Skriti obrazi delitvene ekonomije: lažje izkoriščanje, težji boj za pravice delavcev

Fleksibilna delovna sila omogoča rast digitalnih platform, kot so Uber, Amazon, dostava hrane (Foodora, Deliveroo). Tehnološka podjetja so razvila nove oblike izkoriščanja, ki jih ni mogoče omejiti brez ukrepov države.

Ilustracija: Ajda Erznožnik

Čez nekaj tednov se bodo začeli prednovoletni praznični nakupi. Spletni trgovci pripravljajo akcijske ponudbe, polnijo zaloge v skladiščih in vabijo kupce, naj se včlanijo v njihove klube ugodnosti. Izognite se gneči in postanite član našega prednostnega programa Amazon Prime, so uporabnike po vsem svetu pozvali pri največjem globalnem trgovcu. Tako boste tudi med prazniki prejeli nakupljena darila že naslednji dan, ne glede na predvidene zamude poštnih pošiljk. Dovolj je že en klik na osebnem računalniku ali v mobilni aplikaciji.

Kaj se skriva za takšnim nakupovalnim klikom?

V prejšnjih prispevkih o prekarizaciji trga dela v Evropski uniji smo skupaj z združenjem preiskovalnih novinarjev Investigate Europe pokazali, da se za številkami o gospodarski rasti in nižji brezposelnosti skriva precej drugačna realnost. Aktivna deregulacija delavske zakonodaje, spodbujanje nestandardnih oblik zaposlovanja (samozaposlenost, pogodbeno in začasno delo …) in uvajanje »fleksibilne varnosti« so povečale družbeno neenakost ter ustvarile več milijonov slabo plačanih in negotovih delovnih mest. V več evropskih državah pa smo ugotovili, da so omenjeni ukrepi zelo koristili tudi delodajalcem v sektorju, ki ga ponavadi ne povezujemo z revščino in slabimi plačami. Tehnološkim in internetnim podjetjem.

Poceni fleksibilna delovna sila je omogočila hitro rast digitalnih platform za posredovanje blaga in storitev: prevozov (Uber), nastanitve (Airbnb), dostave hrane (Foodora, Deliveroo) in spletnega nakupovanja (Amazon). Za takšna podjetja je značilno, da poskušajo zelo hitro zrasti, se razširiti in pridobiti čim večji tržni delež. Pri tem se večinoma financirajo z vlagateljskim denarjem, ki ga je pritegnila visokotehnološka preobleka – mobilne aplikacije, uporaba podatkovne analitike in mladostni videz ustanoviteljev. Uporabnike poskušajo pridobiti z nizko začetno ceno storitve, ki jo kljub izgubam ponudijo pod tržno ceno. Izvajalce pritegnejo z dobrimi (začetnimi) urnimi postavkami in možnostjo dodatnega zaslužka, da si čim prej ustvarijo dovolj veliko število delavcev in rezervistov, ki jih lahko v vsakem trenutku nadomestijo. Hkrati imajo v poslovnem modelu vključeno tudi oceno, kako močno bodo lahko pritisnili na ceno dela. Kako verjetno jih bodo ustavili regulatorji, kako dobro so organizirani delavci v določeni državi in kako učinkovita je delovna inšpekcija.

Uporabniki priljubljenih spletnih storitev večinoma ne vedo, kakšne delovne razmere se skrivajo za nizkimi cenami storitev, hitro dostavo in elegantno mobilno aplikacijo. Ne sprašujejo se, kako poteka delo skladiščnikov v distribucijskem središču Amazona na Poljskem in življenje kolesarskih dostavljavcev hrane po številnih evropskih mestih.

Njihove izkušnje so pomembne tudi za slovenske delavce, saj razkrijejo naravo dela, ki se mu v prihodnosti ne bo mogoče izogniti. To med drugim kaže navdušenje slovenskih politikov nad tehnološkimi podjetji v kalifornijski Silicijevi dolini in pismo o nameri, ki ga je z ameriškim podjetjem za posredovanje prevozov Uber lani podpisal minister za javno upravo Boris Koprivnikar. Nove oblike delavskega upora pa so pokazale, da si »digitalni proletarci« le stežka izborijo boljše delovne razmere brez podpore države, ki predpiše in izvaja ustrezno delavsko zakonodajo.

