Če verjamete, da so zasmetene ceste in odsluženi pralni stroji v gozdu stvar preteklosti, ste v zmoti. Celo v Ljubljani, ki je bila v letu 2016 okronana z nazivom Zelena prestolnica Evrope, najdemo neljuba presenečenja. Ceste dveh cesarjev v bližini ljubljanske južne obvoznice na primer, zagotovo ne bi mogli označiti za zeleno.

Tik ob cesti se nahaja dva metra visoka ograja, na kateri je pritrjen znak »nezaposlenim vstop prepovedan«. Kot da bi ograja varovala podjetje ali tovarno. Pogled za ograjo pa razkrije nekaj povsem drugega.

Že dodobra uhojena pot, ki desno od ograje vodi čez vejevje do notranjosti, nas pripelje do gore odpadkov. Tako obširne, da brez plezanja na enega izmed hribov, narejenega iz odpadkov, dejanskega stanja območja sploh ni mogoče oceniti.

Divje odlagališče smeti je veliko vsaj za eno košarkarsko igrišče. Kupi smeti segajo tudi po več metrov visoko, teren je bolj ali manj neprehoden. Ovirajo ga cele gore gradbenega materiala, na stotine gum, več deset odsluženih avtomobilov in še več avtomobilskih delov, stare vzmetnice, odpadna embalaža, napolnjene plastične vreče za smeti in bolj ali manj vsa ostala krama, ki se nabira v gospodinjstvih. Očitno je, da se odpadki tu odlagajo že leta. Odlagališče ni prijetno za oko, še manj za nos. A to ni najhujša posledica odlaganja smeti v naravo.

Divja odlagališča odpadkov oziroma nelegalno odvržene smeti lahko ogrozijo zdravje okoliških prebivalcev. Najbolj nevarne so odvržene smeti v bližini pitne vode. Če se z nevarnimi snovmi okuži voda, lahko dostop do pitne vode izgubi celotno območje. Če nevarne snovi prodrejo v vodo na kmetijskem ozemlju, lahko pride do zastrupitve pridelkov. Z nedovoljenim kurjenjem nevarnih smeti se lahko onesnaži zrak, ki ga dihamo. Še bolj so ogrožene živali in okolje samo.

Po ocenah strokovnjakov je v Sloveniji več 10.000 divjih odlagališč odpadkov. Število ni znano, saj Slovenija ne vodi uradnega registra divjih odlagališč.

Še najbližje temu je projekt nevladne organizacije Ekologi brez meja, ki je leta 2010 v okviru akcije Očistimo Slovenijo s pomočjo lokalnih prebivalcev vzpostavila svoj register. Register ni bil popoln in ne vedno povsem točen, saj so podatke o odlagališčih in njihovo oceno pomembnosti vnašali prostovoljci.

Vseeno bi bil že ustvarjen register dobra iztočnica za nadaljnje spremljanje stanja na terenu, zato so ga Ekologi v nadaljnje vodenje želeli predati Ministrstvu za okolje in prostor. A do dogovora o predaji registra nikoli ni prišlo. Tako je register še danes objavljen na spletni strani Ekologov brez meja, a večina informacij je sedaj zastarelih. Ministrstvo svojega registra ni vzpostavilo.

Zato register Ekologov brez meja še danes ostaja edino orodje, preko katerega lahko spremljamo, kaj se dogaja z divjimi odlagališči v Sloveniji. Spletni medij podcrto.si je zato ta register vzel kot izhodišče za raziskavo o tem, na kakšen način in kako hitro se postopa v Sloveniji pri sanaciji divjih odlagališč.

Že lani smo preverili stanje 133 divjih odlagališč, ki so bila v registru Ekologov brez meja označena kot najpomembnejša v državi. To so odlagališča, ki po besedah tistih, ki so popisovali odlagališča, predstavljajo največjo nevarnost za okolje in človeka. Izmed teh 133 odlagališč jih je bilo med letoma 2010 in 2015 očiščenih zgolj 53. To pomeni, da je bilo v šestih letih očiščenih le okoli 40 odstotkov najpomembnejših divjih odlagališč v državi, medtem ko šestdeset odstotkov najnevarnejših odlagališč ni bilo saniranih.

