Divja odlagališča z nevarnimi odpadki ogrožajo okolje, država se nanje požvižga

Inšpekcijske službe so do danes očistile le okoli 40 odstotkov najnevarnejših divjih odlagališč v Sloveniji, ki so jih med leti 2010 in 2012 popisali Ekologi brez meja. Ostala še naprej ogrožajo okolje in zdravje ljudi.

Branje tega prispevka vam bo vzelo približno 12 minut

Članek je objavljen tudi na MMC RTV Slovenija

jama pri krizu
Divje odlagališče odpadkov v Jami pri Križu v okolici Kočevja je med najnevarnejšimi v državi. Že desetletja se v jamo nalagajo vse vrste nevarnih odpadkov, ki že onesnažujejo podzemlje Kočevskega Roga. Sanacija odlagališča je za državo prevelik strošek. Foto: Ekologi brez meja

Jama pri križu ob cesti na Rigelj (št. 2818), približno pet kilometrov severovzhodno od Kočevja, ni ravno paša za oči. V jami leži med 500 in 1000 kubičnih metrov najrazličnejših odpadkov: odpadnih gum, trupel živali, komunalnih odpadkov, celo salonitnih plošč. Odpadki se v jamo nalagajo že od dvajset do trideset let. Da je bilo brezno namenjeno dolgotrajnejšemu in načrtnemu  odlaganju odpadkov v naravo, priča betonski prag, ki omogoča dovoz do roba brezna.

Takšno odlaganje odpadkov je seveda nezakonito. Še bolj skrb vzbujajoča pa je nevarnost, ki jo jama predstavlja za naravo, pa tudi zdravje ljudi. Skozi ilovico na dnu jame je preniknila  voda. Zato se nevarne snovi iz odpadkov že spirajo v podzemlje Kočevskega roga in ogrožajo pitno vodo.

Odlagališče so Ekologi brez meja kartirali že leta 2010, a pristojne službe ga do danes še niso očistile – le omejile so dostop do jame. Strošek sanacije po ocenah Tine Kotnik z Zavoda za gozdove Slovenije Kočevje presega 100.000 evrov. Glavni razlog, da jama ni bila očiščena, je po njenih besedah nezainteresiranost državne inšpekcije, ki nosi del odgovornosti za čiščenje brezna.

Jama pri križu ni edini primer. Večina najnevarnejših nezakonitih odlagališč odpadkov v Sloveniji, ki jih je v zadnjih letih popisala nevladna organizacija Ekologi brez meja s prostovoljci, do danes bodisi niso očiščena v celoti bodisi se odpadki na njih ponovno nabirajo. Glavni razlog za to je predvsem slaba odzivnost državnega inšpektorata za okolje, pomanjkanje sodelovanja med državnimi in občinskimi inšpekcijami ter visoki stroški čiščenja odlagališč. Obenem nič ne kaže, da se bo inšpekcija za okolje v prihodnosti težav lotila resneje.

Večina najnevarnejših odlagališč neočiščenih

Leta 2010 so Ekologi brez meja organizirali prvo vseslovensko čistilno akcijo pri nas, Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Odziv je bil neverjeten. Ekologi brez meja so povezali komunalne službe, občine, slovensko policijo in vojsko, gospodarska podjetja, ki so odvažala odpadke, ter prebivalce Slovenije. Čistilo je staro in mlado. Sodelovalo je 270.000 prostovoljcev, ki so očistili približno 14.800 ton odpadkov in okoli 7000 divjih odlagališč.

Leta 2012, ko so Ekologi brez meja akcijo izvedli znova, je število prostovoljcev še naraslo. Med šestindevetdesetimi državami, ki so marca 2012 v okviru projekta World Cleanup 2012 čistile naravo, je imela Slovenija najvišjo udeležbo. Čistilo je 289.000 Slovencev ali kar 14,5 odstotka celotnega prebivalstva.