Nakupovanje na Amazonu

»Pol ure po opravljenem spletnem nakupu bodo izdelki pripravljeni v skladišču, kjer jih bodo pripravili na prevzem za kurirske službe,« je za Investigate Europe povedala Agnieszka Mróz, predstavnica združenja delavcev Inicjatywa Pracownicza (IP) v Amazonovem distribucijskem centru blizu Poznanja na Poljskem.

V več kot sto tisoč kvadratnih metrov veliko skladišče se v službo vsak dan pripeljejo delavci z okoliških krajev, ki so lahko oddaljeni tudi po več kot sto kilometrov. V omaricah morajo pustiti vse osebne predmete, tudi mobilnike, nakit, ure in denarnice. V delovne prostore lahko prinesejo samo eno plastenko z vodo. Vsak delovnik jih čaka deseturna izmena, med katero si lahko vzamejo dva plačana odmora po petnajst minut in en neplačan polurni odmor. Čez nekaj tednov se bo približno 2.500 redno zaposlenim delavcem pridružilo še približno 14.000 začasnih, ki bodo pomagali pravočasno odpremiti praznične nakupe. Skoraj vse pošiljke pa bodo namenjene v Nemčijo, je pojasnila Mrózova.

Pri Amazonu so začeli na Poljskem leta 2014 graditi tri velike distribucijske centre, ki so za ameriškega trgovca strateško zelo pomembni. Nemški Amazon sodi med največje podružnice v Evropi, ki poleg nemškega oskrbuje tudi številne sosednje trge (med njimi slovenskega). Vodstvo podjetja je sprva nameravalo zgraditi distribucijske centre v Nemčiji, ampak niso računali na močne in dobro organizirane nemške sindikate. Ti so od Amazona zahtevali upoštevanje kolektivnih pogodb za delavce v skladiščih, trgovini in transportu. Vodstvo podjetja sprva ni nameravalo poslušati sindikatov, a so predstavniki združenja Verdi leta 2015 zaostrili pogajanja in na koncu s stavko prekinili delo v nemških distribucijskih centrih.

V vodstvu Amazona so bili prepričani, da bodo lahko brez večjih težav omilili posledice nemške stavke, saj bodo njihovo delo začasno prevzeli distribucijski centri na Poljskem. Vodstvo poljske podružnice Amazona je vedelo, da se jim ni treba bati domačih sindikatov, ki doslej niso nastopili proti ameriški nadnacionalki. Vendar niso pričakovali, da so se začeli delavci v »digitalni ekonomiji« povezovati na drugačne načine. Predstavniki alternativnega delavskega združenja IP so zaradi rednih mednarodnih povezovanj z nemškimi kolegi zelo dobro vedeli, kaj se dogaja v sosednji državi. Sodelavce so seznanili s stavko v Nemčiji in jo solidarno podprli. Protesti v Poznanju so zato pokazali, da so se začele oblikovati nove oblike delavskega boja, kjer so se zaposleni uspeli organizirati kljub številnim oviram in brez formalne sindikalne strukture. Kar so pozneje posnemali tudi nekateri drugi delavci v »digitalnem sektorju«.

Digitalni taylorizem

Tradicionalne oblike delavske organiziranosti – sindikati in sindikalna združenja – so zelo slabo prilagojene na nove oblike dela, ki so odvisne od digitalnih platform, je za Investigate Europe povedal raziskovalec evropskega inštituta za delavske študije ETUI (European Trade Union Institute) Kurt Vandaele.

»Sam raje govorim o platformnem kapitalizmu kot o digitalni ali delitveni ekonomiji,« je dejal Vandaele. Takšno obliko kapitalizma so omogočile informacijske in komunikacijske tehnologije skupaj z računalniškimi algoritmi, ki znajo razdeliti delo na poljubno majhne korake in ga razporediti med vse uporabnike platforme.