Letos smo stanje preverili ponovno. Odlagališč, za katera je bilo že lani rečeno, da so bila sanirana, nismo preverjali ponovno, zato obstaja možnost, da se na odlagališčih, ki so že bila očiščena, odpadki ponovno nalagajo. Prav tako obstaja možnost, da je katero izmed odlagališč označeno kot očiščeno, čeprav še vedno obstaja, saj je zemljevid nastal na podlagi odgovorov posameznih občin, in ne na podlagi osebnih pregledov.

Preverili smo stanje 81 divjih odlagališč, ki v lanskem letu še niso bila očiščena. Podatke o sedanjem stanju divjih odlagališč smo pridobivali že od konca leta 2016. Po odgovorih občin sodeč, je bilo v lanskem letu popolnoma saniranih 28 odlagališč. Dodatna 3 so bila sanirana delno, eno odlagališče je trenutno v fazi sanacije. Nekaj več kot polovica divjih odlagališč ostaja neočiščenih. Ampak glede na to, da je bilo med letoma 2010 in 2015 saniranih zgolj 53 odlagališč, je napredek v prejšnjem letu očiten.

Zemljevid: stanje izbranih odlagališč konec 2016/začetek 2017

Z zeleno barvo so označena očiščena odlagališča, z rdečo neočiščena, z rumeno pa tista, katerih stanje je neznano.

Še vedno pa obstajajo težave, ki inšpektoratom otežujejo opravljanje dela. Vzorec odlagališč je premajhen, da bi iz njega lahko sklepali o celotnem stanju divjih odlagališč v državi, nam pa vseeno nazorno pokaže, kako (ne)uspešno delujejo posamezne občinske in državne službe pri preprečevanju in saniranju nelegalnih odlagališč odpadkov.

Zaradi nespecifične zakonodaje včasih ni jasno, ali je za odreditev sanacije odlagališča pristojna občinska ali državna služba. Zato se službe lahko izognejo odgovornosti, postopki pa se po nepotrebnem zavlečejo. Težava nastane, kadar je odlagališče na zasebnem zemljišču, saj ne obstajajo primerni ukrepi, ki bi lastnika prisilili k sanaciji smeti.

Kdo je odgovoren za divja odlagališča?

Za to, da divja odlagališča obstajajo, je seveda kriv človek. Ozaveščenost o tem, da je za naše okolje treba primerno skrbeti, se iz leta v leto resda viša, a nekateri odpadke še vedno odlagajo v naravo. Občine in medobčinski inšpektorati po različnih predelih Slovenije poročajo o tem, da se odlagališča, ki so že bila sanirana, ponovno smetijo ali pa da v bližini saniranih odlagališč nastajajo nova. Kot pravijo na Inšpektoratu RS za okolje in prostor: »Divjih odlagališč ne bo več, ko ne bo več njihovih povzročiteljev.«

Nedvomno je skrb za okolje predvsem skrb državljanov, in ne države same. A vseeno – država mora s primerno ureditvijo in ustrezno zakonodajo poskrbeti, da se kakršenkoli morebiten nevaren poseg v okolje primerno sankcionira in da se okolje ohrani nedotaknjeno in varno.

Trenutno je zakonodaja na področju ravnanja z odpadki neprimerna. Zaplete se že pri prvem koraku, pri določanju odgovornosti za sanacijo divjega odlagališča.

V prvi vrsti je odgovoren povzročitelj, torej tisti, ki odpadke odvrže tja, kamor ne spadajo. On je tisti, ki mora za sabo počistiti. Ampak povzročitelja je ob trenutni ureditvi skoraj nemogoče odkriti. V Sloveniji je za prekrškovni postopek odgovoren inšpektor: ta mora zbrati dokaze proti storilcu in mu odrediti globo ter sanacijo odlagališča. A državni inšpektorat v svojem letnem poročilu opozarja, da so inšpektorji vse bolj obremenjeni s prekrškovnimi postopki in administracijo, zakoni pa se na tem področju zelo hitro spreminjajo, zato jim je težko slediti.

