je primer dela mobilnih kriminalističnih oddelkov, v okviru katerega so nadzorniki ministrstva v letih 2017 in 2018 pregledali več kot petdeset konkretnih primerov delovanja kriminalistov in pri njihovem delu našli številne nezakonitosti. Nadzor ministrstva nad delom policije – tudi v konkretnih primerih – je ključen za zagotavljanje učinkovitega in zakonitega delovanja policije.

Pri Pod črto prav tako že leta sistematično opozarjamo na sistemske pomanjkljivosti v delovanju policije pri pregonu gospodarskega kriminala in korupcije, kjer se preiskave vlečejo vrsto let. Opisali smo primer opeharjenega podizvajalca, ki mu naročnik posla ni poravnal plačila v vrednosti več sto tisoč evrov za že opravljena gradbena dela. Naročnik je premoženje svojega podjetja prenesel v tujino, podjetje poslal v stečaj in se tako izognil poplačilu svojih dolgov. Podizvajalec je podjetnika prijavil policiji; kriminalisti pa so potrebovali kar štiri leta, da so stopili v stik s prijaviteljem – kaj šele, da bi primer preiskali.

Ko bo policija končala s preiskovanjem, bo glede na izkušnje s slovenskim pravosodnim sistemom do morebitne obsodbe trajalo še vrsto let. Če postopek ne bo vmes zastaral ali pa bil ustavljen zaradi nezakonito zbranih dokazov ali kakšne druge postopkovne pomanjkljivosti. Vse to so razlogi, zakaj bi lahko notranje ministrstvo upravičeno zahtevalo poostren nadzor nad delom kriminalistov.

Trenutna vladajoča politika takšnemu upniku obljublja nekakšno ureditev razmer v pravosodnem sistemu – a s figo v žepu. V resnici jo zanima le nabiranje političnih točk in zloraba nadzorov v politične namene.

S spornimi posli obremenjeni minister in državni sekretar

Nadzor je namreč odredil notranji minister Aleš Hojs. Ta bo na koncu tudi sprejel ukrepe na podlagi ugotovitev nadzora. Ukrepi pa bi lahko močno posegli v delovanje kriminalistov – torej v represivni državni organ, katerega učinkovito in obenem zakonito delo je ključno za ohranjanje vladavine prava v državi in preprečevanje zlorab represivne moči države.

Zakaj je pomembno, kdo je zahteval preiskavo dela kriminalistov?

Pri Pod črto smo že marca letos zapisali, da je Aleš Hojs popolnoma neprimeren kandidat za notranjega ministra. Ponovimo, kaj smo takrat zapisali: Aleš Hojs je bil pred imenovanjem na mesto ministra direktor podjetja NTV24, d. d., ki izdaja televizijo Nova24TV. Televizija je eden izmed strankarskih medijev SDS, financiranje teh medijev pa preiskuje policija.

Strankarski mediji SDS so namenjeni politični propagandi stranke. Kot smo na Pod črto pokazali v seriji preiskovalnih člankov, v ta namen poleg žaljenja in širjenja sovraštva do drugače mislečih uporabljajo tudi laži in dezinformacije. V preverjanje, ali je neka novica, ki jo objavijo, resnična ali ne, po besedah Jožeta Biščaka, urednika več strankarskih medijev, ne verjamejo. Financirajo se iz denarja madžarskih podjetnikov, ki so blizu madžarskemu premierju Viktorju Orbánu.

Da je Hojs neprimeren za ministra, je prav kmalu dokazal tudi v praksi. Na mesto državnega sekretarja je imenoval nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja, kateremu je bilo dokazano koruptivno ravnanje v primeru zaposlitve njegove strankarske kolegice na mariborski občini. Oproščen je bil le zato, ker dokazi v času sojenja zaradi prekoračitev rokov niso bili več veljavni.

Nadzor delovanja kriminalistov torej vodi minister, ki je pred nastopom funkcije vodil medij, ki ga preiskujejo kriminalisti. Pri tem mu asistira državni sekretar, kateremu je bila dokazana korupcija. Takšni posamezniki ne bi smeli niti nadzorovati dela policije niti sprejemati ukrepov na področju delovanja policije.

Politično motivirana vsebina nadzora

Drug problem je sama vsebina nadzora.