Rezultat obeh akcij pa niso bila le očiščena odlagališča, temveč tudi prvi register divjih odlagališč, ki je obsegal celotno Slovenijo. Prostovoljci so do danes popisali več kot 13.000 divjih odlagališč in jih vrisali v zemljevid. Za vsako odlagališče so med drugim navedli natančne koordinate, vrsto in količino odpadkov, pa tudi tako imenovano oceno pomembnosti. Ocena pomembnosti pokaže, kako nevarno je posamezno odlagališče za naravo. Določi se na podlagi količine in vrste nevarnih odpadkov na odlagališču, bližine vodotoka ali obdelovalnih površin in drugih dejavnikov tveganja. Višja je ocena pomembnosti, nujnejša je sanacija odlagališča.

Pri podcrto.si smo preverili trenutno stanje prvih 133 divjih odlagališč v državi glede na oceno pomembnosti. Torej tistih, ki predstavljajo največjo nevarnost za okolje. Na podlagi dvomesečne raziskave, v okviru katere smo stopili v stik z vsemi občinami, občinskimi in medobčinskimi inšpektorati,  na področju katerih ta odlagališča nahajamo, ter državnim inšpektoratom za okolje, smo prišli do skrb vzbujajoče ugotovitve. Od leta 2010 do danes je inšpekcijam uspelo sanirati le okoli 40 odstotkov teh odlagališč! Preostala pa bodisi ostajajo neočiščena bodisi so bila le delno očiščena, ali pa so jih v preteklosti očistili, pa se na njihovem mestu zdaj spet nalagajo odpadki.

Legenda: rdeča oznaka: neočiščeno odlagališče; rumena oznaka: delno očiščeno odlagališče ali očiščeno odlagališče, na katerem se spet nabirajo odpadki; zelena oznaka: očiščeno odlagališče; vijolična oznaka: nismo dobili podatka o trenutnem stanju odlagališča. Za podrobnosti o posameznem odlagališču kliknite na posamezno oznako. Vir podatkov: Ekologi brez meja

Tveganje za okolje in zdravje ljudi

Divja odlagališča kazijo naravo, nevarni odpadki pa lahko občutno poslabšajo kakovost prsti ali vode pod odlagališčem. V Sloveniji je veliko območij, kjer površje od podtalnice ločuje le tanka plast zemlje: Mursko, Dravsko in Krško-Brežiško polje, Ljubljansko polje  s preostalo kotlino in kras. Na določenem območju nezakonito odloženi odpadki oziroma divja odlagališča odpadkov še posebej na teh mestih predstavljajo nevarnost za zdravje. Zato je na tem območju tudi največ odlagališč z visoko oceno pomembnosti.

»Divja odlagališča odpadkov nas dejansko ogrožajo,« pove Aleš Smrekar, vodja Oddelka za varstvo okolja na SAZU-ju. »Lahko sicer, da se ne bo nikoli zgodilo nič dramatičnega, lahko pa pride do katastrofe. Ob prepuščanju nevarnih snovi do vodonosnika bi moralo celo mesto poiskati nov vodni vir.«

Podatke o trenutnem stanju divjih odlagališč smo pridobili od posameznih občin in medobčinskih ali občinskih inšpektoratov. Odgovore smo pridobili iz vseh občin, razen iz Idrije, Maribora, Polzele in Šentilja. Te občine nam podatkov kljub našim večkratnim prošnjam niso poslale.

Točnost podatkov sicer ni povsem zanesljiva. Ena izmed pobudnic akcije Očistimo Slovenijo, Urša Zgojznik, opozarja, da se je zavajanje občin začelo že po vzpostavitvi registra divjih odlagališč. »Ker lahko register vsak posodablja, so nekatere občine odlagališča kar označila za očiščena, kar pa marsikje ni bilo res.« Zato je mogoče, da je dejansko očiščenih še manj kot 40 odstotkov najbolj tveganih odlagališč.

