V soboto, 28. marca zvečer, je več slovenskih televizij v svojih informativnih oddajah objavilo zgodbe o »desantu« prebivalcev iz vse države na slovensko obalo. Novinarji so poročali o vrstah parkiranih avtomobilov ob slovenskih plažah z registracijami iz vse Slovenije. To je po njihovem poročanju dokazovalo, kako slabo se prebivalci Slovenije držijo navodil o zmanjševanju fizičnih stikov z ostalimi, ki preprečuje širjenje epidemije novega koronavirusa (SARS-Cov-2). S tem pa naj bi ogrožali vse ostale prebivalce Slovenije.

Glavni negodovalci nad ravnanjem izletnikov so bili župani obalnih občin. Vlado so pozvali, naj nemudoma uvede ostrejše ukrepe za omejitev gibanja. In res: vlada je v roku nekaj dni gibanje posameznikov, razen v izjemnih okoliščinah, omejila le na občino prebivanja.

Kmalu po uvedbi tega zadnjega vladnega ukrepa pa so začeli nekateri opozarjati na netočnost medijskega poročanja v zvezi s sobotnimi izletniki. Objavili so posnetke praznih mestnih ulic in sprehajališč na obali. Dars je objavil statistiko prometa na primorski avtocesti, ki je pokazala, da je v soboto dopoldne po avtocesti v smeri primorske potovalo v povprečju štiri do pet avtomobilov na minuto. Nato so še nekateri obalni župani priznali, da sprehajališča in mestna središča tisto soboto res niso bila tako polna.

Zaključimo lahko torej, da je medijsko tekmovanje, kdo bo bolj histerično prikazal sobotno dogajanje na obali, pripomoglo k uvedbi represivnega ukrepa omejitve gibanja, ki ni imel temelja v realnih podatkih. Da je ukrep omejevanja gibanja na posamezno občino s strokovnega stališča nesmiseln, je opozoril tudi dr. Ivan Eržen, vršilec dolžnosti direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).

Strokovnjaki po vsem svetu dnevno objavljajo nove ugotovitve o koronavirusu. Ker virus še ni dobro raziskan, se bodo tudi ukrepi za preprečevanje njegovega širjenja spreminjali, je v zadnji številki zdravniške revije ISIS poudaril dr. Janez Tomažič, predstojnik katedre za infekcijske bolezni in epidemiologijo ljubljanske medicinske fakultete. Na vprašanje o primernosti ukrepov v Sloveniji je Tomažič odgovoril: »Verjamem, da so odločitve dobre v trenutku, ko jih sprejmemo, ni pa nujno, da bo tako tudi čez en teden, en mesec oz. ob koncu epidemije. Večkrat so mnenja deljena, ker je v medicini malo 100 %, zato je pogosto treba izluščiti optimalen pomen v določenih okoliščinah in se odločiti čim bolj strokovno in tudi pragmatično. Nujno je stalno prilagajanje, ker čedalje bolj razumemo obnašanje epidemije, priznanje napak, ne obtoževanje, ampak stalno izboljševanje celotnega sistema.«

So trenutno vladajoči sposobni stalnega prilagajanja, priznavanja napak, ne obtoževanja? Spornega odloga o omejevanju gibanja na občino vladajoči še niso odpravili. Namesto tega so napovedali premik dela slovenskih policistov z južne meje v notranjost države, da bo lahko še več policistov nadziralo gibanje prebivalcev Slovenije. Mediji stranke SDS dnevno obračunavajo s politiki in ostalimi, ki si drznejo oporekati odločitvam vlade. Strokovnjaki Nacionalnega inštituta za javno zdravje so v pismu podpore vršilcu dolžnosti direktorja NIJZ opozorili, da je stroko, ki je pristojna za predlaganje ukrepov, »politika povsem zaobšla. Brez sankcij ni dovoljena niti kritična presoja in komentar uvedenih ukrepov.«

Takšnega odnosa vladajočih nas je lahko strah. Vprašanje je namreč, ali se vlada res ukvarja z najbolj perečimi težavami v zvezi s širjenjem epidemije novega koronavirusa.

Pri Pod črto smo v preteklih dneh izpostavili dve področji, ki bi lahko postali žarišči epidemije. Prvo področje je skrb za starejše – predvsem v domovih za starejše. Po zadnjih uradnih podatkih je bilo do 5. aprila v domovih za starejše okuženih 198 oskrbovancev in 49 zaposlenih. Da so domovi za starejše tempirana bomba, so v preteklih dneh javno opozorili tudi strokovnjaki. Kljub temu se okužbe po domovih hitro širijo.

