Članek je del serije Pogrebniki podjetij

O Roku Furlanu, razvpitem ljubljanskem podjetniku, in njegovemu očetu Igorju Furlanu smo pri Pod črto v preteklih letih že obširno pisali. Oba sta osumljena izigravanja upnikov oziroma izogibanja plačilu davkov. Premoženje v njuni lasti sta pred rubežniki prenesla na neznane lastnike in se s tem izognila poplačilu obveznosti v višini več milijonov evrov. Pri tem so jima, po javno dostopnih podatkih sodeč, pomagali nekdanji zaposleni v podjetju Orion, ki se je leta 2004 na naslovnicah časopisov znašlo zaradi dajanja domnevno oderuških posojil.

V zvezi z umikanjem premoženja družine Furlan pred upniki že vrsto let potekajo civilni in kazenski postopki, epiloga pa ni. Rok Furlan je bil obenem v zadnjih dvajsetih letih vpleten v vsaj devet kazenskih postopkov – sumov zavarovalniških goljufij, utaje davkov, oškodovanja upnikov, napada na policista – od katerih niti eden (še) ni doživel sodbe sodišča.

Primeri Roka in Igorja Furlana tako lepo pokažejo težave slovenskega pravosodnega sistema pri sankcioniranju takšnih dejanj. Ne glede na to, ali bo sodišče odločilo v njuno škodo ali korist, postopki proti njima trajajo zelo dolgo. Najstarejši že devet let.

Rok in Igor Furlan sta si po naših ugotovitvah pri umikanju premoženja pred upniki pomagala s tako imenovanimi pogrebniki podjetij. Ti poskrbijo, da se zadolženi posameznik ali podjetje izogne rubežu. V primerih umikanja premoženja družine Furlan so bili vpleteni nekdanji zaposleni iz podjetja Orion. Zato to mrežo pogrebnikov podjetij mediji že vrsto let imenujejo mreža Orion.

Primere smo v zadnjih treh letih pri Pod črto v dobršni meri že razkrili. Tu pa jih predstavljamo še enkrat – predvsem zato, da pokažemo nepripravljenost pravosodnega sistema za spopadanje s spornimi posli.

Preberite tudi:

• Kdo so pogrebniki podjetij
• Kaj je mreža Orion

Jahta Igorja Furlana: domnevna navidezna prodaja

Eden izmed najbolj zanimivih primerov umikanja premoženja pred upniki je jahta, ki jo je Igor Furlan leta 2007 kupil za 870.000 evrov. Finančna uprava želi jahto, imenovano Devotion II, zaradi neplačanih davkov zaseči že od leta 2013. A zadeva je še kar v obravnavi slovenskih sodišč.

Zgodba z jahto se začne pri Roku Furlanu, sinu Igorja Furlana. Rok Furlan je namreč zaradi uvoza jahte Devotion II in še petih plovil v Slovenijo osumljen utaje več kot 600.000 evrov davka na dodano vrednost.

Kako je potekala shema domnevne utaje davkov pri uvozu jaht?

Rok Furlan naj bi se najprej, po dokumentih tožilstva sodeč, decembra 2006 s prodajalcem jahte, češkim podjetjem z imenom Slot game, dogovoril, da bo jahto namesto Roka Furlana osebno kupilo neko drugo podjetje s sedežem v Švici. To drugo podjetje se je imenovalo Electric Technology Company, okrajšano ETC.

Nato se je veriga prodaj jahte nadaljevala. ETC je marca 2007 jahto prodal slovenskemu podjetju Sap Komerc za 870.000 evrov. Podjetje Sap Komerc naj bi imelo vlogo tiste družbe, prek katere se bo utajil DDV.

Sap Komerc je carini namreč posredoval izjavo, da bo jahto uporabljal za komercialno dejavnost, torej dajanje v najem. Zakaj je to pomembno? Za plovila, ki se jih uporablja za poslovne namene, podjetjem ni treba plačati davka na dodano vrednost. Zato je bilo podjetje pri uvozu jahte oproščeno plačila DDV.

Vendar pa je podjetje Sap Komerc le nekaj dni po njenem nakupu jahto prodalo Igorju Furlanu, očetu Roka Furlana. Ker je jahto preprodalo fizični osebi, namesto da bi jo dajalo v najem, bi moralo podjetje Sap Komerc ob tem plačati 174.000 evrov davka na dodano vrednost – a tega ni storilo.