Po poročanju občin je trenutno povsem očiščenih 53 najnevarnejših odlagališč od 133. Dodatnih pet je v fazi sanacije. Večina neočiščenih odlagališč je v osrednji Sloveniji in na Goriškem, medtem ko so po poročanju občin skoraj vsa odlagališča očistili tako na Štajerskem kot na Dolenjskem in v Prekmurju.

Ponovno nalaganje odpadkov

Iz vzhodne polovice države sicer poročajo o problematiki ponovnega odlaganja odpadkov na že očiščenih območjih. Ta problematika je zelo značilna zlasti za Dolenjsko. V Krškem, Brežicah in Sevnici je bila očiščena večina odlagališč, a se na več kot polovici izmed teh odpadki spet kopičijo.

Martin Cerjak, vodja medobčinskega inšpektorata za to območje, pove: »V Posavskih občinah smo vsa odlagališča pregledali, največja so bila očiščena v mednarodnih projektih, ampak situacija se tedensko in dnevno spreminja. Manjše količine odpadkov se pojavljajo tudi na očiščenih odlagališčih.«

Podobno je na Štajerskem: »Mi se trudimo, a stanje se ne umirja. Še vedno nastajajo nova odlagališča, ljudje celo odmetavajo vrečke poleg centra za zbiranje. In ko je odvržena ena vrečka, jih bo naslednji dan dvajset. Stalni nadzor območja je zato zelo pomemben,« so nam povedali na Občini Hoče – Slivnica.

Več odlagališč je na zahodu

Na zahodu države je novega onesnaževanja manj. A po drugi strani tu precej divjih odlagališč ostaja neočiščenih. Kot uradne vzroke za to inšpekcije in občine največkrat navajajo nedostopen teren in previsok finančni strošek. Cena sanacije divjega odlagališča je zelo visoka: giblje se od minimalno 1000 evrov pa do več sto tisoč evrov; sploh za manjše ali manj razvite občine je takšen strošek pogosto previsok.

Večino odlagališč so sicer očistili na Krasu, kjer so bila odlagališča v preteklosti zelo zgoščena. A glede na to, da je to območje najbolj občutljivo za onesnaženje voda, je vsako divje odlagališče z visoko stopnjo pomembnosti na tem območju potencialna nevarnost. Največ neočiščenih nevarnih odlagališč je na Gorenjskem in Goriškem, veliko jih je tudi okoli prestolnice.

Na Mestni občini Ljubljana so za podcrto.si povedali, da se s problemom aktivno ukvarjajo. Na ravni občine so vzpostavili register divjih odlagališč odpadkov, občina tudi redno izvaja nadzor lokacij. Čeprav večina občinskih in medobčinskih inšpektoratov ukrepa le v primeru podane prijave, Ljubljanski inšpektorat izvaja nadzor tudi neposredno na terenu. V zadnjih petih letih so očistili večino odlagališč na zemljiščih v občinski lasti. Postopno čistijo večja območja, kot so Tomačevo, Žale in Rakova Jelša, kjer je v zadnjih letih napredek očiten. Od leta 2009 je Ljubljana po besedah predstavnikov občine očistila 85.264 ton gradbenih odpadkov in 606 ton azbesta.

Na območju Ljubljane je večja skrb za ravnanje z odpadki očitna. Zakaj je torej, kakor je razvidno z zemljevida, večina pomembnih divjih odlagališč v Ljubljani še vedno nesaniranih?

kaselj
Najnevarnejše divje odlagališče v okolici Ljubljane je v Kašelju, le kilometer in pol vzhodno od mestne obvoznice. Zbirališče odpadnih avtomobilov, bele tehnike, karoserij in starega železa stoji na zasebni parceli na poplavnem območju reke Ljubljanice. Odlagališče še vedno ni očiščeno. Foto: Ekologi brez meja

Večina neočiščenih odlagališč ni v pristojnosti občin, temveč države. Zadeve se premikajo počasneje, ko je za čiščenje odlagališča pristojen državni inšpektorat.

»Država ukrepa zelo počasi, ker nima sredstev, nima dovolj kadra, poleg tega mora biti sanacija predmet javnega naročila,« pove Urša Zgojznik.

