Biti zdrav je bolj pomembno kot biti bogat, slaven, priljubljen. Ko smo bolni, smo tudi najbolj ranljivi – in zato od zdravnikov (upravičeno) pričakujemo najboljšo možno oskrbo.

Da bo zdravnik naša pričakovanja izpolnil, pa mora biti spočit in pripravljen za delo. Zato si je težko predstavljati, da bomo kakovostne oskrbe deležni od tistih zdravnikov, ki delajo cele dopoldneve, popoldneve in včasih tudi noči.

Zaradi zahtevne narave dela zdravnikov imajo ti v povprečju dvakrat več dopusta kot ostali poklici. S tem naj bi jim bilo zagotovljenega dovolj počitka za čim boljše opravljanje njihovega dela.

Zato tudi zakonodaja omejuje dodatno delo zdravnikov, ki so redno zaposleni v javnih bolnišnicah, zdravstvenih domovih in drugih inštitucijah. Dodatno delo ob rednem delovnem času lahko namreč zmanjša zdravnikovo pripravljenost za zdravljenje pacientov. Vsak zdravnik, zaposlen v javnem zdravstvu, zato za opravljanje dodatne dejavnosti v drugi javni ali zasebni ordinaciji potrebuje dve soglasji – soglasje ustanovitelja zdravstvene ustanove (države v primeru bolnišnic in občine v primeru zdravstvenih domov) in soglasje predstojnika ustanove. V kolikor bi dodatno delo preveč obremenilo zdravnika, mora predstojnik izdajo soglasja zavrniti.

A nekateri zdravniki so pripravljeni delati tudi brez soglasij. Komisija za preprečevanje korupcije je namreč lani spomladi ujela več kot 100 zdravnikov, ki so dodatno zdravniško dejavnost opravljali brez ustreznih dovoljenj. Ob našem dodatnem preverjanju smo novembra ugotovili, da vsaj trije zdravniki z delom brez soglasja nadaljujejo.

Delo brez soglasja je razlog za prekinitev delovnega razmerja zdravnika – direktor bolnišnice ali zdravstvenega doma ga lahko torej takoj odpusti. A to se do zdaj ni zgodilo v niti enem primeru. Izgovori direktorjev ali zdravstvenih domov, zakaj za delo brez soglasij niso kaznovali niti enega zdravnika, pa so zmeraj enaki: zdravniki niso vedeli, da kršijo zakon, da je pretekel šestmesečni rok od nastanka kršitev (ki jih direktorji sami niso zaznali!), da imajo tako ali tako premalo zdravniškega kadra.

Nepripravljenost vodij zdravstveni ustanov, da kaznujejo te zdravnike, je z vidika zagotavljanja kakovostne obravnave vseh bolnikov skrb vzbujajoča. Še toliko bolj zato, ker si direktorji bolnišnic in zdravstvenih domov edini, ki lahko po zakonu te zdravnike kaznujejo. Zakonodaja razen odpustitve zdravnika (za katero se mora odločiti direktor), ne predvideva nobene druge sankcije.

Tega problema se zavedajo tudi na ministrstvu za zdravje. »Za kršitve je v končni fazi objektivno odgovoren direktor zdravstvenega zavoda, ki odgovarja za zakonitost dela,« je povedala Urška Štorman, tiskovna predstavnica ministrstva.

Štormanova zavrača tudi sklicevanje direktorjev zdravstvenih zavodov na nepoznavanje zakonodaje.  »Z ministrstva javnim zdravstvenim zavodom pošiljamo usmeritve, kdaj in ob izpolnjevanju katerih pogojev lahko zdravniki opravljajo dodatne zdravstvene storitve na podlagi pogodb civilnega prava.« V primeru, da kršiteljev vodstvo zavoda ni obvestilo o novi situaciji, so torej odgovorni v vodstvu, sicer pa zdravniki sami. Sklicevanje na nevednost torej ni mogoče.

A ministrstvo za zdravje ni povsem brez moči. Če proti zdravnikom, ki dodatno delajo brez soglasij, ne ukrepa direktor, lahko zoper direktorja ukrepa svet javnega zdravstvenega zavoda. Svet zavoda je neke vrste nadzorni svet, ki imenuje in tudi razrešuje direktorja. Večino članov v svete zavoda slovenskih bolnišnic imenuje ministrstvo. Lahko v primeru, ko direktor ne ukrepa proti zdravniku in ko svetniki nato ne sankcionirajo direktorja, ministrstvo sankcionira svoje predstavnike v svetu zavoda? Vsaj tako da jih odpokličejo s položajev in imenujejo druge, ki bodo pripravljeni sankcionirati direktorja?

Ministrstvo je tu redkobesedno: »Pripravljamo spremembe, ki bodo zagotovile večjo transparentnost postopka izbire in preverjanja kompetenc članov svetov javnih zdravstvenih zavodov. Glede menjave članov svetov zavodov boste pravočasno obveščeni,« se je glasil njihov odgovor.

Ni torej jasno, kdaj bodo zdravniki, ki z delom brez soglasij nadaljujejo, ustrezno sankcionirani. Dodatno delo prek raznih pogodb v Bolnišnici za ginekologijo in porodništvo Kranj sicer preverja tudi računsko sodišče – po njihovih besedah zato, ker je ta bolnišnica vodilna po deležu najemanja zdravnikov prek pogodb glede na skupne stroške dela bolnišnice. Računsko sodišče lahko nato predlaga sprejem ostrejše zakonodaje za sankcioniranje zdravnikov. A revizija najverjetneje ne bo zaključena prej kot v letu dni.

Soavtor članka: Anže Voh Boštic