Deregulacija brez varovalk: recept za izkoriščanje in prekarizacijo dela

Po desetih letih reform trga dela v EU in pri nas bi morali biti zadovoljni z ugotovitvijo, da je revna samozaposlenost boljša od brezposelnosti.

Fotografija Russel Davies / Flickr

Pred desetimi leti je Evropsko unijo zajela globalna gospodarska in finančna kriza. Gospodarska rast se je ustavila, brezposelnost povečala, številna podjetja so propadla ali množično odpuščala delavce.

Visoki evropski uradniki in politiki so se tedaj odločili za obsežne reforme (deregulacijo) delavske zakonodaje in trga dela v EU. Državljanom so sporočali, da se je treba za boljšo prihodnost odreči delavskim in socialnim pravicam, ki so jih v prejšnjem stoletju uvajale socialne države: varnim rednim zaposlitvam, zdravstvenemu zavarovanju, plačanemu dopustu, nadomestilom za brezposelnost, zagotovljeni minimalni plači in pravici do sindikalnega organiziranja. Le tako da bo mogoče razbremeniti gospodarstvo, znova zagnati gospodarsko rast, vrniti delovna mesta in blaginjo ter enakovredno tekmovati z drugimi velikimi ekonomijami, predvsem ZDA in Kitajsko.

Po desetih letih so se gospodarski kazalci popravili. Brezposelnost v EU se je znižala, gospodarska rast povečala. Ali to pomeni, da so bile strukturne spremembe učinkovite? Da je politika izpolnila tedanjo obljubo? Da se je odrekanje izplačalo in se je v Evropo začela vračati nekdanja blaginja?

Ne, saj pozitivne gospodarske statistike še ne pomenijo nujno večje blaginje. Predstavniki sindikatov in nevladnih organizacij so že od uvedbe reform opozarjali, da se za gospodarsko rastjo in nižjo brezposelnostjo skrivajo tudi drugačni podatki. Povečali sta se revščina in družbena neenakost, izjemno je narasla brezposelnost med mladimi. Plače se kljub večjim prihodkom in dobičkom delodajalcev niso dvignile, saj je deregulacija delavske zakonodaje bistveno olajšala izkoriščanje delavcev. Delodajalci so ugotovili, da lahko nekdanja redna delovna mesta zamenjajo z nestandardnimi oblikami zaposlitve, ki so tudi po koncu krize (p)ostale nova normalnost. Začasno odrekanje, ki so ga v imenu boljše prihodnosti zahtevali evropski uradniki in politiki, pa je za več milijonov evropskih delavcev postalo trajno poslabšanje življenjskih razmer.

Katera slika Evrope je bolj resnična?

Na začetku letošnjega leta smo se na Pod črto povezali z evropskim preiskovalnim novinarskim združenjem Investigate Europe in poskusili ugotoviti, kakšne so dejanske posledice velikega evropskega socialnega in političnega eksperimenta.

Ko smo pripravljali metodologijo preiskave, smo se strinjali, da se ne moremo ukvarjati s hipotetičnimi zgodovinami – kaj bi se zgodilo, če bi se evropska (in slovenska) politika pred desetimi leti odločili za drugačne protikrizne ukrepe. Namesto tega smo najprej zbrali strategije, direktive in politične nastope (evropske in nacionalne), v katerih so zagovorniki reform utemeljevali nujnost in koristi ukrepov. Nato smo preverili, kako so protikrizne direktive vplivale na spremembe zakonodaje, kdo vse se je zavzemal za spremembe (lobiranje, pritiski nadnacionalnih ustanov …) in kakšne so bile te spremembe. Analizirali smo učinke konkretnih protikriznih ukrepov – denimo uporabo subvencij za spodbujanje samozaposlovanja – in se pogovarjali s številnimi delavci po vsej Evropi, ki se trudijo preživeti na dereguliranem trgu dela. Zanimalo nas je tudi, ali so se v novih okoliščinah izoblikovale alternativne oblike dela in upora proti izkoriščanju.

Satirična ilustracija: Luka Kravanja; Tekst: Rok Grča

Različni učinki reform

Med preiskavo nismo uspeli potrditi glavnega argumenta zagovornikov reform: da je za sedanje gospodarsko okrevanje zaslužna deregulacija trga dela ter ukinjanje delavskih in socialnih pravic. Gospodarske in finančne krize nista povzročila preveč radodarna socialna država ali premočno varovanje delavskih pravic, ampak so bili razlogi zelo različni ter odvisni od drugih družbenih in političnih okoliščin: nenadzorovanega »kazinojskega« kapitalizma na finančnih trgih, slabih kreditov, zadolževanja, hitrega prehoda v kapitalizem (tranzicije), globalizacije, davčne dirke proti dnu ter avtomatizacije dela in storitev. Enako kompleksna je razlaga trenutnega gospodarskega okrevanja, ki ga prav tako ni mogoče pripisati enemu čudežnemu ukrepu. Prej nasprotno. Več ekonomistov in analitikov nam je povedalo, da so se razmere po krizi najbolj izboljšale v nekaterih državah, kjer so bile reforme najmanj radikalne (skandinavske države, Nemčija …). Najslabše pa živijo delavci v okoljih, kjer so morale države sprejeti najstrožje ukrepe (tranzicijske države in države južne Evrope).

