V socialni državi sta zaposlitev in socialna varnost tesno prepleteni. Dela sposobni z delom v državno blagajno prispevajo denar za socialno varnost (pokojnine, invalidnine, otroški dodatki ipd.), ki ga prejmejo pomoči potrebni in tisti, ki ne morejo več delati. Na tak način družba poskrbi za svoje najranljivejše člane.

Tak sistem deluje, dokler je večina delovno sposobnega prebivalstva redno zaposlenega za nedoločen čas in dokler se v državno blagajno steka dovolj prispevkov za socialno varstvo.

Med zadnjo gospodarsko krizo se je razmerje med zaposlenimi in brezposelnimi spremenilo: vse več ljudi je ostalo brez zaposlitve in rednega dohodka. S spremembo socialne zakonodaje (ZUPJS) leta 2012 so se nekateri socialni prispevki znižali, do drugih se je otežil dostop. Mnogo ljudi je ostalo brez pomoči, kot so državne štipendije, otroški dodatki in brezplačne šolske malice. Posledično so se temelji socialne države zamajali: kot smo ugotovili na Pod črto, se je med krizo revščina v državi povečala, postala je bolj dolgotrajna in globoka.

Gospodarske krize je sedaj konec. A spremembe, ki jih je kriza prinesla, so še vedno aktualne. Prav zato je revščine več, kot je je bilo pred krizo.

Trg dela

Prvi problem je bil ta, da se minimalna plača do nedavnega ni višala v sorazmerju z življenjskimi stroški. Leta 2008 je minimalna plača znašala 589 evrov, prag tveganja revščine je bil postavljen na 545 evrov. Devet let kasneje je bil prag tveganja revščine postavljen skoraj 100 evrov višje, minimalna plača pa se je povišala za borih 25 evrov. Leta 2017 je bila minimalna plača namreč 614 evrov, prag tveganja revščine pa 636 evrov. Zaradi nizke minimalne plače je bilo revnih tudi veliko zaposlenih.

To se je letos spremenilo. Decembra lani je bila sprejeta novela zakona, ki minimalno plačo v letošnjem letu dviguje na 667 evrov, od januarja 2020 pa na 700 evrov. Za koliko se je stanje delavcev izboljšalo, bo povsem jasno šele takrat, ko bo statistični urad predstavil letošnji prag tveganja revščine. Že zdaj pa lahko ocenimo, da se bo revščina med zaposlenimi zaradi tega ukrepa zmanjšala.

Naslednji problem je bolj pereč in zaenkrat ostaja nenaslovljen. Namreč, med krizo se je spremenila tudi struktura trga dela. Ker podjetja med krizo niso zaposlovala delavcev za nedoločen čas, je bilo vse več ljudi pripravljenih delati tudi za manj denarja in manj delavskih pravic. Vse več ljudi je začelo opravljati delo redno zaposlenega delavca, a brez ustrezne pogodbe. Ti delavci, prekarci, so večinoma mladi, tudi visoko izobraženi ljudje. Delajo preko študentske napotnice, avtorske pogodbe ali – največkrat – preko samostojnega podjetja. Na vrhuncu krize leta 2013 in 2014 je bilo samozaposlenih približno 5000 več kot pred krizo. K temu problemu je pripomogla tudi država, ki je med krizo s subvencijami spodbujala samozaposlovanje.

Čeprav je krize konec, problem prekarstva ostaja. Glede na podatke statističnega urada si je leta 2017 kar petina samozaposlenih želela redne zaposlitve. Skoraj tretjina (28 odstotkov) samozaposlenih je istega leta živela pod pragom tveganja revščine. Statistični podatki torej kažejo, da imajo številni »samostojni podjetniki« ta status samo zato, ker nimajo druge izbire. Trg dela je torej še vedno segmentiran bolj kot pred krizo. Država se s tem problemom še ni zadostno spopadla.

Ne le, da segmentacija trga dela povečuje revščino med samozaposlenimi, obenem tudi manjša višino prispevkov, ki se stekajo v državno blagajno. Glede na to, da bo v prihodnje zaradi manjšanja generacij vse manj Slovencev delovno aktivnih, bo ta problem v prihodnje še bolj očiten. Stanje v pokojninski blagajni pa je že sedaj nevzdržno.

O revščini in neenakosti pišemo z vašo pomočjo. Podprite Pod črto v 2019!

Socialni transferji

V tem trenutku Slovenija preko socialnih transferjev in pokojnin sicer relativno dobro zagotavlja socialno varnost.

Revščina med starejšimi je bila eden izmed najbolj perečih problemov med krizo. Leta 2013 je bilo revnih več kot 20 odstotkov starejših. Deset let kasneje, leta 2017, se je znižala na 16,4 odstotka. Med upokojenci, ki štejejo več kot 65 let, je ta odstotek še nekoliko nižji. To pomeni, da se je revščina med starejšimi v nekaj letih zmanjšala za četrtino. Glede na to, da je država lani uvedla minimalno pokojnino, ki za 40 let delovne dobe znaša 500 evrov, lahko v prihodnje pričakujemo podobno stanje.

Prav tako se je zmanjšala revščina med brezposelnimi. Še vedno je to najbolj ranljiva skupina – revnih je 41,7 odstotka brezposelnih, a odstotek revnih brezposelnih je sedaj primerljiv s tistim pred krizo. K temu je pripomoglo lanskoletno zvišanje denarne socialne pomoči. Ta se je dvignila z 290 na skoraj 393 evrov. Denarna socialna pomoč sedaj posamezniku, ki išče zaposlitev, omogoča nekoliko boljšo finančno varnost. S tem denarjem lahko namreč vsaj v teoriji preživi, dokler ponovno ne najde zaposlitve.

Golo finančno preživetje pa seveda še ne pomeni polnega življenja. Zato je pomembno, da se zaposlijo vsi, ki še lahko delajo. To je prepoznala tudi država. Lani je predstavila programe socialne aktivacije, s katerimi želi dolgotrajno brezposelnim pomagati, da se ponovno vključijo v trg dela. Programi, ki so se lani izvajali pilotno, so imeli sicer mnogo nesmotrnosti. Ministrstvo pa zagotavlja, da se bodo v prihodnosti izboljševali. Programi so potrebni: tako za ljudi, ki si želijo delati, kot tudi za državno blagajno.

S socialnimi transferji država torej v tem trenutku dokaj dobro blaži revščino med najranljivejšimi skupinami. Najranljivejšim, kot so starejši in brezposelni, je država z višjimi prispevki omogočila lažje preživetje. A druge skupine so precej na slabšem kot pred krizo: občutno več revščine je med visoko izobraženimi, med zaposlenimi in samozaposlenimi Slovenci.

Da omejimo revščino, so zato nujni predvsem posegi na trg dela. Nujno je vsem delavcem zagotoviti delavske pravice in dostojno plačilo. Le tako lahko namreč zmanjšamo revščino med zaposlenimi in predvsem samozaposlenimi. Še več, manj segmentiran in bolj pravičen trg dela je tudi edini način, da vzdržujemo (in po potrebi dvigujemo) socialne transferje in pokojnine.