Z Zakonom o javnih financah smo združili inšpektorate, zato je zdaj marsikje ena sama oseba zadolžena za zelo veliko območje. Ta ukrepa le na podlagi podane prijave o odlagališču. Marsikdaj je povsem neodzivna. Tina Kotnik, ki že 10 let skrbi za naravo in odpadke v Kočevju, pove, da v vseh letih delovanja ni imela pozitivne izkušnje z državnim inšpektoratom.

Z Ministrstva so nam sporočili, da »inšpektorji za okolje delajo v skladu s Strateškimi usmeritvami in prioritetami za delo 2015. Pokrivajo zelo široko področje nadzora po Zakonu o varstvu okolja, Zakonu o vodah in Zakonu o ohranjanju narave, prednost pri nadzoru pa imajo tisti, ki izvajajo dejavnost, ki lahko povzroča večje onesnaževanje in obremenjevanje okolja.«

A izmed treh najbolj tveganih odlagališč je bilo po mnenju Ekologov brez meja očiščeno samo eno – pa še na tem so se odpadki pojavili vnovič. Pomanjkanje hotenja države odstraniti divja odlagališča se kaže tudi v neuspešnim sodelovanjem med Ekologi brez meja in Ministrstvom za okolje in prostor.

Kdo bo čistil?

Divja odlagališča so bodisi v pristojnosti (med)občinskega inšpektorata bodisi v pristojnosti državnega inšpektorata – odvisno od tega, kdo je lastnik zemljišča. Predpisi trenutno določajo, da se pristojnost dodeljuje še glede na vrsto in količino odpadkov – komunalni so v pristojnosti občine, nevarni in gradbeni odpadki pa v pristojnosti države.

A na nezakonitih odlagališčih se večinoma nabirajo mešani odpadki, zato je pogosto nejasno, čigava odgovornost je očiščenje posameznega odlagališča. Večina (med)občinskih inšpektoratov zatrjuje, da so odlagališča, na katerih so večinoma nevarni ali gradbeni odpadki, v pristojnosti države. Po mnenju ministrstva pa je tu pristojnost deljena. »Če je divje odlagališče mešanica komunalnih in gradbenih oziroma nevarnih odpadkov, so za odstranitev komunalnih odpadkov pristojni (med)občinski inšpektorati, za gradbene oziroma nevarne odpadke pa Inšpekcija za okolje in naravo,« sporočajo z ministrstva.

Tako prihaja do tega, da je divje odlagališče le napol očiščeno. Na primer:  z Občine Markovci so nam sporočili, da je divje odlagališče v gozdu ob Dravi okoli šest kilometrov jugovzhodno od Ptuja delno sanirano: očiščeni so bili komunalni odpadki, medtem ko gradbeni odpadki ostajajo.

Obstajajo še celo bolj zmedene razmere, ko ni jasno, kdo je za odlagališče dejansko odgovoren. Odgovornost za sanacijo odlagališča se tako prelaga z občine na državo in narobe, z države na občino. Če odgovornosti ne prevzame nihče, bo divje odlagališče ostalo neočiščeno.

Razmejitev pristojnosti med državnim inšpektoratom, IRSOP, in občinskimi inšpektorati zakonsko ni dovolj opredeljena. To ugotavljajo tudi na ministrstvu, kjer pravijo: »Predpisi bi morali bolj jasno določiti pristojnosti državnih in občinskih inšpektoratov, da bi bilo mogoče nedvoumno razbrati, za kaj je kateri od inšpektorjev pristojen.«

Premalo pogovora

Dodatno težavo predstavlja dejstvo, da državni in (med)občinski inšpektorat večinoma ne komunicirata. Stjepan Oreški, vodja medobčinskega inšpektorata Maribor, na primer, je na vprašanje o sedanjem stanju divjih odlagališč enostavno sporočil, da so vsa odlagališča na območju, po katerih poizvedujem, v pristojnosti državnega inšpektorata za okolje in prostor. Medobčinski inšpektorat je poleg Maribora zadolžen še za občine Hoče – Slivnica, Rače – Fram, Starše in Šentilj. Skupno je v teh občinah enajst pomembnih odlagališč divjih odpadkov. Oreški ni poznal stanja nobenega izmed njih, saj si z državno inšpekcijo za okolje očitno ne izmenjuje podatkov.

