Naša preiskovalna serija o astroturfingu v Sloveniji je bila deležna zelo veliko pozornosti (tu si lahko preberete prvi, drugi in tretji del ter analizo). Analizirali smo več spletnih in medijskih napadov na posameznike, ki so bili kritični do vlade in največje vladne stranke SDS. Ugotovili smo, da so pri napadih sodelovali nekateri mnenjski voditelji blizu SDS in medijski sistem, ki deluje pod njenim okriljem.

Objavi naših člankov je sledila še tako imenovana »afera Kopriva«, med katero se je izkazalo, da je poslanka SDS Alenka Jeraj upravljala anonimni profil na Twitterju, kjer se je predstavljala z uporabniškim imenom Kopriva. Delovanje stranke SDS in primer poslanke Jeraj smo komentirali za več medijev, problematiki spletne komunikacije in propagande pa smo posvetili tudi tokratna Pod črto priporočila.

Za vas smo izbrali več dokumentarnih filmov, člankov in podkastov, ki nam pomagajo razumeti kompleksnost današnjega komunikacijskega ekosistema.

Prvi je dvodelni dokumentarni film Alexa Gibneyja Netilci kaosa (Agents of Chaos: HBO, 2020). Gibney v filmu raziskujeta ruske »farme trolov« in razkriva moč propagande (astroturfinga) med ameriškimi predsedniškimi volitvami leta 2016. Oba dela sta režijska in vizualna poslastica, ki vas bosta zagrabila in držala vse do zadnje minute. Ogledate si ju lahko pri nekaterih večjih ponudnikih videovsebin: na HBO, Amazon Prime in Youtube TV.

Nekoliko starejši, a še vedno aktualen je (prosto dostopni) dokumentarni film britanskega novinarja Adama Curtisa HiperNormalizacija (HyperNormalisation: BBC, 2016), ki novodobno politično propagando primerja z avantgardnim gledališčem. Režiserji medijske realnosti pa mojstrsko poskrbijo, da ne zmoremo več ločiti realnosti od iluzije – če takšna razmejitev sploh še obstaja.

Pomemben del lažnih resničnosti so tudi umetne ali lažne javnosti, ki jih ustvarja strategija astroturfinga. Kako prepoznati takšne umetno ustvarjene javnosti? Komu ustreza takšna propaganda in kdo jo najpogosteje zlorablja? Nekaj zelo nazornih pojasnil so pripravili ustvarjalci kanala Second Thought v epizodi o astroturfingu (Astroturfing: How to Spot a Fake Movement, 29. 5. 2020).

Pri ameriški reviji Atlantic so že pred dvema letoma objavili članek Družbena omrežja nam uničujejo politično debato (Social Media Are Ruining Political Discourse, 19. 5. 2019). Na družbenih omrežjih se kompleksna vprašanja »sploščijo« v preproste stereotipe, ki jih nato uporabniki objavljajo in delijo na najrazličnejših digitalnih platformah.

Če takšnemu trendu sledijo ali ga spodbujajo tudi posamezniki na najvišjih javnih funkcijah, kar je denimo počel nekdanji ameriški predsednik Donald Trump, potem se lahko nasilje s spleta preseli tudi v resnično življenje. To se je zgodilo med letošnjim pohodom na ameriški Kapitol, ki je postal eden izmed najbolje dokumentiranih dogodkov v zgodovini, saj so ga uporabniki zabeležili z nepregledno količino videov in fotografij na družbenih omrežjih.

Toda za osmišljanje tega protesta smo potrebovali vojnega fotoreporterja Rona Haviva iz agencije VII, ki je poročal s frontne linije »kriznega žarišča«, ki so ga ustvarili podporniki odhajajočega predsednika Trumpa. Haviv je namreč v mediju New Republic še isti dan objavil surrealno fotoreportažo: Vojni fotograf se priključi protestnim tolpam na Kapitol (New Republic: A War Photographer Embeds With the Capitol Hill Mob, 7. 1. 2021).