Prekrškovni postopki proti tistim, ki odpadke odmetavajo v naravo, v Sloveniji niso uspešni. Ti postopki, že tako redko sproženi, se namreč skoraj nikoli ne izpeljejo do konca, je že pred letom dni za podcrto.si povedala Urša Zgojznik iz nevladne organizacije Ekologi brez meja. »Pri nas je problem že to, da če te nekdo posname (pri odlaganju smeti v naravo op. p.), ne moreš biti kaznovan, ker postopek ni bil pravilen, saj te je nekdo posnel, ne da bi ti vedel za to,« pove. »Postopek na koncu ne privede do plačila kazni zaradi postopkovnih napak, zaradi izpodbijanja dejstev …« Storilec tako skoraj nikoli ne odgovarja za svoja dejanja.

Med občinskimi in državnim inšpektoratom

Kdo je za odlagališče pristojen, kadar storilca ni mogoče odkriti, ni vedno jasno. Slovenija nima enotne zakonske podlage za ravnanje z odpadki. Glavna zakonska podlaga je Zakon o varstvu okolja, a področje ravnanja z odpadki ureja skupno pet zakonov, dodatni štirje se področja ravnanja z odpadki dotikajo deloma. Poleg tega področje urejajo različne uredbe in pravilniki. Poleg pravilnikov in zakonov na nacionalni ravni, ima vsaka slovenska občina še svojo lokalno politiko ravnanja z odpadki. Vsi ti zakoni skupaj politike ravnanja z odpadki ne rešujejo ustrezno.

Glede na to, da za odlagališče skoraj nikoli ne odgovarja dejanski povzročitelj, je za odlagališče odgovoren lastnik zemljišča. Zakon o varstvu okolja trenutno določa, da so za divja odlagališča odpadkov, ki nastanejo v gospodinjstvu, pristojni medobčinski inšpektorati. Za vse ostale vrste odpadkov, kot so nevarni ali gradbeni odpadki, je pristojen državni inšpektorat. Inšpektorat odredi sanacijo, za stroške pa mora poskrbeti lastnik zemljišča.

V praksi takšna razdelitev pristojnosti med občinskim in državnim inšpektoratov povzroča precejšnjo zmedo. Večina odlagališč ne sestoji zgolj iz komunalnih ali zgolj iz nevarnih odpadkov, temveč gre za mešanico odpadkov, ki jih odlaga več povzročiteljev. V nekaterih primerih zato ni jasno, ali je odlagališče v pristojnosti državnega ali občinskega inšpektorata, kar da inšpektoratom možnost, da se izogibajo odgovornosti in izgovarjajo eden na drugega. Poleg tega prihaja do situacij, kakršne je bila lani v Markovcih, ko je občina poskrbela za komunalne odpadke na odlagališču, medtem ko so gradbeni odpadki, za katere naj bi bila odgovorna država, ostali.

Da je trenutna ureditev neprimerna, v letnih poročilih že več let opozarja Inšpektorat RS za okolje in prostor. Inšpektorat predlaga, da se bolj natančno opredeli, kateri inšpektorat je pristojen za kaj, predlaga pa tudi, da se del pristojnosti prenese na organe lokalne skupnosti. Priporočajo tudi, da se nadzor nad gradbenimi odpadki, ki nastajajo v gospodinjstvih, prenese na občinski nivo.

Večina neočiščenih odlagališč v državni ali zasebni pristojnosti

Trenutno je državni inšpektorat pri vodenju postopkov in odrejanju sanacij glede na naš vzorec manj uspešen od občinskih inšpektoratov. Kar 19 izmed 44 neočiščenih odlagališč je namreč v pristojnosti državnih služb. Občinski inšpektorati so za odlagališča, za katera so pristojni, večinoma dobro poskrbeli. Izjema sta dve občini, Postojna in Koper, ki nista sanirali niti enega pomembnega divjega odlagališča na občinskem ozemlju. V Postojni se jih še vedno nahaja pet, v Kopru pa tri. Večina občin, ki odlagališč niso sanirala, kot razloge navaja previsoke stroške in nedostopen teren.