Drugo področje pa so podjetja, tovarne in ostala delovna mesta, kjer ljudje prihajajo v fizični stik eden z drugim. Pri Pod črto smo objavili članek, kako podjetja ščitijo rizične skupine zaposlenih – torej starejše in tiste s kroničnimi boleznimi – pred fizičnimi stiki z ostalimi ljudmi. Odgovori so bili deljeni. Veliki zaposlovalci v popolni ali delni državni lasti so tem skupinam večinoma omogočili delo od doma ali jih poslali na čakanje. Večina zasebnih podjetij pa nam na vprašanje o zaščiti rizičnih skupin ni odgovorila. Izmed večjih trgovskih verig sta rizične skupine glede na njihove odgovore umaknili le dve – Eurospin in Hofer.

Zaskrbljenost v zvezi z razmerami v podjetjih, tovarnah, na gradbiščih in drugod, kjer ljudje še kar hodijo na delo, je izrazila tudi dr. Metoda Dodič-Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa pri UKC Ljubljana. Vsi delodajalci morajo poskrbeti za varno okolje za svoje zaposlene. V proizvodnji to na primer pomeni, da so zaposleni eden od drugega oddaljeni vsaj meter in pol. Inšpekcije bi morale precej bolj intenzivno preverjati spoštovanje teh ukrepov, kot jih preverjajo sedaj, je poudarila Dodič-Fikfak.

Težava je tudi, da se po mnenju Dodič-Fikfak precej zaposlenih še ne zaveda nevarnosti širjenja novega koronavirusa. Zato je treba še posebej veliko pozornost nameniti osveščanju, da se zaposleni ukrepov držijo tudi, ko ne delajo – na primer med odmorom za malico. Že pred več tedni so na inštitutu apelirali na delodajalce, da s pomočjo zdravnikov medicine dela in varnostnih inženirjev naredijo novo oceno, kaj je treba storiti za varno delovno okolje v njihovih podjetjih.

Oskrbovanci domov za starejše in rizične skupine zaposlenih so tisti, ki bi lahko v času epidemije predstavljali največji pritisk na bolnišnice. In kakšne ukrepe je za zaščito teh rizičnih skupin sprejela vlada? Kakšne ukrepe je sprejela za to, da se virus ne bo širil v tovarnah in na gradbiščih?

O tem debata ne poteka. Namesto tega med politiki in v medijih potekajo razprave, ki nimajo zveze z omejevanjem epidemije na najbolj kritičnih žariščih – na primer tista o vojski na meji.

Iz teh dejanj vlade izvira nelagodje ali celo strah pred nadaljnjimi represivnimi ukrepi, kot so potencialno sledenje prebivalcem Slovenije prek mobilnih telefonov in vedno večja policijska pooblastila. Zadnji podatki o širjenju epidemije novega koronavirusa kažejo, da se je stanje v državi stabiliziralo. Število hospitaliziranih bolnikov se giblje okoli številke sto, število bolnikov na intenzivni negi se v zadnjih dneh giblje okoli številke trideset.

Testi na okužbo z novim koronavirusom odkrijejo nekaj deset na novo okuženih na dan. Kaj je vzrok za te nove okužbe? Je vzrok v tem, da tisti, ki jim je bila odrejena karantena, te ne spoštujejo in širijo okužbo med druge? In potrebuje zaradi tega policija dodatna pooblastila pri nadzoru prebivalcev, ki jih je v sicer neuspelem poskusu želela uveljaviti vlada? Ali pa je vzrok v tem, da niso bili sprejeti dovolj dobri ukrepi za zajezitev okužb v domovih za ostarele in da vlada ignorira tveganje širjenja okužb na delovnih mestih, kot so delovna mesta v proizvodnji, skladiščih in na gradbiščih?

Tega ne vemo. Vlada in ministrstva so namreč od ostalih uradnih institucij prevzela monopol nad dajanjem informacij o širjenju novega koronavirusa. O tem, zakaj se nek ukrep uvaja, kaj želimo z njim doseči in koliko časa bo trajal, izvemo zelo malo ali sploh nič.

Strokovnjaki ocenjujejo, da se moramo vsaj na srednji rok vsi navaditi živeti z novim koronavirusom. Cepivo bi lahko bilo na voljo čez leto dni ali celo pozneje. Do takrat pa morajo vladajoči sprejemati takšne ukrepe, ki bodo čim bolj zajezili širjenje virusa in bodo hkrati čim manj restriktivni in represivni. Ti ukrepi bodo kompleksni in bodo morali biti zelo dobro premišljeni. O njih bi morali pričeti razpravljati čim prej.

Trenutna vlada z dozdajšnjimi dejanji ne daje vtisa, da ji je ta premislek prioriteta. In tega nas je lahko strah vsaj toliko kot virusa samega.