Ves ta gnev, ki ga je s fotografijami zabeležil Haviv, pa od nekod izhaja. Avtorji dokumentarnega filma Družbena dilema so prepričani (The Social Dilemma: Netflix, 2020), da so za razmah nestrpnosti in sovraštva poleg fizične oddaljenosti krivi tudi računalniški algoritmi, ki uporabnike družbenih omrežij povlečejo v nekakšno »zajčjo luknjo«, skozi katero je čudežno deželo nekoč odkrivala Alica.

Ne le, da si uporabniki družbenih omrežij v anonimnosti spleta upajo zapisati komentarje, ki jih v živo skoraj zagotovo ne bi izrekli, ampak takšne zapise delijo in priporočajo tudi sama družbena omrežja. Na ta način si povečujejo obisk in angažiranost uporabnikov, mi pa na svojih zasebnih profilih ne vidimo več raznolikega pogleda na svet. Namesto pluralnih mnenj in stališč nam algoritmi postrežejo predvsem z vsebinami, ki nas razburijo ali nam potrjujejo obstoječa prepričanja. Vse to je posledica vse ostrejše bitke za našo pozornost, za katero tekmujejo lastniki družbenih omrežij, so prepričani sogovorniki v dokumentarcu.

Fenomen računalniških algoritmov se odraža tudi v glasbi. In sicer v »drillu«, subkulturni glasbeni zvrsti, ki izhaja iz ameriškega Chicaga in predstavlja nekakšno evolucijo rapa. Nastala je pred desetimi leti (v zgodnjih 2010) in se je globoko ukoreninila v britanski subkulturni glasbi, predvsem pri zapostavljeni londonski mladini v Veliki Britaniji.

Nekatere ustvarjalce drilla kazensko preganjajo zaradi spodbujanja uličnega nasilja. Ti pa so ugotovili, da si lahko prepoznavnost na spletu bistveno povečajo s spretnim izkoriščanjem Youtubovih algoritmov, če v svojih skladbah večkrat načrtno omenjajo svetovno znane zvezde rapa, trapa ali drilla. Na ta način jih Youtubovi algoritmi priporočajo tistim, ki poslušajo glasbo omenjenih glasbenih zvezd.

Ti mladi ustvarjalci tako pridobijo na milijone ogledov svojih avtorskih vsebin, kar se jim finančno splača, a hkrati povzroča različne družbene probleme, kar so lani nazorno prikazali v podkastu Beat police britanskega medija Tortoise.

Kdo bo moral prevzeti odgovornost za omenjene zlorabe družbenih omrežij, ki so bile do danes že zelo dobro dokumentirane?

V prvi vrsti spletni giganti, ki so lastniki družbenih omrežij, menijo sogovorniki v podkastu Your Undivided Attention, ki ga vodita Tristan Harris in Aza Raskin s Centra za humano tehnologijo (Center for Humane Technology). Raskin in Harris – ta je tudi glavni lik že omenjenega dokumentarca Družbena dilema – v epizodi Diktatorski učbenik (The Dictator’s Playbook Revisited, 17. 7. 2020) gostita filipinsko novinarko in direktorico spletnega medija Rappler Mario Resso.

Če novinarke Resso in njenega dela še ne poznate, vsekakor priporočamo ogled njenega dokumentarnega portreta Tisoč ureznin (A Thousand Cuts: ONS, 2020). Resso zaradi kritičnega poročanja preganja režim filipinskega predsednika Rodriga Duterteja, v podkastu pa so se pogovarjali o načinih, kako umiriti, izboljšati in obogatiti komunikacijo na spletu, da ne bi – kot namiguje naslov epizode – služila predvsem diktatorjem. Sedanjim ali prihodnjim.

Za priboljšek pa vam predlagamo še osemdelno serijo podkastov Zajčja luknja (Rabbit Hole: New York Times, 2020), ki prav tako opisuje številne načine, kako se lahko izgubimo v neskončnih prostranstvih spleta. In ko nas ta luknja na koncu izpljune, med potovanjem nismo nujno postali boljši posamezniki.

___________________

Priporočila je tokrat za vas zbral Metod Blejec, ki kot del naše ekipe skrbi za vizualno podobo Pod črto. Uredil Lenart J. Kučić.