Zemljevid: pristojnost neočiščenih odlagališč

Z vijolično barvo so označena odlagališča v odgovornosti državnega inšpektorata, z zeleno odlagališča v pristojnosti občinskih inšpektoratov, rdeče označena odlagališča pa so v zasebni lasti.

Državni inšpektorat je v prejšnjih dveh letih sicer skupno saniral 215 divjih odlagališč odpadkov, sporočajo z inšpektorata, a »divjih odlagališč, kjer je inšpekcija ukrepala ali še ukrepa, ne izbira iz omenjenega portala,« povedo. A občine, v katerih se divja odlagališča iz portala oziroma registra Ekologov brez meja nahajajo, povedo, da so državni inšpektorati o obstoju divjih odlagališč obveščeni.

Zapleta se predvsem pri saniranju velikih in posledično dragih divjih odlagališč. Jama pri križu v bližini Kočevja je eno izmed večjih in hkrati najnevarnejših divjih odlagališč v Sloveniji. V jami, ki leži v nevarni bližini podtalnice, se že leta odlagajo vse mogoče smeti. Skozi ilovico na dnu odlagališča menda že pronica voda in nevarne snovi odpadkov se že spirajo v podzemlje Kočevskega roga.

Odlagališče je pristojnim inšpektorjem znano že leta, a čiščenje se še ni začelo. Tina Kotnik z Zavoda za gozdove Slovenije sporoča, da se od lanskega leta stanje sploh ni spremenilo, inšpektorat po drugi strani pravi, da je trenutno v teku ugotovitveni postopek. Konkretnega odgovora o načrtu in datumu sanacije pa še ni mogoče podati, dodajo.

Razloge za to, da vsa odlagališča še vedno niso sanirana, državni inšpektorat išče predvsem v kadrovskem pomanjkanju. Območje celotne Slovenije trenutno pokriva 50 okoljskih inšpektorjev, ki poleg divjih odlagališč skrbijo še za druge okoljske problematike. Težava je tudi v denarju. Stroški sanacije predvsem večjih divjih odlagališč, kakršna je tudi Jama pri križu v Kočevju, so namreč zelo visoki.

Še počasneje kot nekatera najbolj pereča divja odlagališča v pristojnosti državnega inšpektorata se sanirajo divja odlagališča na zemljiščih v zasebni lasti. Za dvanajst neočiščenih divjih odlagališč v našem vzorcu, ki se nahajajo na zasebnem ozemlju, sploh ni jasno, kdaj bodo očiščena.

Kadar je divje odlagališče odpadkov na zasebnem zemljišču, pristojni inšpektorat lastniku zemljišča izda kazen in mu ukaže, da mora zemljišče sanirati. Izvedba sanacije pa je nato stvar zasebnika. Ta pa v večini primerov ne ukrepa. Odpadki tako ostajajo na zemlji, ki je sicer zasebna, a ki lahko s kontaminacijo zemlje ali vode ogrozi veliko širše območje. Zakonodaja za to, da zasebnik dejansko odstrani odpadke, ne ponudi nobene druge rešitve.

Po opažanju pristojnih služb in strokovnjakov s področja se stanje sicer izboljšuje. Slovenci iz leta v leto vse manj odpadkov odlagamo v naravo, predvsem občinski okoljski inšpektorji pa se dokaj dobro spopadajo z divjimi odlagališči, ki že obstajajo. A v državi še vedno obstajajo divja odlagališča odpadkov, ki lahko ogrozijo našo varnost, ker niso sanirana pravočasno. Država bo zato morala poskrbeti za bolj učinkovito okoljsko politiko. Trenutne zakonske pomanjkljivosti namreč ne omogočajo hitrega in učinkovitega dela inšpektoratov, za divja odlagališča odpadkov v zasebni lasti pa sploh ne ponujajo nobene smiselne rešitve.