Članek je objavljen tudi na portalu svet24.

Aprila 2014 je predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša takratni premierki Alenki Bratušek napisal pismo s skrb vzbujajočo vsebino. Zaradi dodatnih stroškov predvsem stečajnih postopkov, ki so jih morala po na novo sprejeti zakonodaji kriti sodišča, bi sodni sistem denar za celoletno delovanje porabil že do julija 2014. Masleša je takrat ocenil, da potrebuje sodstvo le za zagotovitev nemotenega delovanja v tistem letu dodatnih 14 milijonov evrov.

Sodeč po reviziji poslovanja sodišč, ki jo je v letu 2014 izvedla revizijska služba vrhovnega sodišča, pa bi lahko vsaj delček tega denarja – okoli milijona evrov letno – s prihranki pri izplačevanju stalne pripravljenosti sodnikom zagotovila že sodišča sama.

Spomnimo, konec marca smo na podcrto.si poročali o visokih zneskih za stalno pripravljenost, ki so jih v letu 2014 prejemali nekateri sodniki. Maja Baškovič, nekdanja predsednica okrožnega sodišča v Krškem, je v tistem letu poleg plače v višini 36.367 evrov bruto dobila še za 10.824 evrov bruto dodatka za stalno pripravljenost. Ker znaša dodatek za stalno pripravljenost 20 odstotkov osnovne bruto urne postavke, lahko čez prst izračunamo, da je bila Maja Baškovič poleg rednega delovnega časa vsak teden še povprečno okoli 60 ur stalno pripravljena. Baškovič ni edina s takšno delovno obremenitvijo: leta 2014 je 20 slovenskih sodnikov dobilo več kot 7500 evrov dodatka za stalno pripravljenost.

Kako je mogoče, da dobivajo nekateri sodniki tako visoke dodatke za stalno pripravljenost, oziroma, da so sposobni vsak teden poleg rednega dela biti stalno pripravljeni še od 50 do 60 ur? Sodeč po reviziji vrhovnega sodišča se del odgovora skriva v tem, da so v času stalne pripravljenosti zelo redko poklicani na delovno mesto.

Sodniki morajo biti stalno pripravljeni zaradi hitrega odločanja o nujnih ukrepih, predvsem izdaj sodnih odredb in odločanja o priporu osumljencev. Pripor osumljenca mora najkasneje 48 ur po njegovi aretaciji odobriti preiskovalni sodnik, ki obenem izdaja tudi sodne odredbe, na primer za hišne preiskave, in pri najhujših kaznivih dejanjih opravi ogled kraja zločina. Vsako okrožno sodišče ima zato izven delovnega časa stalno pripravljenega preiskovalnega sodnika.

Poleg preiskovalnega sodnika ima vseh 11 okrožnih sodišč na voljo tudi dežurne senate, ki med vikendi in prazniki odločajo o pritožbah zoper odreditev pripora osumljenca. Dežurni senat sestavljajo trije sodniki, ki so stalno pripravljeni od petka od 16. ure pa do ponedeljka do 8. ure zjutraj. Tudi dežurni senat mora o pritožbi zoper pripor odločiti najkasneje v 48 urah od podane pritožbe.

Dežurne senate treh sodnikov pa imajo v stalni pripravljenosti tudi vsa štiri višja sodišča. Ti odločajo o pritožbah zoper sklepe senatov okrožnih sodišč. Na okrožnih sodiščih so ob tem stalno pripravljeni tudi prekrškovni sodniki, ki odločajo o nekaterih prekrškovnih ukrepih (na primer o odvzemu vozniškega dovoljenja).

Ta dežurna stalna pripravljenost seveda stane. Revizijsko poročilo vrhovnega sodišča, izdano decembra 2014, je ugotovilo, da so v revidiranem letu 2013 vsa sodišča za dodatke za stalno pripravljenost sodnikov namenila slabega 1,6 milijona evrov.

Prihranijo lahko milijon evrov

Toda, približno dve tretjini teh sredstev, kar 988.000 evrov, bi lahko sodišča ob racionalizaciji svojega delovanja prihranila, v svojem predlogu sprememb zapišejo revizorji vrhovnega sodišča.

Revizija predlaga racionalizacijo dela dežurnih senatov na okrožnih in višjih sodiščih. Ti so bili namreč v letu 2013 zelo redko primorani delati izven delovnega časa. Dežurni senati na okrožnih sodiščih so dejansko delali le 0,5 odstotka časa svoje stalne pripravljenosti. Dežurni senati višjih sodišč pa celo le 0,05 odstotka časa, v katerem so bili stalno pripravljeni. Sodniki so bili torej stalno pripravljeni na (skoraj) nič dela.