Uber, Airbnb, Deliveroo in druga podobna podjetja uporabljajo zmogljive računalniške programe, ki v realnem času povezujejo ponudnike in uporabnike določene storitve: prevoza, dostave hrane ali oddaje stanovanja. Lastniki digitalne platforme praviloma ne zaposlujejo nikogar v teh sektorjih, ampak skrbijo za delovanje sistema in zaračunajo provizijo po vsaki posredovani transakciji med ponudnikom in uporabnikom. Stranke plačajo storitev, delavci so plačani za vsako posamično opravilo in zaslužijo natanko toliko, kolikor naredijo. Pri platformnem kapitalizmu zato (vsaj teoretično) niso potrebne zaloge, dežurstva, nadure, delovnik, minimalna plača in ostale značilnosti industrijskega kapitalizma.

V praksi ni tako preprosto. V analizi domnevnega nemškega gospodarskega čudeža smo pokazali, da spodbujanje malega dela – plačanega začasnega, občasnega ali trajnejšega časovno omejenega dela – ni prineslo novih delovnih mest, ampak je enako količino delovnih ur razporedilo med večje število »malih delavcev«. V povprečju je vsak takšen delavec na koncu meseca zaslužil precej manj kot redno zaposleni, znižale so se tudi urne postavke v sektorjih, kjer je prevladovalo malo delo (storitve, trgovina …). Digitalne platforme imajo podoben učinek, kar so med drugim pokazale izkušnje kolesarskih dostavljavcev Foodore in Deliverooja v več evropskih državah. Vozniki so bili za delo vse slabše plačani, s prevozi ni bilo mogoče zaslužiti dovolj za preživetje, večino ustvarjene vrednosti pa so pobrali lastniki platform in se z različnimi naprednimi računovodskimi mehanizmi izognili plačilu davka (davčne oaze, menjava davčne rezidence …).

Zgodbe delavcev na digitalnih platformah so večinoma individualne, saj jih nihče ne zbira ali zastopa. Tradicionalni sindikati so združevali zelo podobne skupine delavcev, ki so bili (tudi fizično) zbrani v eni tovarni, geografski regiji ali gospodarskemu sektorju. Vozniki Foodore in Deliverooja pa so posamezniki (v Sloveniji bi imeli status samostojnega podjetnika), ki so s podjetjem sklenili pogodbo o sodelovanju. Uporabljajo svoje avtomobile, nimajo skupnih prostorov, ne morejo izbirati strank in ne srečujejo drugih voznikov, ki ponujajo storitve na platformi. Takšna dela pogosto opravljajo študenti, brezposelni in migranti. Zanje je značilna nizka kolektivna in poklicna zavest, saj se gibljejo med različnimi poklicnimi, etničnimi in družbenimi skupnostmi.

»Poleg tega je med delavci v platformnem kapitalizmu izredno velika pretočnost, saj večina ne vztraja prav dolgo, preden jih zamenjajo drugi,« je pojasnil Vandaele. »Veliki sindikati zato pogosto niso pripravljeni porabiti denarja in energije, da bi pridobivali takšne člane.«

»Ljudje smo, ne rezervni deli«

Lastniki digitalnih platform zelo dobro poznajo in izkoriščajo naravo dela v platformnem kapitalizmu. Brad Stone, avtor biografije o ustanovitelju Amazona Jeffu Bezosu (Učila International, 2014), je zapisal, da med načrtovanjem distribucijskih centrov pri Amazonu niso razmišljali samo o logistiki, hitrih tekočih trakovih, računalniških sistemih za načrtovanje zalog in drugih tehnoloških inovacijah. Zelo pomemben del poslovne strategije je bilo omejevanje ali prepoved sindikatov in drugih oblik kolektivnega delavskega organiziranja, ki bi lahko povzročile »poslovna tveganja« (stavke, kolektivna pogajanja …) in zmanjšale vrednost podjetja za vlagatelje.