Zaradi tega manevra Roku Furlanu, ki naj bi bil eden izmed organizatorjev sheme, trenutno sodijo na koprskem okrožnem sodišču.

Dobra tri leta po nakupu jahte, septembra 2010, je takrat še davčna uprava Igorju Furlanu izročila sklep o pričetku davčnega inšpekcijskega nadzora. Davčno upravo naj bi zmotil predvsem nakup jahte. Ni bilo namreč jasno, od kod Igorju Furlanu več kot 800.000 evrov za nakup Devotion II.

Maja 2011 so Igorju Furlanu nato izdali odločbo, s katero so mu naložili plačilo 800.274 evrov dodatnega davka na premoženje nepojasnjenega izvora.

A Igor Furlan se je že v času trajanja inšpekcijskega nadzora nad njegovimi financami lotil umikanja premoženja pred davčno upravo. Jahto je uradno prodal podjetju Lendmark, ki je v lasti Blaža Drašlerja.

Drašler je sicer poslovno povezan z Igorjevim sinom Rokom Furlanom. Uradno naj bi kupnina za jahto znašala 420.000 evrov. S tem se je Igor Furlan izognil zasegu jahte za poplačilo njegovega davčnega dolga.

A po ugotovitvah davčne uprave naj bi bila ta prodaja jahte podjetju Lendmark fiktivna. Lendmark naj bi Igorju Furlanu nakazal le 75.000 evrov od 420.000 evrov kupnine za barko. Še več, tudi omenjenih 75.000 evrov naj bi Lendmarku zagotovilo kar eno izmed podjetij, katerega edini lastnik je bil Igor Furlan.

Kot gre sklepati iz uradno dostopnih podatkov, so Igorju Furlanu nato na pomoč priskočili še pogrebniki podjetij iz mreže Orion. Decembra 2011 je zastavno pravico nad jahto Devotion II namreč vpisalo še podjetje The E-Emporium Limited. S tem so jahto najverjetneje še dodatno zavarovali pred rubežem davčne uprave.

Trenutna direktorica podjetja The E-Emporium Limited je Barbara Podlogar, nekdanja prokuristka podjetja Orion. Med nekdanjimi direktorji tega podjetja pa najdemo še enega nekdanjega zaposlenega v Orionu – Aleša Alojzija Rusa.

Finančna uprava si trenutno na sodišču prizadeva za zaseg jahte. A kljub sumu, da želi Igor Furlan jahto na nezakonit način umakniti pred roko davčne uprave, je finančna uprava to tožbo za dosego ničnosti prodaje jahte podjetju Lendmark vložila pozno – šele tri leta po prenosu jahte na podjetje Lendmark. Igor Furlan je jahto na Lendmark prenesel decembra 2010. Davčna uprava pa je tožbo, ki izpodbija ta prenos barke, vložila šele decembra 2013.

Sodišče je nato podjetju Lendmark prepovedalo prodajo ali obremenitev jahte s hipoteko. A končne odločitve glede prenosa jahte na podjetje Lendmark do danes ni sprejelo.

Do prve sodbe sodišča sta minili kar dve leti in pol. Maja 2016 je okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbo finančne uprave. Po vloženi pritožbi pa je višje sodišče februarja 2017 sodbo razveljavilo.

Kot gre sklepati iz objavljene sodbe višjega sodišča (sodba okrožnega sodišča namreč ni javno dostopna), je okrožno sodišče zahtevo finančne uprave zavrnilo iz postopkovnih razlogov. Z dejanskim sumom skrivanja premoženja se okrožno sodišče ni ukvarjalo. Višje sodišče je tako okrožnemu naložilo, da mora ugotoviti, ali je šlo pri prodaji Furlanove jahte Lendmarku za fiktivno prodajo.

Nato se je postopek še enkrat zavrtel. Julija 2017 je okrožno sodišče ponovno izdalo sodbo v primeru, maja 2018 pa je sodbo višje sodišče ponovno razveljavilo. Oktobra 2018 je okrožno sodišče spisalo še tretjo sodbo, zadeva pa je zdaj spet na višjem sodišču.