Razlike med državami niso odvisne samo od intenzivnosti reform, ampak so zelo pomembne tudi varovalke. Zagovorniki reform so se praviloma sklicevali na zelo idealizirano podobo trga dela, kjer samostojni podjetniki svobodno ponujajo delo in storitve najboljšemu ponudniku. Ker pa takšnega idealnega trga ni, so imeli podobni ukrepi v različnih okoljih čisto drugačne učinke.

V skandinavskih državah so z idejo »fleksibilne varnosti« izboljšali konkurenčnost domačih podjetij, ampak so v pogajanja vključili tudi sindikate in poskrbeli, da se prihodki med »fleksibilnimi« delavci niso drastično znižali. Nasprotne učinke je imela deregulacija v južnih (Španiji, Grčiji, na Portugalskem …) in tranzicijskih državah (Romuniji, Poljski …), ki so se zaradi spremenjene zakonodaje po mnenju naših sogovornikov vrnile v 19. stoletje. Deregulacija je zato izjemno nevarna v okoljih, kjer država ne zna, noče ali ne more poskrbeti za izvajanje zakonodaje in dopušča sistematično kršenje pravic.

Kakšno je to novo 19. stoletje? Med delom na terenu smo zbrali številne izpovedi delavcev, ki so jih delodajalci prisilili v prikrita delovna razmerja (če so hoteli dobiti delo ali ostati pri istem delodajalcu, so se morali »prostovoljno« samozaposliti in delati pod bistveno slabšimi pogoji: za nižjo plačo, brez dopusta, zdravstvenega in socialnega zavarovanja). Del plače so prejemali v gotovini, ker se je hotel delodajalec izogniti plačevanju davkov (ali plačila sploh niso prejeli). Na delovno inšpekcijo niso mogli računati, prav tako ne na delovno sodišče ali civilno tožbo, zato je postalo takšno izkoriščanje v marsikaterem sektorju popolnoma običajen način poslovanja ali celo nuja – pogoj, da je bilo podjetje zaradi nizke cene dela konkurenčno na javnih razpisih.

Takšne prakse so uspele vsaj delno zamejiti samo države z močno tradicijo spoštovanja predpisov in varovanja delavskih pravic. V Norveškem glavnem mestu Oslu so začeli od vseh izvajalcev javnih razpisov v gradbeništvu zahtevati transparentno in neizkoriščevalsko poslovanje, ki ne izrablja napotenih tujih delavcev za izvajanje »socialnega dampinga«. Podjetje za dostavo hrane Foodora pa francoskim dostavljavcem plačuje dvakrat višjo urno postavko (in dodatke) kot v Italiji. Ne zaradi različne kupne moči in boljšega poslovanja, temveč zaradi strožjih določil, kakšna morajo biti pravila za delo na digitalnih platformah – od minimalnih dohodkov do socialnih pravic.

Želite brati še več člankov o izzivih sodobne družbe? Omogočite naše delovanje v prihodnjem letu. Podprite naše delo v 2018 z donacijo.

Izkoriščevalske digitalne platforme

V drugem delu preiskave smo ugotovili, da je deregulacija trga dela najbolj koristila prav lastnikom digitalnih platform oziroma »platformnemu kapitalizmu«. Deliveroo, Foodora, Uber, Amazon in druge platforme za izmenjavo storitev večinoma ne zaposlujejo voznikov, dostavljavcev ali skladiščnikov. Njihov poslovni model je kritično odvisen od velikega bazena priložnostnih in poceni sodelavcev, s katerimi sklenejo individualno pogodbo o uporabi platforme. Zato so zanje najbolj privlačna okolja, kjer delavci niso organizirani, kjer delodajalcev ne zavezujejo sektorske kolektivne pogodbe in zakonodaja omogoča neomejeno najemanje ali odpuščanje pogodbenih izvajalcev. Med analizo delovanja digitalnih platform pa so nas sogovorniki opozorili tudi na premišljene mehanizme algoritemskega razporejanja dela, ki poskrbijo, da se delavci fizično ne srečujejo, si ne delijo enakih izmen in se ne družijo s sodelavci. Kar bistveno otežuje ali onemogoča organizacijo delavcev.