Po načelih digitalnega taylorizma je bilo zato organizirano tudi delo v Amazonovem distribucijskem centru v Poznanju. Pri izbiri lokacije so iskali okolja, kjer je bila brezposelnost zelo velika, kar jim je zagotavljalo dovolj nizko kvalificiranih delavcev in davčne olajšave v zameno za »odpiranje novih delovnih mest«. Delavce so takoj po otvoritvi razdelili na dve skupini: na redne zaposlene, ki jih zaposluje Amazon, in na začasne delavce, ki jih najemajo agencije za posredovanje zaposlitve. Skupini, med katerima skoraj ni mogoče prehajati, se ločita po barvah na znački z imenom: modre za Amazonove delavce in zelene za agencijske. Vsakemu agencijskemu delavcu najprej pripravijo enomesečno pogodbo, nato jo podaljšujejo za tri mesece (prekinejo jo lahko kadar koli). Programi za razporejanje dela skrbijo, da si delavci ne delijo enakih izmen ali sektorjev v distribucijskem centru, s čimer poskušajo omejiti možnosti za druženje in navezovanje trajnejših stikov. Zelo malo je tudi stikov med delavcem in nadzornikom.

Delavci namreč ne prejemajo človeških navodil, saj jim delo razporeja računalniški program. Ves čas jih nadzorujejo sistemi za spremljanje gibanja po skladišču, ki beležijo vse gibe in opravljeno delo. Med delom morajo ves čas spremljati navodila na osebnem terminalu in poslušati avtomatske glasove v slušalkah: pojdite po izdelek na določeno polico, jo oddajte v košarico na traku in nadaljujte do naslednje police. »Če ste počasni, vas terminal opozori, da morate delati hitreje. Če se tako opozorilo večkrat ponovi, morate na zagovor k delovodji,« je delo v distribucijskem centru opisala Agnieszka Mróz. Kar lahko pomeni prekinitev delovne pogodbe.

V takšnih okoliščinah je zelo težko organizirati delavce, je pojasnila Mrózova. Vsak posameznik je vedel, da je preobremenjen, saj so vodilni nenehno dvigovali norme za isto plačilo. Prav tako so vedeli, da so za isto delo plačani precej manj kot nemški ali britanski sodelavci v Amazonovih centrih. Prvi nastavki Inicjatywe Pracownicze (IP) so se zato izoblikovali na svetovnem spletu, kjer so začeli delavci deliti posamične izkušnje in se združevati v debatne skupine. »Zakaj smo začeli razmišljati o sindikatu? Ker smo bili jezni, da nas pri Amazonu obravnavajo kot rezervne dele. Združenje smo skrivno ustanovili leta 2014 ob petih zjutraj na pokritem parkirišču pred distribucijskim centrom,« se je spominjala Mrózova.

IP je imela sprva dvajset ustanovnih članov, ki se jim je do danes pridružilo približno 420 novih, med katerimi so tudi agencijski delavci (pri Amazonu poznajo samo imena petnajstih članov, ostala so tajna, da bi zmanjšali možnost pritiskov in mobinga). Njihovi predstavniki so se začeli kljub oviram povezovati s predstavniki delavcev in sindikatov v drugih evropskih državah. Leta 2015 so presenetili vodstvo poljskega Amazona, saj so podprli stavko nemških delavcev in povzročili precejšnje zastoje pri distribuciji pošiljk. Pri Amazonu so jih morali začeti jemati resno, ampak to ni pomenilo večje pripravljenosti na pogovor ali začetka kolektivnih pogajanj. Članom IP so naložili dodatne naloge ali jih razporedili v napornejše izmene. Poljski sindikati so predstavnike IP obtožili radikalizma in jih niso podprli ali jim ponudili pravne pomoči. Hkrati je vodstvo načrtno uvajalo drobne razlike med rednimi in zunanjimi delavci (kdo je upravičen do dodatkov ali lažjih izmen), kar je dodatno razdelilo obe delavski »kasti«.

Mikrosindikati niso dovolj

Podobne izkušnje so imeli tudi sodelavci dveh platform za distribucijo hrane, nemške Foodore in britanskega podjetja Deliveroo – dostavljavci, ki s kolesi prevažajo hrano od restavracije do stranke.