Nobena od teh sodb ni javno dostopna, zato ne moremo vedeti, zakaj postopek teče že tretji krog. Dejstvo pa je, da sodišče po devetih letih od domnevne navidezne prodaje jahte še ni uspelo pravnomočno odločiti, ali sme finančna uprava jahto zaseči.

Stanovanja Igorja Furlana: dober milijon evrov davčnega dolga

Podoben manever kot pri jahti je Igor Furlan uporabil tudi pri prenosu lastništva nad svojimi nepremičninami.

Po pričetku davčnega nadzora je decembra 2010 in januarja 2011 Igor Furlan s tremi pogodbami svoje nepremičnine v skupni vrednosti več kot 800.000 evrov prenesel na podjetje, katerega končno lastništvo ni znano. Tako se je izognil rubežu nad nepremičninami zaradi neplačanih davkov.

Gre za stanovanje v ljubljanski Zeleni jami, veliko 172 kvadratnih metrov, ki je po oceni geodetske uprave vredno okoli 284.000 evrov; hišo na Brezovici, veliko 160 kvadratnih metrov, vredno okoli 175.000 evrov; stanovanje v Rezidenci Park Lucija, veliko enainosemdeset kvadratnih metrov, vredno okoli 221.000 evrov; in še eno, 55 kvadratnih metrov veliko stanovanje v isti rezidenci, vredno okoli 183.000 evrov.

Nov lastnik teh nepremičnin je britansko podjetje Carlton Invest. Lastnik slednjega pa je družba Bellsario LLC iz ameriške zvezne države Delaware z neznanimi lastniki.

Po poročanju Dnevnika naj bi tudi pri poslovanju Carlton Invest sodelovala nekdanja prokuristka Oriona Barbara Podlogar. Poskrbela naj bi, da je britansko podjetje v Sloveniji dobilo matično številko za vpis v zemljiško knjigo, s čimer je lahko postalo lastnik nepremičnine. Ker nam uradni organi niso želeli posredovati informacije, kdo je poskrbel za vpis v zemljiško knjigo, te navedbe pri Pod črto nismo mogli neodvisno preveriti. Barbara Podlogar se z nami ni želela pogovarjati.

Tako kot v primeru jahte je tudi v primeru Furlanovih nepremičnin finančna uprava decembra 2013 vložila tožbo za ničnost pogodb o prodaji nepremičnin. Na finančni upravi so v vlogi zatrjevali, da je Furlan nepremičnine na podjetje Carlton invest prenesel brezplačno, da bi se izognil zasegu nepremičnin zaradi neplačanega davka. Prodaja stanovanj Carlton investu je bila tako po mnenju davčne uprave le fiktivna.

Furlan je sicer sodišču posredoval bančno potrdilo o nakazani kupnini za stanovanja. Finančna uprava pa je v postopku opozorila, da bančno potrdilo ne vsebuje številk bančnih računov, na katere naj bi Carlton Invest Furlanu nakazal kupnino. Zato finančna uprava ne more preveriti, ali je bila kupnina dejansko plačana.

Tudi ta sodni postopek zdaj doživlja enako usodo kroženja med sodišči kot tisti v primeru jahte. Julija 2016 je okrožno sodišče zavrnilo zahtevo finančne uprave po odvzemu premoženja. A to je tako kot v primeru jahte storilo iz postopkovnih razlogov. Višje sodišče je nato februarja 2017 ugodilo pritožbi finančne uprave in sodbo razveljavilo. Ob tem je višje sodišče okrožnega spet opozorilo, da mora v tem primeru odločati vsebinsko – torej ugotovili, ali se je Igor Furlan s prenosom stanovanj na podjetje Carlton Invest želel izogniti rubežu.

Aprila 2018 je okrožno sodišče izdalo novo sodbo, njena vsebina pa ni javno dostopna. Sledila je nova pritožba na višje sodišče. Slednje o pritožbi še ni odločalo.

Igor Furlan je glede davčnega dolga mediju Pod črto že leta 2017 povedal, da je finančna uprava pregledala njegove osebne finance med letoma 2005 in 2009. V tem času je kupil jahto Devotion II. Finančna uprava je po Furlanovih besedah pravilno ugotovila, da v tem času ni zaslužil toliko denarja, da bi si lahko barko tudi privoščil. Zato mu je obdavčila premoženje neznanega izvora.