Mariborski inšpektorat ni edini: mnogi (med)občinski inšpektorati nam niso znali povedati, v kakšnem stanju so odlagališča z gradbenimi ali nevarnimi odpadki na njihovem ozemlju. Nekateri občinski inšpektorati so nas napotili na državni inšpektorat, spet drugi so zagotovili, da bodo državni okoljski inšpekciji poslali naše podatke o obstoju divjega odlagališča. Mesta odlagališč so v javno dostopnem registru Ekologov brez meja sicer objavljene že več let.

bled
Slaba dva kilometra od idiličnega Blejskega jezera se že vrsto let v naravi odlagajo vse vrste odpadkov. Iz Medobčinskega inšpektorata občin Bled, Bohinj in Železniki sporočajo, da o obstoju odlagališča niso bili seznanjeni, po našem poizvedovanju pa so prijavo posredovali državnemu inšpektoratu. Foto: Ekologi brez meja

»Občinski in državni inšpektorati ponekod delajo popolnoma eden mimo drugega,« pove Urša Zgojznik z Ekologov brez meja. »Če je za državni inšpekcijski nadzor pristojen človek, ki dela po liniji najmanjšega odpora, obenem pa ni v občini nikogar, ki bi z njim stalno sodeloval, se takšna stvar ne more rešiti.«

Pomanjkanje želje

Kako hitreje sanirati nevarna odlagališča? Urša Zgojznik meni, da bi morale več odgovornosti prevzeti občine. »Kdo naj to v resnici spremlja na nacionalni ravni? Tako inšpektorati kot drugi organi imajo kadrovsko pomanjkanje, in območje Slovenije ni tako majhno.« Državna inšpekcija lahko ukrepa le v primeru podane prijave. »Občine bi morale vsaj aktivno postopati v komunikaciji z državnim inšpektoratom.«

»Nekatere občine iščejo kanale in načine, kako bi zaobšle predpise. Konec koncev tudi niso kaznovane, če se nič ne zgodi,« pove Urša Zgojznik. Inšpektorjev je zelo malo, in pomanjkanje zagnanosti posameznega zaposlenega se zelo pozna.

Del odgovornosti nosimo Slovenci sami

Divja odlagališča v Sloveniji ostajajo neočiščena zaradi finančnega stroška, ki ga predstavljajo, zaradi nejasnosti pristojnosti različnih inšpekcij in, kot kaže, pomanjkanja skrbi pri tistih, ki so zanje pristojni. Predvsem pa imamo divja odlagališča zato, ker Slovenci odpadke odlagamo v naravo.

Večina divjih odlagališč je sicer nastala v preteklosti: včasih je imela tako rekoč vsaka slovenska vas svoje divje odlagališče. Zaradi pomanjkanja sistema ravnanja z odpadki je bilo odmetavanje smeti v naravo skoraj norma.

Ob vstopu v Evropsko unijo, ko smo bili primorani sprejeti stroge evropske okoljske standarde za recikliranje in ločevanje odpadkov, se je sistem ravnanja z odpadki  izboljšal. Divja odlagališča se ponekod sicer še vedno pojavljajo, a v veliko manjši meri, kot so se včasih.

Slovenci tako vse več recikliramo in vse bolj ločujemo odpadke, a to je bolj posledica boljšega sistema ravnanja z odpadki kot ozaveščenosti. Aleš Smrekar opozarja, da se odstotek tistih, ki so okoljsko najbolj ozaveščeni in so motor ekološkega gibanja v Sloveniji, že zadnjih deset ali petnajst let ni spremenil. Teh je približno pet odstotkov.