Anonimni kolesarji, ki jim je delo razporejala aplikacija, so se prav tako povezali na družabnih omrežjih, se začeli srečevati v mestu in izmenjevati izkušnje. S pogajanji so poskusili doseči, da bi jim delodajalci povrnili stroške za servisiranje koles in uporabo interneta. Ugotovili so, da so se jim urne postavke postopno zniževale, da so plačila pogosto zamujala in da so cene njihovih storitev po državah zelo različne (v povprečju so dostavljavci zaslužili približno 500 evrov na mesec, pri čemer so delali po 25 ur in prevozili po 60–80 kilometrov na dan). Ko jim je vodstvo podjetja pripravilo nove pogodbe, s katerimi so urne postavke nadomestili z obračunavanjem posamičnih dostav (namesto 5 evrov na uro so jim v Italiji namenili po 2,70 evra na dostavo, kar bi zelo znižalo realen mesečni prihodek), so dostavljavci po več mestih (Londonu, Berlinu, Torinu …) organizirali stavke in prenehali dostavljati hrano. Med stavkami so vodili tudi uspešno medijsko kampanjo na mestnih ulicah in družabnih omrežjih, ki je pritegnila veliko pozornosti in simpatij uporabnikov.

Za delavsko organiziranje v platformnem kapitalizmu je zelo pomemben prav ta prvi korak – od aplikacije do fizičnega druženja, je poudaril Kurt Vandaele. Šele potem lahko začnejo delavci iskati načine, kako izoblikovati in zahtevati spremembe.

Delavci Foodore in Deliverooja so pokazali, da je lahko stavka zelo učinkovito orožje tudi v sektorjih, kjer prevladuje nizko kvalificirana delovna sila, saj je mogoče kolesarja zelo preprosto nadomestiti z drugim. Toda če se ti kolesarji prepoznajo kot kolektiv – strateško pomembni delavci v transportu, lahko pridobijo precejšnjo pogajalsko moč, je prepričan raziskovalec ETUI. Hkrati jim njihove nestandardne in manj regulirane oblike dela omogočajo nove oblike upora. V Veliki Britaniji še vedno veljajo strogi zakoni proti stavkam, ki jih je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja uvedla vlada premierke Margaret Thatcher. Toda za samostojne podjetnike ti zakoni ne veljajo, zato lahko sodelavci digitalnih platform legalno blokirajo storitev, če jih delodajalci niso pripravljeni poslušati.

Odmevne stavke delavcev Amazona, Foodore in Deliverooja so pokazale nekatere možnosti, a tudi omejitve mikrosindikatov, ki so jih ustanovili »digitalni proletarci«. Nadnacionalno povezovanje, solidarnost in organizirano delovanje lahko prisilijo globalno korporacijo k pogajanjem, toda ne brez ustrezne zakonske podlage, prepovedjo mobinga in sodelovanja tradicionalnih sindikatov, ki v delavcih na digitalnih platformah še vedno vidijo grožnjo. Stavkajoči delavci so uspešno opozorili na prikrite plasti platformnega kapitalizma, ki jih uporabniki spletnih storitev doslej niso opazili. Vendar je bila cena njihovega upora za marsikoga zelo visoka.

Amazon se po stavki ni bil pripravljen kolektivno pogajati z delavci, prav tako ne Foodora in Deliveroo. Dostavljavci so uspeli zvišati ceno dostave na 3,70 evra in prepričati delodajalca, da jim je delno znižal stroške servisa koles (v obliki popusta za servisne storitve). A so številni uporniški delavci izkusili tudi novo obliko odpuščanja. Upravljavci sistema Foodore in Deliverooja jim niso prekinili pogodb, temveč so jim blokirali dostop do aplikacije. Formalno se njihov status ni spremenil, le dela več niso mogli opravljati. Čeprav so stavkajoči delavci zahtevali odpravo takega kaznovanja in ponovno aktivacijo blokiranih delavcev, jim predstavniki obeh podjetij niso uresničili zahteve. Podobno strategijo so za Investigate Europe opisali britanski delavci, ki so opozorili na neformalne »črne sezname«, kamor delodajalci zapišejo »problematične« delavce (sindikalne predstavnike, aktiviste …) in si – prav tako neformalno – izmenjujejo zbrane podatke.