A po Furlanovih besedah davčni inšpektorji niso upoštevali dejstva, da naj bi barko kupil iz prihrankov. Te je po lastnih besedah med drugim nabral iz dediščine po umrlem očetu, ki je imel bančni račun v Švici. Prav tako je del svoje plače po lastnih besedah dobival iz švicarske podružnice svojega nekdanjega delodajalca Smelta, saj naj bi nekateri projekti, ki jih je vodil, potekali prek te podružnice. Po njegovih besedah davčne uprave te informacije niso zanimale.

Glede prodaje svojih nepremičnin je Furlan povedal, da ne ve, kdo je lastnik podjetja Carlton Invest, in da je nepremičnine podjetju prodal, da je lahko s tem poplačal nekatere svoje dolgove.

Igor Furlan je šel sicer leta 2014 v osebni stečaj. Oktobra 2017 se je njegov osebni stečaj končal, sodišče pa mu je odpisalo vse preostale dolgove. Če bo obe tožbi proti Furlanu finančna uprava izgubila, Furlanu ne bo treba nikoli poravnati neplačanih davkov. Dolg je skupaj z obrestmi do začetka osebnega stečaja narasel že na dober milijon evrov.

Furs posameznih davčnih postopkov ne komentira.

Podjetje Sector Beton »kralja betona« Roka Furlana: 3,4 milijona evrov dolga upnikom

Umikanja premoženja pred upniki je bil osumljen tudi sin Igorja Furlana, Rok Furlan. Slednji je ob prelomu zadnjega desetletja obvladoval več betonarn, beton pa je med drugim dobavljal tudi za gradnjo ljubljanskih Stožic.

Tudi pri Roku Furlanu naj bi po poročanju Dnevnika finančna uprava ugotovila premoženje neznanega izvora. Iz javno dostopnih dokumentov in dokumentov, ki smo jih pridobili pri Pod črto, pa je razvidno, da Rok Furlan državi dolguje 1,2 milijona evrov davka.

Finančna uprava bi si lahko ta dolg morda poplačala tudi s premoženjem podjetja Sector Beton, ki je bilo nekdaj v lasti Roka Furlana. A premoženje in posle tega podjetja je Rok Furlan že pred leti umaknil na družbe z neznanimi lastniki.

Podjetje Sector Beton se je sicer leta 2011 znašlo v finančnih težavah. Kljub temu je še bilo lastnik določenih nepremičnin in dobičkonosnih poslov.

Leta 2012 se je tako po ugotovitvah policije začelo umikanje premoženja iz podjetja. Kot je razvidno iz dokumentacije, ki smo jo leta 2017 pridobili od tožilstva, in javno dostopnih dokumentov, je bilo maja 2012 najprej ustanovljeno novo podjetje z imenom Projekt Beton. Direktor tega podjetja je bil prav tako Rok Furlan. Končni lastniki podjetja Projekt Beton pa niso znani, saj vodijo v ameriško zvezno državo Delaware, ki podatkov o lastnikih ne izdaja.

Od ustanovitve Projekt Betona do septembra 2014 je Furlan po dokumentaciji tožilstva sodeč postopno prenašal posle z dobavo betona iz prezadolženega Sector Betona na novo podjetje Projekt Beton. Nato je aprila 2013 iz Sector Betona na Projekt Beton prenesel še nepremičnino na ljubljanskem Viču v vrednosti 250.000 evrov.

Aprila 2012 je podjetje Sector Beton obenem ustanovilo hčerinsko podjetje Sector Betonarne in nanj prepisalo še eno nepremičnino v vrednosti 143.000 evrov. Nato je lastnik Sector Betonarn postala britanska družba Capital UK Investments, katere končni lastniki prav tako niso znani. Pooblaščenka družbe Capital UK Investments Limited pa je bila – Barbara Podlogar, nekdanja prokuristka podjetja Orion. Sledi pogrebnikov podjetij iz nekdanje mreže Orion tako najdemo tudi pri sumu umikanja premoženja iz Sector Betona.

Furlan je s tem manevrom po tožilskih dokumentih sodeč upnikom Sector Betona tako speljal za vsaj slabih 400.000 evrov premoženja v nepremičninah. Hkrati pa tudi dohodke iz nadaljnjega poslovanja dobave betona, ki ga je iz zadolženega Sector Betona prenesel na podjetje Projekt Beton.

