Ko nas kdo vpraša, kakšne vsebine so na portalu podcrto.si najbolj brane, lahko podamo povsem nedvoumen odgovor. Zmagovalec je namreč glede na število klikov in medijsko odmevnost jasen. To so članki o vsem, kar je povezano z varnostjo tistega, kar jemo.

Članki o varni hrani so takojšen hit. Članek o pekarnah, pri katerih so inšpektorji ugotovili higienske pomanjkljivosti, je glede na naše podatke prebralo vsaj 40.000 ljudi. Analizo, kateri trgovski centri prodajajo najbolj in kateri najmanj varno hrano, pa vsaj 30.000 ljudi.

Pridobivanje podatkov zanje pa je vse prej kot enostavno. Predvsem zato, ker na začetku priprave zgodbe večinoma ne vemo, kateri podatki so sploh na voljo. Tako kot pri mnogih drugih člankih, se je odpiranje podatkov o varnosti hrane, ki jo jemo, pričelo z dokaj nedolžnim pogovorom z nekdanjim sodelavcem o na videz precej suhoparni temi: zakonu o prekrških.

Začne se z eno samo informacijo

V tem pogovoru je nekdanji sodelavec z mano delil zanimivo ugotovitev: po 203. členu zakona morajo vse slovenske inšpekcije voditi evidenco o pravnomočnih odločbah o prekrških. Torej: ko inšpektorji nekoga kaznujejo bodisi z denarno kaznijo bodisi z opominom, te podatke vpišejo v posebno evidenco.

Pri takšni informaciji bi moral vsak podatkovni novinar zastriči z ušesi. Ker inšpekcije te podatke zbirajo, je možno vsaj teoretično od njih pridobiti podatke, koga vse so v preteklih letih kaznovale zaradi kršitev zakonodaje.

Podatke je nato mogoče analizirati in ugotoviti, ali obstajajo stalni kršitelji zakonov in kako se proti njim ukrepa. Bralce je na primer mogoče seznaniti, kateri trgovci najpogosteje kršijo tržno zakonodajo, katere gostilne ne skrbijo dovolj za higieno v kuhinjah, s katerimi ponudniki mobilnih storitev imajo stranke največ težav.

Zakaj dostop do javnih podatkov terja mesece dela?

A pot od teoretične dostopnosti podatkov do napisanega članka ni enostavna. Tako se je izkazalo tudi v našem primeru. Po »odkritju« 203. člena zakona o prekrških smo inšpekcijo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), ki med drugim nadzoruje higieno v gostilnah in varnost živil v trgovskih centrih, zaprosili za posredovanje njihove evidence o izrečenih prekrškovnih sankcijah. A inšpekcija nam želenih podatkov ni posredovala – z obrazložitvijo, da ti podatki niso javno dostopni.

Inšpektorat je našo zahtevo zavrnil decembra 2013. Zato smo se pritožili informacijskemu pooblaščencu z argumentom, da so podatki iz inšpekcijske evidence po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja javni. Informacijski pooblaščenec je odločil v naš prid – a šele maja 2014. To se pri zahtevah za dostop do informacij od javnih organov zgodi pogosto: če se organ upira izročitvi podatkov in se prosilec pritoži informacijskemu pooblaščencu, se na odločitev slednjega čaka vsaj tri mesece. Pogosto pa še dlje.

Čeprav pozna, pa je bila odločitev pooblaščenca za nas pomembna. Vzpostavila je precedens: če nam mora podatke dati UVHVVR, to pomeni, da nam jih morajo dati tudi vse druge inšpekcije.

Odločitev informacijskega pooblaščenca bila za nas tako prava zlata jama. Kar naenkrat smo imeli dostop do evidenc vseh slovenskih inšpekcij. Kaj smo storili z njimi?

Kot rečeno, smo z analizo podatkov UVHVVR in inšpekcije za kakovost živil, ki je področje nadzirala do leta 2013, pokazali, kateri trgovski centri namenjajo več in kateri manj pozornosti varnosti živil, ki jih prodajajo. Gledano na promet posameznega trgovca je inšpekcija največ kršitev zakonodaje, ki ureja varnost hrane, ugotovila pri italijanskem trgovcu Eurospin, najmanj pa pri Lidlu in Jagrosu (trgovine Jager, ki so razširjene v vzhodnem delu Slovenije).

Z objavo članka smo pripomogli k ozaveščenosti potrošnikov, kar je nedvomno v javnem interesu. A kot se pogosto zgodi pri našem delu, iz ene zgodbe zrastejo druge.

Med pripravo za intervju z vodjo inšpekcije za varno hrano na temo hrane, ki jo podajajo slovenski trgovci, sem naletel na poročilo inšpekcije o pregledu higiene in sledljivosti živil v slovenskih pekarnah. UVHVVR je namreč konec leta 2013 objavil skrb vzbujajoče rezultate pregledov pekarn. Ugotovil je razširjene kršitve. Zato smo UVHVVR zaprosili še za podatke o pregledu pekarn v letu 2014 in jih, tokrat brez zapletov, tudi pridobili. Na podlagi teh podatkov smo nato naredili zemljevid pekarn, ki jih je inšpekcija pregledala v letih 2013 in do novembra 2014, in rezultat pregleda za vsako posamezno pekarno. Objavili smo ga v začetku novembra lani.

Zemljevid pregledanih pekarn

To je postal naš najbolj bran članek. Na začetku sicer ni kazalo tako dobro. V prvih dneh po objavi ga je prebralo 3000 ljudi, kar ni malo. Dobili smo tudi nekaj jeznih klicev in sporočil lastnikov pekarn, pri katerih je inšpekcija ugotovila nepravilnosti. Eden izmed njih se je pritožil, ker smo ga dali na seznam »skupaj s šiptarji«. Drugi je trdil, da inšpekcija pri njih ni ugotovila nepravilnosti in zagrozil s tožbo. Utišali smo ga z odločbo inšpektorja o nepravilnostih v njegovi pekarni, ki smo jo od inšpekcije pridobili z zahtevo po dostopu do informacije javnega značaja.