Želite brati še več člankov o izzivih sodobne družbe? Omogočite naše delovanje v prihodnjem letu. Podprite naše delo v 2018 z donacijo.

Vloga države

Delavci se pred novimi oblikami kaznovanja ne morejo ubraniti brez prepovedi takšnih zlorab. Zato je za uspeh delavskih protestov še vedno ključna vloga države in zakonov, sta opozorila romunski in slovenski sogovornik.

Veliko lahko res naredijo delavci sami, nam je povedal Florentin Iancu, vodja romunskega sindikata delavcev v informacijskih tehnologijah. »Premagali smo drakonske omejitve, s katerimi je vlada omejila delovanje sindikatov. Pridobili smo več kot 4000 članov v zelo heterogeni skupnosti strokovnjakov, ki se redko povezuje v sindikate. Toda za reprezentativno kolektivno pogajanje v tehnološkem sektorju bi po sedanji zakonodaji potrebovali približno 50.000 članov, kar je utopično.« To pomeni, da v Romuniji brez spremembe zakona ni mogoče niti razmišljati o kolektivni pogodbi za tehnološki sektor, ki bi zagotovila osnovne delavske pravice in poskrbela, da se plače ne bi znižale pod predpisano mejo – kar po izkušnjah sogovornikov ostaja edina učinkovita varovalka pred izkoriščanjem. To med drugim potrjuje tudi podatek, da so francoski dostavljavci Foodore zaradi strožjih zakonov bistveno boljše plačani od italijanskih, saj prejmejo po 7,20 evra na uro in še po 2 evra dodatka za vsako dostavo. Skoraj trikrat več kot njihovi sosedje.

Pomanjkanje članov in (ne)reprezentativnost nista edini težavi manjših sindikatov, je za Pod črto povedal predsednik Gibanja za dostojno delo in socialno družbo Marko Funkl. V prejšnjih prispevkih smo opisali nekatere primere prekarnega dela v Sloveniji – vodenje trafike, predavanje na fakulteti ali delo v gostinstvu, ki so opozorili na plačilno nedisciplino, nespoštovanje delovne zakonodaje in nizke prihodke med prekarnimi delavci, ki nimajo zagotovljene niti minimalne plače.

»V Sloveniji imamo dva glavna tipa prekarnosti: fiktivne zaposlene in prekarce, ki so to zaradi narave svojega dela. Ogromno fleksibilnih ljudi se med sabo bori za drobtinice in vsako leto so primorani delati več,« je pojasnil Funkl. Organiziranje delavcev – ustanavljanje sindikata samostojnih podjetnikov ali poklicne zadruge, je smiselno takrat, ko lahko članom pomagajo pri najbolj pogostih problemih (svetovanje, pravna pomoč …), izboljšajo delovne pogoje in preprečujejo degradacijo poklica. Vendar je med vodenjem zadruge prevajalcev Soglasnik ugotovil, da je takšna naloga skoraj nemogoča, če jim pri tem ne pomaga država. Toda pri nas velja ravno nasprotno.

Država je v Sloveniji zelo pomemben naročnik prevajalskih storitev – posredno preko financiranja založniškega programa ali neposredno kot kupec prevodov. Prevajalska zadruga si zelo težko prizadeva za višjo ceno prevodov, dokler smejo javne ustanove z javnimi naročili izbrati najcenejšega ponudnika, ki ne zaposluje prevajalcev, nima ustreznih kadrov ali za delo najema študente, za katere je predpisana bistveno nižja minimalna plača, je prepričan Funkl. Enake težave imajo številni drugi poklici (arhitekti, oblikovalci …), saj državne ustanove in javni zavodi velikokrat izkoriščajo njihove prekarne statuse za zniževanje cene, namesto da bi z javnimi naročili spodbujali dobre prakse.