Kot so javno objavili na notranjem ministrstvu, je Hojs odredil revizijo petih konkretnih preiskav kriminalistov nacionalnega preiskovalnega urada. Gre za preiskavo primerov bančnega kriminala, razkritih v zadnji gospodarski krizi; preiskavo v primeru zlorabe prevladujočega položaja na trgu, ki naj bi ga storila medijska družba Pro Plus (upraviteljica medijev POP TV in Kanal A); primer suma pranja iranskega denarja oziroma financiranja jedrske proliferacije prek banke NLB (že omenjeni primer Farrokh); sume korupcije pri nabavi žilnih opornic in preiskavo domnevnih nezakonitih dejanj na otroški srčni kirurgiji.

Ne moremo trditi, da se v preiskovanju teh primerov niso dogajale nepravilnosti. Pri Pod črto smo podrobneje pisali o primeru Farrokh in ugotovili, da je policija svoje delo opravila nestrokovno in premalo zavzeto. Svoje delovanje pa je celo skrivala pred tožilstvom, ki nadzoruje policijske preiskave, in ob tem zavajala še notranje ministrstvo.

Težava je v tem, da je takšnih primerov še veliko. Hojs in Kangler pa se osredotočata le na primere, ki so tesno politično povezani s stranko SDS. Zakaj sistemsko delovanje policije dopušča take nepravilnosti, pa Hojsa in Kanglerja, kot kaže, ne zanima.

Poslanci in ostali vidni člani stranke so namreč svoje kritike delovanja policije in širše države za potrebe političnega boja najpogosteje utemeljevali z omenjenimi petimi primeri. Izbira prav in le teh primerov tako vzbuja resen dvom o namerah notranjega ministra. Si res prizadeva za bolj učinkovito delovanje policije? Ali pa želi prek nadzora pridobiti le dodatne informacije o omenjenih primerih, ki jih bo lahko nato stranka SDS uporabila v nadaljnjem boju za oblast oziroma zmago na volitvah?

Repriza že videnega delovanja stranke SDS

Delovanje Hojsa in Kanglerja je namreč ponovitev že videnega. Lansko leto je stranka SDS zahtevala uvedbo parlamentarne preiskave v zvezi s policijskimi postopki proti Francu Kanglerju.

Franc Kangler se je do danes znašel v vsaj dvajsetih kazenskih postopkih zaradi suma različnih kaznivih dejanj. Obsojen je bil v le eni zadevi – pa še ta je kasneje padla na vrhovnem sodišču. Ostale zadeve so padle bodisi na tožilstvu bodisi na sodišču.

V stranki SDS so bili prepričani, da so Kanglerjevi politični nasprotniki izkoristili policijo, tožilstvo in sodišča za politični obračun s Kanglerjem. To so v demokratični državi izjemno skrb vzbujajoče obtožbe, a jih je stranka SDS izrekla brez kakršnih koli omembe vrednih dokazov.

Če bi se parlamentarna komisija dela lotila drugače in si kot glavni namen zastavila ugotoviti, kako se lahko nek posameznik znajde v kar dvajsetih postopkih in ni nato dokončno obsojen v niti enem, bi lahko ustanovitev takšne komisije le pozdravili. Torej komisije, ki bi preučila, kaj je narobe v sistemu kazenskega pregona v Sloveniji, da je policija kar dvajsetkrat preiskovala Franca Kanglerja, nato pa so vse policijske preiskave padle bodisi na tožilstvu bodisi na sodišču.

Ampak ne. Komisijo je hotela stranka SDS izkoristiti le za promocijo neutemeljenih trditev o politični gonji zoper Kanglerja. Kaj takega se v pravni državi ne sme zgoditi.

Na eni strani imamo torej očiten poskus političnega (strankarskega) pritiska na delo policije. Na drugi strani pa kritiki vladajoče politike zgoraj opisanega opeharjenega upnika in druge državljane prepričujejo, da kljub hudim težavam slovenskega pravosodnega sistema pri pregonu gospodarskega kriminala in korupcije zunanjega nadzora nad delovanjem tega sistema sploh ne sme biti. Torej, da je nad policijo, pa tudi tožilci in sodniki, le modro nebo.

Glavna težava Slovenije na področju vladavine prava je neobstoj močne tretje frakcije: tistih, ki bi opozarjali, da je nujno bolje nadzorovati delo policije, tožilstva in sodišč ter na podlagi teh nadzorov sprejeti prepotrebne reforme za bolj učinkovito delovanje teh institucij – predvsem na področju pregona gospodarskega kriminala in korupcije.