Slovenci se sicer sami označujemo za izjemno ekološke. Po podatkih Eurobarometra več kot 90 odstotkov Slovencev trdi, da jim je okolje zelo pomembno. V akciji Očistimo Slovenijo se je pokazalo, da to do neke mere drži: ob ustrezni organizaciji smo Slovenci izjemno ekološko ozaveščeni.

Ozaveščanje in sankcije

To pa ne spremeni dejstva, da določen del prebivalstva sistema ravnanja z odpadki še ni vzel za svojega. »Ali so na akciji sodelovali tisti, ki pred šolo odvržejo papirček ali pa zasujejo gramoznico z odpadki? Tistih ni bilo na akciji. In kaj mi sporočamo s temi akcijami, da čistimo za tistimi, ki onesnažujejo?« se sprašuje Aleš Smrekar.

Največje odlagališče nevarnih in nenevarnih odpadkov v Brestanici je v zasebni lasti. »Skladišče odpadkov« uničuje pogled na mirno dolenjsko dolino, v kateri se nahaja, in po vsej verjetnosti onesnažuje potok, ki teče mimo. Po poročanju Martina Cerjaka, direktorja medobčinskega inšpektorata Krško, je odlagališče zaradi ogromnih količin nevarnih odpadkov in pomanjkanja financ državnega inšpektorata še vedno neočiščeno. foto: Ekologi brez meja
Največje odlagališče nevarnih in nenevarnih odpadkov v Brestanici je v zasebni lasti. »Skladišče odpadkov« uničuje pogled na mirno dolenjsko dolino, v kateri se nahaja, in po vsej verjetnosti onesnažuje potok, ki teče mimo. Po poročanju Martina Cerjaka, direktorja medobčinskega inšpektorata Krško, je odlagališče zaradi ogromnih količin nevarnih odpadkov in pomanjkanja financ državnega inšpektorata še vedno neočiščeno. foto: Ekologi brez meja

Neprestano čiščenje prostovoljcev za tistimi, ki okolje onesnažujejo, ne more biti trajna rešitev. Tega se zavedajo tudi Ekologi brez meja, ki ponovne akcije čiščenja Slovenije za zdaj ne načrtujejo. Bolj se bodo posvetili ozaveščanju.

Odstotek prebivalstva, ki je okolju nevaren, moramo naučiti, kako pravilno ravnati z odpadki. Po besedah Urše Zgojznik in Aleša Smrekarja lahko to storimo le s kaznijo. »Lahko jih priučimo,« pove Smrekar. »Če ne drugače, jih kazensko priganjaš, če se ne obnašajo pravilno, in potem začno zaradi tega pravilno ravnati z odpadki.«

Kazni za nezakonito ravnanje z odpadki so sicer primerne, meni Urša Zgojznik. Za obremenjevanje in uničevanje okolja kazenski zakonik predpisuje celo zaporno kazen od enega do dvanajstih let. Težava pa je, da se večina postopkov ne izvede do konca. Če je nekdo pri dejanju posnet s kamero, ne da bi za to vedel, postopek ni bil izveden pravilno. »Inšpektorji so zasuti s prijavami, ampak na koncu je tako majhen delež kazni dejansko izrečen, tako malo postopkov je pripeljanih do konca, da se tudi njim zdi to delo nesmiselno opravljati.« Ob tako nizkem številu izrečenih kazni za zdaj edina rešitev ostaja ta, da se okoljsko bolj ozaveščeni udeležujejo čistilnih akcij.