Regulacija trga dela in razširitev minimalne plače na vse delavce (ne glede na obliko zaposlitve) je v Sloveniji potrebna tudi zato, ker tuje izkušnje zelo jasno opozarjajo, kakšne delovne razmere so se uveljavile na digitalnih platformah, če država ni poskrbela za varovalke. Predstavniki Foodore so se v Italiji izgovarjali, da dostavljavcem ponujajo samo dodatno (malo) delo, ki ni regulirano. Država se je za deregulacijo odločila zato, ker je hotela zmanjšati visoko brezposelnost med mladimi, ki je leta 2015 dosegla skoraj 40 odstotkov. Toda malo delo na digitalnih platformah je v praksi za številne mlade Italijane postalo edino delo, ki ga sploh lahko dobijo. Kar bo po prihodu teh platform veljalo tudi za Slovenijo.

Iskanje alternative

Za spremembe v javnem naročanju in spodbujanje dobrih praks so se odločili v največjem norveškem mestu Oslu. Mestna uprava Osla je drugi največji kupec, ki po količini in vrednosti javnih naročil zaostaja samo za državo. Mestni svetniki so letos pomladi sklenili, da ne bodo več dopuščali »socialnega dampinga« na mestnih gradbiščih – izkoriščanja napotenih delavcev, ki jim delodajalci niso plačevali prispevkov, da bi z nižjo ceno kandidirali na javnih razpisih.

V Oslu bodo od ponudnikov zahtevali, da na projektu zaposlijo kvalificirane in redno zaposlene delavce, da omejijo število podizvajalcev, in da morajo vsi delavci govoriti norveško. Vse delavce – tudi tiste, ki delajo za podizvajalce – je treba od prvega dneva registrirati v enoten elektronski sistem, ki zbira vso dokumentacijo o opravljenem delu ter nadzoruje izplačilo socialnih prispevkov in plač. Delodajalci morajo plače nakazati neposredno na bančni račun vsakega delavca, kar bo predvidoma otežilo najbolj pogoste zlorabe: neobdavčeno plačevanje v gotovini, izogibanje prispevkom in neplačevanje za opravljeno delo. Na ta način hočejo ustvariti dostojne delovne razmere v gradbenem sektorju in hkrati ohraniti konkurenco med ponudniki, so za Investigate Europe zapisali predstavniki mestnega sveta.

Za drugačen pristop so se odločili na Finskem, kjer je državna agencija Kela v začetku leta predstavila prvi večji poskus, ali bi bilo mogoče brezposelnost zmanjšati z uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Zasnovali so dveletni program, v katerem bo dva tisoč naključno izbranih državljanov, starih med 25 in 58 let, prejemalo po 560 evrov na mesec (ta denar lahko porabijo, kakor koli želijo). Poleg tega prejemnikom ni treba dokazovati, da iščejo zaposlitev, ali prilagati potrdil, da so upravičeni do socialne pomoči, kar velja za druge brezposelne. Prav tako smejo med poskusom prejemati druge prihodke, ne da bi izgubili pravico do poskusnega UTD.

Avtorje poskusa je zanimalo, ali bi uvedba UTD v resnici zmanjšala psihološka bremena, ki jih prinaša brezposelnost: strah pred revščino in občutek odvisnosti od socialne podpore. Prve analize so pokazale, da so udeleženci raziskave dobro sprejeli poskus, saj jim je zagotovljen prihodek zmanjšal občutek stresa in tesnobe. Zaradi tega so začeli bolj zagreto in sproščeno iskati ustrezno delo in razvijati lastne poslovne zamisli. Kritiki poskusa pa so opozorili, da je projekt premalo ambiciozen in nereprezentativen, saj ni zajel splošne populacije – kar bi moralo veljati za pravi UTD. Za ugotavljanje resničnih učinkov UTD bi zato potrebovali bistveno večji nacionalni program, za katerega na Finskem ni bilo politične volje. Manjše sorodne poskuse trenutno izvajajo še v nizozemskem mestu Utrecht in v Etiopiji, toda od njih ni mogoče pričakovati odgovora, kaj bi uvedba UTD pomenila za celotno državo.

Sodelavci projekta Investigate Europe smo pokazali, da se je mogoče dirki proti dnu še vedno upreti z novimi oblikami organiziranega delavskega boja, učinkovitim nadzorom nad kršitelji in spodbujanjem dobrih praks, ki ga lahko z etičnim javnim naročanjem uveljavljajo države in mestne uprave. Vendar so to predvsem blažilci veliko večjega strukturnega problema, na katerega opozarja vse več raziskovalcev, aktivistov in ekonomskih zgodovinarjev: na trajno brezposelnost, ki jo bo v prihodnjih desetletjih prinesla množična uporaba pametnih strojev, avtomatizacije in umetne inteligence.