Glede na roke odločanja, ki jih zapoveduje zakonodaja, in glede na dejstvo, da imajo dežurni senati zelo malo dela, je revizija vrhovnega sodišča predlagala omejitev stalne pripravljenosti treh sodnikov v dežurnem senatu čez vikende le na soboto od 8. do 16. ure. Kot rečeno, so sodišča članom dežurnih senatov plačevala stalno pripravljenost za vse ure v vikendu, tudi ponoči. Če je ta strošek za preiskovalnega sodnika še opravičljiv, saj se huda kazniva dejanja seveda dogajajo tudi ponoči, pa ni jasno, zakaj bi moral ponoči ali v nedeljo v pripravljenosti biti tudi dežurni senat. Kot rečeno, imajo dežurni senati za odločanje o priporu na voljo 48 ur.

S predlagano racionalizacijo dela dežurnih senatov bi sodstvo po ocenah prihranilo okoli 644.000 evrov letno. Z ukinitvijo dežurnih sodnikov za prekrške in prenosom odločanja o prekrškovnih zadevah na preiskovalne sodnike okrožnih sodišč pa bi sodstvo prihranilo še dodatnih 344.000 evrov letno. Tudi stalno pripravljeni prekrškovni sodniki namreč delajo zelo malo – dejansko so bili v letu 2013 primorani delati le en odstotek časa, v katerem so bili stalno pripravljeni. Skupni prihranek bi na letni ravni torej znašal že omenjenih 988.000 evrov.

Seveda pa bi s takšno racionalizacijo sodniki izgubili precejšen del dodatka za stalno pripravljenost. Zato ne preseneča medel odziv sodstva na predloge revizije. Avgusta lani, torej osem mesecev po izdaji revizije, je revizijska služba vrhovnega sodišča izdala poročilo o izvajanju priporočil v reviziji. Kot so zapisali v poročilu, v revizijski službi do izdaje poročila od sodišč niso dobili nikakršnega mnenja o predlagani racionalizaciji dela sodišč.

Del sodstva, štiri višja sodišča, so se na predlog za racionalizacijo odzvala šele decembra lani – torej leto dni po izdani reviziji. Kot je moč sklepati iz uradnega odziva višjih sodišč, omejitev stalne pripravljenosti dežurnih senatov višjih sodišč med vikendi le na soboto od 8. do 16. ure ne bi zagotavljala dovolj hitrega odločanja o pritožbah zoper pripor. Zato, gre sklepati iz odgovora, morajo preučevati sodne spise in se sestajati tudi ponoči ob nedeljah. Okrožna sodišča se na predlog racionalizacije niso odzvala.

Senati se redko sestajajo

Trditve sodnikov o nujnosti hitrega odločanja v nenavadno luč mečejo dejanski podatki o delu dežurnih senatov. Vsa višja in okrožna sodišča smo zaprosili za podatke o številu sej, ki so jih opravili v letu 2015. Na ljubljanskem se je dežurni senat lani sestal enajstkrat, na mariborskem pa 21-krat. Torej povprečno vsak peti vikend oziroma na dva vikenda in pol. Koprski dežurni senat se lani ni sestal niti enkrat, celjski pa le enkrat.

Še manj se sestajajo dežurni senati okrožnih sodišč. Od enajstih okrožnih sodišč se na petih  – v Celju, Murski Soboti, Slovenj Gradcu, Novem mestu in Krškem – dežurni senat lani ni sestal niti enkrat. Na drugem največjem sodišču, v Mariboru, kot tudi v Novi Gorici, se je sestal le trikrat. Na Ptuju se je sestal dvakrat. V Kranju in Kopru pa nam odgovora niso dali z obrazložitvijo, da o tem ne vodijo evidence. Izjema je dežurni senat okrožnega sodišča v Ljubljani, ki naj bi po njihovih podatkih v letu 2015 obravnaval kar 863 kazenskih zadev.

Da se stroške sodišč na tem področju da racionalizirati, če se le hoče, dokazuje primer okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu. Tam so nam ob podatku, da se njihov dežurni senat lani ni nikoli sestal, dodali, da so zato stalno pripravljenost za dežurni senat sredi lanskega leta ukinili. »Dežurni senat določi predsednica sodišča z odredbo po potrebi, na podlagi obvestila preiskovalnega sodnika o obravnavanju zadeve, za katero se rok za odločitev izteče v soboto, nedeljo, praznik ali drug dela prosti dan, in sicer izmed sodnikov, ki niso razporejeni na reševanje zadeve in so dosegljivi.« Sodišče torej nima nobenih stroškov s plačevanjem stalne pripravljenosti dežurnega senata med vikendi in prazniki.

V kolikor bi to dobro prakso prevzela tudi druga okrožna sodišča, bi lahko sodstvo verjetno prihranilo še nekoliko več od predlaganega milijona evrov prihranka v reviziji.

Dokumenti

Revizijsko poročilo

Porevizijsko poročilo

Odgovor višjih sodišč na revizijo