Prenosu poslov in premoženja je sledil »pogreb« zadolženega podjetja Sector Beton. Leta 2014 je Furlan podjetje Sector Beton najprej prenesel na novembra 2013 ustanovljeno družbo Tonus 4. Tudi lastništvo podjetja Tonus 4 se konča v ameriškem Delawaru in je torej neznano. Direktor družbe Tonus 4 pa je tujec – Slovak Peter Svitek.

Marca 2015 je šlo podjetje Tonus 4 v stečaj. Stečajnemu upravitelju podjetja ni uspelo stopiti v kontakt s Petrom Svitkom, zato tudi ni mogel pridobiti poslovne dokumentacije Sector Betona. Brez te dokumentacije pa so vsakršne tožbe za vrnitev nepremičnin in poslov nazaj v družbo Sector Beton praktično nemogoče. Podjetje Sector Beton je upnikom dolžno 3,4 milijona evrov.

Zaradi suma skrivanja premoženja pred upniki sta dva izmed njih Roka Furlana tudi kazensko ovadila. Eden izmed njih je podjetje Bauma. Baumi podjetje Sector Beton zaradi neplačanih poslov pri gradnji Stožic dolguje 60.000 evrov. A kazenski postopek se vleče po polžje.

Bauma je Roka Furlana policiji ovadila januarja 2015. Policisti so zadevo preiskovali kar dve leti in decembra 2016 podali kazensko ovadbo na tožilstvo. Nato je tožilstvo potrebovalo še eno leto, da so na sodišče vložili zahtevo za sodno preiskavo. To se je zgodilo novembra 2017. Januarja letos so nam s sodišča odgovorili, da so izdali sklep o uvedbi sodne preiskave, a da sklep še ni bil vročen vsem strankam v postopku. Do morebitnega pričetka sojenja v zadevi bo tako najverjetneje minilo še več let.

Ovadbo proti Roku Furlanu je avgusta 2015 zaradi poslovne goljufije vložil tudi Marjan Petančič. Petančiču je Sector Beton za njegovo delo s tovornim vozilom hruško dolžan 45.000 evrov. Leta 2009 je po trditvah Petančiča Sector Beton prenehal plačevati račune za opravljene storitve.

Furlan naj bi Petančiču obljubljal, da bodo računi poravnani. Toda, ker Furlan računov nato ni poravnal, je Petančič dolg želel izterjati prek sodišča. Sodišče je 1. julija 2014 odločilo v Petančičev prid. Nato pa je 15 dni pozneje Furlan Sector Beton pripojil podjetju Tonus 4, ki je nato končalo v stečaju. Po mnenju policije je Furlan pripojitev opravil, da bi se izognil plačilu obveznosti do Petančiča.

Novembra 2016 je tožilka Nevena Vukčević policijsko ovadbo v tem primeru zavrgla. Ocenila je, da ni dovolj dokazov za sum poslovne goljufije, saj Petančič po njenem mnenju ne more izkazati, kdaj in na kakšen način ga je Furlan preslepil in kdaj ga je Petančič ustno opominjal na plačilo obveznosti.

Podjetje Sector Estate Roka Furlana: 860.000 evrov davčnega dolga

Z mrežo Orion je povezan še en pogreb podjetja Roka Furlana – Sector Estata.

Podjetje Sector Estate naj bi se med letoma 2007 in 2009, ko je bil njegov lastnik in direktor Rok Furlan, po ugotovitvah finančne uprave z izdajo fiktivnih računov izognilo plačilu več kot 860.000 evrov davka na dodano vrednost.

Vendar podjetje Sector Estate tega davka ne bo nikoli plačalo. Furlan je namreč podjetje leta 2011 prodal, leta 2014 pa je šel Sector Estate v stečaj. Ker je imelo podjetje ob stečaju za le nekaj tisoč evrov premoženja, bo tudi ta davek, ki z obrestmi znaša več kot milijon evrov, za vedno ostal neporavnan.

Še v letu 2010 je imelo podjetje po bilancah sodeč za sedem milijonov evrov sredstev. Nato pa se je leta 2011 začela veriga preprodaj Sector Estata.