Družbene posledice revščine in brezposelnosti so evropske nacionalne države na koncu devetnajstega in začetku dvajsetega stoletja reševale z uvedbo socialne države in regulacijo delavske zakonodaje, smo pokazali v prejšnjem prispevku. Na začetku 21. stoletja bo treba za enako bolezen poiskati drugačna zdravila. Posamične nacionalne države se z morebitno re-regulacijo trga dela ne bodo mogle ubraniti pred pritiski globalizacije in informacijskih tehnologij, ki omogočajo neoviran pretok kapitala v davčno ugodnejša okolja in pospešujejo dirko proti dnu. Takšno dirko bi bilo mogoče ustaviti kvečjemu z uvedbo globalne (ali vsaj evropske) minimalne plače in radikalnim zmanjšanjem davčnih razlik med evropskimi državami. Kar se zdi v sedanjih političnih okoliščinah popolnoma utopično.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Več o: #delitvena ekonomija #investigate europe #prekarizacija #prekarno delo

Deli zgodbo 3 komentarji



Več iz teme: Gospodarski razvoj in podjetništvo

H gospodarski blaginji bo pripomogla tako premišljena gospodarska politika in pravno okolje kot tudi uspešno in etično poslovanje podjetij. Na tem mestu spremljamo oboje.

48 prispevkov

Spodbujanje prekarstva: dvomljivi učinki evropskih subvencij za s. p.-je

Slovenija je v letih 2007-2013 porabila 97,3 milijona evrov za subvencioniranje 23.316 novih samozaposlenih. Ni pa preprečila izigravanja zakonodaje, izkoriščanja …

Tema: Gospodarski razvoj in podjetništvo
Članek,

Zakaj uspe davčnim skrivačem vedno znova prelisičiti finančno upravo

Pobegi v davčne oaze, prepisi podjetij, reševanje s stečaji. Nekaterim uspe vedno znova pretentati finančno upravo. Slednja pa si, kot …

Tema: Gospodarski razvoj in podjetništvo
Mnenje,

3 komentarji

Boštjan 23. 11. 2017, 08.17

Kaj imate rajši - da so ljudje zaposleni, čeprav na "nereguliran" način, ali da ljudje "regulirano" sedijo doma?

Nihče (zapomnite si: NIHČE) ne more prisiliti delodajalca, da zaposli delavca na način, ki se mu, torej delodajalcu, ne splača. Raje zapre štacuno, potem pa naj država futra svoje ljudi z regulacijami, če jih lahko.

Peter Pečenko 8. 12. 2017, 01.34

Boštjan, dej ne bluzi!

največji problem če ni pravil je ta da potem pač vsa podjetja med seboj tekmujejo z nižanjem stroškov na vseh možnih področjih, tudi pri plačevanju zaposlenih, ker enostavno ne moreš bit konkurenčen s poštenim plačilom, če druga firma ki opravlja enako delo svoje zaposlene plačuje z minimalnim možnim plačilom...
enostavno potoneš če hočeš pošteno plačat ljudi in zato pač vsi izkoriščajo.
Zato imamo državo, da postavi pravila in ker se jih morajo vsi držat imajo potem vsi enako visok strošek recimo plač in so si lahko konkurenčni.

to je vsa čarovnija, države se poslužujejo deregulacij zato da bi kao privabila tuja podjetja, a rezultat deregulacije je tekma proti dnu.

Nejc H. 13. 12. 2017, 11.01

Zanimivo je, kako imajo zagovorniki laissez-faire kapitalizma, deregulacije in "trickle-down economics" politike neko iluzorično predstavo, kako so korporacije njihovi prijatelji, ki bi poskrbeli zanje, če bi jim le te grozne države nehale dihat za ovratnik s svojimi regulativi, nadzori in obdavčenji. Množični Stockholm sindrom.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zadnje objavljeno