Zavališ kepo, ki sproži plaz

Pravi bum je članek doživel mesec dni po objavi. Decembra so namreč vsi večji mediji poročali o pravi »raciji« inšpektorjev za varno hrano in davčnih inšpektorjev v slovenskih pekarnah. Tisti mesec so namreč pregledali več deset pekarn in spet ugotovili skrb vzbujajoče število nespoštovanja higienskih in drugih predpisov. A inšpektorji medijem niso posredovali seznama pekarn, ki so jih pregledali. Takrat je slovenska javnost ponovno »našla« naš članek o pregledanih pekarnah  v letih 2013 in 2014 (do novembra) in v parih dneh smo dobili par 10.000 obiskov.

A naše delo še ni bilo končano. V začetku februarja letos je UVHVVR na podlagi pritiska javnosti in ministra za kmetijstvo Dejana Židana objavila tudi rezultate pregledov slovenskih gostiln. Tudi ti niso bili rožnati: kar 59 gostilnam so zaradi hudih higienskih pomanjkljivosti za določen čas prepovedali obratovanje, še 247 pa so izdali odločbe o nepravilnostih.

Takrat so inšpektorji za časnik Dnevnik povedali še, da so v letu 2014 izvajali tudi pregled kuhinj v vrtcih, šolah, domovih za ostarele in drugih javnih ustanovah. Rezultatov teh pregledov niso dali na voljo javnosti. Za Dnevnik so zatrdili, da jih bodo objavili, če bo to kdo od njih zahteval.

Trikrat lahko ugibate, kaj smo še na dan objave članka v Dnevniku storili mi. Seveda smo UVHVVR zaprosili za podatke. A tokrat smo morali na podatke čakati kar osem mesecev.

Po več zaprosilih in dogovarjanjih nam je inšpekcija septembra le posredovala podatke o pregledanih javnih kuhinjah v letu 2014. Rezultati sicer niso bili tako skrb vzbujajoči kot pri gostilnah, saj so inšpektorji hujše kršitve ugotovili  le pri 85 ustanovah. Vseeno pa ima po našem mnenju javnost pravico izvedeti, v katerih. Tako smo konec septembra letos lahko objavili članek, katere javne ustanove so imele lani težave pri skrbi za varnost hrane, ki jo strežejo.

Članki o varni hrani so le del analiz, ki smo jih na podcrto.si objavili na podlagi inšpekcijskih vpisnikov. Na podlagi slednjih smo med drugim razkrili sistematično nezakonito oglaševanje cigaret v slovenskih trgovinah in bencinskih servisih, vodovode v Sloveniji, v katerih je voda okužena z bakterijami, nezakonite vpoglede policistov v osebne podatke državljanov, katera telekomunikacijska podjetja so dobila najvišje kazni regulatorja trga, in katera podjetja zaposlujejo na črno. Vsi članki, ki so nastali na podlagi inšpekcijskih vpisnikov, so dostopni v posebnem dosjeju.

Podatkovno novinarstvo je vaja v potrpežljivosti

Podatkovno novinarstvo je izjemno zanimivo, a tudi zapleteno. Terja precej časa in množico raznovrstnih znanj. Najprej mora novinar vedeti, da določeni podatki sploh obstajajo. Zato potrebuje novinar dobre vire – poznavalce ki mu povedo, kateri podatki obstajajo in kje jih je možno dobiti. Nato mora novinar te podatke tudi dejansko pridobiti. V kolikor podatke zbirajo državne inštitucije, mora vedeti, kako za njih zaprositi. Tu potrebuje tudi nekaj pravnega znanja. Če se inštitucije posredovanju podatkov upirajo, mora vložiti pritožbo informacijskemu pooblaščencu. Reševanje pritožbe traja mesece. Zato je potrebna tudi zvrhana mera potrpežljivosti.

Po pridobitvi podatkov mora novinar te analizirati. Za enostavnejše, manj obsežne zbirke podatkov, je za analizo dovolj znanje excela. Pri kompleksnejših zbirkah pa potrebuje napredne analitične programe in programersko znanje. Ali pa mora najeti nekoga, ki se na to spozna.

A tudi analiza podatkov še ni zaključek procesa. Skozi analizo mora novinar najti zgodbo, ki jo nato nadgradi s klasičnim novinarskim delom: zbiranjem izjav vpletenih ali poznavalcev tematike, izgradnjo konteksta, pisanjem berljivega teksta. Ni namreč dovolj, da povemo, zakaj imajo nekatere kuhinje v vrtcih, šolah, domovih za ostarele, težave s higieno. Treba je najti razloge za to. Kdo ne opravlja svojega dela? Kako zagotoviti ustreznejšo higieno v kuhinjah? Kaj lahko naredijo starši otrok v vrtcih in šolah ter otroci staršev v domovih za ostarele?

Vse te stopnje priprave članka pa terjajo čas in energije. Bolj kot je prispevek poglobljen, več obojega potrebuje avtor. Zato trajajo preiskave, ki ji delamo pri Pod črto, po navadi več mesecev. Nekatere tudi pol leta – ali več. A bližnjice tu preprosto ne obstajajo. In takšno poglobljeno delo nam z donacijami omogočate prav vi.

Naše delo omogočajo vaše donacije. Želite brati še več poglobljenih zgodb na Pod črto? Trenutno zbiramo 15.000 evrov za zgodbe v 2016. Podprite nas po svojih zmožnostih.