Furlan je januarja 2011 podjetje Sector Estate najprej za neznano vsoto prodal družbi CC Komerc, posredovanje, d. o. o., ki je bila takrat v lasti Marka Hribovška. Hribovšek je Sector Estate še istega dne prodal družbi Inter Concrete Ltd, ta pa je aprila 2013 podjetje Sector Estate prodala britanski družbi Hajuti UK Limited. Kdo so resnični lastniki teh tujih družb, ni mogoče ugotoviti. Je pa bila med oktobron 2012 in marcem 2013 direktorica Inter Concreta spet nekdanja prokuristka Oriona Barbara Podlogar.

Februarja 2014 je šlo podjetje Sector Estate v stečaj. A če je imelo še konec leta 2010 za več kot sedem milijonov evrov bilančnih sredstev, ni ob stečaju v podjetju ostalo praktično nič premoženja. Furs je v stečaj prijavil terjatev v višini 1,05 milijona evrov, stečajni upravitelj pa je s prodajo premoženja podjetja iztržil le 3500 evrov. Ves ta denar je bil namenjen za plačilo dela stečajnega upravitelja. Torej 860.000 evrov davka, ki ga je Sector Estate po mnenju finančne uprave utajil s fiktivnimi posli, z obrestmi na ta davek ne bo nikoli plačanih.

Finančna uprava je marca 2013 na tožilstvo posredovala ovadbo zoper Roka Furlana in podjetje Sector Estate zaradi sumov zatajitve finančne in davčne obveznosti. Vendar pa tožilka Petra Ferdin v ugotovitvah Fursa o fiktivnih poslih z zemljišči, s katerimi naj bi se Sector Estate izognil plačilu 860.000 evrov davka na dodano vrednost, ni videla utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj.

Rok Furlan sodnih postopkov proti njemu ne želi komentirati. Tako kot njegov oče Igor je leta 2013 razglasil osebni stečaj. Stečaj se je iztekel 15. marca letos, ko mu je država odpisala dober milijon evrov osebnega davčnega dolga. Od takrat dalje je Rok Furlan uradno brez dolgov.

Lekcije primerov družine Furlan: neučinkovit pregon gospodarskega kriminala

Opisani primeri družine Furlan kažejo predvsem na nemoč slovenskih pravosodnih organov in finančne uprave pri sankcioniranju umikanja premoženja pred upniki in pregonu ostalih gospodarskih kaznivih dejanjih. V primeru Igorja Furlana se najprej pokaže neaktivnost finančne uprave. Slednja je potrebovala kar tri leta, da je po ugotovitvi o neplačanem davku na sodišče vložila tožbe za odvzem premoženja Igorju Furlanu. Obenem je Igorju Furlanu dala čas, da je še med inšpekcijskim postopkom svoje premoženje umaknil na druga podjetja. Od takrat zadeve že pet let krožijo od okrožnega sodišča do višjega in nazaj.

Primeri, povezani z Rokom Furlanom, kažejo pomanjkljivosti kazenskega postopka v primeru suma gospodarskih kaznivih dejanj. V primeru suma utaje davka pri uvozu jaht v Slovenijo je finančna uprava naznanilo suma kaznivega dejanja policiji posredovala že leta 2010. Sojenje se je na prvi stopnji pričelo šele konec lanskega leta – torej kar osem let pozneje.

V primeru suma oškodovanja upnikov pri prodaji podjetja Sector Beton je policija naznanilo suma kaznivega dejanja od podjetja Bauma dobila leta 2015, zadeva pa je trenutno v sodni preiskavi. Do pravnomočnosti postopka na sodišču bodo tako najverjetneje minila še dolga leta.

Tožilstvo je obenem zavrnilo pregon Roka Furlana pri sumu poslovne goljufije pri poslovanju Sector Betona in utaje davka v primeru podjetja Sector Estate – pa čeprav je policija oziroma davčna uprava v teh primerih ugotovila sum kaznivega dejanja. To pa pod vprašaj postavlja tudi voljo tožilstva pri pregonu gospodarskega kriminala.

Članek je del projekta Pogrebniki podjetij. Preberite vse članke v seriji.

Avtor in vodja projekta: Anže Voh Boštic
Urednica: Taja Topolovec
Preverjanje dejstev: Lenart J. Kučić
Lektura: Ana Bogataj
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt nastaja v sodelovanju s Transparency International Slovenia. Projekt delno financira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji.

This project was funded, in part, through a U.S. Embassy grant. The opinion, findings, and conclusions or recommendations expressed herein are those of the Authors and do not necessarily reflect those of the Department of State.