 

Ministrstvo do danes nima registra odlagališč

Stanja in čiščenja divjih odlagališč po državi brez ustreznega registra odlagališč ni mogoče ugotoviti. Vzpostavitev registra divjih odlagališč na državni ravni je bila ena izmed prednostnih ciljev čistilne akcije Očistimo Slovenijo, pove Urša Zgojznik. Ekologi brez meja so v okviru akciji v letih 2010 in 2012 pripravili svoj register odlagališč, a ta je danes zastarel. V registru je trenutno označeno, da je očiščena četrtina odlagališč. A Ekologi brez meja opozarjajo, da je bilo po akciji to število večje, saj je v prvi akciji Očistimo Slovenijo več kot 270.000 Slovencev čistilo okoli 7000 odlagališč. Vseh odlagališč po Sloveniji Ekologom brez meja enostavno ni uspelo preveriti, zato vneseni podatki ostajajo neverodostojni.

Register so poskušali predati Ministrstvu za okolje in prostor, kateremu bi že narejen register močno olajšal nadzor nad divjimi odlagališči. Ministrstvo bi nato register dopolnjevalo z novimi podatki. A do danes se z ministrstvom niso uskladili.

»Sodelovali smo z ljudmi, ki se ukvarjajo s tem, a na koncu vedno ugotovimo, da obstajajo administrativne ovire za prevzem registra, da se ne ve, kdo je odgovoren, in ne pridemo do nobenega zaključka,« pove Urša Zgojznik. »To je bilo veliko razočaranje.«

Ministrstvo razlogov za to, da spletnega registra niso prevzeli, ne navaja. Pravijo pa, da pridobljene podatke so uporabili. V letih 2011 in 2012 so tako opravili nadzor 931 točk, popisanih v registru. Koliko od teh so sanirali, ni znano. Državna inšpekcija namreč ne vodi statistike o tem, koliko odlagališč letno počistijo.

Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podpri Pod črto

Deli zgodbo 2 komentarja



Več iz teme: Varstvo okolja

Kako dobro skrbimo za naše okolje? Sistematično analiziramo okoljska vprašanja v državi.

33 prispevkov

Globalne podnebne spremembe zahtevajo tudi lokalne ukrepe

Podnebni scenariji kažejo, da bodo prihodnja desetletja toplejša. Kar v Sloveniji pomeni več vročinskih valov, poplav in skrajnih vremenskih pojavov.

Tema: Varstvo okolja
Mnenje,

Poplave v Sloveniji: milijardna škoda, za katero smo največ krivi sami

Poplave v Sloveniji odnesejo več kot 150 milijonov evrov na leto. Predvsem zato, ker je država več desetletij dopuščala gradnjo …

Tema: Varstvo okolja
Članek,

2 komentarja

Jurij Čop 13. 1. 2016, 10.50

Tanji Pirnat čestitam za zelo dober prispevek. Ob enem čestitam tudi vsem drugim, ki so sodelovali pri zbiranju informacij in pri delu na terenu. Prispevek nazorno kaže, kako pomembna je civilna družba pri prizadevanjih za napredek v družbi. Ta je sicer počasen, bi bil pa še znatno počasnejši, če bi bilo vse odvisno od državnih in občinskih inštitucij.
Usmerjenost delovanja v okoljsko ozaveščanje se mi zdi pravilna. V okviru tega bi po moje dosegli izreden uspeh, če bi država prek javnih medijev stalno oglaševala, kako pomembno je varovanje narave in okolja in kako se moramo pri tem obnašati državljani, da bo Slovenija postala v resnici lepa dežela.

Veliko uspehov pri vašem delu, Jurij

manca krumpak 11. 1. 2017, 13.47

V Ljubljani ob nakupovalnem središču Rudnik že 15 let živim neposredno ob večjem divjem odlagališču nevarnih odpadkov, ki je tudi označen v registru. Okoljski državni in medobčinski inšpektorji so bili do sedaj že neštetokrat o tem obveščeni a se deponija iz dneva v dan neprestano povečuje, pa čeprav je lastnik in povzročitelj znana oseba. Sramotno je to, da se to dagaja v 21. stoletju in resnica je v tem, da je Ljubljana in Slovenija po tej plati bližje nekakšni zaostali balkanski državi kot pa napredni evropski. Pahor, Cerar in Janković pa verjetno iz svoje pisarne tega ne vidijo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Zadnje objavljeno