V takšnih okoljih so problematične tudi subvencije in drugi ukrepi, ki so jih države namenile za spodbujanje samozaposlovanja, saj ne morejo doseči pozitivnega učinka. V Sloveniji smo analizirali program subvencij za spodbujanje samozaposlovanja, za katerega je država med leti 2007–2013 namenila skoraj sto milijonov evrov (velik del je prispeval Evropski socialni sklad). Ta ukrep je bil za državo uspešen, saj je Slovenija uspešno pridobila za dobrih 80 milijonov evrov evropskih sredstev, spodbudila 23.316 novih samozaposlitev in denar prelila nazaj v proračun – preko davkov in drugih prispevkov, ki so jih morali najmanj dve leti vplačevati subvencionirani samozaposleni. Vendar je država hkrati (posredno) podpirala izigravanje lastne zakonodaje, saj je subvencionirala tudi prisiljene samozaposlitve in ustvarjala revne samozaposlene. Poleg tega se je premalo posvečala področjem, ki otežujejo ali onemogočajo preživetje samozaposlenih na slovenskem trgu dela: plačilna nedisciplina, sodni zaostanki, javni razpisi in dejstvo, da je tudi država velik izkoriščevalec prekarnega dela – kot naročnik in zaposlovalec.

Prisiljene izbire

Reforme trga dela so bile zelo značilen projekt Evropske komisije, ki je od članic najprej zahtevala obsežno deregulacijo in potem blažila njene posledice z manjšimi ukrepi, kakršne so bile subvencije za samozaposlene. Spodbujanje samozaposlovanja pa zelo nazorno pokaže prisiljene izbire, ki so značilne za problematiko prekarstva.

Prejemniki subvencij večinoma niso izbirali med prostovoljno samozaposlenostjo in redno službo, temveč med samozaposlenostjo ali brezposelnostjo. Država bi morda 80 milijonov evrov koristneje porabila za izboljšanje delovnih razmer, spodbujanje resničnega podjetništva in zmanjševanje revščine, ampak jih za takšen namen sploh ne bi dobila (spodbujanje samozaposlitev je bil del evropske protikrizne strategije). Enako prisiljeni so zato tudi sklepi po zaključku takšnih projektov: da je revna samozaposlenost še vedno boljša od brezposelnosti. Takšna sprijaznjenost, ki je značilna za večino evropskih držav, pa je zelo slaba spodbuda za tiste, ki šele vstopajo na trg dela ali iščejo novo zaposlitev.

S skupnim novinarskim projektom smo pokazali, da je prekarizacija dela vseevropski problem, ki so ga poleg gospodarske krize poglobili še protikrizni ukrepi in nezmožnost države, da bi z ustreznimi zakonskimi varovalkami in nadzorom omejila zlorabe. Deregulacija delavske zakonodaje ni omogočila samo hitrega razmaha digitalnih platform in delitvene ekonomije, ampak je ustvarila primerno zakonsko okolje za prihodnjo veliko spremembo na trgu dela: avtomatizacijo, robote in umetno inteligenco, ki bo prinesla množično trajno brezposelnost, na katero države EU še ne iščejo odgovora. Med pridobivanjem podatkov in primerjavo evropskih držav smo sicer določili nekatere dejavnike, ki bi lahko bistveno izboljšali življenje samozaposlenih – minimalno plačo in spoštovanje delavskih pravic za vse oblike zaposlitve (plačan dopust, bolniška in porodniška …), ampak skoraj nikjer nismo zaznali politične volje za njihovo uresničitev. Prav tako smo opazili, da države nimajo celostnega pregleda nad posledicami zakonskih sprememb – ne vedo, kaj ukrepi finančnega ministrstva povzročijo na področju kulture ali socialne politike. Kar velja tudi za Slovenijo.

Na Pod črto bomo zato v prihodnjem letu izpostavili takšne povezave, opisali slovenske posebnosti na trgu dela in ugotovili, s katerimi spremembami je mogoče zmanjšati revščino, omejiti izkoriščanje in povečati blaginjo, kar je bila neizpolnjena obljuba evropskih reform. Začeli pa bomo z dvema sektorjema, ki bi lahko najbolj vplivala na prihodnjo gospodarsko rast tudi v obdobju prihajajoče nove industrijske revolucije: področje kulturnih in ustvarjalnih industrij ter tehnološko panogo.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #investigate europe #prekarci #prekarizacija #prekarno delo

Deli zgodbo 0 komentarjev



Več iz teme: Gospodarski razvoj in podjetništvo

H gospodarski blaginji bo pripomogla tako premišljena gospodarska politika in pravno okolje kot tudi uspešno in etično poslovanje podjetij. Na tem mestu spremljamo oboje.

51 prispevkov

Normiran s. p. v IT-ju: izogibanje davkom ali tekmovanje na globalnem trgu

Država je z normiranim s. p.-jem pomagala davčnim »optimizatorjem« in tujim podjetjem, ki v Sloveniji najemajo dobro izobražene tehnične kadre.

Tema: Gospodarski razvoj in podjetništvo
Članek,

FURS še zmeraj preveč popustljiv do dolgotrajnih davčnih dolžnikov

V Sloveniji davke državi več kot leto dni dolguje 2052 podjetij, več kot dve leti pa 1421 podjetij.

Tema: Gospodarski razvoj in podjetništvo
Članek,

0 komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno